Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Z davkom na dediščine in darila je obdavčeno premoženje, ki ga prejme fizična oseba od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali kot darilo in ki ni dohodek po Zakonu o dohodnini. Prihodki iz naslova davka na dediščine in darila predstavljajo majhen delež v javnofinančnih prihodkih države, stroški pobiranja davka pa so sorazmerno veliki. Zakon o davku na dediščine in darila je potreben pravne novelacije, saj pobiranje davka na dediščine in darila po dosedanjih pravnih opredelitvah predstavlja nezadovoljive proračunske učinke. Širina in obseg davčne administracije v zvezi s postopkom odmere davka na dediščine in darila posega v vprašanje zaupanja v pravo države, kar posledično vodi k nujnosti poenostavitve postopka pobiranja davka na dediščine in darila. Pri obdavčitvi dediščin in daril prihaja do razlik v optimalnem davčnem sistemu med Republiko Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo.
Ključne besede: davek na dediščine in darila, proračunski učinki, stroški pobiranja davka, pravna novelacija, vprašanje zaupanja v pravo države, poenostavitev postopka pobiranja davka, razlike v optimalnem davčnem sistemu
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 1895; Prenosov: 245
Celotno besedilo (1,72 MB)

Opis: Spomin na 16. september 2008, ko je investicijska banka Lehman Brothers razglasila stečaj in kateremu je sledila velika recesija oziroma ˝Great Recession,˝ je še živ. Vendar smo tekom pregleda in analize posameznih hujših recesij in depresij v Združenih državah v preteklih dveh stoletjih ugotovili, da so se podobne zadeve dogajale tudi dvesto let nazaj. Že na podlagi tega menimo, da ta recesija ni bila odročen primer, temveč le del ponavljajočega se gospodarskega cikla. V preteklosti, predvsem v 19. stoletju, so recesije in depresije imele drugačen naziv, in sicer finančna panika. To je sovpadalo z ravnanjem posameznikov, ko so panično hiteli na banko, da bi dvignili svoj denar. Takšen tipičen primer je bila panika leta 1929, ko so posamezniki hiteli na borzo, da bi čim hitreje prodali delnice, dokler so bile še nekaj vredne. Že od pojava prve velike depresije v Združenih državah leta 1819 lahko opazimo podobna ravnanja vlagateljev, ki so želeli dvigniti svoje depozite, preden je bilo prepozno. Tako se je ta trend tekom 19. in kasneje tudi 20. stoletja samo stopnjeval, ko so panike postajale vedno hujše. Že od ustanovitve Združenih držav so se pojavljali posamezniki, ki so hoteli hitro obogateti z raznimi goljufijami. Ti ˝špekulatorji˝ so iskali vedno nove možnosti, da bi prišli do velikih dobičkov. Tukaj imamo v mislih predvsem špekulacije z zemljišči in železniške špekulacije, ki so zaznamovale ameriško gospodarstvo predvsem v 19. stoletju. Glavni namen le–teh je bil povzročitev rasti cen, na podlagi katerih so ˝špekulatorji˝ ustvarjali velike dobičke. Ko pa je finančni mehurček počil, so cene začele padati. Takšne prakse so postajale vse bolj popularne, saj so obljubljale velike dobičke posameznikom. Vendar posledic niso občutili samo vlagatelji, temveč vsi ostali, ki so slepo verjeli, da bodo lahko hitro obogateli.
Ključne besede: gospodarstvo, krize, finančne krize, recesije, borzni zlomi, Združene države Amerike, ZDA, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 18.10.2016; Ogledov: 1559; Prenosov: 130
Celotno besedilo (717,33 KB)

Opis: Evropske države so kmalu po drugi svetovni vojni dojele, da medsebojno povezovanje predstavlja ključ do uspeha pri doseganju ciljev v globalnem gospodarstvu. Leta 1957 se je oblikovala EGS, ki je omogočila skupni trg in uresničevanje prostega pretoka blaga, delavcev, storitev in kapitala. Enotni evropski akt iz leta 1987 je pomenil zavezanost cilju uresničevanja enotnega in notranjega trga, s podpisom Maastrichtske pogodbe oz. Pogodbe o EU iz leta 1992, pa se je skupnost z vpeljavo novih oblik sodelovanja, poleg gospodarstva še na področju obrambe in pravosodja, preimenovala v EU. V času tega združevanja so se države članice prek harmonizacije pravnih sistemov, izpeljane s pomočjo direktiv in uredb, postopoma odpovedovale svoji davčni suverenosti, da se bi na ta način dosegla ureditev, ki ne bi izkrivljala konkurence in pospeševala prost pretok blaga in storitev. Leta 1993 je bil vzpostavljen enoten evropski trg, ki je predvideval prost pretok blaga, storitev, oseb in denarja. Od takrat naprej je tudi v veljavi t.i. prehodni sistem obdavčitve, ki je omogočil odpravo mejnih prehodov in mejne kontrole med državami članicami. Zaradi lažjega poslovanja poslovnih subjektov v takšnem sistemu, je bilo potrebno uvesti določene izjeme pri obdavčevanju oz. določene poenostavitve. Primer takšne poenostavitve prestavljajo tudi tristranski posli, ki so podvrsta verižnih poslov in jih delimo na prave in neprave. Z vidika davčne obravnave nepravi tristranski posli veljajo za najzahtevnejše, ker se razlikujejo od primera do primera. Za njih ne veljajo poenostavitve pri obračunu DDV, kot to velja za prave tristranske posle. Pri pravih tristranskih poslih sodelujejo trije davčni zavezanci, ki so identificirani za namene DDV in sicer vsak v svoji državi znotraj EU. Dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj EU pridobitelju v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje prejemniku blaga v tretjo državo članico. V kolikor so izpolnjeni ti pogoji potem lahko v teh primerih upoštevamo predvidene oprostitve pri plačilu DDV. Tristranski posel je povezan z nakupom in prodajo blaga, pri katerem je pomembna identifikacija za DDV znotraj EU, ne pa tudi sedež zavezanca znotraj EU. Prav tako je zelo pomembna fizična pot blaga in pot računov. Trenutni sistem obdavčitve dovoljuje goljufije v poslovanju v okviru tristranskih poslov. Davčna zakonodaja je zapletena in zato marsikomu nejasna, tako da je občasno tudi Sodišče EU zaprošeno, da se v predhodnem postopku opredeli glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU.
Ključne besede: tristranski posli, DDV, triangulacija, pridobitev, dobava, verižni posli, samoobdavčitev, ID številka, rekapitulacijsko poročilo, davčni vrtiljak, missing trader, goljufija, davčna zatajitev, Direktiva Sveta št. 77/388/EGS, Direktiva Sveta št. 2006/112/ES, načelo namembne države, načelo države porekla, Sodišče EU
Objavljeno v DKUM: 21.09.2016; Ogledov: 3401; Prenosov: 298
Celotno besedilo (1,39 MB)

Opis: Otrokom je namenjeno posebno varstvo, saj so najšibkejša družbena skupina. Povsod po svetu so v ospredju največje koristi otrok, ki jih posamezne države z nacionalno zakonodajo v skladu z mednarodnimi pravili ustrezno varujejo, a kljub temu prihaja do zlorab otrokove osebnosti in pravic, oziroma njihovi interesi niso zadostno zaščiteni. Pravica do premoženja je le ena izmed pravic otroka, ki je prav tako pomembna. S tem, ko se skuša zaščititi interese in koristi otrok, se v določeni meri krši oziroma poseže v pravice staršev na drugi strani in ravno ločnica med tema je ključnega pomena. Za premoženje otrok skrbijo starši, a je to premoženje vseeno potrebno ustrezno zavarovati s strani državnih organov (sodišč in centra za socialno delo) z ustreznimi instituti. Tu se pa postavlja vprašanje, ali so te možnosti resnično učinkovite tudi v praksi, kajti potrebno je zavarovati premoženje otrok in hkrati poskrbeti, da so zadovoljene njihove potrebe. Tudi mladoletniki sklepajo pravne posle, a je veljavnost le-teh vezana na določene predpisane pogoje. Za določene posle je poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov potrebno, da dajo starši ali zakoniti zastopniki predhodno soglasje k sklepanju poslov, ali pa da jih starši naknadno odobrijo. Za pomembnejše pravne posle je potrebno še soglasje centra za socialno delo, zlasti kadar gre za odsvojitev ali obremenitev premoženja otrok. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izrecno ne daje odgovora na vprašanje, kateri posli so to, temveč je to potrebno izluščiti iz sodne prakse, pri čemer se postavlja vprašanje, ali je le ta enotna. Po mnenju mnogih kritikov sta praksa sodišč in praksa centrov za socialno delo neenotni. Pomembna je analiza, koliko centri za socialno delo in sodišča dejansko upoštevajo okoliščine določenega primera, ko gre za odsvojitev in obremenitev premoženja oziroma sklepanja pravnih poslov na sploh in če preverjajo resničnost trditev staršev oziroma zakonitih zastopnikov v sodnih in upravnih postopkih in ali pri tem upoštevajo interese otrok. Ugotovitve kažejo, da odločajo o koristih otrok različni organi v različnih postopkih, toda ali je takšna ureditev smiselna oziroma ali koristi otrokom ter ali so pravice otrok s takšno ureditvijo zadostno zavarovane. V nalogi bodo med ostalim predstavljeni kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic in zagovornik otrok kot tudi drugi instituti, njihov pomen oziroma vpliv na dodatno varstvo premoženjskih koristi otrok. V nalogi bodo predstavljene predvsem pomanjkljivosti veljavne pravne ureditve, predlagane spremembe in možne rešitve, za katere menim, da bi bile ustrezne.
Ključne besede: otrok, otrokova korist, otrokove pravice, roditeljska pravica, ukrepi države za varovanje koristi otrok, premoženje otroka, sodno varstvo, upravni postopek, pravni posel, kolizijski skrbnik, varuh otrokovih pravic, zagovornik.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 3010; Prenosov: 262
Celotno besedilo (1,35 MB)

Opis: V diplomskem delu uvodom predstavim položaj, ki ga ima Rimokatoliška cerkev v Republiki Sloveniji. V naši družbi ima v primerjavi z ostalimi verskimi skupnostmi poseben stvarni položaj, ki je posledica njenega razvoja tekom zgodovine in števila njenih pripadnikov. V nadaljevanju se osredotočim na postopek registracije verskih skupnosti v državi, versko pripadnost prebivalcev glede na pridobljene statistične podatke in na relevantne pravne vire, ki urejajo položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji. V osrednjem delu diplomske naloge opišem na kakšne načine se Cerkev v Sloveniji financira in kakšen je njen davčnopravni položaj. Glede na to, da je Slovenija pravno in dejansko vključena v evropski prostor je smiselna tudi primerjava ustavnopravnih sistemov v posameznih državah članicah, tudi zaradi dejstva, ker se v slovenskem javnem prostoru pojavljajo številne kritike glede dosedanje ureditve financiranja Cerkve. Zanima nas ali so zahteve po popolni obdavčitvi Cerkve upravičene in kolikšna je vrednost njenega premoženja. Opisala bom pravni položaj Cerkve, sistem financiranja in obdavčitve kot ga poznajo v Nemčiji, Avstriji in Italiji. Različni načini financiranja imajo prednosti in slabosti, zato načeloma nobene oblike financiranja ni mogoče opredeliti kot najboljše. Poseben izziv v Evropi predstavljajo tudi spremenjene družbene, kulturne in politične razmere, migrantski navali in ideologija sekularizma. V vseh obravnavanih državah je moč zaznati kritike, ki se nanašajo na ureditev sistema financiranja Cerkve in povsod so si kritiki enotni - Cerkev ima dovolj premoženja in bogastva, da bi se lahko financirala iz lastnih sredstev, zato je gmotna pomoč v takšnem obsegu kot ga država trenutno nudi Cerkvi nesprejemljiva. Po drugi strani pa zagovorniki dosedanje ureditev poudarjajo pomen, ki ga ima Cerkev za družbo. Njen prispevek na karitativnem, kulturnem, dobrodelnem in socialnem področju je velik in pomemben za države. Ker so dejavnosti Cerkve večinoma nepridobitne narave je gmotna pomoč tej instituciji nujna za njen obstoj in nemoteno delovanje.
Ključne besede: pravni položaj Rimokatoliške cerkve, ločitev cerkve in države, financiranje in obdavčitev Rimokatoliške cerkve, Rimokatoliška cerkev v Nemčiji, Rimokatoliška cerkev v Italiji, Rimokatoliška cerkev v Avstriji
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2027; Prenosov: 140
Celotno besedilo (965,95 KB)