Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo se osredotoča na možnost pristopa neoškodovane države pred Sodišče ter obravnava vprašanje aktivne legitimacije držav v mednarodnem pravu. Tema je še posebej pomembna v sodobnem kontekstu, saj smo pogosto priča hudim, sistematičnim kršitvam določb mednarodnega prava, vključno z zločini, ki ogrožajo temeljne človekove pravice in svoboščine ter posledično temelje, ki jih je zgradila materija mednarodnega prava skozi razvoj civilizacije. Že v obdobju rimskega prava je obstajala praksa uveljavljanja skupnega interesa širše skupnosti s tožbo, imenovano, actio popularis. Čeprav v rimskem pravu ni šlo za meddržavne spore, ta koncept že od nekdaj odraža zavest o potrebi po varovanju skupnih interesov (nekdaj zgolj posameznikov, danes tudi držav). Danes se v mednarodnem pravu uporabljajo podobni pristopi na državni ravni, s pomočjo katerih lahko ena država zahteva ugotovitev odgovornosti domnevne države kršiteljice, tudi, če tožnica sama neposredno ni utrpela nobene škode. V takšnih primerih gre za uveljavljanje kolektivnega interesa celotne skupnosti držav na podlagi obveznosti erga omnes oz. erga omnes partes. Skozi magistrsko delo so analizirane zadeve iz sodne prakse Sodišča, ki ilustrirajo uveljavljanje aktivne legitimacije neoškodovanih držav. Med njimi izstopata krovni zadevi Barcelona Traction in Belgium v Senegal, preko katerih so zgrajeni temelji pravici neoškodovanih držav do pristopa pred Sodišče, v imenu kolektivnega interesa mednarodne skupnosti. Velik odziv teoretikov sta sprožili tudi nedavni zadevi Gambia v Myanmar, v kateri je Sodišče neoškodovani Gamiji priznalo ius standi za uveljavljanje odgovornosti Mjanmarja za domnevne zločine, ter zadevi South Africa v Israel, v kateri je Južna Afrika prevzela pobudo za vložitev tožbe zaradi domnevnega genocida nad palestinskim prebivalstvom. Ti primeri poudarjajo pomembnost, da se vsaki državi zagotovi možnost zahtevati prenehanje kršitev in sankcioniranje odgovornih držav, saj gre pogosto za najtežje mednarodne zločine, pri kršitvi katerih bi neukrepanje in ignoranca lahko ogrozila stabilnost mednarodnih odnosov in svetovnega miru. Kljub pomembnosti varovanja temeljnih človekovih pravic v okviru aktov OZN še vedno ni kodificirana pravica neoškodovanih držav vložiti tožbo pred Sodiščem. Države se pri dokazovanju ius standi opirajo na obveznosti erga omnes in erga omnes partes, čeprav tudi za dotične ni jasen njihov izvor ali kriteriji za njihovo opredelitev. Gre za obveznosti, ki varujejo najpomembnejše in najbolj temeljne človekove pravice, glede katerih ima vsaka država v mednarodni skupnosti, oz. vse države podpisnice akta, iz katerega izvirajo, pravni interes za njihovo uveljavitev pred Sodiščem. Teorija vleče vzporednice med obveznostmi erga omnes (partes) in normami ius cogens, od katerih ni dovoljena derogacija, saj so vse pravice, ki jih je Sodišče do danes opredelilo kot kogentne norme, hkrati tudi obveznosti erga omnes (partes). V magistrkem delu ugotavljamo pomen kolektivnega interesa za zaščito temeljnih človekovih pravic, kot so prepoved mučenja, prepoved genocida, prepoved kršitve pravil mednarodnega humanitarnega prava ter kolektivnih pravic naroda, kot je pravica do samoodločbe. Doprinos magistrske naloge je v poudarku potrebe po kodifikaciji pravice neoškodovanih držav do aktivne legitimacije v obvezujočih virih mednarodnega prava, kar bi omogočilo jasen pravni okvir za uveljavljanje odgovornosti držav kršiteljic in krepilo skladnost mednarodne skupnosti pri varovanju vrednot, ki predstavljajo temelj naše civilizacije.
Ključne besede: aktivna legitimacija, neoškodovana država, Meddržavno sodišče v Haagu, obveznosti erga omnes, obveznosti erga omnes partes, norme ius cogens
Objavljeno v DKUM: 02.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 56
Celotno besedilo (2,39 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava neodvisnost sodstva kot enega temeljnih elementov načela delitve oblasti in vladavine prava, pri čemer izhaja iz spoznanja, da kljub dolgotrajni zgodovinski prisotnosti ideje ta v celoti še ni uresničena v nobeni državi. Neodvisnost sodstva se pojmuje kot večplastno in kompleksno področje, na katerega vplivajo zakonodajni okviri, politične razmere in ekonomski pogoji, pa tudi stabilnost družbe in splošna zavest državljanov o pomenu pravne države ter vladavine prava. V državah z močno razvito pravno kulturo je neodvisnost sodstva bolje zaščitena, medtem ko v drugih državah še vedno obstajajo izzivi pri zagotavljanju njegove popolne avtonomije. Glede na pravni red Evropske unije, ki temelji na visokih standardih vladavine prava, osvetljujemo pomen neodvisnega sodstva kot ključnega zagotovila za stabilno delovanje institucij, varstvo človekovih pravic ter zagotavljanje enakosti pred zakonom. Posebna pozornost je namenjena prizadevanjem EU za krepitev neodvisnosti sodstva v državah kandidatkah. Unija jim namreč z različnimi mehanizmi strokovne, finančne in zakonodajne podpore pomaga pri prilagajanju zakonodaje z evropskimi standardi, zlasti na področjih, kot so vladavina prava, neodvisnost sodstva, spoštovanje človekovih pravic in krepitev demokratičnih institucij. V tem kontekstu je analiziran položaj Črne gore na poti k članstvu v Evropski uniji, pri čemer so preučeni doseženi premiki in odprti izzivi na področju sodne reforme. Izpostavljene so ključne vrzeli v črnogorskem sodstvu, na katere dosledno opozarjajo evropske institucije, ter ocenjen vpliv evropskih politik in instrumentov na postopno utrjevanje pravosodne neodvisnosti kot enega od osrednjih pogojev za nadaljnji napredek v pristopnem procesu.
Ključne besede: neodvisnost sodstva, vladavina prava, pravna država, evropske integracije, Evropska komisija za demokracijo skozi pravo, sodni svet
Objavljeno v DKUM: 03.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,15 MB)

Opis: Načelo pravne države je temeljno ustavno načelo, brez katerega bi v državi vladalo nepredvidljivo in nestabilno stanje, ki bi rezultiralo v samovoljno delovanje državnih organov. To načelo vzpostavlja normalno delovanje državnega ustroja in s pomočjo svojih podnačel zagotavlja, da imamo vzpostavljeno vladavino prava v državi, hkrati pa z omejevanjem samovoljnega delovanja državne oblasti, varuje človekove pravice in svoboščine. Pravna država deluje kot stabilna struktura, dokler ne napočijo izredne situacije, kot smo jim bili priča tudi v obdobju epidemije Covida-19. To je bilo obdobje, ko je bila na določenih točkah pravna država pod velikim vprašajem, saj je predvsem v izvršilni veji oblasti prihajalo do nepravilnosti. Vse se je začelo marca 2020, ko je v Slovenijo prodrl Covid-19 in je odstopila tudi dotedanja vlada. Vsekakor je šlo za obdobje, na katerega državni ustroj ni bil pripravljen, vendar je težava tičala tudi v pomanjkanju kvalitetne zakonodaje, ki bi racionalno urejala to stanje. Nepravilnosti so se začele pojavljati že takoj, ko je vlada »vladala« z odloki, s katerimi je posegla predvsem v človekovo pravico svobodnega gibanja – k temu je predvsem botrovala tudi policijska ura. . Ustavno sodišče je najprej presojalo samo vsebino odlokov in kar nekaj časa potrebovalo, da je dejansko ugotovilo, da le-ti sploh nimajo formalne podlage, tako da njihova vsebina sploh ne bi smela biti predmet odločanja. Na Ustavno sodišče so predvsem prihajale zahteve za oceno ustavnosti v povezavi s pravico do svobodnega gibanja (32. člen Ustave Republike Slovenije) in osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije), pri katerih je le-to ugotovilo, da je zagotovo prišlo do posega. Kar pomeni, da je v tistem času z »neustavnimi« odloki prišlo do poseganja v pravno državo, saj je zakonodajno funkcijo tako rekoč, v rokah držala izvršilna oblast, kar pa v našem sistemu ne velja za normalno situacijo. Veliko prahu je dvigovalo tudi nesprejeto izredno stanje, ki bi pravila igre močno spremenilo ampak je svojo funkcijo najverjetneje odigrala slaba definicija in pravna praznina, ki je prisotna pri tem institutu. V našem pravnem sistemu je namreč le-ta slabo zasnovan in lahko tudi v prihodnje povzroča preglavice v kolikor se ne uredi oz. zastavi funkcionalno. Razvidno je bilo tudi, da je cepljenje proti Covidu-19 dejansko mejilo že na obvezno cepljenje, saj je življenje tistih, ki cepiva niso prejeli oz. virusa niso preboleli, bilo ovirano.
Ključne besede: pravna država, svoboda gibanja, izredno stanje, odlok, cepljenje, policijska ura, Ustava, človekove pravice, neustavnost, osebna svoboda, Ustavno sodišče, izvršilna oblast
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 192
Celotno besedilo (692,96 KB)

Ključne besede: kazensko pravo, država, varnost
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 94; Prenosov: 5
Celotno besedilo (371,48 KB)

Opis: Bliskovit razvoj digitalizacije vpliva na vsa področja našega življenja. Na ravni EU se v zadnjih letih že odvija široka etična in pravna razprava o umetni inteligenci, robotiki stvari, močnih komunikacijskih omrežjih in primernem regulativnem okvirju, ki mora spoštovati tudi temeljne pravice. O tem so leta 2020 v sklopu Študentskega inovativnega projekta za družbeno korist (ŠIPK) raziskovali na Pravni fakulteti UM skupaj s sodelovanjem partnerja iz negospodarstva, Zavoda PIP, in osmih študentov iz štirih fakultet Univerze v Mariboru, in sicer Pravne fakultete, Ekonomsko-poslovne fakultete, Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko in Filozofske fakultete. Namen projekta in pričujoče monografije je ozaveščati vse družbene deležnike o vplivu digitalizacije na družbena razmerja in pripraviti podlago za smernice za bodoče urejanje digitalizacije.
Ključne besede: digitalizacija, umetna inteligenca, etične dileme, pravna država, diskriminacija, varstvo zasebnosti
Objavljeno v DKUM: 19.12.2023; Ogledov: 500; Prenosov: 156
Celotno besedilo (6,29 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...