91. Harmonizacija davka na dodano vrednost v Evropski uniji s poudarkom na davčnih stopnjahDarja Prebil, 2016, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi analiziram proces harmonizacije na področju davka na dodano vrednost v Evropski uniji. Od uvedbe davka na dodano vrednost je bila obdavčitev prometa blaga in storitev po načelu namembne države zamišljena kot začasna rešitev in Evropska komisija si je ves čas prizadevala za prehod na obdavčitev po načelu države porekla. S tem bi bili izpolnjeni pogoji za polno delovanje notranjega trga, kjer bi bil promet blaga in storitev med državami članicami obdavčen na enak način kot promet na nacionalnem trgu.
Za vzpostavitev resničnega notranjega trga EU je potrebno končati prehodno obdobje, ki je še vedno v veljavi. Uvedba dokončnega sistema davka na dodano vrednost v skladu z načelom države porekla zahteva večjo stopnjo usklajenosti v strukturi in višini davčnih stopenj med državami. Evropska komisija je vedno trčila na kar močan odpor držav članic na vse predloge za zmanjšanje razlik v nacionalnih davčnih sistemih.
Podrobno je analizirana kompleksnost pravnih predpisov, na katerih temelji prehodna ureditev, ki dopušča državam članicam nadaljevanje uporabe številnih izjem, ki odstopajo od splošnih pravil in niso združljiva s temeljnimi cilji notranjega trga.
V zaključnih ugotovitvah je analizirana možnost, da bo dokončna ureditev davka na dodano vrednost sploh uveljavljena in če, kakšna bo lahko končna različica te ureditve.
Ključne besede: harmonizacija, DDV, enotni trg, davčna nevtralnost, enotna davčna stopnja, načelo namembne države, načelo države porekla, davek na potrošnjo, prehodna ureditev.
Objavljeno v DKUM: 14.09.2016; Ogledov: 1570; Prenosov: 256
 Celotno besedilo (1,24 MB) |
92. Demografske spremembe in poslovanje domov za starejše v SlovenijiTatjana Perko, 2016, diplomsko delo Opis: Demografske spremembe so pripeljale do števične starejše populacije, ki bo v prihodnosti še naraščala, kar napovedujejo tudi projekcije prebivalstva. Vzrok za nastanek demografskih sprememb pa lahko poiščemo v rodnosti, umrljivosti in migracijah. Številčna starejša generacija bo imela vpliv tako natrg dela, gospodarsko rast in javne finance.
Posledično temu bo potrebno poskrbeti za starejše. Skrb za starejše poteka v Sloveniji v okviru bivanjskega okolja in v okviru institucionalnega varstva-domov za starejše. Država skuša z informiranjem in z zakonodajo zagotoviti pravice starejšim. Največji delež finančnih sredstev pri financiranju dolgotrajne oskrbe nameni prav domovom za starejše, kar dokažem tudi z izračuni.
Na podlagi študija primera skušam z bilanco stanja ter bilanco prihodkov in odhodkov analizirati poslovanje domov za starejše v ljubljanski in mariborski regiji tako javnih zavodov kot domov, ki delujejo na koncesijo. Z bilanco stanja na podlagi analize aktive, ugotovimo, da domovi na koncesijo nudijo stanovalcem boljše bivanjske pogoje kot javni zavodi. Analiza pasive pa kaže, da javni zavodi poslujejo z lastnimi viri, pri domovih na koncesijo pa je prisoten dolžniški kapital. Pri zagotavljanju finačnih sredstev so v nekoliko boljšem položaju javni zavodi. Največ sredstev ustvarijo domovi za starejše z delovanjem javne službe, največ odhodkov pa jim povzročajo stroški dela. Tako javni zavodi kot koncesionarji poslujejo gospodarno, kar kaže tudi koeficent gospodarnosti.
Ključne besede: demografske spremembe, skrb za starejše, domovi za starejše, vloga države, poslovanje domov za starejše
Objavljeno v DKUM: 06.09.2016; Ogledov: 1504; Prenosov: 237
Celotno besedilo (1,02 MB) |
93. VELJAVNOST PARITETE KUPNE MOČI V IZBRANIH VZHODNOEVROPSKIH DRŽAVAHTina Maučec, 2016, magistrsko delo Opis: Poglavitni namen magistrskega dela je analiza veljavnosti teorije paritete kupne moči (PKM) v izbranih evropskih tranzicijskih državah. Čeprav teorija PKM velja za preprosto teorijo, je le-ta v realnosti težko uresničljiva, saj obstajajo številne omejitve, ki nasprotujejo njeni veljavnosti. Poleg osnovnih omejitvenih dejavnikov, ki izhajajo iz mednarodne menjave, obstajajo številni drugi, za tranzicije države, specifični dejavniki. Te države se namreč razlikujejo od ostalih držav zahodne Evrope, saj so opravile prehod iz strogo centraliziranih držav v tržno usmerjene, zato so kot take doživele številne gospodarske spremembe. Tako so realni šoki, ki izhajajo iz narave njihove gospodarske preobrazbe, vplivali na gibanje realnega deviznega tečaja in s tem pripomogli k odstopanjem od veljavnosti PKM.
Analizo veljavnosti teorije PKM smo opravili za šest držav članic Evropske unije, ki za zdaj še niso sprejele evra kot svoje valute, in sicer: Bolgarija, Češka, Hrvaška, Madžarska, Poljska in Romunija. Uporabili smo teste stacionarnosti časovne vrste, in sicer ADF in KPSS test. Osnovo analize predstavljajo izračunane serije podatkov o realnih deviznih tečajih. Pri tem smo za bazno valuto uporabili tako ameriški dolar kot evro. Veljavnost PKM smo sprva preverjali za celotno obdobje opazovanja, ki je zajemalo mesečne podatke od leta 1995 do leta 2015 v primeru uporabe ameriškega dolarja in od leta 1996 do leta 2015 v primeru uporabe evra. Celotno obdobje opazovanja smo razčlenili še na dve podobdobji, odvisni od vstopa posamezne države v Evropsko unijo – tako je prvo obdobje zajemalo čas od začetka opazovanja do vstopa države v Unijo in drugo obdobje od vstopa države v Unijo do konca obdobja opazovanja.
Pri upoštevanju celotnega obdobja opazovanja nismo uspeli najti obsežnih dokazov v korist veljavnosti PKM v izbranih državah, zlasti to velja pri uporabi bazne valute ameriški dolar. Rezultati so nekoliko spodbudnejši v podobdobjih, saj nam je uspelo dokazati veljavnost PKM v nekaterih primerih. Ugotovili smo tudi, da ima evro kot referenčna valuta pri PKM pomembnejšo vlogo od ameriškega dolarja, še posebej po vstopu teh držav v Evropsko unijo.
Ključne besede: pariteta kupne moči, tranzicijske države, trendna apreciacija, realni devizni tečaj, stacionarnost, test enotskega korena.
Objavljeno v DKUM: 24.08.2016; Ogledov: 2074; Prenosov: 331
Celotno besedilo (1,73 MB) |
94. Sinhronost svetovnih delniških gibanjJure Krajnc, 2016, magistrsko delo Opis: Globalni trgi so izpostavljeni velikim premikom v smislu medsebojnega gospodarskega povezovanja. To vodi h gospodarskim spremembam, ki se odražajo na sinhronosti delniških gibanj, za katere mnogokrat trdimo, da na osnovi znanih informacij in prihodnjih pričakovanj kažejo gospodarsko sliko prihodnosti. Čeprav je sinhronost med delniškimi indeksi na trgu že ves čas prisotna, se z razvojem in integracijo novih trgov sedaj uveljavlja v vse bolj globalnem merilu. Študije potrjujejo, da se sinhronost v času krize povečuje. Pri tem ima pomembno vlogo širjenje okužb ter kanali, po katerih se te prenašajo. Razlogov za hitro in neovirano prenašanje okužb je več. Po eni strani se zaradi medsebojnega povezovanja, ki ga spremljajo povečana medsebojna trgovina, financiranje mednarodnih finančnih ustanov na mednarodnih trgih, ter investitorjev, ki želijo svoje portfelje razpršiti po vseh regijah sveta, ustvarjajo ugodni pogoji za širjenje negativnih šokov oz. okužb. Po drugi strani so države s širjenjem globalizacije in povezovanjem v skupne politične, pravne in valutne sisteme podvržene enakim pogojem, pod katerimi na trgu delujejo.
V magistrski nalogi izhajamo iz korelacijske teorije, ter z njeno pomočjo skušamo opredeliti ter pojasniti vzroke, ki vplivajo na moč povezanosti svetovnih delniških indeksov. V teoretičnem delu poskušamo opredeliti vlogo borze v finančnem sistemu, ter navedemo spremembe na borznih trgih, ki v zadnjem obdobju močno krojijo njihovo delovanje. Nadalje v tem delu opredelimo temeljne dejavnike razvoja delniških trgov, ter predstavimo podatke konkretno proučevanega vzorca. V Sklepnem delu teoretičnega dela smo opredelili pojem okužba, ter pojasnili posledice prenašanja negativnih šokov iz okuženih gospodarstev na zdrava in s tem povezano širjenje kriz med svetovnimi ekonomijami. Hkrati smo navedli kanale prenosa, podrobneje opisali potek prenašanja negativnih signalov, ter predstavili načine merjenja okužb in ukrepe namenjene njihovi preprečitvi.
V praktičnem delu merimo stopnjo povezanosti med delniškimi indeksi, pri čemer naša analiza temelji na uporabi Pearsonovega korelacijskega koeficienta. Z njim smo proučevali gibanje moči povezanosti med svetovnimi indeksi na podlagi 1-letnega časovnega okna. Predvsem nas je zanimalo gibanje moči povezanosti med nekaterimi svetovnimi delniškimi indeksi v času, še posebej v obdobju 6 gospodarskih kriz v zadnjih 30 letih.
Nadalje smo proučevali ali, in v kakšni meri indikatorji stopnje razvitosti borznega trga vplivajo na moč medsebojne povezanosti delniških indeksov. Posebno pozornost smo namenili primerjavi med razvitimi trgi in trgi v razvoju, pri čemer smo v drugem koraku analizo ponovili na vzorcu držav, ki smo jih razcepili na manjše geografske regije.
V sklepnem delu praktičnega dela smo merili stopnjo povezanosti temeljnih dejavnikov razvitosti delniškega trga v odnosu do gospodarske rasti posameznega gospodarstva.
Ključne besede: delniški trgi, teorija okužbe, gospodarska kriza, Pearsonov korelacijski koeficient, razvite države, države v razvoju, sinhronost, rast bruto domačega proizvoda, likvidnost, tržna kapitalizacija, koeficient obračanja, razvitost borznega trga.
Objavljeno v DKUM: 11.08.2016; Ogledov: 1632; Prenosov: 85
Celotno besedilo (4,54 MB) |
95. PRAVICA KURDOV DO LASTNE DRŽAVEJože Slobodnik, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi sem na kratko predstavil zgodovino območja na katerem živi ljudstvo Kurdov. Osredotočil sem se na novejšo zgodovino, saj je ravno ta krojila stanje, ki ga Kurdi danes trpijo. V drugem delu sem podrobneje obrazložil pojma notranja in zunanja samoodločba. Slednjega sem primerjal z dosedanjimi uspelimi oz. priznanimi in nepriznanimi poskusi secesije. Primere Čečenije, Abhazije, Bangladeša, Hrvaške, Slovenije ter Bosne in Hercegovine sem primerjal s sedanjim stanjem Kurdov v posameznih državah, kjer ti tvorijo znaten del prebivalstva. Na podlagi napisanega sem povzel kriterije, ki se načeloma uporabljajo pri presojanju upravičenosti secesije določenega ljudstva od starševske države. V naslednjem poglavju sem podrobneje opisal kriterije, zapisane v Montevidejski konvenciji. Na nastanek države sem nato pogledal iz perspektive deklarativne ter konstitutivne teorije priznanja novonastale države. V sklepu sem podal dejansko stanje na Bližnjem vzhodu ter skušal ugotoviti ali to zadostuje omenjenim pogojem in kriterijem.
Ključne besede: zgodovina Kurdov, notranja samoodločba, zunanja samoodločba, secesija, kriteriji za nastanek države, Montevidejska konvencija, konstitutivna teorija, deklarativna teorija, priznanje, Bližnji vzhod
Objavljeno v DKUM: 04.07.2016; Ogledov: 1644; Prenosov: 178
Celotno besedilo (1,09 MB) |
96. RAZVOJ KORPORATIVNEGA UPRAVLJANJA DRUŽB V DRŽAVNI LASTI V SLOVENIJI V LUČI TEORIJE DRŽAVEMatevž Frangež, 2016, diplomsko delo Opis: Korporativno upravljanje je relativno nova ekonomska in pravna disciplina, ki po svoji naravi posega v več vej prava. V diplomskem delu opredeljujem teoretsko naravo korporativnega upravljanja in njegovo pravnosistemsko umeščenost. Pri tem me zanima utemeljevanje širše teoretske koncepcije korporativnega upravljanja kot zbira mehanizmov in procesov za oblikovanje korporativne volje ter razmerij in odnosov med deležniki, kot so lastniki in delničarji, management podjetja, njegovimi zaposlenimi, pa tudi poslovnimi partnerji, institucijami gospodarskega in pravnega okolja.
Posebej me zanima korporativno upravljanje družb v državni lasti, zato ga obravnavam v luči vprašanja, zakaj je država ustanovljena in kako se cilji organiziranja državljanov v državno skupnost preslikavajo v lastniško politiko družb v državni lasti. Pri tem analiziram posebnosti, ki terjajo posebno zakonsko ureditev korporativnega upravljanja družb v državni lasti in ugotavljam, da je Slovenija v dolgotrajnem, nestabilnem procesu oblikovanja zakonodaje na tem področju dobila natančen in dober pravni okvir, ki daje obete za dobro uresničevanje najboljših mednarodnih praks. Uresničevanje tega pa je ob postavljenem pravnem redu odvisno predvsem od oblikovanju ustrezne politične, pravne in poslovne kulture, ki bo razumela, da je upravljanje državne lastnine v podjetjih pravzaprav agentski odnos med državljani, ki smo državo ustanovili za to, da odgovorno in v našem skupnem imenu upravlja z državno, to je skupno lastnino. Oblikovanje takšne kulture pa ne more biti odvisno le od pravnega sistema, pač pa predvsem od stopnje angažirane demokratične kontrole nad procesi, ki jim je preglednost upravljanja namenjena.
Korporativno upravljanje definiram kot sistem medsebojne interakcije med kapitalom, družbo in njenimi deležniki, skozi katerega se ustvarja in krepi zaupanje. To zaupanje se ustvarja s sistemom oblikovanja skupnih, merljivih ciljev, preglednostjo poslovanja in ravnanja, uveljavljanjem odgovornosti in sistemom nadzora.
Ključne besede: korporativno upravljanje, družbe v državni lasti, pravne institucije in pravna razmerja, gospodarsko pravo, teorija države, preglednost, odgovornost, neodvisnost, gospodarnost
Objavljeno v DKUM: 28.06.2016; Ogledov: 2750; Prenosov: 374
Celotno besedilo (420,19 KB) |
97. SOCIOLOŠKA IN ZGODOVINSKA OZADJA FENOMENA ISLAMSKE DRŽAVEMojca Gomboc, 2016, diplomsko delo Opis: V muslimanskem svetu je vse od približno sedemdesetih let prejšnjega stoletja vidno zaznamovan proces ponovnega dviga islama. Razlogi za aktualno dogajanje na Bližnjem vzhodu segajo v daljno zgodovino islama, ko so se muslimani razcepili na šiitsko in sunitsko vejo islama. Skozi večino zgodovine so vladali suniti. Trenja znotraj teh dveh ločin so prehajala v vedno večje konflikte. Poseganje Zahoda v arabski svet, pa je dodalo še dodaten zagon za nastanek islamskih skrajnih organizacij. Z vprašanjem Palestine se je pričel položaj, ko je pretežen del muslimanov menil, da Zahod do njihovega sveta vodi arogantno in agresivno politiko. Islamsko prebivalstvo se je začelo povezovati proti tuji dominaciji, ki mu je vsiljevala modernizacijo in izkoriščala njihova ozemlja. Religija je začela igrati posebno vlogo, saj je namesto opravljanja svoje prvenstvene funkcije, začela pridobivati vlogo instrumenta, preko katerega se je odražal obrambni arabski nacionalizem. Prišlo je do naraščanja osebne religioznosti, intenzivnega vstopanja islama v javno področje in krepitve islamskih fundamentalističnih gibanj. Ta proces še zmeraj traja in nikakor ne kaže, da bi v muslimanskem svetu prišlo do sekularizacije, ki so jo s seboj prinesle zgolj kolonialne sile, ki so islam izganjale iz javnega področja. Z zrušitvijo režima Sadama Huseina in ameriškim napadom na Irak leta 2003, je na vodilni položaj prišla šiitska skupina vernikov, kateri so se silovito zoperstavili sunitski pripadniki islama. Na tem mestu se je izrazito pokazal učinek kulturne obrambe, teorija katerega pravi, da kjer sta dve ali več skupnosti, ki pripadata različnim veroizpovedim v konfliktu, lahko posamezna religijska identiteta pridobi nov pomen in sproži zahtevo po novi zvestobi, saj religijska pripadnost postane način izražanja etničnega ponosa. Kot odgovor na ameriško okupacijo in vladavino šiitov je nastala skrajna sunitska skupina Islamska država. Danes predstavlja najbolj brutalno džihadistično organizacijo, ki vliva strah s terorističnimi napadi ne samo v arabskem svetu, temveč tudi v Evropi. Islamska država je razglasila kalifat, ki se drži ekstremne razlage sunitskega islama in deluje po načelu šeriatskega prava. Razglasila je avtoriteto nad vsemi muslimani sveta, njeni pripadniki pa se imajo za edine prave vernike. V svoje vrste je pritegnila tudi številne pripadnike drugih veroizpovedi in nacionalnosti. Zahodni mediji v veliki meri zmanjšujejo možnost lastne presoje gledalcev, saj jih je dosti izmed njih s svojim poročanjem zelo spremenilo odnos do islama. Večina terorističnih dejanj je v medijih v današnjem času prikazana v povezavi z islamom, kar mnogokrat pripelje do nestrpnosti v družbi, saj si veliko gledalcev (poslušalcev) ustvari negativno sliko o islamu, muslimani pa so posledično označeni za največje krivce in s tem odrinjeni na rob družbe.
Ključne besede: islam, Islamska država (IS), radikalizacija, fundamentalizem, muslimani, džihad, šiizem, sunizem, Združene države Amerike, Izrael, Palestina, Irak.
Objavljeno v DKUM: 13.06.2016; Ogledov: 1982; Prenosov: 249
Celotno besedilo (1,32 MB) |
98. STRATEŠKO UPRAVLJANJE ZNAMKE DRŽAVE SLOVENIJA - ZNAMKE 'I FEEL SLOVENIA'Livija Kovač Kostantinovič, 2016, magistrsko delo Opis: Trženje in promocija držav sta prisotna že od časov antične Grčije, ko so si mesta prizadevala za promocijo svojih držav na olimpijskih igrah. Danes je konkurenčno tekmovanje med državami, destinacijami, regijami in mesti razen na področju športa prisotno še na drugih področjih, predvsem pa na področju turizma, gospodarstva in tujih investicij. Konkurenca med državami se z globalizacijo dodatno zaostruje, globalizacija pa hkrati pomeni tudi večjo obveščenost in ozaveščenost potrošnikov. Slednje posledično predstavlja vse večjo potrebo po prepoznavnosti in razlikovanju ne samo podjetij, proizvod in storitev, temveč tudi držav. Danes imajo znamke držav ključno vlogo pri doseganju cilja želene prepoznanosti in konkurenčnega položaja držav na globalnem trgu.
Strateško upravljanje znamk držav se je do pred kratkim osredotočalo predvsem na področje turizma, čeprav k imidžu države prispevajo tudi številna druga področja. Tudi raziskave, ki se nanašajo na imidž znamke države ter njen pomen in vlogo, so v preteklosti v veliki meri izvedene le za področje turizma, le maloštevilne so bile raziskave, katerih predmet je strategija upravljanja znamke države na različnih družbenih področjih. Prav tako je na voljo malo konceptualno podobnih modelov za strateško upravljanje znamk držav. Zato je fokus tega magistrskega dela na raziskavi vpliva imidža vseh sektorjev in ne le turizma na oblikovanje imidža znamke države v očeh domače in tuje javnosti ter na oblikovanju celovitega modela strateškega upravljanja znamke države za doseganje želenega imidža ustvarjene znamke države. Naša raziskava se osredotoča na znamko države, strateško upravljanje znamke države ter medsebojno razmerje in učinek med imidžem države oz. učinkom države izvora ter nakupnim vedenjem potrošnikov.
V magistrskem delu je predstavljena analiza izvršene raziskave in primerjave uspešnih primerov razvoja in implementacije znamk drugih držav: Švice, Nemčije, Avstrije in Nove Zelandije. Pri analizi nas je zanimalo, na kakšen način so te države oblikovale lasten model strateškega upravljanja znamke države. Na osnovi analize uspešnih primerov razvoja in implementacije znamk drugih držav ter analize izsledkov raziskave, ki je predmet te naloge, je podan predlog modela strateškega upravljanja aktualne znamke države Slovenija ‒ znamke 'I feel Slovenia'. Nekateri koraki v modelu so prepoznani kot ključni za uspešno strateško upravljanje znamke 'I feel Slovenia', to so opredelitev identitete, kontinuirano spremljanje imidža države ter v skladu s tem izvedba aktivnosti za pozicioniranje oz. repozicioniranje države na ključnih ciljnih trgih.
Raziskava, ki je del tega magistrskega dela, je izvedena na primeru državne znamke Slovenije 'I feel Slovenia', s strani vlade Republike Slovenije sprejete leta 2007. Uporaba znamke 'I feel Slovenia' je od njenega sprejetja do danes ostala zgolj delna, in sicer na področju turizma in parcialno še na nekaterih drugih področjih kot npr. v športu, implementacije pa (še) ni doživela na področjih gospodarstva, umetnosti, kulture, politike in znanosti. Izsledki raziskave 'Percepcija znamke I feel Slovenia' kažejo, da so znamko 'I feel Slovenia' najbolj intenzivno do sedaj uporabila podjetja v slovenskem turističnem gospodarstvu, njena uporaba v ostalem izvoznem delu gospodarstva pa je zanemarljiva. Imidž znamke države Slovenija je z identiteto znamke 'I feel Slovenia' v očeh tuje javnosti usklajen predvsem na področju naravnih in kulturnih danosti, manj na področju identitetnih elementov, ki se nanašajo na gospodarstvo, znanost in državo.
Ključne besede: Strateško upravljanje znamke predstavlja organiziran, sistematičen in strateški način upravljanja z znamko države, uspešno izvajan proces strateškega upravljanja znamke države pa prispeva k doseganju želenega imidža države in posledično k večji vrednosti premoženja znamke države. Strateško upravljanje znamke države lahko pomembno prispeva k povečanju prepoznavnosti države in doseganju želenega pozicioniranja med izbrano ciljno javnostjo. Znamka 'I feel Slovenia' trenutno še ni deležna celovitega strateškega upravljanja, saj ni upravljana na vseh ravneh države, prav tako še ni celovito in konsistentno izoblikovan opredeljen model upravljanja znamke države. Odločitev Slovenije za gradnjo in upravljanje znamke na ravni celotne države in ne samo na področju turizma je pravilna, v prihodnje pa bo potrebno upravljanje znamke izvajati na principih strateškega upravljanja s ciljem implementacije znamke na vseh ključnih področjih.
Objavljeno v DKUM: 31.05.2016; Ogledov: 1696; Prenosov: 284
Celotno besedilo (1,97 MB) |
99. MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN ORGANIZACIJBojana Blazhevska, 2015, diplomsko delo Opis: Mednarodno pravo je pomemben del strukture naše mednarodne družbe.
Svojo pomembnost dolguje učinkovitosti ter sposobnosti se odzivati na spremembe.
Z diplomskim delom smo prišli do zaključka, da je bila KMP tista, katera se je med prvimi začela zavzemati za razvoj mednarodnega prava in njegovo kodifikacijo. V diplomskem delu smo zajeli tudi pojem oziroma temo mednarodne odgovornosti ter smo ob tem ugotovili, da države niso edini subjekti mednarodnega prava, čeprav so primarni subjekti.
Države imajo, kot primarni subjekti najobsežnejši rang pravic, vendar ne smemo pozabiti, da pravice pomenijo tudi odgovornost. Zraven držav so naštete še MO, posamezniki ter drugi subjekti, kateri za razliko od držav svoje pravice pridobivajo preko določenih inštitutov, izvedeno. Kot je navedeno v diplomskem delu obstajata dva osnovna načina pripisovanja ravnanja državi.
Po prvem načinu se odgovornost pripiše na podlagi institucionalne povezave in velja za ravnanje osebe, skupine oseb ter se razširja na ravnanje oseb, ki formalnopravno niso organi, vendar izvršujejo državna pooblastila. Razlog za to obravnavo se opira na stališče, da država mora nadzorovati svoje organe, ker je njihova samostojnost le navidezna.
Drugi način temelji na nadzoru ali vplivu, ki ga država vrši in se dejanski nadzor mora dokazovati za vsako ravnanje individualno. Če pogledamo v istem poglavju bomo ugotovili, da za MO veljajo precej drugačna pravila. Da bi lahko pripisali odgovornost MO mora biti sporno ravnanje izvedeno s strani njenega agenta, organa ter mora biti povezano z izvrševanjem uradnih funkcij. Ob koncu diplomskega dela lahko zaključimo, da se pravice držav in MO, čeprav so podobne, precej razlikujejo in to predvsem zaradi načina pridobitev pravic. Države svoje pravice pridobijo originarno in kot take imajo večji rang pravic, dokler MO svoje pravice pridobivajo derivativno preko inštrumentov prava.
Posledica manjšega ranga pravic je manjši obseg odgovornosti, ki sledi MO-am, kjer za države kot primarne subjekte velja nasprotno in imajo s tem znatno večji obseg odgovornosti.
Ključne besede: Mednarodno pravo, Komisija za mednarodnega prava, Generalna Skupščina, kodifikacija, mednarodna odgovornost, države, mednarodne organizacije, pripisljivost.
Objavljeno v DKUM: 22.04.2016; Ogledov: 1849; Prenosov: 242
Celotno besedilo (169,95 KB) |
100. DRŽAVA KOT SUBJEKT MEDNARODNEGA PRAVAAlja Tretjak, 2015, diplomsko delo Opis: Država je glavni subjekt mednarodnega prava. Pomembno vlogo pri nastajanju države kot subjekta mednarodnega prava ima eno izmed splošnih načel mednarodnega prava, to je pravico do samoodločbe. Pravica do samoodločbe pa je le odskočna deska naroda, da lahko ustanovi lastno državo. Da država nastane, morajo biti izpolnjeni štirje kriteriji iz Konvencije iz Montevidea. Za uspešno sodelovanje z drugimi državami pa je pomembno priznanje drugih držav. Dokler je ne priznajo, sicer obstaja, vendar ji samo dejstvo obstoja nič ne pomaga, če druge države z njo niso pripravljene sodelovati. Država je subjekt mednarodnega prava, je suverena, kar pomeni, da ima samo ona nadzor nad svojim ozemljem in se nima nihče pravice vmešavati v njene notranje zadeve. Ko nastopa v taki vlogi nosilke oblasti, uživa imuniteto, kar pomeni, da v teh primerih ne more biti tožena pred tujimi sodnimi organi. Poleg držav pa mednarodno pravo priznava kot subjekte mednarodnega prava tudi druga telesa, vendar vsa ne uživajo enako mero subjektivitete. Države določijo, kolikšno mero subjektivitete bo določeno telo uživalo. Največjo mero subjektivitete države ponavadi prenesejo na mednarodne organizacije, na katere lahko prenesejo tudi del svoje suverenosti. Taka suverena država se že več desetletij trudi postati tudi Zahodna Sahara, vendar na tej njeni poti uresničitve pravice do samoodločbe vedno znova prihaja do določenih ovir. Organizacija združenih narodov ji skuša pomagati, vendar so njene članice tudi države, ki se z osamosvojitvijo ne strinjajo, oziroma temu ostro nasprotujejo. Kar pa Organizaciji združenih narodov preprečuje učinkovitejšo pomoč temu narodu pri uresničitvi pravice do samoodločbe, ki je tudi eno izmed temeljnih načel organizacije, in jo torej s tem ovirajo pri izpolnjevanju svojih načel zapisanih tudi v Ustanovni listini.
Ključne besede: subjekti mednarodnega prava, država, pravica do samoodločbe, priznanje države, suverenost, imuniteta, Zahodna Sahara.
Objavljeno v DKUM: 20.04.2016; Ogledov: 2398; Prenosov: 318
Celotno besedilo (511,51 KB) |
