1. Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacijaDenis Baghrizabehi, 2023, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Ključne besede: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno v DKUM: 14.12.2023; Ogledov: 955; Prenosov: 317
 Celotno besedilo (3,49 MB) |
2. Spodbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh : magistrsko deloMihael Javornik Leskovar, 2019, magistrsko delo Opis: Varstvo okolja sodi med najbolj aktualne problemske sklope, kar je opazno tudi na pravnem področju, kjer se okoljska vprašanja odpirajo v okviru različnih pravnih panog. V tej magistrski nalogi je poudarek na spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh.
Pravila EU o državnih pomočeh, ki jih najdemo v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), so praktično enaka tistim, ki so bila del Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, vendar to ne pomeni, da na tem področju ni bilo sprememb. Upoštevati je namreč treba relativno odprtost določb Pogodb, ki omogočajo različne razlage, prav tako pa tudi zakonodajne in druge akte Evropske unije. Ker je varstvo okolja in s tem povezano obvladovanje izpustov toplogrednih plinov sčasoma pridobilo na pomenu in so bila v ta namen sprejeta številna pravila, nazadnje t. i. četrti energetski sveženj Čista energija za vse Evropejce, se je to odrazilo tudi na razlagi in uporabi pravil o državnih pomočeh.
V tej magistrski nalogi so predstavljeni nekateri vidiki prepletanja pravil EU o energetiki, varstvu okolja in državnih pomočeh. Glede na prej omenjeno dinamiko na obravnavanih področjih je v ospredju vprašanje predvidljivosti veljavnega pravnega okvira. Najprej so na kratko predstavljeni glavni razvojni mejniki, nato pa sledi predstavitev sedaj veljavnega okvira, ki ureja spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in meje spodbud. V zvezi s slednjim je poudarek na omejitvah, ki jih določajo pravila EU o državnih pomočeh, pri tem pa je poudarek na vprašanju obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1). PDEU ter na vprašanju pogojev za izjemno združljivost državne pomoči z notranjim trgom. V ta namen so obravnavani relevantni predpisi, sodna praksa in mehko pravo ter pravna teorija.
Ključne besede: pravo EU, državne pomoči, 107. člen PDEU, združljivost z notranjim trgom, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1153; Prenosov: 93
Celotno besedilo (1,36 MB) |
3. PRAVNI PROBLEMI PRI POSEGIH V VELJAVNO DODELJENE DRŽAVNE POMOČI ZA PROIZVODNJO ELEKTRIČNE ENERGIJE IZ OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJEAlenka Domjan, 2016, magistrsko delo Opis: Izgorevanje fosilnih energentov negativno vpliva na naš planet in v veliki meri pripomore k negativnim spremembam našega okolja. Z namenom preprečitve teh sprememb se od devetdesetih let prejšnjega stoletja v svetu, tudi v političnem opredeljevanju, vse bolj krepi zavedanje, da je treba ukrepati in s tem namenom svetovne politike vse več pozornosti posvečajo uvajanju programov, s katerimi bi te spremembe preprečili oziroma jih vsaj omilili.
Evropska unija ima pri aktivnostih varovanja okolja vodilno vlogo v svetu. Predvsem pa znotraj unije skrbi za uresničevanje zastavljenih ciljev varstva okolja in državam članicam nalaga obveze za izpolnjevanje skupnih ciljev in dopušča ukrepe, ki naj bi zagotovili izpolnitev zadanih ciljev. S tem namenom dopušča tudi izjeme od načelne prepovedi dodeljevanja državnih pomoči. Le te so dopustne le, če so skladne s pravili, ki opredeljujejo njihovo dodelitev, katera so v izključni pristojnosti Evropske komisije, in uresničujejo cilje skupnega interesa, kar skrb za varstvo okolja zagotovo je. Tako je, dodeljena skladno z enimi od takšnih pravil, to je s smernicami o državni pomoči za varstvo okolja in (energijo) , izjemoma dopustna tudi državna pomoč proizvajalcem, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, če je predhodno tudi potrjena s strani Evropske komisije.
Takšna državna pomoč, je bila leta 2009 z Energetskim zakonom uveljavljena tudi v Republiki Sloveniji, kot podpora za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov v okviru podporne sheme. Uveljavitev podporne sheme je bila smiselna in predvsem potrebna z namenom spodbuditi potencialne investitorje k investicijam, ki bodo prispevale k razvoju oziroma povečanju deleža električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, v skupni bruto končni rabi električne energije. Evropska unija je Republiko slovenijo z Direktivo 2009/28/ES Evropskega parlamenta in sveta o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov namreč obvezala do leta 2020 doseči 25 odstotni delež energije iz obnovljivih virov v skupni bruto končni rabi energije.
Proizvajalci, ki so zgradili oziroma namestili proizvodne naprave za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov so tako lahko v okviru podporne sheme pridobili podpore, namenjene za pokritje razlike med stroški proizvodnje, vključno z normalnim donosom na vložena sredstva, in prihodki od prodaje te proizvedene električne energije na trgu. Ker so bile vrednosti podpor določene administrativno, na podlagi vrednosti primerljivih investicij pred uveljavitvijo podporne sheme, in v obdobju med leti 2010 in 2012 niso bile usklajene z razmerami enakih investicij posameznih tehnologij na trgu (katerih cene so se bolj ali manj prepolovile), so v mnogih primerih proizvajalcem dodeljene podpore, za katere se izkazuje, da niso sorazmerne in presegajo dopusten obseg državne pomoči opredeljen tako v smernicah o državni pomoči za varstvo okolja in (energijo), kot tudi v nacionalni zakonodaji. V takšnih primerih bi država načeloma morala poseči v že dodeljene državne pomoči, ki se bodo proizvajalcem izplačevale za vso proizvedeno električno energijo v obdobju 15 let od namestitve proizvodne naprave, in jih, skladno z zakonodajnimi določbami, korigirati tako, da bodo služile svojemu namenu, to je pokritju razlike med stroški proizvodnje, vključno z normalnim donosom na vložena sredstva in prihodki od prodaje te energije na trgu.
Ključne besede: Evropska unija, Slovenija, varstvo okolja, obnovljivi viri energije, državne pomoči, zakonodaja, električna energija, investicije.
Objavljeno v DKUM: 13.12.2016; Ogledov: 1685; Prenosov: 166
Celotno besedilo (1,78 MB) |
4. DAVČNE IN DRUGE FINANČNE SPODBUDE V REPUBLIKI SLOVENIJI NA PODROČJU ZEMELJSKEGA PLINA KOT GORIVA V PROMETUTina Štrukelj, 2016, magistrsko delo Opis: Zemeljski plin ni nova vrsta pogonskega goriva v prometu, saj se uporablja v prometu že dalj časa, pri čemer je statistično gledano njegova uporaba na slovenskih tleh praktično zanemarljiva. V magistrski nalogi je analizirana trenutna pravna ureditev v Sloveniji, ki kaže, da slovensko okolje ne spodbuja uporabe zemeljskega plina kot pogonskega goriva v prometu. V pravni ureditvi ni zaslediti vidnejših in učinkovitejših davčnih in drugih finančnih spodbud, ki bi neposredno, same zase, ali v souporabi z drugimi pravnimi normami, stimulativno vplivale ali na investitorja v infrastrukturo za polnjenje goriva ali na uporabnika vozil na zemeljski plin kot glavna udeleženca na omenjenem trgu v Sloveniji.
Zemeljski plin se kot gorivo v potniškem cestnem prometu uporablja večinoma v plinastem stanju (CNG oz. SZP), v tovornem cestnem promet pa tudi v tekočem stanju (LNG oz. UZP). Sodi med alternativna goriva, za katera velja, da manj onesnažujejo okolje. Ker sodi promet med večje onesnaževalce okolja, je bila zaradi blažitve njegovih negativnih vplivov na okolje na ravni Evropske Unije sprejeta tudi Direktiva 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva, katere namen je pospešiti razmah trga z alternativnimi gorivi. Direktiva nalaga državam članicam (in tako tudi Sloveniji), da morajo v letu 2016 sprejeti nacionalne okvire politike z opredelitvijo državnih ciljev in podpornih ukrepov za razvoj trga, povezanega z alternativnimi gorivi. Tako bo Slovenija morala preučiti tudi potrebo po spodbujanju uporabe zemeljskega plina kot pogonskega goriva v prometu, in sicer nedvomno zaradi obveznosti prenosa Direktive 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva, nadalje pa morda tudi v luči izpolnjevanja prevzetih nacionalnih okolijskih ciljev. Pri preučevanju ustreznosti različnih davčnih in drugih finančnih spodbud pa bo treba upoštevati tudi pravila o državnih pomočeh. Prav tako so v nalogi predstavljene tuje prakse in teorije, ki bi jih lahko uporabili pri oblikovanju optimalnih državnih politik. V sklepnem delu je v nalogi predstavljen nabor možnih davčnih in drugih finančnih spodbud, ki bi jih bilo mogoče umestiti v slovenski pravni red.
Ključne besede: davčne spodbude, finančne spodbude, alternativna goriva, CNG, okolijski davki, državne pomoči
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1405; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,82 MB) |
5. Vpliv financiranja projekta z nepovratnimi sredstvi na računovodske izkazeIrena Sovinšek, 2016, diplomsko delo Opis: Sprva sta se izgradnja in upravljanje objektov in naprav, ki služijo dejavnostim v javnem interesu, financirala samo iz javnih sredstev. Pomanjkanje javnih financ je spodbudilo iskanje novih virov financiranja javnih projektov in sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, javno-zasebno partnerstvo. Da bi določili postopek nastajanja in oblike izvajanja le-tega je bil leta 2006 sprejet Zakon o javno-zasebnem partnerstvu.
Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 je Slovenija postala upravičenka do črpanja evropskih nepovratnih sredstev. Državne pomoči so pomemben dodatni vir financiranja javnih infrastrukturnih projektov. Obstajajo projekti, ki bi brez državnih pomoči v obliki nepovratnih sredstev, ne bili realizirani.
Vsaka poslovna odločitev ima finančne posledice. Da podjetje ne zaide v težave, je potrebna skrb za racionalno financiranje, obvladovanje finančnega tveganja, zagotavljanje optimalne plačilne sposobnosti, od česar je odvisen nadaljnji razvoj ali celo obstoj podjetja. Dovolj velik obseg čistega obratnega kapitala je potreben za zmanjševanje tveganj, ki jim je podjetje pri poslovanju izpostavljeno.
Ključne besede: javno-zasebno partnerstvo, državne pomoči, koncesija, obratni kapital, plačilna sposobnost
Objavljeno v DKUM: 22.09.2016; Ogledov: 1213; Prenosov: 93
Celotno besedilo (423,48 KB) |
6. POLOŽAJ ZAPOSLENIH V PRIVATIZACIJSKIH POSTOPKIH Z VIDIKA PRAVA EVROPSKE UNIJEKarla Pinter, 2016, magistrsko delo Opis: Neoliberalna politika, ki je v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja postala vodilna politika in ekonomska doktrina, ima danes še vedno zelo močan vpliv na regulacijo ekonomskega, finančnega in pravnega sistema. Svetovna gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2007, je pustila svoj pečat v skoraj vseh državah, ki so morale zaradi poslabšanja javno-finančne slike izpeljati vrsto ukrepov za konsolidacijo javnih financ, pri čemer je privatizacija samo eden izmed načinov neoliberalne politike za reševanje finančne krize ter del politike upravljanja z državnimi oz. kapitalskimi deleži. Ko govorimo o privatizaciji, govorimo o javni politiki, ki presega meje javnofinančnih in gospodarskih posledic, saj ima tudi številne druge. Javni interes v postopkih privatizacije ima pomembno težo, a je ta omejen tudi z določili prava Evropske unije, saj mora prodajalec državnega premoženja – javni subjekt ravnati tako, kot bi ravnal skrben zasebni vlagatelj ob enakih tržnih pogojih in voditi postopek za t.i.«aid free« privatizacijo.
Ob tem je pomembno izpostaviti, da privatizacija poleg pravil o državnih pomočeh trči tudi ob pravila, ki urejajo položaj zaposlenih v privatizacijskih postopkih (na privatizacijo vplivajo tudi pravila o prevzemih in svobodni konkurenci, vendar teh pravil magistrska naloga ne obravnava). Postopek privatizacije ter pravila o državnih pomočeh ne bi smeli biti argument za nevključevanje in izločanje zaposlenih iz postopkov prodaje kapitalskih deležev v lasti države in za krčenje njihovih pridobljenih pravic. Za delavca je bistveno vprašanje ohranitev njegovih pravic, predvsem varnost njegove zaposlitve, saj prenehanje pogodbe o zaposlitvi zanj predstavlja kratenje njegove socialne in ekonomske varnosti in pomeni (praviloma) tudi izgubo glavnega vira dohodka za preživljanje njega in njegove družine. A ta interes zaposlenih trči ob interes kupca in/ali prodajalca v privatizacijskih poslih, kajti prav svoboda določanja pogojev o uporabi delovne sile ter prilagajanje potrebam poslovanja je tista fleksibilnost, ki jo zagovorniki opravljanja dejavnosti zaradi pridobivanja dobička potrebujejo in zagovarjajo. Neoliberalna politika zadnjih let je stremela k čim večji fleksibilizaciji delovnega prava, tudi zaradi vedno večje konkurenčnosti, ki pa ga je dodatno intenziviral prav proces globalizacije. V postopku privatizacije tako pride do kolizije interesov prodajalcev in kupcev državnega premoženja z interesi zaposlenih, ki želijo čim večjo varnost ohranitve obstoječih pravic.
Kot sem navedla, so po sedanji ureditvi državne pomoči tudi neposreden del privatizacijske politike. Pravila državnih pomoči po eni strani vzpodbujajo utrjevanje regionalnih gospodarstev, saj so državne pomoči dodeljene neposredno posamičnemu podjetju, spet po drugi strani pa posegajo v tržno konkurenco ter tržna razmerja, zaradi česar lahko ovirajo tudi delovanje notranjega trga EU.
Ob navedenem moram izpostaviti, da je pri prodaji državnega premoženja bistvena presoja pogoja gospodarske prednosti za vsaj eno podjetje, pri čemer pride do uporabe testa skrbnega zasebnega vlagatelja, ki želi pri prodaji doseči najvišjo možno ceno. V tej povezavi moram izpostaviti, da takšno stališče temelji tudi na argumentu varstva konkurence. V nasprotnem primeru bi privatizacija družbe, ki je v državni lasti, lahko vsebovala nedovoljene državne pomoči, v kolikor kupec ali prodajalec pridobita ugodnosti in koristi, ki jih pri siceršnji prodaji med zasebnimi subjekti ne bi dosegla.
V postopkih privatizacije je pomemben tudi vpliv sodelovanja delavcev pri upravljanju kot tistega instrumenta, s katerim zaposleni sodelujejo v teh postopkih. Prodajalci oz. upravljavci državnega premoženja bi morali zasledovati cilj in načela družbeno odgovornega ravnanja, delavci, njihovi predstavniki ter socialni partnerji pa bi morali biti proaktivni in v največji možni meri sodelovati v teh postopkih preko institutov participativnega managementa.
Ključne besede: neoliberalizem, deregulacija, fleksibilizacija, privatizacija, odgovorno podjetništvo, korporativno upravljanje, delavci, sodelovanje delavcev pri upravljanju, individualna participacija, kolektivna participacija, soupravljanje, socialne zaveze, ohranitev pravic zaposlenih, državne pomoči, nedovoljene državne pomoči, necenovni pogoji in zaveze, pravo EU, združljivost z notranjim trgom, Evropska komisija in Sodišče EU
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2672; Prenosov: 197
Celotno besedilo (1,18 MB) |
7. DRŽAVNE POMOČI PRI PRIVATIZACIJI JAVNIH PODJETIJDavid Borlinič Gačnik, 2015, diplomsko delo Opis: Državne pomoči pomenijo grožnjo delovanju notranjega trga zaradi njihovega vpliva na normalno delovanje trga in vpliva na prost pretok blaga med državami članicami (saj navadno diskriminirajo podjetja iz ostalih držav članic). Prepoved in izjemni primeri združljivosti državnih pomoči so določeni v 107. členu Pogodbe o delovanju Evropske Unije in nekaterih drugih aktih, ki so v kontekstu privatizacije obravnavani v tej diplomski nalogi. Ostala pravila EU o privatizaciji (pravila o prostem pretoku kapitala, pravila o delavskem soupravljanju, pravila o prevzemih) so predstavljena zgolj pregledno. Državne pomoči se torej lahko pojavijo tudi pri privatizaciji javnih podjetij, kadar država nameni določeno gospodarsko prednost, ki lahko izkrivlja tržno konkurenco bodisi kupcu podjetja, bodisi podjetju, ki je predmet privatizacije. Država je pri tržnih transakcijah obvezana k ravnanju v skladu s testom zasebnega podjetnika, ki se v primerih privatizacije prevede v test zasebnega prodajalca, katerega vodilo je vedno doseganje najvišje može kupnine. Neekonomski pogoji na prodajno ceno ne smejo imeti vpliva. Test zasebnega prodajalca se pri privatizaciji javnih podjetij uporablja za ugotavljanje obstoja gospodarske prednosti oz. koristi za prejemnika. Načini, kako država nameni gospodarsko prednost oziroma korist vsaj enemu podjetju so različni. Gospodarsko prednost v višini razlike med doseženo in tržno ceno prodanega podjetja lahko država nameni tako, da določi nekatere pogoje, ki jih zasebnik pri transakcijah te vrste ne bi postavil. Kupec je sicer takšne pogoje pripravljen sprejeti, vendar na račun znižanja kupnine. Razlika med tržno vrednostjo podjetja in doseženo kupnino je državna pomoč. Država lahko pri privatizaciji sprejema nekatere ukrepe v breme javnih sredstev, s katerimi privablja potencialne ponudnike, ki prav tako pomenijo državno pomoč. Problematika državnih pomoči se pri teh ukrepih pojavi, kadar ukrepi niso v skladu s testom zasebnega prodajalca. Evropska Komisija je skozi večletno prakso ustvarila pravila za ugotavljanje obstoja državnih pomoči pri privatizaciji javnih podjetij, ki jih je zbrala v XXIII. Poročilu o politiki konkurence. V poročilu se Komisija opredeljuje do različnih postopkov privatizacije tako, da določa postopke, pri katerih bo domnevala (ne)obstoj državnih pomoči. Kadar bo država prodajala podjetja po postopkih, določenih v poročilu, ne bo obvezana k priglasitvi privatizacije Evropski Komisiji. Rdeča nit diplomske naloge je način postopanja države, da zagotovi aid-free privatizacijo.
Ključne besede: Državne pomoči, privatizacija, javno podjetje, test zasebnega podjetnika, test zasebnega prodajalca, gospodarska korist, domneva (ne)obstoja pomoči.
Objavljeno v DKUM: 19.04.2016; Ogledov: 1746; Prenosov: 280
Celotno besedilo (926,28 KB) |
8. |
9. DRŽAVNA POMOČ V OBLIKI DAVČNIH UKREPOVAlen Kurtiš, 2014, diplomsko delo Opis: Središče diplomskega dela predstavljajo vprašanja o državnih pomoči, ki so zelo kompleksna. V prvem delu je predstavljena splošna problematika državnih pomoči in kriteriji, ki določajo kdaj gre za državno pomoč v smislu 107(1) člena PDEU. Na koncu prvega dela so opisani še izjemni primeri, ki dovoljujejo državno pomoč, kljub temu, da je v večini primerov le ta nedovoljena.
V drugem delu, pa je natančneje predstavljena ena izmed oblik državnih pomoči, to so davčni ukrepi. Opisani so kriteriji za določitev davčnih ukrepov kot državne pomoči, ter glavne problematike posameznih kriterijev. Vse skupaj je podkrepljeno s sodno prakso Sodišča Evropske Unije in mnenji Evropske komisije. Tudi tukaj so predstavljene izjeme, ki dovoljujejo državno pomoč v obliki davčnih ukrepov, kljub temu, da so po večini na ravni Evropske unije nezdružljive z notranjim trgom. Na koncu pa je predstavljena aktualna problematike državnih pomoči v obliki davčnih ukrepov skozi vpliv finančne krize.
Ključne besede: Državne pomoči, člen 107. PDEU, Evropska komisija, Sodišče Evropske unije, davčni ukrepi, selektivni davčni ukrepi, utemeljitev splošne sheme davčnega sistema.
Objavljeno v DKUM: 02.12.2014; Ogledov: 1620; Prenosov: 220
Celotno besedilo (586,95 KB) |
10. DRŽAVNA POMOČ V SMISLU ČLENA 107(1) PDEU IN PRESOJA DOKAPITALIZACIJ DRUŽBE ELAN Z VIDIKA PRAVIL EU O DRŽAVNIH POMOČEHMaja Hertiš, 2014, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo zajema le del obširnega in kompleksnega vprašanja državnih pomoči. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. Prvi del je zasnovan teoretično in zajema relevantne pravne vire državnih pomoči, nadalje so opisani kriteriji državnih pomoči na podlagi katerih lahko ugotovimo, kateri ukrepi sploh pomenijo državno pomoč v smislu 1. odst. 107. člena PDEU. Načeloma so vse državne pomoči prepovedane, seveda pa obstajajo ozko opredeljene izjeme, ki so na kratko opisane kot zadnje.
V prvem delu spoznamo koncept državnih pomoči in pravila, ki jih urejajo, na podlagi katerih lahko v drugem delu diplomske naloge, ki zajema praktični vidik državnih pomoči, podamo kritično oceno katera pravila so bila kršena v primeru dveh izvedenih ukrepov pomoči slovenskemu podjetju Elan. V drugem delu najprej predstavimo ukrepa, ki sta predmet razprave, nato se vprašamo ali ta ukrepa sploh pomenita državno pomoč v smislu 1. odst. 107. čl. PDEU, v primeru, da je odgovor pritrdilen se vprašamo ali je ta državna pomoč združljiva ali ni združljiva z notranjim trgom, oziroma ali jo lahko opredelimo kot eno izmed izjem državnih pomoči. Na koncu še opišemo procesna dejanja, ki so sledila oceni Evropske komisije, vse do sedaj še ne izterjane državne pomoči. Diplomsko delo zaključimo s sklepno mislijo.
Ključne besede: Državne pomoči, člen 107. PDEU, Evropska komisija, dokapitalizacija, podjetje Elan, država članica, načelna prepoved državnih pomoči, izjeme državnih pomoči, nedovoljena pomoč, nezakonita pomoč.
Objavljeno v DKUM: 08.05.2014; Ogledov: 4001; Prenosov: 644
Celotno besedilo (801,10 KB) |
