1. Pridobitev državljanstva po ukrajinskem in slovenskem pravu : magistrsko deloKarolina Berkun, 2023, magistrsko delo Opis: Turbulentno in zahtevno obdobje je spremenilo pogled posameznika na vprašanje državljanstva. V zadnjih letih gre za dvig stopnje nacionalne zavesti državljanov, samoidentifikacije naroda in povečanja zanimanja in vključevanja državljanov v državogradnjo procesov.
Magistrsko delo obravnava nastanek in razvoj pojma državljanstva ter temeljna načela pridobitve državljanstva. Magistrsko delo se osredotoča predvsem na pravno ureditev postopka pridobitve državljanstva v Ukrajini in v Republiki Sloveniji. Pri tem je analiza med obema ureditvama preiskana z vidika Slovenije kot države članice Evropske unije in Ukrajine kot »tretje« države. V nalogi so raziskane podobnosti in razlike med pravnimi ureditvami, poudarjena je problematika postopkov pridobitve državljanstva tako v Ukrajini kot v Sloveniji. Koruptivna dejanja v javnem sektorju Ukrajine ter pomanjkljiva ureditev časovnih rokov v postopku pridobitve državljanstva v Sloveniji sta poglavitna vzroka za predolg in zapleten postopek sprejema v državljanstvo.
Prispevek magistrskega dela se kaže v opozorilih na pomanjkljivo zakonodajno ureditev postopka pridobitve državljanstva v obeh državah ter predlogih za izboljšanje le-teh.
Ključne besede: državljansko pravo, pravica, državljanstvo, ukrajinsko državljanstvo, slovensko državljanstvo, Evropska konvencija o državljanstvu, postopek
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 772; Prenosov: 100
 Celotno besedilo (1,48 MB) |
2. Prosto gibanje delavcev in pojem delavec v EU v luči aktualnih izzivov: od digitalizacije do pandemije : od digitalizacije do pandemijeTea Unger, 2022, magistrsko delo Opis: Pojem »delavec« predstavlja osrednji pojem tako v okviru temeljne svoboščine prostega gibanja delavcev, ki je ena izmed štirih svoboščin notranjega trga EU kot tudi preostalega materialnega delovnega prava, vendar kljub temu pravo EU ne daje enotne definicije. Posledično je ključni vir razlage koncepta »delavec« postalo Sodišče EU skozi svojo sodno prakso. Pravno podlago za razlago pojma »delavec« je Sodišče EU iskalo v členu 45 PDEU o prostem gibanju delavcev. Prelomno odločitev je sprejelo v zadevi Lawrie Blum, v kateri je ustvarilo tristopenjski test, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti obstoj delovnega razmerja v smislu člena 45 PDEU. Test zajema tri ključne kriterije, ki se nanašajo na ekonomsko dejavnost, nadzor delodajalca in plačilo za opravljeno delo. Ob analizi sodne prakse znotraj posameznih kriterijev lahko hitro ugotovimo, da je tudi sodna praksa Sodišča EU neenotna, kar povzroča še dodatno nejasnost in zmedo. Zdi se, da je Sodišče EU razpeto med varstvom temeljne svoboščine notranjega trga in bojaznijo držav članic, da jim bo naloženo dodatno socialno breme.
Na prosti pretok oseb in pojem »delavec« sta v zadnjih letih vplivala proces digitalizacije in pandemija Covid-19. Prvi vpliv je s seboj prinesel številne novosti, med drugim tudi platformno ekonomijo in novi obliki dela, crowdwork (množično delo) in on demand via app (delo na zahtevo preko aplikacij). Izvajalci v teh oblikah opravljajo delo pogosto kot samostojni podjetniki. Posledično se je tudi na tem področju začelo postavljati vprašanje, kdo ustreza pojmu »delavec«. Sodišče EU konkretno še ni odločalo o tem vprašanju, pričakovati pa je, da ko bo do tega prišlo, bo v okviru tristopenjskega testa največ težav povzročal kriterij dejanskega in resničnega dela in nadzor drugega subjekta. Na pomanjkanje avtonomne definicije pojma »delavec« v pravu EU kažejo tudi odločitve nacionalnih sodišč v okviru tega pojma pri platformnem delu. Drugi zanimiv vpliv na prosto gibanje delavcev je imela pandemija Covid-19. Širjenje virusa je prineslo številne ukrepe za omejitev gibanja. Že od začetka vstopa virusa v evropski prostor se je postavilo vprašanje, kako bo to vplivalo na delavce migrante. Večina držav članic je vzpostavila splošno prepoved prehajanja državnih meja, pri tem pa kot izjeme navedla delavce migrante. Evropske institucije so sicer pozivale k ponovni vzpostavitvi prostega gibanja, vendar je iz smernic Evropske komisije mogoče razbrati, da so posebno pozornost namenili lažjemu prehodu delavcev čez mejne prehode. S takšnimi ukrepi se nam postavi vprašanje: »Ali je EU v svojem bistvu še zmeraj ekonomska integracija?«
Ključne besede: pravo EU, notranji trg, načelo prostega pretoka oseb, prosto gibanje delavcev, državljanstvo EU, pojem delavca
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 663; Prenosov: 128
Celotno besedilo (910,13 KB) |
3. Navidezna zakonska zveza z namenom pridobitve slovenskega državljanstva : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa VarstvoslovjeLara Koritnik, 2022, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu bo predstavljena problematika navidezno sklenjenih zakonskih zvez.
Tujec s sklenitvijo zakonske zveze pridobi določene pravice, na podlagi katerih lahko v RS legalno prebiva, se zaposli, ali pa nadaljuje pot v Evropsko Unijo. Po sklenitvi zveze lahko zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje, sledi pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje in končno, pridobitev slovenskega državljanstva.
Družinski zakonik opredeljuje, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, z namenom skupnega življenja in zasnovanja družine. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravi, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, za neveljavno pa se smatra v primeru, da ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja.
Gre za problematiko opisane zlorabe, ki jo je težko dokazati, saj se bodoči zakonci lahko vnaprej pripravijo in dogovorijo, kako bodo odgovarjali na morebitnih zaslišanjih in dokazovali pristnost poroke v primeru suma zlorabe.
V nalogi bom predstavila problematiko fiktivnih porok, kako in na kakšen način, v kolikšnem času in pod katerimi pogoji lahko državljan 3. države pridobi slovensko državljanstvo s sklenitvijo (navidezne) zakonske zveze, indice, ki kažejo na to, da je bila zakonska zveza sklenjena pod pretvezo, kazniva dejanja povezana z omenjeno problematiko, postopek ugotavljanja pristnosti zakonske zveze in možne izboljšave za prihodnost.
Ne smemo pa pozabiti, da v demokratični družbi s preveliko intenziteto poseganja v zasebno življenje posameznikov in omejevanja svobode pri izbiri partnerja hitro trčimo v ustavno zavarovane pravice. Prav zaradi tega je preiskava tovrstnih kaznivih dejanj toliko bolj občutljiva in zahtevna.
Ključne besede: diplomske naloge, navidezna zakonska zveza, državljani tretjih držav, državljanstvo, kazniva dejanja
Objavljeno v DKUM: 30.03.2022; Ogledov: 1419; Prenosov: 196
Celotno besedilo (980,54 KB) |
4. Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav : magistrsko deloDuško Krbanjević, 2020, magistrsko delo Opis: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Objavljeno v DKUM: 01.07.2020; Ogledov: 1151; Prenosov: 134
Celotno besedilo (477,52 KB) |
5. Pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ : magistrsko deloEmanuel Gole, 2019, magistrsko delo Opis: Pojem državljanstva odpira mnoga vprašanja v politiki in družbi, saj je eden ključnih gradnikov pravne ureditve vsake države. Skupno vsem teorijam o državljanstvu je spoznanje, da je državljanstvo trajna pravna vez med posameznikom in državo. Gre torej za odnos posameznika napram državi, ki pa ne vključuje razmerja do ostalih posameznikov. Državljanstvo gre razumeti tudi kot pravni status, iz česar izhaja pripadnost državljana državi, katere državljanstvo ima. Z vidika pravne varnosti je izrednega pomena, da so države samostojne pri urejanju državljanstva in skladno z načelom suverenosti same določajo načine in pogoje pridobitve in izgube državljanstva na njihovem ozemlju, vendar pa morajo upoštevati tudi pravila mednarodnega prava in ukrepe drugih držav. Posebne težave pri urejanju državljanstva se lahko pojavijo pri sukcesiji, saj gre v tem primeru za državno nasledstvo, pri katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Država naslednica mora nato na novo, s svojim pravom urediti vsa razmerja in postopke pridobitve in izgube državljanstva, saj lahko v nasprotnem primeru osebe, ki so živele na ozemlju države predhodnice, ostanejo brez državljanstva. Pri vseh oblikah državnega nasledstva pa gre hkrati tudi za ozemeljske spremembe, zato se v primeru cesije, priključitve, združitve, odcepitve ali razpada neke države nujno spremenijo tudi državne meje. Eden izmed najodmevnejših primerov razpada, je razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) na šest samostojnih republik. Začel se je, ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. Sloveniji so kronološko sledile še Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina in kot zadnja Zvezna republika Jugoslavija, ki je 27. aprila 1992 sprejela novo ustavo. Zvezna republika Jugoslavija je kot država prenehala obstajati leta 2003, ko sta Srbija in Črna gora sprejeli novo ustavo in se preimenovali v Državno skupnost Srbije in Črne gore. Z razpadom nekdanje skupne države, so v vseh novonastalih republikah morali steči postopki sprejemanja zakonodaje, ki je na novo uredila pogoje in načine pridobitve in izgube državljanstva v novonastalih državah. Vendar pa je po podrobni preučitvi zakonodaj moč opaziti, da je večina držav kot temelj za urejanje vprašanja državljanstva prevzela ureditev iz Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1976. Ta zakon je določal, da se državljanstvo SFRJ po rodu, z rojstvom na območju SFRJ, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi, medtem ko je za načine izgube državljanstva SFRJ predvideval odpust, odvzem, odrek in prenehanje po mednarodni pogodbi. Tako Republika Slovenija, kot Republika Hrvaška in Republika Srbija predvidevajo pridobitev državljanstva po rodu, z rojstvom na območju države, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi. Sami pogoji pridobitve državljanstva na omenjene načine se med sabo v primerjavi z Zakonom o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije bistveno ne razlikujejo, prav tako ni moč opaziti velikih odstopanj v primerjavi ureditev med obravnavanimi tremi državami, seveda pa zakonodaje med sabo niso popolnoma enake, ampak določene pogoje za pridobitev državljanstva vsaka država ureja po svoje. V primeru izgube državljanstva, vse tri obravnavane države omogočajo izgubo z odpustom, odrekom in po mednarodni pogodbi, medtem ko odvzem državljanstva predvideva le Republika Slovenija.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, razpad SFRJ, pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 1820; Prenosov: 418
Celotno besedilo (622,80 KB) |
6. Pridobitev državljanstva - Slovenija in Združene države Amerike : diplomsko deloAndreja Kapun, 2019, diplomsko delo Opis: Pravica do državljanstva je ena najpomembnejših temeljnih človekovih pravic, lahko bi rekli tudi »pravica imeti pravice«, ki je zagotovljena že s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Kot taka je temelj za ostale politične, socialne, ekonomske in državljanske pravice, ki iz nje izhajajo. Države pa se lahko same suvereno odločijo komu in pod katerimi pogoji jo bodo podelile. Večina držav tako podeljuje državljanstvo bodisi po načelu »ius sanguinis« (pridobitev državljanstva po rodu) ali »ius soli« (pridobitev državljanstva po kraju rojstva). V diplomskem delu sem primerjala obe ureditvi na primeru Slovenije, kot predstavnice načela ius sanguinis in Združenih držav Amerike, kot predstavnice načela ius soli. Z analizo obeh bom poskušala sklepati na prednosti in slabosti ureditve pridobitve državljanstva, uveljavljene v obeh državah.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, Slovenija, Združene države Amerike, ius sanguinis, ius soli, predpisi
Objavljeno v DKUM: 18.11.2019; Ogledov: 1588; Prenosov: 202
Celotno besedilo (1,01 MB) |
7. Pravna ureditev fašizma, nacizma in ustaštva v povezavi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami : magistrsko deloTilen Matiš, 2019, magistrsko delo Opis: Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane jih najdemo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih mednarodnih aktih (konvencije). Vsebujejo jih tudi ustave posameznih držav. Pomembno je poudariti, da so človekove pravice tiste, ki jih ima človek neodvisno od tega na teritoriju katere države se nahaja. Državljanske pa so tiste, ki jih oseba pridobi s pridobitvijo državljanstva.
V zgodovini človeštva so se človekove pravice kršile (pre)večkrat, kar je vodilo do različnih vojn. Izpostavil bi Francijo v pozitivnem smislu, saj so se vse večje oz. pomembnejše revolucije začele tam. Nenazadnje so Francozi obglavili tudi kralja. Eden izmed najpomembnejših dogodkov je nedvomno sprejem Magne Charte Libertatum leta 1215. V negativnem smislu velja izpostaviti zgodovino Združenih držav Amerike in Nemčije. Prvo zaradi svojega zgodovinskega odnosa do ljudi afroameriškega rodu, drugo pa kot začetnico nacizma, ki je svojo »bolno« teorijo našla tudi v zgodovini Združenih držav Amerike. Predmet raziskave je rasna zakonodaja, ki je omogočala vsa ta grozodejstva v letih 1939 – 1945 in še prej. Nekaj mesecev po Drugi svetovni vojni pride do pomembne prelomnice glede varovanja človekovih pravic, 24. oktobra leta 1945 je bila ustanovljena mednarodna organizacija Združenih narodov. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Organizacija združenih narodov je nenazadnje tudi sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic 10. decembra leta 1948. Od tega trenutka naprej smo skupaj »močnejši«. Povod za največje sistematično kršenje človekovih pravic je bil vzpon nacizma. Vse skupaj se je začelo v eni izmed bavarskih pivnic s prvim shodom nacistov, ki so bili sprva tarča posmeha v Nemčiji. Vendar so različni dejavniki, med drugim gospodarska kriza in politika poskrbeli za vzpon nacizma in transformacijo le tega v ideologijo. Temu je sledila Mussolinijeva fašistična Italija. Fašizem in nacizem sta se trdno zasidrala v miselnost ljudi tudi na nekaterih področjih bivše Jugoslavije. 10. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Njen ustanovitelj Ante Pavelić je s pomočjo Hitlerja in Mussolinija izvajal antisemitsko politiko. Še raje je »prijateljeval« s katoliško cerkvijo oz. zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Poleg Židov je želel iztrebiti srbsko pravoslavno cerkev. Zaradi takšnih zločinov je mednarodna skupnost po Drugi svetovni vojni sprejela vrsto mednarodnih aktov za zaščito človekovih pravic. Vsi skupaj lahko upamo, da se takšna morija nikoli več ne ponovi. Vladavino prava moramo postaviti na prvo mesto.
Ključne besede: Rasa, zakonodaja, državljanstvo, židovstvo, pripadnost, diskriminacija.
Objavljeno v DKUM: 31.05.2019; Ogledov: 1273; Prenosov: 189
Celotno besedilo (1,04 MB) |
8. Vpliv izstopa Združenega kraljestva iz EU na državljanske pravice iz prava EU : diplomsko deloSara Čobec, 2019, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu obravnavam pravne vidike vpliva izstopa Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (v nadaljevanju: Združeno kraljestvo) iz Evropske unije (EU) na državljanstvo EU in državljanske pravice iz prava EU. S članstvom v EU je Združeno kraljestvo zavezovalo pravo EU, ki državljanom EU podeljuje dodatne pravice. Z izstopom Združenega kraljestva iz EU grozi državljanom Združenega kraljestva izguba pravic, ki jim sedaj pripadajo kot državljanom EU. Negotovosti glede državljanskih pravic EU se pojavljajo tudi za državljane EU, ki prebivajo v Združenem kraljestvu. Po izstopu Združenega kraljestva iz EU bo potrebno urediti novo razmerje med EU in Združenim kraljestvom kot tretjo državo, kar med drugim pomeni, da bo potrebno urediti državljanske pravice EU državljanov Združenega kraljestva v EU kot tudi pravice državljanov EU v Združenem kraljestvu.
Najprej se osredotočam na sam pojem državljanstva EU in na pravice, ki nam jih državljanstvo EU zagotavlja. Državljani držav članic EU so hkrati tudi državljani EU. Zaradi sui generis narave EU se je razvil tudi sui generis tip državljanstva EU, saj v tem primeru ne gre za državo, ampak za svojevrstno organizacijo, na katero so države članice prenesle nekatere suverene pravice. Koncept državljanstva EU lahko posledično opredelimo kot pogodbeno razmerje med posameznikom in nadnacionalno organizacijo ̶ EU.
V drugem delu naloge predstavim različne možnosti prihodnjega razmerja in na pravno analizo sporazuma. V diplomski nalogi ugotavljam, da je Združeno kraljestvo prva država, ki je uradno začela postopek izstopa iz EU, kar je postavilo veliko novih vprašanj in negotovosti za državljane EU, ki prebivajo v Združenem kraljestvu kot za državljane Združenega kraljestva, ki prebivajo v EU. Obe strani, tako EU kot Združeno kraljestvo, sta na začetku postopka poudarjali, da bo treba prednostno urediti položaj državljanov, na katere bo vplival izstop. Želja obeh strani je bila, da se zaščitijo pravice državljanov in da ohranijo tesno razmerje. Pravice, ki so jih kot državljani EU pridobili in na katerih so gradili življenjsko pomembne odločitve, so bile prioriteta na pogajanjih med EU in Združenim kraljestvom, saj bi izguba državljanskih pravic EU za posameznike pomenila resne težave. Državljani Združenega kraljestva so prepoznali resno grožnjo, ki se lahko uresniči z izstopom iz EU. Posledično se je število prošenj za državljanstvo v drugih državah članicah EU kmalu po izidu referenduma v Združenem kraljestvu povečalo. O polemiki bodoče ureditve državljanskih pravic EU imajo pravni komentatorji med seboj razhajajoča se mnenja, ki postavljajo pod vprašaj same temelje EU.
Nazadnje se osredotočam na sporazum, ki vsebuje določbe o državljanskih pravicah EU, glede katerih sta EU in Združeno kraljestvo že dosegli sporazum in naj bi po izstopu zavezoval EU in Združeno kraljestvo.
Ključne besede: Brexit, državljanstvo EU, državljanske pravice EU, pridruženo državljanstvo, sporazum o izstopu.
Objavljeno v DKUM: 23.05.2019; Ogledov: 2265; Prenosov: 141
Celotno besedilo (1,19 MB) |
9. Diplomatska zaščita pravnih osebGregor Koprivc, 2018, diplomsko delo Opis: Diplomatska zaščita je pravni institut, s katerim država sproži postopek za zaščito svojih državljanov, katerih pravice so bile zaradi ravnanja druge države prizadete. Gre za uveljavljanje mednarodne odgovornosti držav za kršitve mednarodnopravnih obveznosti. Država lahko sproži postopke za zaščito fizične ali pravne osebe. Država je utrpela škodo le posredno, preko fizične ali pravne osebe. Poudarek bo na diplomatski zaščiti pravnih oseb. Država torej lahko uveljavlja diplomatsko zaščito za tisto družbo, ki ima njeno državljanstvo; družba mora biti vpisana v register družb v dotični državi, v kateri mora imeti tudi upravljavski sedež. Lahko pa se država odloči, da vpis v register ni zadostni pogoj za pridobitev državljanstva. Določi lahko večinsko lastništvo, v sklopu katerega mora imeti večina delničarjev družbe državljanstvo dotične države. Eden najbolj znanih primerov je »Barcelona Traction«, poznan zaradi škode, ki je nastala delničarjem družbe. Ker gre za mednarodnopravna pravila, je skušala Komisija za mednarodno pravo kodificirat področje diplomatske zaščite z Osnutkom pravil o diplomatski zaščiti, v katerem med drugim podrobneje opisuje zaščito pravnih oseb. Osnutek v svojih pravilih določa, da lahko pride do diplomatske zaščite samo, če sta izpolnjena dva pogoja: državljanstvo in izčrpanje notranjih pravnih sredstev v državi. Prav tako poudari, da gre za pravico države, ne pa njeno dolžnost do uveljavljanja diplomatske zaščite. Osnutek podrobneje določa pravila, kdaj ima določena družba državljanstvo neke države in kakšne pogoje mora pri tem izpolnjevati.
Ključne besede: diplomatska zaščita, pravna oseba, državljanstvo, vpis v register, Barcelona Traction, bilateralni investicijski sporazum.
Objavljeno v DKUM: 21.11.2018; Ogledov: 1583; Prenosov: 118
Celotno besedilo (280,46 KB) |
10. Pridobitev državljanstva po slovenskem in španskem pravnem sistemuNadja Strašek, 2018, magistrsko delo Opis: Pravni institut državljanstva je urejen v nacionalnih zakonodajah. Temelji na suvereni pravici posamezne države, da v svojem pravnem redu sama določi komu in na kakšen način bo podelila državljanstvo. Takšno urejanje mnogokrat privede do razlik v ureditvah državljanstva med državami. Državljanstva ni moč ubesediti v eni razlagi, lahko pa ga opredelimo na več načinov. Gre za celovit ter kompleksen odnos med posameznikom in državo, pri čemer to razmerje vzpostavlja odnos medsebojnih pravic in dolžnosti. Državljanstvo je opredeljeno tudi kot specifični pravni status, iz katerega izvirajo politične, državljanske in socialno-ekonomske pravice ter svoboščine. Ob tem določa tudi pravno opredeljene obveznosti države do posameznika, ki se vežejo na državljanstvo ter nasprotno.
Državljanstvo kot temelj vsake države je temu primerno tudi urejeno. Slovenska pravna ureditev na podlagi Ustave Republike Slovenije državljanstvo ureja v Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ki je krovni akt na tem področju. Španska nacionalna zakonodaja ne pozna posameznega akta, ki bi urejal to področje. V Ustavi Kraljevine Španije (Constitución Española) je določeno, da državljanstvo urejajo posamezni členi Civilnega zakonika (Código Civil).
Kot dopolnitev nacionalnega državljanstva, se je v pravu Evropske unije uveljavilo državljanstvo Unije, ki ga lahko razumemo kot neke vrste postnacionalno državljanstvo. V praksi ni tako izrazito izraženo kot nacionalna državljanstva, vendar je kljub temu zelo pomemben institut, ki omogoča državljanom Unije nove oblike državljanske udeležbe ter pravice in dolžnosti onkraj narodnostne ravni.
Raznolikosti zakonodaj na področju državljanstva posledično privedejo tudi do stanja, ko oseba nima državljanstva (apatrid) ali pa vodijo v drugo skrajnost, ko posameznik pridobi državljanstvo dveh ali več držav (bipatridi ali polipatridi). Institut državljanstva je dinamičen pravni koncept, ki je predvsem odvisen od družbenih ter političnih sprememb tako na ravni držav kot tudi mednarodne skupnosti.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, državljanstvo Evropske unije, pravice državljanov, državljanstvo Slovenije, državljanstvo Španije, dvojno državljanstvo.
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1814; Prenosov: 240
Celotno besedilo (915,49 KB) |
