1. Varstvo upnikov v družbi z omejeno odgovornostjo s poudarkom na institutu kapitalskega posojila : magistrsko deloAnamarie Potrč, 2023, magistrsko delo Opis: Temeljna obravnava zaključnega dela je predstavitev instituta kapitalskega posojila, namenjenega varstvu interesov upnikov v družbi z omejeno odgovornostjo. Družbeniki so pri izbiri načinov financiranja družbe načeloma prosti vse dokler družba ne zaide v finančno krizo, saj je nevarnost preračunljivih dejanj družbenikov ravno takrat najvišja. V kolikor družbeniki sprejmejo odločitev, da družbo sanirajo, tega ne smejo narediti na škodo upnikov. Odsotnost norminiranja instituta kapitalskega posojila bi v postopkih zaradi insolventnosti zmanjševala možnosti upnikov pri doseganju ustreznega poplačila terjatev, saj bi slednje konkurirale s terjatvami družbenikov iz naslova zagotovljenega posojila. Družbeniki bi se v času finančne krize družbe s financiranjem na dolžniški podlagi, v obliki posojil, namreč želeli izogniti tveganjem, ki bi jih za uspešno sanacijo družbe kot dobri gospodarstveniki morali prevzeti z zagotovitvijo lastnega kapitala. Zaradi priviligiranega položaja družbenikov v družbi in možnosti zlorabe notranjih informacij, se morajo interesi upnikov dodatno varovati, kar naj bi zagotavljala zakonska ureditev kapitalskega posojila in zavarovanja, določena v 498. in 499. členu ZGD-1.
V skladu s slovensko sodno prakso se posojila družbenikov, zagotovljena v času finančne krize družbe, v postopkih zaradi insolventnosti prekvalificirajo v lastni kapital. Kljub temu, da je slovenski zakonodajalec institut kapitalskega posojila prevzel iz starejše nemške ureditve, pa njegovim kasnejšim spremembam in dopolnitvam ni sledil. V zaključnem delu bodo zato poudarjene določene kritike in dileme povezane z aktualno, vendar nekoliko zastarelo slovensko zakonsko ureditvijo. Slednja namreč ne omogoča zadostnega pravnega varstva v zvezi s konkretizacijo časovnega trenutka uporabe režima kapitalskega posojila. Za popolno ugotovitev ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize družbe, je potrebna zahtevna in draga ex post facto analiza s strani izvedencev finančno-ekonomske ali druge ustrezne stroke, kar le podaljšuje že tako dolge postopke zaradi insolventnosti.
Družbeniki se kot člani personalne strukture družbe prvi seznanijo s slabim finančnim položajem družbe. V njihovem interesu je zato tudi vračilo posojila pred začetkom postopkov zaradi insolventnosti, kjer tvegajo njegovo prekvalifikacijo v lastni kapital. Tem primerom so tudi v slovenski zakonodaji namenjeni določeni zahtevki, s katerimi lahko družba uveljavlja nadomestitev že vrnjenega posojila pod določenimi predpostavkami. Analiza se bo osredotočila na ureditev in učinkovitost najpomembnejših zahtevkov. Pri tem, po analogiji z odločitvami starejše nemške sodne prakse, pridejo v poštev tudi pravila o ohranjanju osnovnega kapitala, na podlagi katerih se družbi priznava korporacijski vračilni zahtevek. Pri razumevanju instituta kapitalskega posojila moramo izhajati iz pravil korporacijskega in insolvenčnega prava, s poudarkom na določenih poslovnofinančnih kategorijah. Pomanjkljivosti ureditve instituta kapitalskega posojila, prikazane skozi analizo zaključnega dela, se lahko odpravijo le z ustrezno spremembo aktualne zakonodaje, ki naj sledi nemški pravni ureditvi. Slednja namreč vse zahtevke iz naslova posojila družbenikov v postopkih zaradi insolventnosti obravnava kot podrejene, ne glede na to, ali je bilo posojilo zagotovljeno v času finančne krize ali ne.
Poleg osrednje obravnave instituta kapitalskega posojila bo zaključno delo analiziralo tudi druge institute, ki so v vlogi (ne)posrednega varstva interesov upnikov, vse od ustanovitve d.o.o. pa do njenega prenehanja. Zaradi pomena obsega lastnega kapitala, ki vpliva na kapitalsko ustreznost družbe in preprečuje nastop finančne krize, pa bodo podrobneje predstavljeni določeni viri lastne
Ključne besede: lastni kapital, dolžniški kapital, kapitalska ustreznost družbe, pravna narava kapitalskega posojila, finančna kriza družbe, kreditna sposobnost družbe, izpodbojni zahtevek, korporacijska kondikcija.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 94; Prenosov: 33
 Celotno besedilo (1,60 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Pogledi različnih tipov investitorjev na poslovni načrt zagonskega podjetjaJernej Jerebic, 2022, diplomsko delo Opis: Zagonska podjetja so inovacijsko gnana podjetja, ki razvijajo nove izdelke in storitve s potencialom za trženje in eksponentno rast na globalnih trgih. Da je lahko zagonsko podjetje uspešno, potrebuje kompetentno podjetniško ekipo in produkt, ki si ga želi veliko število odjemalcev. Zagonska podjetja so značilna po tem, da se razvijajo in rastejo zelo hitro, to rast pa je potrebno že v zgodnjih fazah delovanja financirati s strani zunanjih virov financiranja. Start-up podjetje se lahko financira s strani dolžniškega ali lastniškega kapitala. Dolžniški kapital predstavljajo banke, ki z zagonskimi podjetji sklenejo upniško razmerje, ki se konča z odplačilom dolga, vključno z obrestmi. Viri lastniškega kapitala pa ne pričakujejo vračila glavnice in obresti, temveč postanejo solastniki podjetja in pričakujejo rast podjetja ter ustrezen donos, ki ga bodo čez nekaj let realizirali kot kapitalski dobiček. Za pridobivanje investicije mora zagonsko podjetje pripraviti poslovni načrt, obsežni pisni dokument, ki ga pripravi podjetnik in zajema vse zunanje in notranje elemente, ki so vpleteni v začetek novega posla. Poslovni načrt mora odgovoriti na vprašanja o trenutni situaciji podjetja, njihovih načrtih za prihodnost in postopek, kako bodo zadane cilje dosegli. Na podlagi pripravljenega poslovnega načrta bodo investitorji odločali, ali bodo v zagonsko podjetje investirali. Različni tipi investitorjev imajo drugačne kriterije za investicije, to pa pomeni, da se njihov pogled na poslovni načrt zagonskega podjetja razlikuje − in v diplomski nalogi obravnavamo ravno te poglede.
Diplomsko delo je sestavljeno iz sedem poglavij. V uvodnem delu obravnavamo problem, namen, cilje in hipoteze diplomske naloge, nadaljujemo pa z omejitvami in metodami, ki jih uporabimo. Sledi definiranje delovanja zagonskih podjetij in primerjava s tradicionalnimi podjetji, kamor vključimo tudi faze investiranja v zagonska podjetja. Tretje poglavje je namenjeno poslovnim načrtom, kjer obravnavamo vlogo in pomen poslovnega načrta. Četrto poglavje podrobno ugotavlja vire financiranja zagonskih podjetij. Najprej se lotimo sklade tveganega kapitala in poslovne angele, ki skupaj tvorijo predstavnike tveganega kapitala, pozneje pa banke kot vir dolžniškega kapitala. V petem poglavju analiziramo poglede različnih tipov investitorjev na poslovni načrt zagonskega podjetja. Šesto poglavje je namenjeno praktičnemu delu diplomske naloge, v katerem na podlagi intervjujev z ustanovitelji zagonskih podjetij primerjamo njihove izkušnje pridobivanja investicij s teoretičnimi izhodišči iz prejšnjih poglavij. Diplomsko nalogo zaključujemo z razpravo o ugotovitvah in sklepom.
Ključne besede: zagonska podjetja, investitorji, poslovni angeli, skladi tveganega kapitala, banke, poslovni načrt, tvegani kapital, lastniški kapital, dolžniški kapital
Objavljeno v DKUM: 03.11.2022; Ogledov: 552; Prenosov: 44
Celotno besedilo (1,81 MB) |
3. PRISKRBA VIROV FINANCIRANJA V VELIKIH PODJETJIHSara Pristovnik, 2012, diplomsko delo Opis: Na podlagi kriterijev razvrščanja podjetij, smo v skladu z v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah opredelili veliko podjetje. Velika podjetja imajo na razpolago veliko različnih načinov za pridobitev virov financiranja. Ker je finančno tržišče bolj prilagojeno velikim podjetjem, z dostopom do virov financiranja nimajo težav.
Financiranje je proces, ki odloča o priskrbi različnih virov financiranja, obsega aktivnosti ugotavljanja potrebnih finančnih sredstev in aktivnosti pridobivanja virov financiranja. Podjetja potrebujejo sredstva zaradi različnih namenov, kot so razvoj, širitev, preživetje na trgu, funkcioniranje poslovanja ali za splošne namene. V našem diplomskem delu smo spoznali vse možne oblike priskrbe virov financiranja v podjetjih. Ugotovili smo, da nam je na razpolago pestra izbira. Izbiramo lahko med notranjimi in zunanjimi viri financiranja. Med notranje financiranje štejemo nerazdeljen dobiček, amortizacijo in druge notranje vire, med zunanje vire pa spadajo kapitalski vložki, krediti, subvencije in posebne zunanje oblike (lizing, faktoring, forfeting). Podjetja lahko finančna sredstva pridobivajo tudi z vidika lastništva, iz lastniških in dolžniških virov. Med lastniški kapital spadajo vsi notranji viri, kapitalski vložki in subvencije. V okvir dolžniškega kapitala pa uvrščamo kreditne oblike in posebne zunanje oblike.
Spoznali smo, da je zelo pomembno, da znajo podjetja najti pravi vir financiranja in se odločiti o njegovi ceni. Pri odločitvi o virih financiranja je treba poiskati najboljšo rešitev, ki se prilagaja optimalni finančni strukturi sredstev v podjetjih. Vsak vir ima svojo ceno in predstavlja strošek za podjetja. Pri tem si lahko pomagamo z izračunom posameznih stroškov. Ugotoviti in oceniti je potrebno stroške lastniškega in stroške dolžniškega kapitala, potem pa tehtati povprečni strošek kapitala, saj imajo različna podjetja tudi precej različno ciljno finančno strukturo. Na ta način si lahko podjetja zagotovijo najugodnejše financiranje, ki je potrebno za uspešno poslovanje.
Na primeru podjetja »X« d. d. smo spoznali osnovne vire financiranja. Načine financiranja podjetja smo razbrali iz bilance stanja. Pri analizi finančnega položaja smo si pomagali tudi z izračuni različnih finančnih kazalnikov. Iz ugotovitev lahko povzamemo, da se podjetje »X« d. d. v veliki meri financira z zunanjimi viri. Kot najpogostejša oblika se pojavljajo dolgoročni in kratkoročni krediti. Finančna struktura tako prikazuje manjši delež lastniškega kapitala in večji del dolžniškega kapitala. Na poslovanje podjetja z negativnimi učinki močno vpliva finančna kriza, ki vpliva na visoko stopnjo zadolženosti.
Ključne besede: veliko podjetje, notranji viri financiranja, zunanji viri financiranja, stroški virov financiranja, lastniški kapital, dolžniški kapital, finančni kazalniki.
Objavljeno v DKUM: 10.12.2012; Ogledov: 2149; Prenosov: 329
Celotno besedilo (1,54 MB) |
4. Managerski odkupi po svetu in v SlovenijiRok Gričnik, 2010, magistrsko delo/naloga Opis: Managerski odkup se pogosto uporablja pri strateškem prestrukturiranju podjetij. Predstavlja prevzem podjetja s strani njegovega managementa z zadolžitvijo na podlagi zastave osebnega premoženja. Je najpogostejša oblika prevzema z zadolžitvijo, pri kateri prevzemnik praviloma ustanovijo družbo, najpogosteje z nizkim (praviloma celo minimalnim) osnovnim kapitalom, katere osrednji namen je izvedba aktivnosti, potrebnih za pridobitev kontrole nad ciljno družbo, s pridobitvijo kontrolnega svežnja njenih delnic.
Razvoj MBO-koncepta se je pričel v začetku 60tih let v angloameriškem gospodarskem območju. Na začetku so se managerski odkupi pojavljali pri prevzemih manjših obratov, pravnih služb, svetovalnih podjetij in manjših poslovalnic. V 80-tih letih pa se je začel t.i. MBO ''Boom''. Sprva v ZDA nato se je razširil v Veliko Britanijo in nazanje tudi na kontonentalno Evropo. Glavni vzrok za takšen porast MBO transakcij je sprememba mentalitete financiranja na trgih.
V osnovi poznamo tri vrste managerskih odkupov: iz strani notranjega, zunanjega managementa ali iz strani institucionalnega investitorja. Pri tem pa je značilnost vsakega managerskega odkupa, da je sestavljen iz treh faz : faze evalvacije oz. ocenitve, faze investiranja in faze umika. Vsaka od treh faz s svojimi značilnostmi vpliva na uspešnost odkupa.
Za managerarski odkup so primerna predvsem nezadolžena podjetja z visokim denarnim tokom, ki delujejo v perspektivni panogi. Managerski odkup namreč obremeni del pozitivnega denarnega toka, saj se z njim po navadi poplačajo dolgovi, najeti za prevzem. Velik vpliv na uspešnost prevzema pa ima seveda tudi sama managerska ekipa. V večini primerih prevzem ni mogoče izpeljati brez dolžniškega kapitala iz strani drugih investitorjev kot so banke, zavarovalnice in različni skladi tveganega kapitala.
V svetu in zahodni Evropi so managerski odkupi praksa že vrsto let. Zaradi precejšnjega števila managerski odkupov v zadnjih nekaj letih pa so postali MBO-ji zelo aktualna tema tudi v Sloveniji. Glede na napovedi lahko pričakujemo, da se bo ta trend v prihodnje še povečal. Predstavljajo drugo fazo privatizacijskega procesa v Sloveniji oziroma konsolidacijo lastništvo, medtem ko je bila prva faza privatizacija družbenega premoženja. Za podjetja so večinoma koristni, saj z njimi podjetja dobijo aktivne lastnike.
V Sloveniji je javno mnenje glede managerskih odkupov zelo negativno. Ljudje jemljejo managerske odkupe zgolj kot bogatenje posameznikov s pomočjo tujega kapitala. Res pa je, da smo bili v Sloveniji priča tudi netransparentnim in zakonsko vprašljivim managerskim odkupom. Država ne more regulirati kapitalske strukture podjetja in odločitve managementa, mora pa poskrbeti za transparentnost in preprečiti kopičenje kapitala samo na enih mestih.
Ključne besede: Managerski odkup v Sloveniji, MBO v Angliji, MBO v Nemčiji, MBO v Združenih državah Amerik, prevzem z zadolžitvijo, privatizacija, dolžniški kapital, lastniški kapital
Objavljeno v DKUM: 18.01.2011; Ogledov: 3141; Prenosov: 44 |
5. FINANCIRANJE MEDNARODNEGA PODJETJA Z DOLŽNIŠKIM IN LASTNIŠKIM KAPITALOMŽiga Balič, 2010, diplomsko delo Opis: Korporacija je gospodarska organizacija, ki jo tvori več istovrstnih ali sorodnih podjetij s skupnim ciljem. So umetno ustvarjene in so pred sodišči obravnavane enako kot fizične osebe, torej lahko kupujejo in prodajajo dobrine, vstopajo v pogodbe, tožijo in so tožene ter drugače sodelujejo v družbenem okolju. Poznamo javne, zasebne, zaprte in neprofitne korporacije. Mednarodno korporacijo sestavlja matično podjetje ter še vsaj pet ali šest podružnic v tujini. Mednarodne korporacije imajo prednosti in slabosti.
Kapital, s katerim se financirajo korporacije, delimo na lastniški in dolžniški kapital. Glavna razlika med njima je v pravici do upravljanja podjetja (lastniški kapital jo načeloma ima, medtem ko dolžniški ne), v vrstnem redu poplačila sredstev ob stečaju podjetja (dolžniški ima prednost pred lastniškim), v ročnosti (pri dolžniškem je določena, medtem ko pri lastniškem ni) in davčni obravnavi (obresti so davčno priznan odhodek, medtem ko dividende niso). Lastniški kapital je dražji od dolžniškega, saj je investitor izpostavljen večjemu tveganju.
Lastniški kapital delniške družbe je v obliki delnic. Podjetje lahko izda prednostne ali navadne, redne delnice. Glavna razlika med njima je, da prednostne delnice običajne ne prinašajo glasovalne pravice in so v primeru stečaja poplačane pred navadnimi.
Podjetje se lahko financira z dolžniškim kapitalom v obliki posojil, komercialnih zapisov ali izdaj obveznic. Na strošek financiranja z dolžniškim kapitalom vplivajo: ročnost financiranja, velikost izposojenega kapitala, kreditno tveganje dolžnika, raven obrestnih mer, likvidnost, valuta in obdavčenost. Poznamo več različnih vrst posojil in obveznic.
Glavna razlika pri financiranju med mednarodnim in domačim podjetjem je, da je mednarodno podjetje sposobno pridobiti praktično neomejeno količino kapitala po enaki mejni ceni. Cena kapitala za podjetje se zviša, kadar zviša svojo zadolženost do te mere, da mu začne padati bonitetna ocena. Podjetje, ki se financira na nelikvidnem, segmentiranem ali premalem kapitalskem trgu, bo moralo obvezno najti nove vire financiranja, če bo želelo ohraniti svojo dolgoročno konkurenčnost.
Dostop do mednarodnega kapitalskega trga ima izreden pomen tudi za NLB Skupino, ki v 17 državah zaposluje več kot 8000 ljudi. V obdobju zadnjih petih let se je pretežno financirala s sindiciranimi posojili, izdajami obveznic in dokapitalizacijama. Na mednarodnem finančnem trgu je bilo pridobljenih kar 94 % vseh dolžniških virov. Izjemnega pomena pri pridobivanju sredstev je so imeli mednaroden ugled, korekten odnos s poslovnimi partnerji in dobre bonitetne ocene skupine.
Ključne besede: Ključne besede: mednarodna korporacija, lastniški kapital, dolžniški kapital, delnice, obveznice, posojila, NLB Skupina.
Objavljeno v DKUM: 29.09.2010; Ogledov: 2765; Prenosov: 336
Celotno besedilo (654,72 KB) |
6. ANALIZA STRUKTURE VIROV FINANCIRANJA V PODJETJU GORENJE d.d.Barbara Čuješ, 2010, diplomsko delo Opis: Financiranje podjetja je proces, ki mu zagotavlja nemoteno poslovanje, varnost, neodvisnost in donosnost. V podjetju se nanaša na priskrbo in uporabo sredstev, gospodarjenje z njimi, vračanje sredstev njihovim virom, razporejanje finančnih izidov in s tem nastala finančna razmerja. Da bi bilo podjetje pri financiranju kar se da gospodarno, mora upoštevati tudi določena načela in pravila financiranja.
Priskrba sredstev podjetju je mogoča iz notranjih in zunanjih virov financiranja. O notranjem financiranju govorimo, kadar podjetje uporabi lastne vire za financiranje svojega poslovanja. Pri tem lahko gre za samofinanciranje, kot so nerazdeljeni čisti dobiček, dobiček poslovnega leta in amortizacija. Pri zunanjem financiranju pa gre za pritok kapitala v podjetje od zunaj, in sicer z najemom kreditov ali z novim lastniškim kapitalom. Med oblike zunanjega financiranja uvrščamo kapitalske vložke, kredite, subvencije in financiranje s posebnimi oblikami financiranja. Zunanji viri financiranja torej predstavljajo sekundarni vir financiranja podjetja, s katerim podjetje dopolnjuje notranje vire financiranja.
Podjetje Gorenje d.d. se financira tako z lastniškim kot tudi z dolžniškim kapitalom. Lastniško financiranje je omogočeno z doseženim čistim dobičkom in amortizacijo. Najpogostejše oblike dolžniškega financiranja pa so krediti in obveznosti do dobaviteljev. Gorenje d.d. v svoji finančni strukturi prikazuje manj lastniškega in več kot polovico dolžniškega kapitala.
Obravnavano podjetje sem analizirala tudi s pomočjo kazalnikov, ki so pokazali, da so bili najboljši rezultati v letu 2007. Tako kazalniki financiranja, ki omogočajo presojo ugodnosti sestave obveznosti do virov sredstev, kazalniki investiranja, ki omogočajo presojo ugodnosti sestave sredstev poslovnega subjekta, kazalniki plačilne sposobnosti kot tudi kazalniki gospodarnosti in donosnosti, pod čemer razumemo ugodno razmerje med doseženim finančnim rezultatom in vloženimi sredstvi. Gorenje d.d. je bilo v vseh treh letih plačilno sposobno in tudi uspešno podjetje, saj je v proučevanem obdobju poslovalo pozitivno, v vseh treh letih pa je doseglo tudi čisti dobiček.
Ključne besede: financiranje, notranji viri financiranja, zunanji viri financiranja, lastniški kapital, dolžniški kapital, stroški kapitala, kazalniki
Objavljeno v DKUM: 25.08.2010; Ogledov: 4407; Prenosov: 691
Celotno besedilo (700,10 KB) |
7. MANAGERSKI ODKUPI V SLOVENIJIRok Gričnik, 2009, diplomsko delo Opis: Managerski odkup se pogosto uporablja pri strateškem prestrukturiranju podjetij. Predstavlja prevzem podjetja s strani njegovega managementa z zadolžitvijo na podlagi zastave osebnega premoženja. Je najpogostejša oblika prevzema z zadolžitvijo, pri kateri prevzemnik praviloma ustanovijo družbo, najpogosteje z nizkim (praviloma celo minimalnim) osnovnim kapitalom, katere osrednji namen je izvedba aktivnosti, potrebnih za pridobitev kontrole nad ciljno družbo, s pridobitvijo kontrolnega svežnja njenih delnic.
V osnovi poznamo tri vrste managerskih odkupov: iz strani notranjega, zunanjega managementa ali iz strani institucionalnega investitorja. Pri tem pa je značilnost vsakega managerskega odkupa, da je sestavljen iz treh faz : faze evalvacije oz. ocenitve, faze investiranja in faze umika. Vsaka od treh faz s svojimi značilnostmi vpliva na uspešnost odkupa.
Za managerarski odkup so primerna predvsem nezadolžena podjetja z visokim denarnim tokom, ki delujejo v perspektivni panogi. Managerski odkup namreč obremeni del pozitivnega denarnega toka, saj se z njim po navadi poplačajo dolgovi, najeti za prevzem. Velik vpliv na uspešnost prevzema pa ima seveda tudi sama managerska ekipa. V večini primerih prevzem ni mogoče izpeljati brez dolžniškega kapitala iz strani drugih investitorjev kot so banke, zavarovalnice in različni skladi tveganega kapitala.
V svetu in zahodni Evropi so managerski odkupi praksa že vrsto let. Zaradi precejšnjega števila managerski odkupov v zadnjih nekaj letih pa so postali MBO-ji zelo aktualna tema tudi v Sloveniji. Glede na napovedi lahko pričakujemo, da se bo ta trend v prihodnje še povečal. Predstavljajo drugo fazo privatizacijskega procesa v Sloveniji oziroma konsolidacijo lastništvo, medtem ko je bila prva faza privatizacija družbenega premoženja. Za podjetja so večinoma koristni, saj z njimi podjetja dobijo aktivne lastnike.
V Sloveniji je javno mnenje glede managerskih odkupov zelo negativno. Ljudje jemljejo managerske odkupe zgolj kot bogatenje posameznikov s pomočjo tujega kapitala. Res pa je, da smo bili v Sloveniji priča tudi netransparentnim in zakonsko vprašljivim managerskim odkupom. Država ne more regulirati kapitalske strukture podjetja in odločitve managementa, mora pa poskrbeti za transparentnost in preprečiti kopičenje kapitala samo na enih mestih.
Ključne besede: Managerski odkup v Sloveniji, prevzem z zadolžitvijo, privatizacija, dolžniški kapital, lastniški kapital
Objavljeno v DKUM: 27.11.2009; Ogledov: 3470; Prenosov: 545
Celotno besedilo (1,31 MB) |
8. MANAGEMENTSKI VIDIKI PREVZEMOV PODJETIJIgor Peter, 2009, diplomsko delo Opis: Izbira teme se mi je zdela zanimiva predvsem zaradi aktualnosti te teme. Slovensko gospodarstvo je šlo skozi tranzicijo v 90 letih, kjer smo bili priča managerskim prevzemom, ki so bili sprejeti z nezaupanjem in nerazumevanjem. Strah, ki je prisoten, je posledica ne transparentnih managerskih odkupih v Sloveniji, saj so ljudje mnenja, da se prevzemnik hoče le obogatit, za podjetje pa mu je malo mar. Vendar pa je problem v nerazumevanju managerskih odkupov, saj je praksa v tujini pokazala, da so managerski prevzemi pogosta oblika prevzemov v vseh razvitih državah.
V prvem delu diplomske naloge sem na kratko povzel zgodovino managerskih odkupov in kako so managerski prevzemi povezani s konjunkturami gospodarske rasti. Nato sem opredelil motive za prevzem, kjer sem prišel do zaključka, da so ti zelo odvisni od podjetja oziroma panoge s katero se ukvarja ter od managerja, ki ga vodi. Nato sem opredelil oblike združitev, vrste prevzemov in prav tako kakšne so možnosti obrambe pred sovražnim prevzemom.
Potem sem nadaljeval s potekom managerskega prevzema. Za managerski prevzem se je potrebno dobro pripraviti in gre za dolgotrajen (nekaj letni) proces. Managerski prevzem sem opredelil od poslovnega načrta pa vse do žetve, torej od njegovega začetka pa vse do konca projekta.
Zelo pomembna tema pri managerskem prevzemu je tudi zakonodaja. Pokazal sem, čigava zakonodaja je bila temelj, za pisanje našega zakona o prevzemih, kako se je ta zakonodaja s časom spreminjala ter kakšne so zadnje novosti dopolnitvenega zakona, ki smo ga sprejeli pred časom.
V zaključku diplomskega dela sem raziskal manegerske odkupe v Sloveniji. Predstavil sem, kakšne težave so bile na začetku; od nedorečene zakonodaje, nerazvitosti finančnega trga, do nenaklonjenega javnega mnenja, ki pa še danes ni pretirano naklonjeno managerskim prevzemom. V zaključku sem predstavil najuspešnejše prevzeme v različnih gospodarskih panogah. Ker pa so ti bili izpeljani pred nekaj leti, se bodo dejanski učinki teh prevzemov poznali čez nekaj let.
Ključne besede: managerski odkup, managerski prevzem, MBO, LBO, prevzem, sovražni prevzem, dolžniški kapital, lastniški kapital, prevzete družbe…
Objavljeno v DKUM: 08.10.2009; Ogledov: 2427; Prenosov: 450
Celotno besedilo (2,30 MB) |
