| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 34
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Conference European Investigation Order
2021, druge monografije in druga zaključena dela

Opis: This publication contains abstracts of contributions presented at the conference "European Investigation Order – Practical Dilemmas and Theoretical Considerations", which was held online on 8th and 9th of December 2020. Practitioners and academics from multiple EU Member States shared best practices and identified key shortcomings of the European Investigation Order. The event was executed as an integral part of the EU JUST project “European Investigation Order – Legal Analysis and Practical Dilemmas (EIP-LAPD)”, coordinated by the University of Maribor. The structure of the publication roughly follows the agenda of the conference. In the first part the future of mutual recognition and judicial cooperation in criminal matters in the EU is addressed. The second part is more closely focused at the European Investigation Order. Some theoretical dilemmas as well as practical considerations are presented. Lastly, some national reports which were drafted as a key deliverable of the EIO-LAPD project are also outlined.
Ključne besede: evropsko kazensko pravo, EU, čezmejno zbiranje dokazov, vzajemno priznavanje, dokazovanje
Objavljeno: 22.06.2021; Ogledov: 343; Prenosov: 5
URL Povezava na datoteko

2.
Pravica stranke do dokaza po ZPP in v sodni praksi
Tomaž Škerget, 2020, magistrsko delo

Opis: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Ključne besede: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 359; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (424,36 KB)

3.
Pomen uredbe o dokazovanju v civilnih in gospodarskih zadevah v teoriji in praksi in analiza predloga sprememb uredbe 1206/2001
Špela Ocvirk, 2019, magistrsko delo

Opis: V prvem delu magistrske naloge se posvetim pojmu dokazovanju in nadalje ureditvi dokazovanja v Sloveniji. Učinkovitost reševanja civilnih sporov temelji na organiziranem, a vendar pravičnem iskanju dejstev. Nemalokrat je potrebno v tekoči pravdi opraviti uradna dejanja pridobivanja dokazov na območju sodišča v drugi državi članici, zato je potrebno zaprositi za mednarodno pravno pomoč. Sama nacionalna sodišča namreč uradnih dejanj na ozemlju tuje države ne morejo opraviti brez pomoči njenih sodišč oziroma drugih njenih organov. Pravno pomoč urejajo nacionalni predpisi, za države članice Evropske unije pa je na voljo Haaška konvencija o pridobivanju dokazov (1970). Kot njena nadgradnja je bila 28. maja 2001 sprejeta Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah, ki se ji podrobneje posvetim v drugem delu magistrskega dela. S sprejetjem Uredbe 1206/2001 je postalo jasno, da sodno izvajanje dokazov ni več predvsem oblastveni akt države, ki mora biti pridržan njenim sodiščem, ampak se v imenu učinkovitega sodnega varstva na ta način odpira možnost neposrednega izvajanja dokazov na ozemlju druge države članice. Sprejeti pravni akt Evropske unije tako določa poenoten sistem pridobivanja dokazov v tujini za vse države članice in z neposredno komunikacijo med sodišči omogoča najhitrejši način posredovanja dokazov. Cilj evropskega zakonodajalca je namreč, da se doseže čim večja koordinacija jamstev v postopku dokazovanja, vendar ne s poenotenjem pravic, temveč s spodbujanjem sodelovanja pri pridobivanju dokazov v državah članicah. Uredba ureja način pridobivanja dokazov v tujini, kadar sodišče zaprosi za pomoč, medtem ko odgovor na vprašanje, katere procesne predpostavke morajo biti izpolnjene, da to lahko stori, prepušča nacionalnemu pravu vsake države članice. Po Uredbi 1206/2001 sta sicer možna dva načina pridobivanja dokazov, pridobivanje dokazov s pomočjo zaprošenega sodišča, kot aktivna pravna pomoč, in neposredno pridobivanje dokazov sodišča, ki je zaprosilo, kot pasivna pravna pomoč. V letu 2018 je Komisija predlagala Predlog sprememb Uredbe 1206/2001, v kateri se obravnava potreba po posodobitvi, zlasti pa digitalizaciji in uporabi sodobne tehnologije pri čezmejnem pridobivanju dokazov. Cilj predloga je izboljšati nemoteno delovanje območja svobode, varnosti in pravice ter notranjega trga s krepitvijo učinkovitosti in hitrosti čezmejnega pridobivanja dokazov.
Ključne besede: Uredba o dokazovanju št. 1206/2001, dokazovanje s čezmejnim elementom, razmerje med Uredbo 1206/2001 in ZPP, aktivna pravna pomoč, pasivna pravna pomoč, uporaba sredstev komunikacijske tehnologije.
Objavljeno: 19.12.2019; Ogledov: 494; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

4.
Vpetost organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo - odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje
Boštjan Slak, 2019, doktorska disertacija

Opis: Organizirana kriminaliteta je globalno percipirana kot ena izmed najresnejših groženj sodobni državni in socialno-družbeni ureditvi. Čeprav lahko v smislu modusa operandi govorimo o zelo starem pojavu, je organizirana kriminaliteta, v terminološki dikciji termin 19. stoletja. Navkljub dejstvu, da tako v smislu modusa operandi, kot v čisto jezikovnem smislu, ne gre za nov pojav, konkretne, globalno sprejete dikcije kaj je organizirana kriminaliteta vseeno še nimamo. Opazno je periodično re-fokusiranje med tem »kdo« je organizirana kriminaliteta in med »kaj je« organizirana kriminaliteta. Omenjena nedorečenost o tem »kaj je« organizirana kriminaliteta, gotovo služi političnim agendam, saj se preko poudarjanja, da organizirano kriminaliteto izvajajo tujci, oziroma neavtohtoni prebivalci neke države ustvarja moralno paniko, ki potem preko stroge represivne politične retorike prinaša politične točke. Na drugi strani se fokusiranje na vrsto kaznivih dejanj, ki prevladujejo znotraj klasične organizirane kriminalitete zakriva storilce beloovratniške in gospodarske kriminalitete, ki dejansko povzroča večjo škodo kot klasična organizirana kriminaliteta. Vpliv (na) gospodarstva se v diskurzu o organizirani kriminaliteti najpogosteje pojavi v navezavi govora o tendencah organizirane kriminalitete po t. i. infiltraciji v formalno gospodarstvo. Slednje je je pogosto videno, kot eno izmed največjih nevarnosti, ki jo povzroča organizirana kriminaliteta, čeprav empirični podatki o obstoju takih groženj niso najbolj preprečljivi (vsaj ne za večino držav). Vseeno pa, četudi skupine organizirane kriminalitete v formalno gospodarstvo ne vstopajo načrtno, fokusirano z izrecnem motivom izvajanja ali prikrivanja kaznivih dejanj so s formalnim gospodarstvom povezane zaradi naravnih denarnih tokov. Vsekakor tudi to ne sme biti spregledano. Neformalna in formalna gospodarska sfera sta neločljivo povezani, saj se vedno del sredstev, zasluženih v eni sferi porabi v drugi. Organizirana kriminaliteta oziroma člani skupin organizirane kriminalitete tu niso izjema, intenzivnost porabe njihovih sredstev v eni izmed sfer variira od višine njihovih (ne)legalnih sredstev in dejanskih razlogov ter želja po delovanju v drugi. V Sloveniji raziskovanje o tovrstni prepletenosti organizirane kriminalitete in formalne ekonomije še ni bilo in zato disertacija predstavlja prvo takšno delo. S klasičnim bi-parcialnem pristopom smo vpogledali v stanje vpetosti organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo v Sloveniji. Prvi del disertacije zajema poglobljen in obsežen pregled literature, drugi pa empirično več dimenzionalno raziskovanje, pri katerem je bila za poglavitno metodo uporabljen pregled tožilskih spisov, druga metoda pa strukturirani intervjuju z osebami, ki se pri svojem delu srečujejo s odkrivanjem, preiskovanjem in sojenjem v primerih organizirane kriminalitete. Na podlagi dostopnih podatkov ugotavljamo, da v Sloveniji obseg vpetosti klasične organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo ni alarmantne obsežnosti. Med motivi, ki zavisijo od tipa dejavnosti s katero se ukvarjajo poslovni subjekti, ki jih imajo v lasti člani skupine organizirane kriminalitete in tipa kriminalne dejavnosti s katero se le ti ukvarjajo, prevladuje želja po legalnem podjetništvu. V primeru ko gre za izkoriščanje prostitucije, pa so poslovni subjektu uporabljeni tudi za olajševanje oziroma prikrivanje tovrstne aktivnosti. V Sloveniji se direktno preiskovanje vpetosti (infiltracije) organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo RS ne izvaja, se pa posredno preko finančnih preiskav, vseeno pogleda v ekonomsko vedenje članov skupin organizirane kriminalitete. V tem obziru, se nakazuje, da so same finančne preiskave dobro narejene in preiskovalci dovolj usposobljeni, toda največji problem predstavlja zakonodaja na področju odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki onemogoča ustrezno delovanje na tovrstnem področju. Prav tovrstna zakonodaja predstavlja problem tudi na področju preisk
Ključne besede: organizirana kriminaliteta, formalna ekonomija, vpetost, odkrivanje, preiskovanje, dokazovanje, doktorske disertacije
Objavljeno: 08.11.2019; Ogledov: 795; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (2,48 MB)

5.
Pomen in dokazovanje relevantnih trgov v odškodninskih sporih zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij
Jan Žičkar, 2019, magistrsko delo

Opis: Sodni spori, v katerih en gospodarski subjekt od drugega gospodarskega subjekta zahteva plačilo odškodnine zaradi zlorabe prevladujočega položaja, v praksi predstavljajo obsežne spore, v katerih se pojavlja večje število tako pravnih kot dejanskih vprašanj, pri čemer je sporna vprašanja potrebno obravnavati po smiselnem vrstnem redu, saj je določena izmed njih potrebno rešiti predhodno iz razloga, da je k razreševanju oziroma presoji nadaljnjega oziroma nadaljnjih sploh mogoče pristopiti. Vprašanje, ki ga je potrebno razrešiti v začetni fazi spora, je določitev upoštevnega trga. Eno izmed možnosti stranke za podajo navedb in dokazovanje upoštevnega trga v odškodninskem sporu zaradi zlorabe prevladujočega položaja na področju telekomunikacij predstavljajo odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju: AVK), ki med drugim spremlja in analizira razmere na trgu, če so pomembne za razvijanje učinkovite konkurence, vodi postopke in izdaja odločbe v skladu z zakonom ter odločbe in analize Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS), ki na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava na področju elektronskih komunikacij določa produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi, pri čemer sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence. Prvi organ predstavlja organ, pristojen za varstvo konkurence, drugi pa organ, ki je med drugim pristojen za sektorsko regulacijo na področju telekomunikacij. Organ za varstvo konkurence sankcionira protikonkurenčna ravnanja praviloma za nazaj, tj ex-post, pri čemer gre praviloma za prepoved določenih ravnanj, sektorski regulator pa regulira trg praviloma vnaprej, tj. ex-ante, z namenom preprečiti protikonkurenčna ravnanja, pri čemer gre praviloma za ukrepe v smislu določanja obveznosti določenega ravnanja. V primeru spora med pravdnima strankama o opredelitvi in določitvi upoštevnega trga se lahko stranka kot na svoje lastne navedbe sklicuje na odločbe konkurenčnega organa in/ali sektorskega regulatorja oziroma njihovo vsebino uporabi za ta namen, jih predlaga kot dokaze o obstoju ter vsebini določenega upoštevnega trga ali pa gre za kombinacijo obojega. Jasno je, da je sodišče vezano na pravnomočno odločbo konkurenčnega organa o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo agencije. Iz tega izhaja, da je sodišče vezano na odločbo konkurenčnega organa glede protipravnega ravnanja subjekta, pri tem pa se postavlja vprašanje, ali je pri tem vezano tudi na ugotovitev obstoja in obsega samega relevantnega trga, kot je bil ugotovljen v odločbi. V zvezi z odločbami sektorskega regulatorja pa se kot ključno postavlja vprašanje, ali jih je potrebno upoštevati kot neposreden dokaz o obstoju določenega upoštevnega trga, ali pa je potrebno njihovo vsebino šteti kot del navedb stranke ter končno, ob upoštevanju vsebine ugovorov nasprotne stranke, določiti upoštevni trg posebej za potrebe odškodninskega spora. Pri tem je potrebno upoštevati naravo ter namen teh odločb, saj ima sektorski regulator z opravljanjem vnaprejšnje regulacije drugačne cilje kot konkurenčni organ, ki sankcionira protikonkurenčna ravnanja za nazaj, čeprav oba organa uporabljata za opredelitev upoštevnih trgov metode, ki so skladne z načeli konkurenčnega prava.
Ključne besede: konkurenčno pravo, zloraba prevladujočega položaja, odškodninski spor, relevantni trgi, dokazovanje, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, odločbe
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 653; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (588,00 KB)

6.
PROBLEMATIKA DOKAZOVANJA IN DOKAZNEGA BREMENA V KAZENSKEM IN PREDKAZENSKEM POSTOPKU
Theo Karas, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljeni potek dokazovanja v kazenskem in predkazenskem postopku v Sloveniji. Izpostavljenih je nekaj ključnih problemov, ki se pojavljajo tekom celotnega postopka dokazovanja in predvidene rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju le-tega. Dokazovanje je zahtevno procesnopravno opravilo, saj združuje uporabo dejanskih ugotovitev in pravnih norm ter obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov. Dokazno breme v našem kazenskem postopku nosi upravičeni tožilec, ki oceni ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjemoma pa pride tudi do obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dokazno breme na obdolžencu. Ker je dokazovanje eno izmed ključnih dejanj celotnega kazenskega postopka je zelo pomembno, da so vsi dokazi zbrani zakonito in da pri odkrivanju kaznivih dejanj ni prišlo do kršenja človekovih pravic. S prvo fazo dokazovanja kaznivih dejanj se srečajo policisti pri odkrivanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko s formalnimi in neformalnimi preiskovalnimi dejanji zbirajo dokazno gradivo. Da bi dokazni postopek bil učinkovit, mora biti zbranih in izvedenih dovolj dokazov, da se razjasni dejansko stanje in sicer morajo dokazi biti zbrani na zakonit način, saj prav nezakonito pridobljeni dokazi dvigajo veliko prahu v javnosti ter mečejo slabo luč na sodstvo, čeprav krivda večino krat ni v sodstvu, ampak v organih, ki so zbrali dokaze na nezakonit način. Cilj diplomske naloge je pojasniti postopek dokazovanja in dokaznega bremena ter poiskati rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju našega sistema, da bo le ta zanesljivejši, učinkovitejši ter pravno bolj varen.
Ključne besede: dokazovanje, dokazno breme, dokaz, dokazni standardi, predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazne prepovedi, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1810; Prenosov: 483
.pdf Celotno besedilo (962,77 KB)

7.
PRAVNO VARSTVO PRAVICE DO ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA Z VIDIKA DOKAZOVANJA VZROČNE ZVEZE MED ŠKODO NA ZDRAVJU LJUDI IN ONESNAŽENIM ZRAKOM KOT POSLEDICO NEDOVOLJENIH INDUSTRIJSKIH IMISIJ
Suzana Bekić, 2016, diplomsko delo

Opis: Omenjena pravica pripada človeku iz gospodarskih in socialnih razmerij, določenih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Država skrb za zdravo življenjsko okolje uresničuje s sprejemanjem zakonskih in podzakonskih aktov, ki zagotavljajo spoštovanje osnovnih človekovih vrednot, poleg tega pa dopuščajo delovanje vseh družbenih področij. S takšno zakonodajo naj bi se zagotovilo preprečevanje bodočega obremenjevanja okolja, omejilo obstoječe obremenjevanje in odstranjevalo že nastalo škodo. Na tej osnovi ima posameznik, v okviru civilnopravnega varstva, pravico do povračila materialne in nematerialne škode ter hkrati tudi možnost izbire med štirimi zakonskimi podlagami prepovednega zahtevka. Vendar pa dejstvo, da sodne prakse, ki bi obravnavala tovrstno problematiko skorajda ni, nakazuje na neučinkovitost pravnega varstva. Eden izmed ključnih dejavnikov neučinkovitosti je zagotovo težja dokazljivost vzročne zveze med vzrokom in nastalo škodo v primerih okoljskih civilnopravnih deliktov, pri čemer pa je rešitev problema vzročne zveze ključnega pomena za uspešno procesiranje tovrstnih dejanj.
Ključne besede: Pravica do zdravega življenjskega okolja, obremenjevanje okolja, onesnaženost zraka, onesnaževala, imisije, civilnopravno varstvo, odškodninska odgovornost, vzročna zveza, škoda, odškodnina, čezmerno obremenjevanje, dokazovanje, okoljski civilnopravni delikt.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1081; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (821,29 KB)

8.
Dokazovanje dopinga v atletiki v civilnem sodnem postopku
Alja Pahor, 2016, diplomsko delo

Opis: Pravijo, da je šport star toliko, kot je stara človekova igra. Zdi se, da ima šport, pa ne mislimo samo tistega olimpijskega, z vrhunskimi rezultati, temveč tudi rekreativnega, športa za vse, vedno večji pomen v družbi sami kot tudi globalno. Šport še zdaleč ni več le povezovanje različnih ljudi, vseh ras in narodnosti. Vrhunski šport je skozi leta postal posel, zelo dobičkonosen posel. Vendar ima vsaka dobra stvar tudi temno plat medalje. Tako kot so se razvijali naši športniki, športne discipline, različne dejavnosti, tako je bila oz. je vedno večja želja po zmagi. Skupaj s športom je napredovala tudi medicina in skupaj z njo različni pripomočki in snovi, ki naj bi ''pomagali'' športnikom, da so najboljši. In tako se je pričel problem dopinga. Mednarodni olimpijski komite (MOK) je določil, da se z olimpijskimi igrami v Mehiki začne resnejši boj proti nedovoljenim substancam v športu. Boj proti dopingu je že od vsega začetka potekal na dveh ravneh: znotraj avtonomnih športnih organizacij in na državnih ter meddržavnih ravneh (preko javnopravnih subjektov). Kasneje se je področje dopinga na mednarodni ravni kar precej poenotilo z ustanovitvijo Svetovne protidopinške organizacije WADA, kot institucije za boj proti dopingu v okviru MOK-a ter s sprejetjem Svetovnega protidopinškega kodeksa WADC. WADC dopinga ne opredeljuje z eno in enotno definicijo, vendar ga opisuje kot kršitev ene izmed pojavnih oblik dopinga. Lahko bi rekli, da je WADA s sprejetjem WADC napovedala sodobni boj proti dopingu v športu. WADC se sklicuje na objektivno odgovornost športnika, kjer mora športnik dokazovati, da ni užival prepovedanih substanc ter ob poznavanju protidopinških pravil sam iskati resnico v primeru pozitivnega vzorca urina. Drugače je pri odmeri kazni, kjer WADC upošteva subjektivno odgovornost, ki temelji na krivdi obdolženega. Da je doping zelo velik problem sodobnega športa kaže tudi število primerov obravnavanih pred Mednarodnim športnim razsodiščem (CAS) na letni ravni. CAS je samostojen in neodvisen organ, ki naj bi kot oblika arbitražnega odločanja nudil hitro in strokovno odločitev, ki je prilagojena posebni naravi, ki jo šport, kot specifična in unikatna sfera, vsekakor poseduje.
Ključne besede: doping, dokazovanje dopinga, WADA, prepovedane snovi, terapevtske izjeme, objektivna odgovornost, reševanje sporov, CAS
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 991; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (982,52 KB)

9.
Dokazno breme davčnega organa in dokazno breme zavezanca za davek pri poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjekti
Metka Čobec, 2016, magistrsko delo

Opis: Nevtralnost davka na dodano vrednost je v tem, da omogoča pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo ES. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V Sloveniji temeljijo pravila dokaznega bremena na zakonu. Davčni organ mora dokazati dejstva na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oz. se poveča ali zmanjša. Davčni zavezanec pa je dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih tudi predložiti. V praksi se izvaja doktrina, da je dokazno breme na davčnem zavezancu. Po sodbi Mahageben, mora davčni organ, ki nosi breme dokazovanja, dokazati, da je inšpicirani davčni zavezanec (profiter, buffer) vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v goljufiji davčne utaje. Davčni inšpektorji v svojih postopkih ravnajo po ZDavP-2, ZUP in ZIN, ter nimajo pooblastil za dokazovanje naklepa, kot ga imajo organi pregona za ugotavljanje elementov kaznivih ravnanj po ZKP. Do sodbe Mahageben so bili davčni organi precej uspešnejši pri dokazovanju, kot po izdani sodbi, vendar je razlika predvsem na strani sodišč RS, ki po tej sodbi zahtevajo veliko višji dokazni standard, kot prej. Lahko bi celo rekli, da sodišče pred to sodbo ni zahtevalo dokazovanja o vedenju zavezanca o goljufiji dobavitelja.
Ključne besede: DDV, davčna goljufija, neplačujoči gospodarski subjekt, dokazno breme, dokazovanje goljufij
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 993; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (2,06 MB)

10.
KRIMINALISTIČNI VIDIK PREISKOVANJA IN DOKAZOVANJA UMOROV V DRUŽINI
Maja Dolenšek, 2016, diplomsko delo

Opis: Pri družinskih umorih gre za umore partnerjev, potomcev ali staršev, sorojencev ali drugih ožjih sorodnikov. Pogost vzrok umorov med intimnimi partnerji je nemoč storilca, da bi zvezo prekinil, kar velja tako za moške kot ženske. Zelo redek podtip teh umorov je umor staršev, ki ga stori otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba. Včasih so ta tip umora pripisovali zločinskemu značaju storilca, danes pa ugotovitve kažejo, da gre v takih primerih predvsem za osebe, ki so jih starši hudo zlorabljali. Prav tako redki so umori otrok, ki jih storijo starši nad svojimi otroki. Umori v družini se v današnjih časih dogajajo vse pogosteje. Temeljni problem tovrstnih umorov je njihovo odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje teh dejanj, saj se celotni proces precej razlikuje od procesa preiskovanja in dokazovanja pri drugih vrstah umorov. Razlike so tako na področju kriminalistične tehnike in taktike kot tudi glede same metodike preiskovanja in dokazovanja. Glede samega preiskovanja in dokazovanja krivde storilcu niso ravno najbolj zahtevni, saj je storilec v večini primerov znan oziroma sam prizna kaznivo dejanje. Zaradi dejstva, da se storilec in žrtev pred tem nahajata v istem okolju, pa je lahko preiskovanje v posameznih primerih težje. Tu je predvsem mišljeno ugotavljanje okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, ugotavljanje motiva in dogajanja v preteklosti, preden je bilo dejanje storjeno. Tovrstno ugotavljanje je posebej problematično v primerih umor – samomor, saj so edine priče morebitni očividci, ki pa se v večini primerov zavijejo v molk. Pri umorih v družini prevladujejo čustveno naravnani motivi, ki običajno niso načrtovani in jih je zato težje preprečevati. Posebni problemi se kažejo v postopku pred sodiščem, ko pride do izraza problematika dokazovanja, saj se izjave udeležencev spreminjajo.
Ključne besede: Kazniva dejanja zoper življenje in telo, umori, družinski umori, družina, intimnopartnerski umori, preiskovanje, dokazovanje, nasilje v družini.
Objavljeno: 20.05.2016; Ogledov: 1531; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (910,94 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici