| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Zdravstvene in socialne pravice za starejše
Milijana Zrnić - Kević, 2011, diplomsko delo

Opis: Gerontologija je znanstveno preučevanje vseh fenomenov staranja. Staranje se domnevno nanaša na upadanje življenskih funkcij v odrasli dobi. O staranju prebivalstva govorimo, kadar se delež prebivalstva nad določeno starostno mejo (običajno 65 let) povečuje, sočasno pa se zmanjšuje število otrok, mlajših od 15 let in podaljšuje življenska doba prebivalcev. V številnih državah je opazna vedno daljša življenska doba in posledično naraščanje deleža populacije starejših. Slovenija in tudi druge države se morajo zato, glede na napovedi in staranje prebivalstva, primerno odzivati in prilagajati sisteme socialne varnosti. Zagotavljanje pravic do kakovostnega življenja v starosti ne pomeni le reševanje materialnih problemov, skrbi za prilagoditev finančne vzdržnosti pokojnin, zdravstvenih, socialnovarstvenih in drugih sistemov, ampak tudi reševanje nematerialnih potreb. Na kakovostno življenje je zato potrebno gledati iz treh enako pomembnih stališč za vsakega človeka: socialnega omrežja, zdravstvenega stanja in ekonomskega statusa. Pravica do socialne varnosti je temeljna človekova pravica in je določena tudi v slovenski ustavi. Socialno varstvo ureja Zakon o socialnem varstvu, kateri obsega storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Pravico do zdravstvenega varstva ima vsakdo, katere določa ZZVZZ. Pri obsegu in vrsti pravic, zakon ne deli zavarovanih oseb glede na starost, ampak že od vsega začetka je zakon vseboval nekatere varovalke za zaščito materialno ogroženih, invalidnih in starih ljudi. Večjo enakost v dostopu do storitev in drugih pravic bi moral zagotoviti Zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
Ključne besede: gerontologija, starost, staranje, zdravstvene pravice, socialne pravice, dolgotrajna oskrba.
Objavljeno: 08.12.2011; Ogledov: 1823; Prenosov: 241
.pdf Celotno besedilo (386,38 KB)

2.
RAZVOJ SMERNIC KAKOVOSTI STORITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE STAREJŠIH
Marta Kavšek, 2012, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo na osnovi izsledkov raziskave o kvaliteti storitev v domovih in o pričakovanjih potencialnih uporabnikov teh storitev razvili smernice za oblikovanje storitev dolgotrajne oskrbe. V namen raziskave smo razvili vprašalnik, ki je vseboval štiri sklope: splošno, oskrba, zdravstvena nega in dodatne aktivnosti. Uporabljena je bila metoda anketiranja pri 360 osebah, od tega 126 stanovalcev treh domov starejših občanov, njihovih 127 svojcev in 107 bodočih uporabnikov storitev domov. Anketiranje je potekalo od junija do oktobra 2010. Rezultati, ki smo jih statistično obdelali v raziskavi, so služili za potrditve ali zavrnitve postavljenih hipotez. Izpostavljamo nekatere izmed njih. Med stanovalci, svojci in bodočimi uporabniki ne obstaja razlika glede pričakovanj storitev oskrbe in zdravstvene nege, obstaja pa razlika v pomembnosti ponudbe oskrbe med domovi in pri dodatnih aktivnostih. Trenutnim stanovalcem dodatne aktivnosti niso pomembne. Večini stanovalcev se zdi pomembno, da so deležni strokovne zdravstvene oskrbe v primeru, da zbolijo za demenco, v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pa ne želijo hospitalizacije. Stanovalcem moškega spola je bolj pomembno, da aktivnosti (oblačenje, umivanje, hranjenje, odvajanje), ki jih še zmorejo opravljati sami, tudi opravljajo. Pri stanovalcih glede na starost ne obstaja razlika pri pomembnosti, da so vključeni pri odločanju o svojem zdravljenju. Stanovalci prejemajo v domu oskrbo in zdravstveno nego, kot so jo pričakovali. Bodoči uporabniki pričakujejo v dolgotrajni oskrbi upoštevanje dostojanstva, zasebnosti, prijaznost, odzive na pritožbe, samooskrbo, individualnost, organizacijo lastnega časa, strokovnost in pestrost dodatnih aktivnosti. Smernice smo oblikovali na podlagi dobljenih rezultatov raziskave in evropskih modelov dolgotrajne oskrbe. Predlagamo, da bi se upoštevali naslednji dejavniki: dostojanstvo, zasebnost, strokovnost, individualnost, prijaznost, odzivi na pritožbe, samooskrba in organizacija lastnega časa.
Ključne besede: kakovost storitve, dolgotrajna oskrba, dom starejših občanov, gospodinjska skupnost, smernice, stanovalec, svojec, bodoči uporabnik.
Objavljeno: 16.01.2013; Ogledov: 1976; Prenosov: 747
.pdf Celotno besedilo (943,69 KB)

3.
PRAVNA UREDITEV INSTITUCIONALNEGA VARSTVA STAREJŠIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Tadeja Pitz Prasl, 2012, magistrsko delo

Opis: Tako v Evropski uniji, kot tudi v Sloveniji vplivata dva ključna dejavnika na pojav demografskih sprememb, zaradi česar je tematika varstva starejših v vseh državah Evropske unije v ospredju. Ključna dejavnika sta: - na eni strani nizka rodnost, - na drugi strani hitro naraščanje števila oseb, starih 65 let in več. V iskanju ustreznih rešitev za ublažitev ali celo odpravo navedenih dejavnikov je Slovenija od leta 2008 do 2011 uspešna predvsem pri reševanju dejavnika nizke rodnosti. Tudi na področju sprejemanja ustreznih ukrepov oskrbe in varstva oseb, starih 65 let in več, se od leta 2008 dogajajo pomembni premiki tako v Sloveniji, kot na ravni celotne Evropske unije. Z novo sprejetimi ukrepi želijo države Evropske unije na eni strani rešiti trenutno situacijo, ki je usmerjena v zagotovitev ustrezne socialne zaščite in zdravstvene oskrbe oseb, starih 65 let in več, na drugi strani pa ˝zaščititi˝ mlajše generacije. V Sloveniji so spremembe usmerjene na področje varstva starejših (spreminja se temeljni zakon – Zakon o socialnem varstvu), delovne zakonodaje (uzakonjanje malega dela), zdravstvenega sistema (reševanje zdravstvene blagajne) in pokojninske reforme (podaljševanje delovne dobe). Naštete spremembe povzročajo med splošno javnostjo precej nejevolje in negotovosti. Dinamika iskanja ustreznih ukrepov na nacionalni ravni je vplivala na odločitev, da bom v tej magistrski nalogi predstavila pravno ureditev institucionalnega varstva starejših v Republiki Sloveniji. Na področju institucionalnega varstva starejših oseb je Slovenija naredila pomembno prelomnico, ko je sprejela odločitev, da bo za izvajanje dejavnosti institucionalnega varstva starejših oseb podelila več javnih pooblastil = koncesij zasebnikom. Na ta način je zavestno odprla javno mrežo institucionalnega varstva starejših in omogočila vstop zasebnega kapitala v izvajanje javne službe varstva starejših. Ta vstop se glede na trenutno veljavne zakonske možnosti kaže predvsem v izenačevanju položaja javnih izvajalcev dejavnosti institucionalnega varstva starejših s koncesionarji, v manjšem obsegu pa v obliki javno – zasebnega partnerstva. Na trgu ponudbe institucionalnega varstva starejših, ki zajema socialno oskrbo in zdravstveno varstvo starejših, se tako pojavila ˝pozitivna konkurenca˝, ki v boju za obstoj med ponudniki storitev zvišuje nivo izvajanja storitev in tako posredno zagotavlja izboljšanje skrbi za starejše. Kakovostni nivo izvajanja dejavnosti institucionalnega varstva starejših so dvignili na višjo raven predvsem koncesionarji, ki so, da so sploh lahko začeli izvajati dejavnost institucionalnega varstva starejših, bili prisiljeni zgraditi nove, sodobne objekte, popolnoma prilagojene življenjskim zmožnostim starejših oseb. Zaradi tega pojava bodo morali javni domovi za starejše, katerih prostori so povečini dotrajani, v prvi vrsti poskrbeti, da se bodo z vidika bivalnih pogojev, približali zasebnim domovom za starejše. Pri izvajanju dejavnosti institucionalnega varstva starejših niso ključnega pomena le sodobni bivalni pogoji, ampak je bistveno pomembnejši dejavnik zagotovitev temeljne človekove pravice dostojnega preživljanja starosti. Problematika dostojnega izvajanja pravic starejših in onemoglih oseb je opredeljena v številnih mednarodnopravnih virih. Slednji institucionalnega varstva starejših neposredno ne omenjajo, ampak ga posredno urejajo skozi pravico do življenja, pravico do socialne varnosti in pravico do ustrezne zdravstvene ter socialne oskrbe. Na nacionalni ravni imamo sprejete številne pravne vire, ki urejajo izvajanje dejavnosti institucionalnega varstva starejših. Glede na opisano, bo prvi del magistrske naloge namenjen spoznavanju ključnih mednarodnih in nacionalnih pravnih virov, na podlagi katerih je možno govoriti o učinkovitem izvajanju dejavnosti institucionalnega varstva starejših tako v javnih, kot tudi v zasebnih domovih starejših. V tem delu bo predstavljena Resolucija o nacionalnem programu za obdobje 2006-2010 in
Ključne besede: staranje prebivalstva, institucionalno varstvo, starejši, oskrba, dolgotrajna oskrba starejših.
Objavljeno: 11.04.2012; Ogledov: 3880; Prenosov: 682
.pdf Celotno besedilo (1,67 MB)

4.
PRIMERJALNA ANALIZA SISTEMOV DOLGOTRAJNE OSKRBE V IZBRANIH DRŽAVAH EU IN V SLOVENIJI
Nataša Rajgelj, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavamo sisteme dolgotrajne oskrbe v izbranih državah EU in sicer v Nemčiji, na Danskem in na Nizozemskem. Najprej prikazujemo ureditev sistemov dolgotrajne oskrbe v državah, ki so take sisteme uspešno uvedle že ob koncu prve polovice prejšnjega stoletja in so jih večinoma tudi že reformirale. Opisane sisteme nato primerjamo med seboj, s poudarki na dejavnikih, ki dolgotrajno oskrbo najbolj opredeljujejo: demografski dejavniki in načini financiranja, ter znotraj tega še zagotavljanje dolgoročne finančne vzdržnosti sistemov. Primerjamo tudi storitve, ki so v vključene v posamezni sistem. Posebno poglavje namenjamo opisu sistema dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, trenutni ureditvi, in analizi predloga novega zakona za to področje. Na koncu podajamo predloge za izboljšave v Sloveniji - analiziramo možnosti za uvedbo dodatnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, opozorimo na neučinkovitost zdravstvenega sistema in poudarjamo pomen neformalne oskrbe in družinskega pomočnika.
Ključne besede: dolgotrajna oskrba, financiranje, finančna vzdržnost, zakon o dolgotrajni oskrbi, družinski pomočnik, dodatno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo
Objavljeno: 04.08.2014; Ogledov: 1564; Prenosov: 309
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

5.
6.
Deinstitucionalizacija osebnostne oskrbe starostnikov
Eva Lenko, 2016, magistrsko delo

Opis: Staranje prebivalstva in s tem deleža starostnikov zahteva spremembe tudi na področju osebnostne oskrbe starostnikov. Kljub izrazito institucionalni usmerjenosti, je potrebno v smislu zagotavljanja pravice do neodvisnega in samostojnega življenja v starosti pričeti z uvedbo postopka deinstitucionalizacije, kot posledice ki jo predvideva dolgotrajna oskrba. Dolgotrajna oskrba mora združevati splošno dostopnost podpornih storitev uporabnikom, visoko stopnjo njihove kakovosti in dolgoročno finančno vzdržnost. Starostnikom je potrebno ponuditi čim širši nabor podpornih storitev, ki jim bodo pod finančno dostopnimi pogoji omogočale življenje v domačem okolju in s tem kasnejšo institucionalizacijo. V ospredje je potrebno postaviti starostnika, njegove potrebe in spoštovanje njegove volje in ga obravnavati kot enakopravnega člana naše družbe. Z deninstitucionalizacijo osebnostne oskrbe starostnikov bi starostnikom omogočili možnost, da se svobodno odločajo kje bodo koristil podporne storitve doma ali v instituciji. Kljub vsemu pa jim je potrebno zagotoviti nemoteno zdravstveno in socialno oskrbo, dostopno pod enakimi pogoji, možnost izbire med formalno in neformalno oskrbo, možnost namestitve v stanovanjske skupine, pri čemer pa ne sme priti do kršitev pravic do zdravstvene oskrbe in zmanjšanja kvalitete življenja starostnika. Celoten postopek bo spremljala celovita preobrazba, kamor se bodo morali poleg starostnikov vključevati tudi svojci, lokalna skupnost, izvajalci socialnovarstvenih storitev, izvajalci zdravstvenih storitev, prostovoljci, formalni in neformalni oskrbovalci, društva in drugi podporniki. Deinstitucionalizacija pomeni spremeniti pogled na staranje in starostnika. To pa ne pomeni, da institucij ne potrebujemo več. Institucije bodo še vedno imele pomembno vlogo pri izvajanju socialnovarstvenih in zdravstvenih storitev za starostnike v tistih primerih, ko starostnik iz zdravstvenih, socialnih ali iz drugih razlogov ne bomo mogel ostati v domačem okolju, upoštevajoč starostnikove subjektivne in objektivne okoliščine. Deinstitucionalizacija bo doprinesla k preoblikovanju obstoječih institucij, kljub vsemu pa bo za institucijo pomenila uresničitev temeljnega koncepta pri zagotavljanju osebnostne avtonomije starostnika pri izbiri namestitve s čimer pa se zagotavlja pravica do kakovostne, primerne in varne oskrbe starostnika. Deinstitucionalizacija bo zagotavljala proces vzporednega razvoja raznovrstnih podpornih storitev, ki bodo dosegljive vsem uporabnikom s tem pa dolgoročno zmanjšala število institucionalnih namestitev.
Ključne besede: starostnik, deinstitucionalizacija, institucija, osebnostna oskrba, dolgotrajna oskrba, kakovostna oskrba, primerna in varna oskrba, formalna in neformalna oskrba, podporne storitve, socialnovarstvene storitve, zdravstvene storitve.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1033; Prenosov: 200
.pdf Celotno besedilo (1,79 MB)

7.
Demografske spremembe in obvladovanje izdatkov za dolgotrajno oskrbo
Lucija Zupančič, 2019, magistrsko delo

Opis: Demografske spremembe pomembno vplivajo na javne izdatke za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. V prihodnosti se pričakuje spreminjanje strukture prebivalstva, in sicer večanje deleža starejših od 85 let ter manjšanje deleža delovno aktivnega prebivalstva. Tveganje za potrebo po dolgotrajni oskrbi se povečuje s starostjo, zato bodo demografske spremembe vplivale tudi na povečanje obsega storitev dolgotrajne oskrbe in z njo povezanih izdatkov. Sistemi dolgotrajne oskrbe so v vsaki državi urejeni drugače. Z reformami se države poskušajo prilagoditi potrebam starajoče se populacije. Reforme zajemajo predvsem razvoj na področju zdravstva in dolgotrajne oskrbe ter njuno financiranje in izboljšanje kadrovskega potenciala za nove potrebe prebivalstva. Na zdravje ljudi in posledično na potrebo po dolgotrajni oskrbi pomembno vpliva tudi preventiva. Tako primarna kot sekundarna preventiva sta ključnega pomena za zdravje ljudi in zmanjšanje izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. Uvedba teh programov po letu 2010 v Sloveniji (npr. Zora, Dora, Svit) že kaže rezultate pri zmanjšanju obolevnosti in umrljivosti prebivalstva. Prav tako pa ne smemo zanemariti pomembnosti preventive na področju zdrave prehrane, gibanja, alkohola, kajenja in duševnega zdravja. V Evropi je visok odstotek uživanja alkohola, kar pušča posledice na zdravju. Prav tako na zdravje vpliva slog posameznika tako v mladosti kot v starejši dobi življenja. Kljub pomembnosti preventive države še vedno več vlagajo v storitve kurativne dejavnosti kot v storitve preventivne dejavnosti. Zaradi tega so izdatki za storitve kurative bistveno večji kot pri preventivi. Za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva ter zmanjšanje vseh izdatkov v okviru zdravstva in dolgotrajne oskrbe bi bilo potrebno povečati vlogo preventive.
Ključne besede: demografske spremembe, staranje prebivalstva, javni izdatki, dolgotrajna oskrba, zdravstvo, preventiva.
Objavljeno: 05.12.2019; Ogledov: 252; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (2,07 MB)

8.
Model procesa samooskrbe pacienta
Marija Milavec Kapun, 2020, doktorska disertacija

Opis: Z demografskimi spremembami in z naraščanjem obolevnosti se spreminja vloga pacienta v sodobnem zdravstvu. Izpostavlja se njegova aktivna vloga, predvsem v primeru prisotnosti kroničnih nenalezljivih boleznih, ki so vedno pogosteje prisotne med odraslimi prebivalci razvitega sveta, še posebej med starostniki. To pomeni naraščajoče breme za zdravstvo, slabšo kakovost življenja in večjo odvisnost pacienta pri vsakodnevnih opravilih. Zato je pomembno, da zna pacient kar najbolje skrbeti zase v času zdravja in bolezni. Namen doktorske disertacije je oblikovati model procesa samooskrbe pacienta, ga smiselno umestiti v širši kontekst strokovne obravnave pacienta s posebno pozornostjo na prepletanju s procesi v zdravstvu in vključevanju v njih. Za uspešno implementacijo procesa je treba identificirati ključne elemente tega procesa in opredeliti strokovno podporo. Uporabljen je bil pristop akcijske znanosti, ki je za doseganje ciljev doktorske disertacije vključeval metode, kot so prenos konteksta, analiza konteksta, metoda modeliranja procesov in gradnja odločitvenega modela. Oblikovan je bil model procesa samooskrbe pacienta s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi. Ključni element procesa samooskrbe je odločanje pacienta glede ukrepov v podporo zdravju. Informacijska podpora odločanju temelji na večparametrskem pristopu, kar zagotavlja transparentno in pravočasno ukrepanje pacienta v primeru slabšanja bolezenske simptomatike. Model procesa samooskrbe je smiselno umeščen v oblikovan ekosistem pacienta v domačem okolju, ki poudarja, da morajo vključeni strokovnjaki zagotavljati dinamično ravnovesje. Narejena je bila kontekstualna opredelitev koncepta samooskrbe, ki je prilagojena slovenskemu okolju. Samooskrba pacienta s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi je ključen del celostne oskrbe teh pacientov. Model procesa samooskrbe teh pacientov do sedaj ni bil identificiran, zato njegova opredelitev predstavlja pomemben doprinos k znanosti. Z identifikacijo bistvenih elementov tega procesa in z njegovim vključevanjem v procese zdravstvene obravnave pacienta lahko zagotovimo, da bo strokovna podpora pri samooskrbi zagotavljala dinamično ravnovesje pacientovega ekosistema. Informacijska podpora pri odločanju zagotavlja transparentno sprejemanje odločitev. Pacient s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi se mora pravočasno odločati glede posameznih vidikov zdravja in iskanja strokovne pomoči. S tem se lahko dosega optimalno raven zdravja in dobrega počutja. Opredelitev koncepta samooskrbe bo lahko slovenske raziskovalce spodbudila k večjemu raziskovanju elementov samooskrbe pacienta in oblikovanju učinkovitih strokovnih intervencij. Oblikovani proces samooskrbe z vsemi bistvenimi elementi je lahko podprt z digitalno tehnologijo in mora postati pomemben del zdravstvenega sistema.
Ključne besede: Pacient v domačem okolju, dolgotrajna oskrba, zdravstvena nega kronične nenalezljive bolezni, odločanje
Objavljeno: 27.08.2020; Ogledov: 145; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (4,98 MB)

9.
Staranje prebivalstva in izdatki za dolgotrajno oskrbo
Dolores Branka Farazin, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomskem projektu se osredotočamo na staranje prebivalstva in njegov vpliv na izdatke za dolgotrajno oskrbo ter na vzdržnost javnih financ v Evropski uniji in Sloveniji. Problem staranja prebivalstva je prisoten praktično v vseh državah članicah Evropske unije in je posledica zniževanja stopenj rodnosti ter podaljševanja pričakovanega trajanja življenja. S tem se povečuje tudi verjetnost, da ljudje v starosti postanejo odvisni od pomoči drugih oseb oziroma potrebujejo dolgotrajno oskrbo, ki jo na splošno predstavimo v prvem poglavju. Nadaljujemo z analizo vpliva staranja prebivalstva na izdatke za dolgotrajno oskrbo, ki se dotika področja vzdržnosti javnih financ. Podatki namreč kažejo na rast staranja prebivalstva tako v Evropski uniji kot v Sloveniji, kar vodi v povečevanje izdatkov za dolgotrajno oskrbo in s tem povzroča pritisk na javne finance, hkrati pa povečuje potrebe po spremembah na področju dolgotrajne oskrbe v posameznih državah. V diplomskem projektu predstavimo tudi urejenost področja dolgotrajne oskrbe v izbranih evropskih državah – v Avstriji, Franciji, Nemčiji, na Švedskem in v Švici. Rešitve, ki so jih te države vpeljale v svoje sisteme, so lahko Sloveniji dobra iztočnica pri pripravi nujno potrebnega Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo.
Ključne besede: staranje prebivalstva, dolgotrajna oskrba, vzdržnost javnih financ, Evropska unija, Slovenija, preventiva.
Objavljeno: 24.11.2020; Ogledov: 13; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (702,09 KB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici