1. Informacijsko varnostna kultura v organu državne uprave z vidika posameznika : magistrsko deloJasna Kastigar, 2024, magistrsko delo Opis: Vzpostavitev in doseganje informacijsko varnostne kulture z upoštevanjem vseh načel in dejavnikov je postala nuja za zagotovitev celovitega varovanja informacij. V kombinaciji z uvedbo fizičnih in tehničnih rešitev ter z organizacijskimi ukrepi se lahko uspešnejše zoperstavljamo grožnjam in kibernetskim napadom. Iluzorno je pričakovati doseg popolne varnosti. Ključno je, da se ob vseh uvajanjih ukrepov in omejitvah ne pozabi na glavni faktor napada, tj. človek. Zaposleni so tisti, ki vsakodnevno delajo z informacijskim sistemom, skrbijo za pretok informacij in so lahko hkrati šibka točka ali pa močna obramba pri uresničitvi kibernetskega napada. Cilj je, da se vseskozi zaposlene izobražuje, ozavešča, usposablja in usmerja pri soočanju težav s problematiko, ki jo obravnavamo.
Empirični del je osnovan na obravnavani vsebini prvega dela in predstavlja izhodišče za raziskavo, ki smo jo izvedli med zaposlenimi v organu državne uprave in njenih enotah. S pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika smo preverjali, ali zaposleni čutijo osebno odgovornost za varovanje informacij in ali razumejo, da je doseganje čim višje ravni informacijske varnosti v 21. stoletju nujno potrebno in jo kot tako tudi sprejemajo. Ugotavljamo, ali zaposleni v državnem organu in ostalih enotah smatrajo, da področje informacijske varnosti spada pod okrilje oddelka za računalniško podporo ali zaznavajo sebe kot ključne akterje pri varovanju informacij.
Ključne besede: informacijsko varnostna kultura, informacijska varnost, državna uprava, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 17.06.2024; Ogledov: 214; Prenosov: 48
 Celotno besedilo (3,15 MB) |
2. |
3. |
4. |
5. VLOGA TIHEGA ZNANJA PRI SPREJEMANJU IN UPORABI INFORMACIJSKIH REŠITEV V DRŽAVNI UPRAVIJasna Rotenhajzer, 2016, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga se osredotoča na vlogo tihega znanja pri sprejemanju in uporabi informacijskih rešitev v državni upravi. V prvem delu so predstavljena teoretična izhodišča glede sprejemanja informacijske
tehnologije, znanja in upravljanja z znanjem. Predstavljeni so modeli sprejemanja informacijske tehnologije z vedenjskega vidika (TRA, TPB, TAM in njegove različice. V teoriji o znanju je poudarjeno skrito znanje, ki je del izkušenj zaposlenih v državni upravi in njegov vpliv na sprejemanje in učinkovito uporabo informacijskih rešitev. Predstavljena je teoretična osnova upravljanja z znanjem na splošno in v državni upravi. V drugem empiričnemu delu so predstavljeni izsledki kvalitativne raziskave, kjer se je na osnovi teoretičnih izhodišč ugotovljala vloga tihega znanja pri sprejemanju in uporabi informacijskih rešitev v državni upravi.Navedena so mnenja o dejavnikih sprejemanja in uporabe informacijskih rešitev, o vlogi tihega znanja pri poglobljeni uporabi informacijske rešitve in trenutnem stanju upravljanja z znanjem v državni upravi.
Ključne besede: sprejemanje informacijske tehnologije, modeli TRA, TPB in različice
TAM, znanje, upravljanje z znanjem, državna uprava
Objavljeno v DKUM: 12.09.2016; Ogledov: 1310; Prenosov: 138
Celotno besedilo (3,42 MB) |
6. VITKA ORGANIZACIJA V UPRAVNI ENOTIEmil Trontelj, 2016, magistrsko delo Opis: Uvedba vitke organizacije v delovanje javne uprave je s prenovo procesov delovanja usmerjena k odpravljanju nepotrebnih aktivnosti in opravil ter maksimiranju vrednosti za kupce. Rezultati se izkazujejo tako na strani večje učinkovitosti kot tudi izboljšanju zadovoljstva zaposlenih.
Smoter prenove procesov z uporabo orodij in tehnik vitke proizvodnje je povečanje produktivnosti zaposlenih in skrajšanje časa trajanja postopkov. Namen magistrske naloge je preučiti uporabnost metod vitke organizacije kot ustrezne rešitve za izvajanje nalog in opravil v upravni enoti.
Ključne besede: Javna uprava, upravna enota, vitka organizacija, uvedba, vitka proizvodnja, prenova procesov, državna uprava
Objavljeno v DKUM: 31.05.2016; Ogledov: 2063; Prenosov: 324
Celotno besedilo (1,52 MB) |
7. |
8. STATE CAPTURE - KRITIČEN POGLED NA NOVO OBLIKO KORUPCIJE V TRANZITNIH DRŽAVAHTamara Kovač, 2015, magistrsko delo Opis: Ko slišimo za pojem korupcija, takoj pomislimo na zlorabo javne službe za doseganje lastnih koristi. Posamezniki in podjetja podkupujejo administrativne uslužbence, da le-ti uredijo zadeve, ki morajo biti rešene. Gre torej za izsiljevanje rent od gospodarskih udeležencev in posledično od ekonomije same izključno za zasebne koristi politikov in uradnikov. Tovrsten pristop k obravnavanju pojava je v zadnjih letih začrtal popolnoma novo smer analiziranja in merjenja korupcije. Korupcija se predstavi v popolnoma novi podobi, v kateri posamezniki, skupine oziroma podjetja vplivajo na formulacijo zakonov, ali celo spreobračajo že oblikovana pravila igre, da bi si s tem zagotovili pomembne ugodnosti. Korupcija je in vedno bo obstajala v svetu, edina razlika je v tem, da se z razvojem družb spreminja, prevzema bolj prefinjene oblike, zaradi katerih jo je težje odkrivati in preprečevati. Vse bolj razsežne in destruktivne posledice, ki jih ima korupcija na gospodarsko rast in družbeno stabilnost, nujno zahtevajo praktične strategije omejevanja korupcije. Problem korupcije se ne omejuje na določeno regijo, kajti z njenimi grožnjami se ubadajo tako razvite države kot tudi države v razvoju in tranzitne države. V postsocialističnih državah so sočasni procesi razvijanja tržne ekonomije, oblikovanja novih političnih in socialnih institucij ter prerazporejanje družbene lastnine ustvarili rodna tla za pojav korupcije. Zaradi kompleksnosti fenomena in predvsem zaradi vse večjega zavedanja, da vzroki za prevzem države presegajo golo neučinkovitost in šibkost državne uprave, je potrebno za razumevanje in odpravljanje state capture razsvetliti problem širših strukturalnih povezav, kot so interna organizacija političnega sistema, odnosi in zveze med ključnimi državnimi institucijami, interakcije med podjetji in državo ter povezave med državo in civilno družbo.
Ključne besede: korupcija, state capture (oz. prevzem države), administracija (oz. državna uprava), tranzicija, politika, demokracija
Objavljeno v DKUM: 10.04.2015; Ogledov: 1508; Prenosov: 221
Celotno besedilo (878,71 KB) |
9. Redni letni razgovor in delovna uspešnost v državni upraviAnja Urana, 2014, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je v prvem delu opisana teorija s področja letnih razgovorov in ocenjevanja ter upravljanja delovne uspešnosti.
Opisane so definicije letnih razgovorov, značilnosti letnih razgovorov, namen in koristnost, usmeritev ter cilji letnih razgovorov. Poleg omenjenega so v delu opisani tudi pogoji za učinkovito izvedbo letnega razgovora ter morebitne težave, ki so povezane z letnimi razgovori. Opisan je tudi postopek oblikovanja sklepov, sprejetih na letnem razgovoru, analiza uspešnosti letnega razgovora ter obdobje med dvema letnima razgovoroma.
V nadaljevanju sledi opis pojmov, povezanih z delovno uspešnostjo, kot so motiviranje, strokovna usposobljenost, kompetence, razvojne zmožnosti, karierna sidra, kariera in napredovanje. Sledi opis upravljanja in ocenjevanja delovne uspešnosti. Poleg omenjenega pa je v delu opisan tudi namen ocenjevanja, metode in tehnike ocenjevanja, predpogoji za učinkovito ocenjevanje delovne uspešnosti ter morebitne napake, ki nastanejo pri ocenjevanju posameznika.
V drugem delu magistrskega dela je podrobneje predstavljena državna uprava in pojmi, povezani z njo. Opisan je Direktorat za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave, njegova dejavnost, postopek izvajanja ter pravne podlage, na osnovi katerih se v direktoratu izvajajo letni razgovori in ocenjuje delovna uspešnost.
Na koncu pa je opisana še analiza rezultatov ankete, ki je bila izvedena med zaposlenimi v Direktoratu za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave. Osnovni namen raziskave je bil prikazati izvajanje letnih razgovorov in upravljanje delovne uspešnosti ter njuno povezanost. S pomočjo rezultatov raziskave sem dobila podrobnejši vpogled v izvajanje letnega razgovora v direktoratu in v ocenjevanje delovne uspešnosti ter na podlagi pridobljenih spoznanj skozi raziskavo dala priporočila za izboljšanje obstoječe prakse.
Ugotovila sem, da vodje sami sebe ocenjujejo kot dovolj usposobljene za izvajanje letnega razgovora in ocenjevanje delovne uspešnosti, menijo, da so pri tem dovolj objektivni, da so si vzeli dovolj časa za svoje podrejene ter da dobro poznajo njihove želje in razvojne potrebe. Vodje tudi menijo, da so njihovi zaposleni zadovoljni s podano oceno delovne uspešnosti, medtem ko so se zaposleni z omenjenimi trditvami strinjali v manjši meri. Zaposleni so predvsem mnenja, da vodje ocenjujejo njihove osebne lastnosti, ne pa delovnih rezultatov ter da jim kriteriji ocenjevanja niso dovolj znani. Letne razgovore dojemajo bolj kot obveznost, ne pa kot priložnost za seznanitev vodje s problemom ter za skupno sodelovanje pri odpravljanju napak in težav pri delu. So pa oboji anketirani mnenja, da je učinkovitost in kvaliteta letnih razgovorov odvisna od medsebojnega odnosa, na katerega pa ima vpliv ocena delovne uspešnosti. Tako vodje kot tudi zaposleni so mnenja, da dobra ocena delovne uspešnosti in natančno izvajanje sklepov, sprejetih na letnih razgovorih, vplivajo na nadaljnji razvoj posameznika.
V zaključku magistrskega dela pa je prikazan model, ki prikazuje, kako z učinkovitimi in kvalitetno izvedenimi letnimi razgovori izboljšamo delovno uspešnost.
Ključne besede: letni razgovor, delovna uspešnost, državna uprava, Direktorat za investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave
Objavljeno v DKUM: 13.08.2014; Ogledov: 2231; Prenosov: 421
Celotno besedilo (1,69 MB) |
10. ORGANIZIRANJE JAVNE UPRAVEMateja Vurcer, 2013, diplomsko delo Opis: Po ustavi je vlada Republike Slovenije organ oziroma veja izvršilne oblasti in najvišji organ državne uprave republike Slovenije. Del izvršilne oblasti je uprava, ki izvršuje upravne naloge. Uprava na izvedbeni ravni neposredno skrbi, da se sprejete odločitve uresničujejo v vsakodnevnem družbenem življenju. Delovanje uprave temelji na načelu ustavnosti in zakonitosti in na načelu samostojnosti.
Javna uprava je širši pojem od državne uprave, ker zajema tudi lokalno samoupravo, nosilce javnih pooblastil in izvajalce javnih služb. Javna uprava je uprava v javnih zadevah. Delovanje javne uprave je obraz države in družbenega gledanja na razmerje med skupnostjo in posameznikom.
Upravljanje je dejavnost, katere bistvo je v usmerjanju, določanju smeri za dosego cilja. Je upravljanje skupnih družbenih zadev oziroma dejavnosti, ki so v (javnem, splošnem, skupnem) interesu celotne družbe. Javni interes pa je tisto, kar šteje družba, organizirana v državo ali drugo pravno organizacijsko teritorialno enoto oziroma skupnost po svojih merilih za svojo korist. Področje javne uprave ureja upravno pravo, ki vsebuje norme. Pravne norme in predpisi pa so osnova za vključevanje in urejanje na področju družbenih odnosov.
Organizirana mora biti tako, da se zadovolji družbene interese. Organizacija je proces delitve dela in sistematično povezovanje delov operacij, razdeljenih med različne ljudi, ki delujejo za uresničevanje določenih skupnih ciljev.
Skupna izhodišča za notranjo organizacijo in sistematizacijo delovnih mest določa vladna odredba. Odredba natančneje določa naloge, ki se opravljajo za posamezno delovno mesto ter pogoje za zaposlitev na teh delovnih mestih. Akt izda minister s soglasjem vlade. Akt o sistematizaciji je seznam predvidenih delovnih mest, ki omogoča preglednost in načrtnost pri zaposlovanju. Klasifikacija (razvrščanje) javnih uslužbencev omogoča načrtovanje in nadzor nad zaposlovanjem v javni upravi, organizacijsko racionalizacijo in poenotene pogoje za zaposlitev na istovrstnih delovnih mestih.
V okviru pravnih oseb javnega prava delujejo tudi javni skladi , ki upravljajo in razpolagajo s premoženjem, ki ga je država ali lokalna skupnost namenila za zagotavljanje javnega interesa.
Ključne besede: Javna uprava so organi in organizacije, ki opravljajo javne zadeve oz. dejavnosti upravljanja v javnih zadevah (državna uprava, lokalna samouprava in nosilci javnih pooblastil).
Javni sektor je širši pojem, ki ga poleg javne uprave sestavljajo še javni zavodi, javna podjetja in druge neprofitne organizacije.
Javni skladi - ustanavljajo jih država in lokalne skupnosti za zbiranje sredstev za določen namen in za gospodarjenje s temi sredstvi.
Objavljeno v DKUM: 25.03.2014; Ogledov: 4971; Prenosov: 1355
Celotno besedilo (572,72 KB) |
