Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Iskalni niz:	išči po
	išči po
	išči po
	išči po
Vrsta gradiva:	* po starem in bolonjskem študiju
Jezik:
Išči po:
Opcije:	Prikaži samo zadetke s celotnim besedilom
	Ponastavi

1 - 2 / 2

Metodologija razvoja programske opreme za vodenje industrijskih procesov
Tomaž Lukman, 2012, doktorska disertacija

Opis: Osrednja tema doktorske disertacije je programsko inženirstvo v domeni vodenja industrijskih procesov. Praksa razvoja programske opreme za vodenje industrijskih procesov je, gledano s stališča sodobnih pristopov k razvoju programske opreme, nezrela in ne izpolnjuje potreb trga po vedno obsežnejši in bolj kakovostni programski opremi, po skrajšanjih razvojnih ciklih ter po učinkovitem razvoju. Predlagani sodobni razvojni pristopi pa niso sprejeti s strani praktikov in gospodarstva, ker so nedodelani in ker ne rešujejo najpomembnejših težav domene vodenja, ki jih navaja literatura. V okviru doktorske disertacije smo razvili sodobno metodologijo za razvoj programske opreme za vodenje procesov. Razvoj je temeljil na sistematični uporabi nekaterih idej iz področij modelno usmerjenega inženirstva, domensko specifičnih modelirnih jezikov in programskih produktnih linij. Te ideje so bile uporabljene na tak način, da metodologija rešuje najpomembnejše težave domene vodenja procesov in nima slabosti obstoječih sodobnih razvojnih pristopov. Metodologija je sestavljena iz dveh nivojev: nivoja razvoja infrastrukture in nivoja razvoja aplikacij. Na prvem nivoju se sistematično razvija infrastruktura, ki je sestavljena iz definicije aplikacijskega razvojnega procesa in razvojnih smernic zanj, formalnega domensko specifičnega modelirnega jezika, definicije transformacij modelov in podpornih programskih orodij. Podporna programska orodja, ki omogočajo delno avtomatizacijo aplikacijskega razvoja v naši metodologiji, so sestavljena iz urejevalnika modelov, repozitorija modelov in generatorja kode. V okviru doktorske disertacije sta bila razvita tudi laboratorijski prototip in industrijski prototip podpornih orodij. Slednji odpravlja pomanjkljivosti laboratorijskega prototipa in je primeren za razvoj realne programske opreme za vodenje procesov. Na drugem nivoju razvoja se z uporabo infrastrukture izvaja modelno usmerjeni razvoj programske opreme za vodenje procesov. Z dobro definiranim aplikacijskim razvojnim procesom se izdela model programske opreme, iz katerega se na koncu avtomatsko generira koda za programirljive logične krmilnike. Evalvacija metodologije je bila izvedena na empirični način, in sicer s študijo primera, v katero so bili vključeni razvijalci iz slovenskega podjetja. V študiji primera je bilo prikazano, da je metodologija uporabna za razvoj programske opreme za vodenje realnih procesov. Pokazali smo tudi, da metodologija v primerjavi z razvojnim pristopom, ki se uporablja v praksi, izboljšuje učinkovitost razvoja programske opreme v smislu izboljšanja produktivnosti in kakovosti.
Ključne besede: Programsko inženirstvo, modelno usmerjeno inženirstvo, domensko specifični modelirni jeziki, programske produktne linije, avtomatsko generiranje kode, vodenje industrijskih procesov, študija primera
Objavljeno v DKUM: 28.01.2013; Ogledov: 2515; Prenosov: 235
Celotno besedilo (8,16 MB)

MODELNO USMERJEN RAZVOJ PROGRAMSKE OPREME ZA VODENJE PROCESOV
Giovanni Godena, 2009, magistrsko delo

Opis: Tekom celotne zgodovine razvoja programskega inženirstva ugotavljamo, da je v krizi in da je dejansko bolj podobno umetnosti kot inženirstvu. To velja za vse problemske domene, pri čemer domena vodenja procesov ni izjema. Veliko je bilo poskusov premagovanja krize programske opreme skozi iskanje ustreznih tehnologij (metod, orodij ali procesov). V zadnjem času se kot zelo perspektivna kažeta dva pristopa, in sicer uporaba visokonivojskih domensko-specifičnih abstrakcij (modelov) in ponovna uporaba znanja in artefaktov na visokem nivoju abstrakcije. Z združevanjem teh dveh pristopov pridemo do tistega, čemur danes rečemo domensko usmerjena generativna ponovna uporaba na osnovi modelov. Modelno usmerjene pristope k graditvi programske opreme delimo v dve konceptualno različni skupini, ki temeljita na dveh različnih filozofijah modeliranja. Prva skupina temelji na splošnonamenskem modeliranju (GPM) in na splošnonamenskih jezikih (katerih najbolj znani predstavnik je UML). Druga filozofija modeliranja temelji na domensko-specifičnem modeliranju (DSM) in domensko specifičnih modelirnih jezikih (DSML), kjer kot model smatramo visokonivojsko, domensko-specifično abstrakcijo, to je abstrakcijo, v kateri nastopajo relevantne entitete iz problemske domene. Med obema pristopoma je prišlo do tekmovanja, pri čemer lahko ugotovimo, da vsak izmed njiju ima tako prednosti kot pomanjkljivosti. V zadnjem času kaže, da se tehtnica nagiba proti domenski usmerjenosti in generativni ponovni uporabi, kar je skladno tudi z našim stališčem. Jedro dela predstavlja rezultate aktivnosti domenskega inženirstva za izbrano domeno vodenja procesov. Najprej predstavimo model izbrane domene, to je entitete in njihove medsebojne relacije. V nadaljevanju predstavimo glavni dosežek tega dela, in sicer domensko specifični modelirni jezik ProcGraph. Sledi opis preslikave iz jezika ProcGraph v izvorno kodo jezikov ciljne platforme (industrijskih krmilnikov). Preslikavo določimo za dve ciljni platformi, in sicer Mitsubishi in Siemens. V nadaljevanju dela podamo ilustracijo modela v jeziku ProcGraph za realen projekt avtomatizacije srednje velikega industrijskega procesa. Na konkretnem primeru prikažemo in razložimo vse pomembne elemente jezika.
Ključne besede: modelno usmerjeno programsko inženirstvo, modelno usmerjen razvoj, modelirni jeziki, domensko specifični modelirni jeziki, domensko inženirstvo, produktne linije, ponovna uporaba, ProcGraph
Objavljeno v DKUM: 23.12.2009; Ogledov: 3306; Prenosov: 237
Celotno besedilo (1,49 MB)

Iskanje izvedeno v 9.55 sek.

Na vrh