| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 32
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, magistrsko delo

Opis: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Objavljeno: 01.07.2020; Ogledov: 334; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (477,52 KB)

2.
Pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ
Emanuel Gole, 2019, magistrsko delo

Opis: Pojem državljanstva odpira mnoga vprašanja v politiki in družbi, saj je eden ključnih gradnikov pravne ureditve vsake države. Skupno vsem teorijam o državljanstvu je spoznanje, da je državljanstvo trajna pravna vez med posameznikom in državo. Gre torej za odnos posameznika napram državi, ki pa ne vključuje razmerja do ostalih posameznikov. Državljanstvo gre razumeti tudi kot pravni status, iz česar izhaja pripadnost državljana državi, katere državljanstvo ima. Z vidika pravne varnosti je izrednega pomena, da so države samostojne pri urejanju državljanstva in skladno z načelom suverenosti same določajo načine in pogoje pridobitve in izgube državljanstva na njihovem ozemlju, vendar pa morajo upoštevati tudi pravila mednarodnega prava in ukrepe drugih držav. Posebne težave pri urejanju državljanstva se lahko pojavijo pri sukcesiji, saj gre v tem primeru za državno nasledstvo, pri katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Država naslednica mora nato na novo, s svojim pravom urediti vsa razmerja in postopke pridobitve in izgube državljanstva, saj lahko v nasprotnem primeru osebe, ki so živele na ozemlju države predhodnice, ostanejo brez državljanstva. Pri vseh oblikah državnega nasledstva pa gre hkrati tudi za ozemeljske spremembe, zato se v primeru cesije, priključitve, združitve, odcepitve ali razpada neke države nujno spremenijo tudi državne meje. Eden izmed najodmevnejših primerov razpada, je razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) na šest samostojnih republik. Začel se je, ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. Sloveniji so kronološko sledile še Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina in kot zadnja Zvezna republika Jugoslavija, ki je 27. aprila 1992 sprejela novo ustavo. Zvezna republika Jugoslavija je kot država prenehala obstajati leta 2003, ko sta Srbija in Črna gora sprejeli novo ustavo in se preimenovali v Državno skupnost Srbije in Črne gore. Z razpadom nekdanje skupne države, so v vseh novonastalih republikah morali steči postopki sprejemanja zakonodaje, ki je na novo uredila pogoje in načine pridobitve in izgube državljanstva v novonastalih državah. Vendar pa je po podrobni preučitvi zakonodaj moč opaziti, da je večina držav kot temelj za urejanje vprašanja državljanstva prevzela ureditev iz Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1976. Ta zakon je določal, da se državljanstvo SFRJ po rodu, z rojstvom na območju SFRJ, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi, medtem ko je za načine izgube državljanstva SFRJ predvideval odpust, odvzem, odrek in prenehanje po mednarodni pogodbi. Tako Republika Slovenija, kot Republika Hrvaška in Republika Srbija predvidevajo pridobitev državljanstva po rodu, z rojstvom na območju države, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi. Sami pogoji pridobitve državljanstva na omenjene načine se med sabo v primerjavi z Zakonom o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije bistveno ne razlikujejo, prav tako ni moč opaziti velikih odstopanj v primerjavi ureditev med obravnavanimi tremi državami, seveda pa zakonodaje med sabo niso popolnoma enake, ampak določene pogoje za pridobitev državljanstva vsaka država ureja po svoje. V primeru izgube državljanstva, vse tri obravnavane države omogočajo izgubo z odpustom, odrekom in po mednarodni pogodbi, medtem ko odvzem državljanstva predvideva le Republika Slovenija.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, razpad SFRJ, pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 403; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (622,80 KB)

3.
Pridobitev državljanstva - Slovenija in Združene države Amerike
Andreja Kapun, 2019, diplomsko delo

Opis: Pravica do državljanstva je ena najpomembnejših temeljnih človekovih pravic, lahko bi rekli tudi »pravica imeti pravice«, ki je zagotovljena že s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Kot taka je temelj za ostale politične, socialne, ekonomske in državljanske pravice, ki iz nje izhajajo. Države pa se lahko same suvereno odločijo komu in pod katerimi pogoji jo bodo podelile. Večina držav tako podeljuje državljanstvo bodisi po načelu »ius sanguinis« (pridobitev državljanstva po rodu) ali »ius soli« (pridobitev državljanstva po kraju rojstva). V diplomskem delu sem primerjala obe ureditvi na primeru Slovenije, kot predstavnice načela ius sanguinis in Združenih držav Amerike, kot predstavnice načela ius soli. Z analizo obeh bom poskušala sklepati na prednosti in slabosti ureditve pridobitve državljanstva, uveljavljene v obeh državah.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, Slovenija, Združene države Amerike, ius sanguinis, ius soli, predpisi
Objavljeno: 18.11.2019; Ogledov: 381; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

4.
Pravna ureditev fašizma, nacizma in ustaštva v povezavi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami
Tilen Matiš, 2019, magistrsko delo

Opis: Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane jih najdemo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih mednarodnih aktih (konvencije). Vsebujejo jih tudi ustave posameznih držav. Pomembno je poudariti, da so človekove pravice tiste, ki jih ima človek neodvisno od tega na teritoriju katere države se nahaja. Državljanske pa so tiste, ki jih oseba pridobi s pridobitvijo državljanstva. V zgodovini človeštva so se človekove pravice kršile (pre)večkrat, kar je vodilo do različnih vojn. Izpostavil bi Francijo v pozitivnem smislu, saj so se vse večje oz. pomembnejše revolucije začele tam. Nenazadnje so Francozi obglavili tudi kralja. Eden izmed najpomembnejših dogodkov je nedvomno sprejem Magne Charte Libertatum leta 1215. V negativnem smislu velja izpostaviti zgodovino Združenih držav Amerike in Nemčije. Prvo zaradi svojega zgodovinskega odnosa do ljudi afroameriškega rodu, drugo pa kot začetnico nacizma, ki je svojo »bolno« teorijo našla tudi v zgodovini Združenih držav Amerike. Predmet raziskave je rasna zakonodaja, ki je omogočala vsa ta grozodejstva v letih 1939 – 1945 in še prej. Nekaj mesecev po Drugi svetovni vojni pride do pomembne prelomnice glede varovanja človekovih pravic, 24. oktobra leta 1945 je bila ustanovljena mednarodna organizacija Združenih narodov. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Organizacija združenih narodov je nenazadnje tudi sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic 10. decembra leta 1948. Od tega trenutka naprej smo skupaj »močnejši«. Povod za največje sistematično kršenje človekovih pravic je bil vzpon nacizma. Vse skupaj se je začelo v eni izmed bavarskih pivnic s prvim shodom nacistov, ki so bili sprva tarča posmeha v Nemčiji. Vendar so različni dejavniki, med drugim gospodarska kriza in politika poskrbeli za vzpon nacizma in transformacijo le tega v ideologijo. Temu je sledila Mussolinijeva fašistična Italija. Fašizem in nacizem sta se trdno zasidrala v miselnost ljudi tudi na nekaterih področjih bivše Jugoslavije. 10. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Njen ustanovitelj Ante Pavelić je s pomočjo Hitlerja in Mussolinija izvajal antisemitsko politiko. Še raje je »prijateljeval« s katoliško cerkvijo oz. zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Poleg Židov je želel iztrebiti srbsko pravoslavno cerkev. Zaradi takšnih zločinov je mednarodna skupnost po Drugi svetovni vojni sprejela vrsto mednarodnih aktov za zaščito človekovih pravic. Vsi skupaj lahko upamo, da se takšna morija nikoli več ne ponovi. Vladavino prava moramo postaviti na prvo mesto.
Ključne besede: Rasa, zakonodaja, državljanstvo, židovstvo, pripadnost, diskriminacija.
Objavljeno: 31.05.2019; Ogledov: 511; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

5.
Vpliv izstopa Združenega kraljestva iz EU na državljanske pravice iz prava EU
Sara Čobec, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavam pravne vidike vpliva izstopa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju: Združeno kraljestvo) iz Evropske unije (EU) na državljanstvo EU in državljanske pravice iz prava EU. S članstvom v EU je Združeno kraljestvo zavezovalo pravo EU, ki državljanom EU podeljuje dodatne pravice. Z izstopom Združenega kraljestva iz EU grozi državljanom Združenega kraljestva izguba pravic, ki jim sedaj pripadajo kot državljanom EU. Negotovosti glede državljanskih pravic EU se pojavljajo tudi za državljane EU, ki prebivajo v Združenem kraljestvu. Po izstopu Združenega kraljestva iz EU bo potrebno urediti novo razmerje med EU in Združenim kraljestvom kot tretjo državo, kar med drugim pomeni, da bo potrebno urediti državljanske pravice EU državljanov Združenega kraljestva v EU kot tudi pravice državljanov EU v Združenem kraljestvu. Najprej se osredotočam na sam pojem državljanstva EU in na pravice, ki nam jih državljanstvo EU zagotavlja. Državljani držav članic EU so hkrati tudi državljani EU. Zaradi sui generis narave EU se je razvil tudi sui generis tip državljanstva EU, saj v tem primeru ne gre za državo, ampak za svojevrstno organizacijo, na katero so države članice prenesle nekatere suverene pravice. Koncept državljanstva EU lahko posledično opredelimo kot pogodbeno razmerje med posameznikom in nadnacionalno organizacijo ̶ EU. V drugem delu naloge predstavim različne možnosti prihodnjega razmerja in na pravno analizo sporazuma. V diplomski nalogi ugotavljam, da je Združeno kraljestvo prva država, ki je uradno začela postopek izstopa iz EU, kar je postavilo veliko novih vprašanj in negotovosti za državljane EU, ki prebivajo v Združenem kraljestvu kot za državljane Združenega kraljestva, ki prebivajo v EU. Obe strani, tako EU kot Združeno kraljestvo, sta na začetku postopka poudarjali, da bo treba prednostno urediti položaj državljanov, na katere bo vplival izstop. Želja obeh strani je bila, da se zaščitijo pravice državljanov in da ohranijo tesno razmerje. Pravice, ki so jih kot državljani EU pridobili in na katerih so gradili življenjsko pomembne odločitve, so bile prioriteta na pogajanjih med EU in Združenim kraljestvom, saj bi izguba državljanskih pravic EU za posameznike pomenila resne težave. Državljani Združenega kraljestva so prepoznali resno grožnjo, ki se lahko uresniči z izstopom iz EU. Posledično se je število prošenj za državljanstvo v drugih državah članicah EU kmalu po izidu referenduma v Združenem kraljestvu povečalo. O polemiki bodoče ureditve državljanskih pravic EU imajo pravni komentatorji med seboj razhajajoča se mnenja, ki postavljajo pod vprašaj same temelje EU. Nazadnje se osredotočam na sporazum, ki vsebuje določbe o državljanskih pravicah EU, glede katerih sta EU in Združeno kraljestvo že dosegli sporazum in naj bi po izstopu zavezoval EU in Združeno kraljestvo.
Ključne besede: Brexit, državljanstvo EU, državljanske pravice EU, pridruženo državljanstvo, sporazum o izstopu.
Objavljeno: 23.05.2019; Ogledov: 815; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

6.
Diplomatska zaščita pravnih oseb
Gregor Koprivc, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomatska zaščita je pravni institut, s katerim država sproži postopek za zaščito svojih državljanov, katerih pravice so bile zaradi ravnanja druge države prizadete. Gre za uveljavljanje mednarodne odgovornosti držav za kršitve mednarodnopravnih obveznosti. Država lahko sproži postopke za zaščito fizične ali pravne osebe. Država je utrpela škodo le posredno, preko fizične ali pravne osebe. Poudarek bo na diplomatski zaščiti pravnih oseb. Država torej lahko uveljavlja diplomatsko zaščito za tisto družbo, ki ima njeno državljanstvo; družba mora biti vpisana v register družb v dotični državi, v kateri mora imeti tudi upravljavski sedež. Lahko pa se država odloči, da vpis v register ni zadostni pogoj za pridobitev državljanstva. Določi lahko večinsko lastništvo, v sklopu katerega mora imeti večina delničarjev družbe državljanstvo dotične države. Eden najbolj znanih primerov je »Barcelona Traction«, poznan zaradi škode, ki je nastala delničarjem družbe. Ker gre za mednarodnopravna pravila, je skušala Komisija za mednarodno pravo kodificirat področje diplomatske zaščite z Osnutkom pravil o diplomatski zaščiti, v katerem med drugim podrobneje opisuje zaščito pravnih oseb. Osnutek v svojih pravilih določa, da lahko pride do diplomatske zaščite samo, če sta izpolnjena dva pogoja: državljanstvo in izčrpanje notranjih pravnih sredstev v državi. Prav tako poudari, da gre za pravico države, ne pa njeno dolžnost do uveljavljanja diplomatske zaščite. Osnutek podrobneje določa pravila, kdaj ima določena družba državljanstvo neke države in kakšne pogoje mora pri tem izpolnjevati.
Ključne besede: diplomatska zaščita, pravna oseba, državljanstvo, vpis v register, Barcelona Traction, bilateralni investicijski sporazum.
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 630; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (280,46 KB)

7.
Pridobitev državljanstva po slovenskem in španskem pravnem sistemu
Nadja Strašek, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravni institut državljanstva je urejen v nacionalnih zakonodajah. Temelji na suvereni pravici posamezne države, da v svojem pravnem redu sama določi komu in na kakšen način bo podelila državljanstvo. Takšno urejanje mnogokrat privede do razlik v ureditvah državljanstva med državami. Državljanstva ni moč ubesediti v eni razlagi, lahko pa ga opredelimo na več načinov. Gre za celovit ter kompleksen odnos med posameznikom in državo, pri čemer to razmerje vzpostavlja odnos medsebojnih pravic in dolžnosti. Državljanstvo je opredeljeno tudi kot specifični pravni status, iz katerega izvirajo politične, državljanske in socialno-ekonomske pravice ter svoboščine. Ob tem določa tudi pravno opredeljene obveznosti države do posameznika, ki se vežejo na državljanstvo ter nasprotno. Državljanstvo kot temelj vsake države je temu primerno tudi urejeno. Slovenska pravna ureditev na podlagi Ustave Republike Slovenije državljanstvo ureja v Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ki je krovni akt na tem področju. Španska nacionalna zakonodaja ne pozna posameznega akta, ki bi urejal to področje. V Ustavi Kraljevine Španije (Constitución Española) je določeno, da državljanstvo urejajo posamezni členi Civilnega zakonika (Código Civil). Kot dopolnitev nacionalnega državljanstva, se je v pravu Evropske unije uveljavilo državljanstvo Unije, ki ga lahko razumemo kot neke vrste postnacionalno državljanstvo. V praksi ni tako izrazito izraženo kot nacionalna državljanstva, vendar je kljub temu zelo pomemben institut, ki omogoča državljanom Unije nove oblike državljanske udeležbe ter pravice in dolžnosti onkraj narodnostne ravni. Raznolikosti zakonodaj na področju državljanstva posledično privedejo tudi do stanja, ko oseba nima državljanstva (apatrid) ali pa vodijo v drugo skrajnost, ko posameznik pridobi državljanstvo dveh ali več držav (bipatridi ali polipatridi). Institut državljanstva je dinamičen pravni koncept, ki je predvsem odvisen od družbenih ter političnih sprememb tako na ravni držav kot tudi mednarodne skupnosti.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, državljanstvo Evropske unije, pravice državljanov, državljanstvo Slovenije, državljanstvo Španije, dvojno državljanstvo.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 738; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (915,49 KB)

8.
Državljanstvo Evropske unije v sodni praksi Sodišča Evropske unije
Sabina Horvat, 2017, magistrsko delo

Opis: Državljanstvo Unije je institut, ki se je od uvedbe naprej vsebinsko spremenil in dopolnil predvsem z aktivnim delovanjem Sodišča EU. Čeprav ne gre zanemariti njegov postopni razvoj v zakonodaji EU vse odkar je leta 1993 bilo uvedeno, je prav Sodišče EU tisto, ki je (vsaj v določeni meri) pojasnilo vsebino državljanstva Unije. To je sicer tesno povezano z nacionalnim državljanstvom, kar izhaja že iz primarne zakonodaje in se kaže tudi v tem, da so države članice pristojne za določanje pogojev za pridobitev in izgubo državljanstva, vendar pa ob tem še vedno morajo spoštovati temeljna načela EU. Prelomni korak v razvoju sodne prakse na področju državljanstva Unije in z njim tesno povezano pravico do prostega gibanja, je prinesla novejša sodna praksa z uvedbo merila dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic, ki so podeljene zaradi statusa državljana Unije. Pristop Sodišča EU namreč daje podlago za širšo uporabo prava EU. Merilo omogoča, da se v primerih, kadar bi bilo onemogočeno dejansko izvrševanje bistvene vsebine pravic, ali kadar bi bilo oteženo izvrševanje pravic državljana Unije, pravo EU lahko uporabi, čeprav ni podanega čezmejnega elementa. Takšen pristop Sodišča EU, kljub restriktivni razlagi, je sicer omogočil sklicevanje na pravo EU tudi v primerih, ki po prejšnjem pristopu z njim niso bili zajeti, vendar pa v ospredju še vedno ostaja problem obratne diskriminacije v povezavi s popolnoma notranjimi položaji in vprašanje razmerja s temeljnimi pravicami. Tako se tudi niso uresničili strahovi držav članic, da bi takšen pristop razširil področje uporabe prava EU. Vsekakor gre za področje, ki je z nacionalno zakonodajo držav članic tesno povezano, in ki bo v prihodnosti vplivalo predvsem na oblikovanje politike priseljevanja držav članic. To se kaže tudi v velikem številu intervencij držav članic v zadeve s področja državljanstva Unije, saj je državljanstvo institut in eden izmed pokazateljev suverenosti, ki se jim države članice niso pripravljene odpovedati v celoti. Tako je državljanstvo Unije predmet nenehnih sprememb, ki je v marsičem olajšalo življenje svojih državljanov, je pa za njegovo učinkovito varstvo potrebno vnesti več jasnosti, določnosti in predvidljivosti, zato da se bodo državljani Unije na te pravice z gotovostjo lahko zanesli.
Ključne besede: Pravo EU, državljanstvo, prosto gibanje in prebivanje, državljani tretjih držav, Direktiva 2004/38, popolnoma notranji položaji, obratna diskriminacija, temeljne pravice.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 1184; Prenosov: 185
.pdf Celotno besedilo (916,75 KB)

9.
Diplomatska zaščita – učinkovito sredstvo zaščite pri kršitvi človekovih pravic
Sara Žolger, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Diplomatska zaščita – učinkovito sredstvo zaščite pri kršitvi človekovih pravic« sestoji iz uvodnega in glavnega dela razdeljenega na tri glavna poglavja. Uvodni del in prvo poglavje diplomskega dela zajemata splošne informacije o obravnavani tematiki, kjer se osredotočimo na predstavitev oziroma opredelitev osnovne ideje diplomatske zaščite ter neposredno povezanih področij kot so njen razvoj, vrste in splošna kodifikacija. Drugo poglavje diplomskega dela pokriva analizo in predstavitev ključnih pogojev za uveljavljanje zahtevka diplomatske zaščite, slednji so podkrepljeni z dejanskimi primeri v sodni praksi. Zadnje tretje poglavje predstavi tematiko diplomatske zaščite kot posledico kršitve mednarodnega prava s strani druge države. Prav tako so obravnavane vsebine pravne podlage za uveljavljanje diplomatske zaščite ter pravna sredstva, postopki in načini uveljavljanja diplomatske zaščite. Posebna pozornost je na koncu namenjena razvoju človekovih pravic v povezavi z institutom diplomatske zaščite, njunim podobnostim in razlikam. Glavni namen oziroma cilj diplomskega dela se je seznaniti s pomenom diplomatske zaščite in drugimi vplivnimi dejavniki, ki tako posredno kot tudi neposredno vplivajo na njen obstoj, razlago in uveljavljanje.
Ključne besede: diplomatska zaščita, mednarodno pravo, kršitev pravic, državljanstvo
Objavljeno: 26.09.2017; Ogledov: 754; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (615,82 KB)

10.
Evropska konvencija o državljanstvu
Emanuel Gole, 2017, diplomsko delo/naloga

Opis: Državljanstvo je pravica vsakega posameznika. Glede na to, da gre državljanstvo razumeti kot odnos med posameznikom in državo, je pomembno, da so medsebojne pravice in obveznosti med državo in posameznikom opredeljene v pravnih aktih, da država kot nosilka oblasti in močnejšega položaja ne more samovoljno urejati državljanstva oseb, ki prebivajo na njenem ozemlju. Eden najpomembnejših mednarodnih pravnih aktov, ki celovito ureja vprašanje državljanstva fizičnih oseb, je Evropska konvencija o državljanstvu (v nadaljevanju Konvencija). Sprejeta je bila 6. novembra leta 1997, v veljavo pa je stopila 1. marca leta 2000. Na voljo za podpis je vsem državam članicam Sveta Evrope, kakor tudi vsem ostalim državam, ki niso članice Sveta Evrope, so pa aktivno sodelovale pri njeni sestavi. Konvencija postavlja določene okvirje za vse države podpisnice, v sklopu katerih mora vsaka posamezna država urejati državljanstvo fizičnih oseb, ki živijo na njenem ozemlju, s svojim notranjim pravom, hkrati pa upoštevati bistvene principe in načela, vezana na državljanstvo, ki so splošno sprejeta v mednarodnem pravu. Konvencija je izrednega pomena predvsem z vidika urejanja problematike dvojnega in večkratnega državljanstva, predvsem pri urejanju pravic in obveznosti med državo in posameznikom. Prav tako so pomembna določila Konvencije, ki od držav podpisnic zahtevajo, na kakšen način naj uredijo postopek pridobitve in izgube državljanstva, kakor tudi postopanje države naslednice v primeru državne sukcesije. V tem primeru Konvencija postavlja temeljno pravilo, ki praktično velja za vse postopke povezane z državljanstvom fizičnih oseb, to je prizadevanje držav podpisnic, da zmanjšajo primere statusa oseb brez državljanstva ali apatridije. Tudi Republika Slovenija, čeprav ni podpisnica Konvencije, skladno z njenimi določili spoštuje splošna pravna načela in mednarodno običajno pravo pri urejanju vprašanja državljanstva s svojim notranjim pravom. Tako Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ureja vprašanja o pridobivanju in izgubi državljanstva Republike Slovenije in dovoljene primere dvojnega državljanstva v okviru določil same Konvencije, vendar na konkretnejši ravni. Pomembno je poudariti, da Konvencija ne sme posegati v samo notranjo ureditev državljanstva v posamezni državi, saj bi bilo s tem kršeno načelo suverenosti držav. Njena naloga je le urediti najpomembnejša vprašanja in temeljna načela, povezana z državljanstvom, na podlagi katerih države podpisnice urejajo državljanstvo z lastno zakonodajo.
Ključne besede: državljanstvo, dvojno in večkratno državljanstvo, Evropska konvencija o državljanstvu, državna sukcesija, pridobitev in izguba državljanstva, diskriminacija, status oseb brez državljanstva.
Objavljeno: 25.09.2017; Ogledov: 1001; Prenosov: 165
.pdf Celotno besedilo (890,83 KB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici