| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Gospodarske krize v obdobju 2008-2023 in struktura javnofinančnih izdatkov po državah Evropske unije
Semi Fetahu, 2024, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava vlogo države in njene funkcije pa tudi, kako se javnofinančni izdatki razvrščajo in kategorizirajo po mednarodnih standardih. Za razumevanje in analizo javnofinančnih izdatkov smo preučevali klasifikaciji COFOG in ESA. Ugotovili smo, da sta omenjeni klasifikaciji zelo pomembni za razumevanje in primerjavo prioritet držav v zvezi z javnofinančnimi izdatki. Analizirali smo gospodarske krize, ki so se v Evropi zgodile med letoma 2008 in 2023, in sicer največje med njimi, veliko recesijo, dolžniško krizo evroobmočja, pandemijo covida-19 in rusko-ukrajinsko krizo. Ob tem smo proučili izdatke držav EU v teh obdobjih. Ekonomske krize se pogosto pojavljajo, vendar večina ne razume, zakaj se zgodijo in kako vplivajo na življenja ljudi. Diplomsko delo poskuša povzeti krize med letoma 2008 in 2023, s posebnim poudarkom na državnih javnofinančnih izdatkih tega obdobja. V diplomskem delu smo opredelili, katere funkcije držav, po COFOG in ESA klasifikacijah, se v času kriz najbolj spremenijo ter v katere funkcije posamezne države največ vlagajo svoja sredstva. Tako predvidevamo, da so se v času kovid krize javnofinančni izdatki povečali za zdravstvo. Vendar pa bi bilo smiselno vprašati, koliko so države vlagale v zdravstvo pred pandemijo in koliko je pandemija dejansko vplivala na povečanje teh izdatkov. V diplomskem delu smo analizirali tudi makroekonomske agregate, kot so gospodarska rast, stopnja brezposelnosti in stopnjo inflacije.
Ključne besede: velika recesija, dolžniška kriza evroobmočja, pandemija covid, ruska-ukrajinska kriza, Evropska unija, javnofinančni izdatki
Objavljeno v DKUM: 16.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (835,95 KB)

2.
Izvajanje programa Evropske centralne banke o dokončnih denarnih transakcijah (OMT) v luči prepovedi monetarnega financiranja držav članic evroobmočja : magistrsko delo
Anamarija Krpina, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava Program dokončnih monetarnih transakcij, s katerim je ECB nameravala na sekundarnem trgu odkupovati državne obveznice držav članic v krizi, je imel namen odpraviti motnje mehanizma transmisije monetarne politike ECB, ki so posledica položaja državnih obveznic nekaterih držav članic, in ohraniti enotnost monetarne politike. V nalogi ugotavljam, da je ECB z nekonvencionalnim programom, sprejetim v času krize, želela umiriti stanje na trgih državnih obveznic in narediti konec krizi evroobmočja. Premije državnih obveznic so bile pred programom pretirano visoke in niso ustrezale dejanskim makroekonomskim položajem zadevnih držav. Te so občutno vplivale na stroške financiranja države članice, zaradi česar so nekatere razmišljale o odhodu iz evroobmočja. S samo napovedjo nakupov na sekundarnem trgu je ECB uspela preprečiti povečanje donosnosti obveznic nad nesprejemljive ravni, s čimer je prišlo do umiritve trgov državnih obveznic. V nalogi ugotavljam, da je program naletel na neodobravanje nemških politikov zaradi domnevne škodljivosti programa nacionalnim davkoplačevalcem, saj bi zaradi reševanja drugih držav članic z davkoplačevalskim denarjem ostalih držav, državljane izpostavila prevelikemu tveganju. Zaradi prepričanja o nezakonitosti tovrstnega ukrepa je nemško ustavno sodišče na Sodišče Evropske unije naslovilo prvo nemško vprašanje za predhodno odločanje v zgodovini. V njem si je želelo pridržati zadnjo besedo v odločitvi, zaradi česar je prišlo do napetosti v retoriki sodišč. Sodišče Evropske unije je v zadevi Gauweiler in drugi sprejelo pomembno odločitev, kjer je potrdilo zakonitost programa in njegovo skladnost s 123. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije ter način njegovega izvajanja. Odločitev Sodišča Evropske unije, kateremu nekateri pripisujejo politično odločitev, je uspešno ohranilo evroobmočje in ob tem tudi Evropsko unijo.
Ključne besede: evroobmočje, dolžniška kriza, obveznice, sekundarni trg, pristojnost ECB, monetarna politika, zakonitost OMT, Gauweiler, finančno reševanje
Objavljeno v DKUM: 23.05.2019; Ogledov: 2441; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

3.
Vpliv generalne izvršbe na specialno civilno (sodno) izvršbo in zavarovanje
Aleksandra Štumberger, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Pravica do sodnega varstva je ena temeljnih človekovih pravic, zagotovljenih s strani sodišč. Ker pa se z izdajo sodne odločbe sodno varstvo pogosto še ne izčrpa, v kolikor dolžnik prostovoljno ne izpolni tistega, kar mu je bilo s sodno odločbo naloženo, je potrebna še prisilna izvršitev. Poseg se lahko izvaja samo s pomočjo države in njenih organov, ki je edina upravičena uporabiti silo, samopomoč je prepovedana. Pri tem pa lahko upnik uporabi katerokoli obliko sodnega varstva. Ena od možnosti je izvršilni postopek, katerega primarni cilj in smoter je poplačilo upnika, s čimer se dokončno uresniči upnikova ustavna pravica do sodnega varstva in izvede stanje, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe oziroma omogoči izterjava upnikove terjatve, ki izhaja iz verodostojne listine. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve je zato neločljiv element pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave.V okvir pravice do sodnega varstva pa sodi tudi pravica do začasnega sodnega varstva, ki pride v poštev zlasti v primerih, v katerih se mora upnikova terjatev zavarovati, še preden je mogoče zahtevati izvršbo in katere namen je predvsem zagotovitev uspešnosti kasnejše izvršbe. Na tak način se okrepi upnikov položaj v primeru dolžnikove nezmožnosti plačila dolga, saj običajno preteče kar precej časa od trenutka, ko stranka pravno varstvo zahteva (najpogosteje s tožbo), pa do trenutka, ko ga dobi v obliki izvršilnega naslova.V primeru insolventnosti pa se lahko zoper dolžnika uvede stečajni postopek, kar je tudi ena izmed možnosti, ki jo ima upnik na voljo. Zaradi dolžniške krize (dolgotrajne finančne krize), ki je privedla do upočasnjene gospodarske rasti, kronične nelikvidnosti in insolventnosti, se je v zadnjih letih povečalo število začetih stečajnih postopkov, zaradi česar je kolizija izvršilnega in stečajnega postopka pogostejša. Bodisi upnik vloži predlog za izvršbo proti dolžniku, proti kateremu je že začet stečajni postopek, bodisi se stečajni postopek uvede zoper dolžnika proti kateremu že poteka izvršilni postopek. Iz tega razloga je v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) vzpostavljena posebna zakonska ureditev, ki ureja razmerje med tema dvema postopkoma. Pri čemer se pravila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki urejajo izvršilni postopek, uporabljajo v stečaju le takrat, kadar ZFPPIPP nanje izrecno napotuje, sicer pa ne. V postopku zaradi insolventnosti je določena zgolj podrejena (subsidiarna) uporaba pravil pravdnega in ne izvršilnega postopka. Obema postopkoma, ki ju uvrščamo med postopke izvrševanja, je skupno to, da se vodita v korist upnika in ne v korist dolžnika oziroma stečajnega dolžnika. Zaradi navedenega ZIZ omejuje upnikovo ustavno pravico do sodnega varstva šele, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete, ZFPPIPP pa jasno določa, da mora upravitelj ravnati v največjo korist upnikov in poskrbeti, da so njihove terjatve poplačane v čim večji meri.Bistvena razlika med obema postopkoma pa je, da gre v izvršilnem postopku za specialno izvršbo, kar pomeni, da je predmet izvršbe del premoženja (posamezna dolžnikova stvar ali pravica), ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve, v stečajnem postopku, pa gre za generalno izvršbo, kar pomeni, da je predmet izvršbe celotno dolžnikovo premoženje. Te razlike vplivajo na razmerje med obema postopkoma, a ta je nekoliko zabrisana v postopku osebnega stečaja, katerega posebnost je ta, da v stečajno maso ne gre celotno dolžnikovo premoženje, ampak so iz nje izvzeti predmeti in prejemki, za katere tudi ZIZ določa, da so izvzeti iz izvršbe. S temi predmeti in premoženjem lahko dolžnik samostojno razpolaga. Manjša razlika pa je tudi ta, da se izvršilni postopek običajno uvede na predlog upnika, medtem, ko je predlagateljev za uvedbo stečajnega postopka več (v postopku osebnega stečaja je to običajno dolžnik). Vpliv generalne izvršbe na specialno izvršbo je različen in v prvi
Ključne besede: izvršba, stečaj, dolžniška kriza, ločitvene pravice
Objavljeno v DKUM: 10.12.2016; Ogledov: 1330; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

4.
PRIMERJAVA ZAHTEVANE DONOSNOSTI SLOVENSKIH OBVEZNIC Z IZBRANIMI DRŽAVAMI
Anja Peček, 2014, diplomsko delo

Opis: Evropske države so v obdobju dolžniške krize začele pospešeno izdajati dolžniške vrednostne papirje. Italija, Slovenija in Hrvaška so v času finančne in gospodarske krize z emisijo obveznic prišle do finančnih virov. S temi viri so pokrile primanjkljaj v proračunu in skušale zmanjšati višino javnega dolga z odplačilom obresti. V diplomskem seminarju tako podrobneje analiziramo tekočo donosnost in donosnost do dospetja, ki kaže na stroške zadolževanja omenjenih držav. Bonitetne agencije s svojim delovanjem vplivajo na vlagatelje, ki zahtevajo primerno stopnjo donosa za obveznico, v katero so investirali sredstva. V obdobju današnje krize so bonitetne hiše veliko pripomogle k zaostreni situaciji v državah, saj sta Slovenija in Hrvaška v določenem trenutku doživeli večkratno spremembo kreditne ocene, kar je sprožilo paniko na finančnih trgih. Tako Italija in Slovenija sta doživljali pretrese zaradi slabega delovanja na političnem področju. Vlagatelji so kljub enakim problemom investirali sredstva v italijanske obveznice, k čemur je pripomogla tudi Evropska centralna banka s svojimi ukrepi.
Ključne besede: obveznica, donosnost do dospetja, tekoča donosnost, javni dolg, dolžniška kriza.
Objavljeno v DKUM: 20.11.2014; Ogledov: 1780; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (515,03 KB)

5.
ODZIV EVROPSKE UNIJE NA DOLŽNIŠKO KRIZO SUVERENIH DRŽAV
Aleksander Lamot, 2014, diplomsko delo

Opis: Še pred koncem prvega desetletja po uvedbi skupne valute se je evro smatral kot eden največjih uspehov t.i. evropskega projekta. Skupna valuta je ustvarila vrsto pozitivnih učinkov kot je nizka inflacija ter zadolževanje po nizkih obrestnih merah kar je spodbujalo ekonomsko rast. Polega tega je olajšala trgovanje in ustvarila enoten kapitalski trg na katerem so se zmanjšali transakcijski stroški. Skupno valuto evro uporablja 18 od skupaj 28 držav EU. Finančna kriza, ki se je pričela leta 2008 in ima svoje korenine v prekomernem zadolževanju v hipotekarne posojila in izvedene instrumente, je jasno pokazala na pomanjkljivosti v arhitekturi evropskega finančnega sistema. Po recesiji, ki je nastopila zaradi finančne krize so javni dolgovi držav članic vidno narasli in v nekaterih državah dosegli tudi kritične vrednosti. Posledično je v evro območju v letu 2010 nastopila dolžniška kriza, ki je tudi pokazala pomanjkljivosti v evropski monetarni in fiskalni politiki in tako načela pozitivno podobo ekonomske in monetarne unije ter skupne valute. Ko se je dolžniška kriza razširila je bilo jasno, da EU nima na voljo mehanizmov in instrumentov pri reševanju dolžniške krize kakor tudi finančne krize. Reševanje finančnih težav držav članic so se najprej lotili z uvedbo dvostranskih in začasnih mehanizmov, ki so začasno stabilizirali finančne trge vendar pa niso bili ustrezna podlaga za reševanje morebitnih dolžniških kriz v prihodnosti. Glavni cilj naše naloge je bil ugotoviti ali so izvedeni ukrepi pri reševanju dolžniške krize dovolj učinkoviti ter oceniti prihodnje strukture EMU integracije in opredeliti možne rešitve iz krize. EU je na krizo odgovorila z poostrenim proračunskim in makroekonomskim nadzorom, z ustanovitvijo stalnega mehanizma za finančno stabilnost, z posredovanjem likvidnosti stabilnih držav in ECB in z postopki za bančno in fiskalno unijo. V naši nalogi smo ugotovili, da so uvedeni postopni ukrepi in mehanizmi uspeli stabilizirati situacijo in so v letu 2013 omogočili izhod iz recesije. V začetku 2014 so že vidni znaki okrevanja in postopno kažejo na okrepljeno ekonomsko rast v naslednjih letih. Z že uvedenimi ukrepi in postopno uvedbo reform t.i. prave ekonomske in monetarne unije je EU na dobri poti proti izhodu iz krize kar bo tudi temelj, da bodo države članice evro območja lažje absorbirale morebitne krize v prihodnosti.
Ključne besede: EMU, dolžniška kriza, mehanizem za stabilnost evra, EFSF, EFSM, ESM, začasni mehanizem, Grčija, Irska, Ciper
Objavljeno v DKUM: 04.08.2014; Ogledov: 4011; Prenosov: 484
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

6.
DOLŽNIŠKA KRIZA V ITALIJI
Lumturije Pelaj, 2012, diplomsko delo

Opis: O dolžniški krizi se je v zadnjem obdobju postala aktualna tema, zato sem se tudi odločila, da se bom malo bolj poglobila v to. Dolžniška kriza v Italiji se je začela v drugi polovici leta 2011 zaradi tega, ker je gospodarstvo Italije rastlo po povprečni stopnji 2% na leto v zadnjem desetletju, kar je povečevalo javni dolg. Država ima večje odhodke kot pa dohodke, kar ustvarja deficit v proračunu. Vzrokov za nastanek dolžniške krize je veliko, mednje spadajo nizka stopnja produktivnosti, oslabljena konkurenčnost, davčne obremenitve, prevelike regionalne razlike ipd. Italija ima še vedno nekaj vrhunskih podjetij in blagovnih znamk. Zaradi togih predpisov so v Italiji sicer razširjena mikro družinska podjetja. Če želi Italija zmanjšati javni dolg bo morala spodbuditi poslovno okolje, kjer bodo podjetja lahko doživela razcvet. Če bodo podjetja zacvetela, potem bo tudi gospodarstvo bolj aktivno. Prišlo bo do povečanja produktivnosti, konkurenčnosti in posledično do gospodarske rasti. V primeru gospodarske rasti, povečanja BDP, se lahko tudi javni dolg lažje odplačuje oziroma servisira. Ampak to ne bo mogoče brez strukturnih reform in sprejetih določenih varčevalnih ukrepov italijanske vlade. Pomembno vlogo pa igrata tudi dve instituciji, ECB in MDS, ki glede na svoje cilje in naloge, pomagata Italiji pri reševanju te krize.
Ključne besede: Italija, gospodarstvo, dolžniška kriza, javni dolg, deficit, produktivnost, konkurenčnost, gospodarska rast
Objavljeno v DKUM: 12.12.2012; Ogledov: 2156; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (394,80 KB)

7.
VPLIV FINANČNO-GOSPODARSKE IN EVROPSKE DOLŽNIŠKE KRIZE NA EVRO
Simon Jug, 2012, magistrsko delo/naloga

Opis: Evropski narodi so v pretekli zgodovini pokazali pogoste težnje po združevanju, ki so ob novi politični situaciji po drugi svetovni vojni vodile v nastanek Evropske unije. Evropska unija danes predstavlja veliko gospodarsko in politično integracijo 27 držav s skoraj 500 milijoni prebivalcev, ki ima pomemben glas in vlogo pri vseh svetovnih izzivih in vprašanjih. Ena za naše delo najpomembnejših značilnosti Evropske unije je skupna monetarna unija 17 držav članic, evro območje. Evro območje danes v svetu predstavlja edinstveno strukturo držav, ki so ne glede na skupno valuto v veliki meri ohranile svoje pristojnostmi na področju ekonomskih in fiskalnih politik. Evro je v kratkem času svojega obstoja postal pomembna svetovna valuta in z vidika fizične uporabe denarja prehitel svetovno rezervno valuto ameriški dolar ter se zasidral kot druga svetovna rezervna valuta. Pojav svetovne finančne in kasneje gospodarske krize, nastale v ZDA zaradi drugorazrednih vrednostnih hipotekarnih papirjev, je bil prvi pravi preizkus trdnosti in stabilnosti evra, ki ga je evro v celoti gledano sicer relativno dobro opravil. Je pa finančno-gospodarska kriza pokazala na nekatere njegove pomanjkljivosti in slabo vodenje javnih financ v perifernih državah evro območja. Z zamenjavo oblasti v Grčiji so na dan prišle podrobnosti o njenem slabem stanju javnih financ in prirejanju podatkov, kar je povzročilo nemir na finančnih trgih in sprožilo vprašanja o širitvi grških težav v druge periferne države evro območja, s čimer označujemo začetek dolžniške krize v evro območju. Države evro območja so v kratkem času vzpostavile do tedaj neobstoječi mehanizem finančne pomoči za zaščito evra, s katerim so želele zajeziti širjenje dolžniške krize in stabilizirati evro. Eden glavnih ciljev našega dela je bil ugotoviti, v kolikšni meri je na novo vpeljani mehanizem prispeval k stabilizaciji evra in kot je pokazala naša raziskava, mu ni v celoti uspelo stabilizirati evra. Medtem, ko se je novi sistem pokazal kot dovolj učinkovit v primeru reševanja Irske in Portugalske, je pritisk na Italijo pokazal na dvome finančnih trgov o zadostni moči tega mehanizma. Ne glede na to obstoj in nadaljnja širitev evro območja ni ogrožena, s številnimi dodatnimi ukrepi in s podpisom Pogodbe o fiskalni uniji je evro ponovno na pravi poti k povrnitvi zaupanja in moči, ki jo je imel pred začetkom dolžniške krize evro območja.
Ključne besede: Evropska unija, evro, ECB, Maastrichtski kriteriji, finančna in gospodarska kriza, drugorazredna posojila, Lehman Brothers, Grčija, evropska dolžniška kriza, javne finance, mehanizem za stabilnost evra, svetovna rezervna valuta
Objavljeno v DKUM: 23.05.2012; Ogledov: 3791; Prenosov: 508  (1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici