1. Postopanje Finančne uprave Republike Slovenije v zahtevnejših ukrepih davčne izvršbe z analizo aktualne sodne prakse : magistrsko deloNataša Klančnik, 2024, magistrsko delo Opis: Finančna uprava Republike Slovenije se zaveda pomembnosti dobro delujočega sistema pobiranja javnofinančnih prihodkov in stremi k pravočasnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti. Vendar pa se nekateri davčni zavezanci želijo na različne načine izogniti plačilu davčnih obveznosti, zato avtorica v magistrskem delu zaradi lažjega razumevanja na začetku najprej predstavi osnovne pojme davčne izvršbe po Zakonu o davčnem postopku, načela in pomen izvršljivega izvršilnega naslova. Dotakne se tudi predmetov davčne izvršbe in pomena dokaznega bremena.
Z rednimi postopki davčne izvršbe ni vedno mogoče izterjati celotnega zapadlega davčnega dolga, zato imajo finančni organi možnost, da ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabijo tako imenovane zahtevnejše ukrepe davčne izvršbe. Po želji, da so instituti sistematično obravnavani na enem mestu, jih avtorica v osrednjem delu naloge opiše, analizira, primerja s sodno prakso ter dodatno navede pogoje, kdaj se posamezen institut lahko uporabi. Ali se bo uporabil določen institut, je odvisno od več okoliščin, skupno vsem pa je, da z rednimi ukrepi davčne izvršbe ni bilo mogoče doseči poplačila davčnega dolga v celoti. Ob vsem tem pa obstaja indic, da je dolžnik razpolagal s premoženjem z namenom oškodovanja upnika. V magistrskem delu je poudarek na institutu poroštva po 148. členu Zakonu o davčnem postopku, ki je edini institut, ki ga finančni organ lahko neposredno uporabi, bil pa je tudi zaradi domnevnega posega v enako varstvo pravic in posega v učinkovito pravno varstvo predmet presoje ustavnosti ter zakonitosti na Ustavnem sodišču. Na podlagi izdane odločitve se je kot izredno pomembno izkazalo načelo zaslišanja strank v posebnem ugotovitvenem postopku.
Skozi magistrsko delo se potrdi, da so zahtevnejši ukrepi davčne izvršbe v zelo veliko pomoč finančnim organom pri pobiranju davčnih obveznosti, ampak zaradi dokaznega bremena, ki sloni na upniku, le-to prestavlja dodatno težavo pri njihovi uporabi, kar potrjuje tudi sodna praksa. Ob tem pa so za namene prikaza pogostosti uporabe zahtevnejših ukrepov v praksi analizirana letna poročila Finančne uprave Republike Slovenije za zadnjih pet let.
Ključne besede: izvršilni naslov, pravna varnost, dokazno breme, prenos premoženja, poroštvo, spregled pravne osebnosti, izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, odškodninska odgovornost, skupno premoženje zakoncev.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 209; Prenosov: 44
 Celotno besedilo (1,23 MB) |
2. Pravna sredstva dolžnika v izvršilnem postopku s poudarkom na standardu obrazložitve ugovora v sodni praksi : magistrsko deloAstrid Cep, 2022, magistrsko delo Opis: Varstva dolžnikovega interesa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izrecno ne določa, vendar pa se udejanja skozi pravna sredstva dolžnika, ki so mu na voljo. Ugovor dolžnika sicer res predstavlja edino redno pravno sredstvo, vendar pa mu sledijo številna druga. Ključnega pomena je, da dolžnik na začetku zoper sklep o izvršbi v roku osmih dni obrazloženo ugovarja. Namreč v primeru neobrazloženega ugovora se ta na podlagi pravne domneve šteje za neutemeljenega. Pogoj obrazložitve predstavlja zatrjevanje pravno relevantnih dejstev, ki lahko izpodbijejo upnikov zahtevek. Dodatno pa mora dolžnik predložiti tudi dokaze, ki potrjujejo njegove navedbe. Vsa dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da lahko dolžnik predlaga listine, ogled, priče, izvedenca in zaslišanje strank. V primeru navajanj negativnih dejstev, kot je na primer neobstoj poslovnega razmerja, dokazno breme preide na upnika, dolžniku pa ni treba predlagati dokazov. Namreč dokazuje tisti, ki trdi, da nekaj obstaja in ne obratno. Ugovor je tako obrazložen že na podlagi zatrjevanja negativnega dejstva. Vendar pa zadostitev pogojem obrazložitve ugovora še ne pomeni, da je ugovor nujno tudi utemeljen, saj se slednje presoja šele v nadaljevanju postopka. Dolžniku je na voljo ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ugovor po poteku roka in ugovor zoper pravno nasledstvo. Glede na ugovor se razlikujejo tudi razlogi, ki jih ZIZ zgolj primeroma našteva, saj velja generalna klavzula, na podlagi katere je mogoče ugovarjati iz vsakega razloga, ki preprečuje izvršbo. Dodatno pa se lahko dolžnik v postopku ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova odloči, ali bo izpodbijal sklep v dajatvenem delu, dovolilnem delu ali v celoti. Kadar ugovarja sklepu o izvršbi v celoti ali v dajatvenem delu, se postopek vodi kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V primeru izpodbijanja dovolilnega dela pa se postopek vodi kot pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, vendar pa ima upnik kljub uspešnemu ugovoru dolžnika na koncu odločitve o ugovoru izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko ponovno predlaga izvršbo. V nadaljevanju postopka ima dolžnik svoje pravice možnost uveljavljati tudi s pritožbo, tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, tožbo za izpodbijanje terjatve v postopku poplačila iz prodane stvari, zahtevo za odpravo nepravilnosti, obnovo postopka, revizijo, predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, nasprotno izvršbo, odlogom in ustavitvijo izvršbe. Ugovor tretjega in zahteva za varstvo zakonitosti dolžniku sicer nista na voljo, vendar pa ga lahko v postopku izvršbe prav tako tudi to posredno zadeva.
Ključne besede: sklep o izvršbi, verodostojna listina, razlogi za ugovor, navedba dejstev, predložitev dokazov, dokazno breme, utemeljenost
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 1162; Prenosov: 449
Celotno besedilo (908,29 KB) |
3. Obrnjeno dokazno breme v davčnih postopkih : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Varnost in policijsko deloNina Upelj, 2020, diplomsko delo Opis: Gospodarski kriminal predstavlja vse večji problem današnjega časa. Razširjen je po celem svetu, z njim se srečujejo vse države, prav tako ga večinoma lahko povežemo tudi z organiziranim ter mednarodnim kriminalom.
Da bi ga uspeli preprečiti, je potrebno uvajanje novih tehnik preiskovanja te vrste kriminala, prav tako pa tudi sprotno usposabljanje preiskovalcev na aktualnih področjih, ki se zelo hitro razvijajo tudi s pomočjo tehnologije.
Problem, ki se pojavi, je težje odkrivanje in pregon storilcev, ker je velikokrat oškodovana pravna oseba ali subjekt in žrtev na prvi pogled ni tako očitna.
V diplomski nalogi je predstavljen problem obrnjenega dokaznega bremena. Institut obrnjenega dokaznega bremena je uspešno orodje v boju zoper organiziran in gospodarski kriminal.
Gre za relativno mlad pravni instrument, ki še ni dovolj poznan širši množici. Glavni cilj gospodarskega kriminala je pridobitev protipravnega premoženja, z obrnjenim dokaznim bremenom pa je le-to lahko odvzeto. Dokazno breme je prevaljeno na storilca, ki mora dokazati, da je premoženje pridobil na legalen način.
V Sloveniji v praksi zaostajamo za ostalimi državami, eden izmed razlogov za to je tudi slabša usposobljenost ter premalo prakse preiskovalcev, ki se ukvarjajo s tovrstnim kriminalom, prav tako pa tudi tožilstva in sodišč.
Napisanega na tematiko obrnjenega dokaznega bremena v davčnih postopkih je zelo malo. Zato je v diplomski nalogi predstavljen pregled stanja v tujini ter statistika na tem področju, opravljen pa je tudi intervju z preiskovalko na Finančni upravi RS.
Ključne besede: diplomske naloge, obrnjeno dokazno breme, Finančna uprava RS, davčni postopki, finančna preiskava, odvzem premoženja nezakonitega izvora
Objavljeno v DKUM: 28.05.2020; Ogledov: 1201; Prenosov: 150
Celotno besedilo (613,40 KB) |
4. Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporihNastja Leskovar, 2018, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku.
Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva.
S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče.
Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja.
V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Objavljeno v DKUM: 21.12.2018; Ogledov: 4390; Prenosov: 912
Celotno besedilo (1,45 MB) |
5. Odškodninska odgovornost za nesklenitev pogodbeSelmin Kičin, 2018, diplomsko delo Opis: Problematika odškodninske odgovornosti za nesklenitev pogodbe izpostavlja vprašanje, kakšne so obveznosti in pravice strank pred njeno sklenitvijo. Pomemben doprinos k sklenitvi pogodbe predstavljajo predhodna dogovarjanja, pripravljanja in sklepanje kompromisov, kar razumemo pod pojmom pogajanja. Zaradi samega namena pogajanj jih zakonodajalec ni uredil do te mere, da bi preveč omejeval želje in ravnanja strank preden sklenejo pravni posel. V Obligacijskem zakoniku (OZ) zasledimo le nekaj temeljnih določb, ki urejajo to področje. 20. člen OZ predstavlja vodilo pri razumevanju pogajanj in določa v katerih primerih stranka odgovarja za škodo. Poleg tega nas pri presoji ali morebiti gre za nepoštena pogajanja usmerjajo temeljna načela obligacijskega prava, tj. načelo vestnosti in poštenja, načelo prepovedi povzročanja škode itd. Zakon sicer dopušča možnost odstopa od pogajanj brez sankcij, vendar zgolj takrat, ko so za to podani upravičeni razlogi.
Med pogajanji mora torej vsaka stranka postopati tako, da drugi stranki ne povzroča škodo. V nasprotnem primeru pravila o odškodninski odgovornosti nepošteni stranki, ob zahtevku nasprotne stranke, nalagajo dolžnost povrnitve povzročene škode. Širši pogled na to problematiko, skupaj z odgovorom na vprašanje v zvezi z dokaznim bremenom glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, ponuja sodna praksa.
Pogajanja pa niso edini institut vezan na fazo pred sklenitvijo pogodbe, saj zakon predvideva še nekaj sorodnih institutov, ki so si tako v razmerju do pogajanja kot tudi med seboj podobni, a se kljub temu v določenih lastnostih razlikujejo.
Ključne besede: culpa in contrahendo, načelo vestnosti in poštenja, pogajanja, nepoštena pogajanja, odstop od pogajanj, (ne)poslovna odškodninska odgovornost, dokazno breme.
Objavljeno v DKUM: 16.07.2018; Ogledov: 3132; Prenosov: 470
Celotno besedilo (568,22 KB) |
6. PROBLEMATIKA DOKAZOVANJA IN DOKAZNEGA BREMENA V KAZENSKEM IN PREDKAZENSKEM POSTOPKUTheo Karas, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi je predstavljeni potek dokazovanja v kazenskem in predkazenskem postopku v Sloveniji. Izpostavljenih je nekaj ključnih problemov, ki se pojavljajo tekom celotnega postopka dokazovanja in predvidene rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju le-tega.
Dokazovanje je zahtevno procesnopravno opravilo, saj združuje uporabo dejanskih ugotovitev in pravnih norm ter obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov. Dokazno breme v našem kazenskem postopku nosi upravičeni tožilec, ki oceni ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjemoma pa pride tudi do obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dokazno breme na obdolžencu. Ker je dokazovanje eno izmed ključnih dejanj celotnega kazenskega postopka je zelo pomembno, da so vsi dokazi zbrani zakonito in da pri odkrivanju kaznivih dejanj ni prišlo do kršenja človekovih pravic. S prvo fazo dokazovanja kaznivih dejanj se srečajo policisti pri odkrivanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko s formalnimi in neformalnimi preiskovalnimi dejanji zbirajo dokazno gradivo. Da bi dokazni postopek bil učinkovit, mora biti zbranih in izvedenih dovolj dokazov, da se razjasni dejansko stanje in sicer morajo dokazi biti zbrani na zakonit način, saj prav nezakonito pridobljeni dokazi dvigajo veliko prahu v javnosti ter mečejo slabo luč na sodstvo, čeprav krivda večino krat ni v sodstvu, ampak v organih, ki so zbrali dokaze na nezakonit način.
Cilj diplomske naloge je pojasniti postopek dokazovanja in dokaznega bremena ter poiskati rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju našega sistema, da bo le ta zanesljivejši, učinkovitejši ter pravno bolj varen.
Ključne besede: dokazovanje, dokazno breme, dokaz, dokazni standardi, predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazne prepovedi, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 2640; Prenosov: 636
Celotno besedilo (962,77 KB) |
7. ODVZEM PREMOŽENJA NEZAKONITEGA IZVORA - PREGLED SLOVENSKE IN PRIMERJALNO-PRAVNE ZAKONODAJEUroš Kuhar, 2016, diplomsko delo Opis: Institut obrnjenega dokaznega bremena se pojavlja kot učinkovito sredstvo države v boju zoper organiziran kriminal. Tovrstna kriminaliteta prinaša ogromne zaslužke posameznikom in kriminalnim združbam. Z nezakonito pridobljenim premoženjem si krepijo svojo ekonomsko moč, ki jo izrabljajo za uveljavljanje svojih lastnih interesov tako na gospodarskem kot političnem področju. Cilj instituta obrnjenega dokaznega bremena je, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne uspe dokazati, da ga je pridobil na zakonit način in hkrati poravnal svoje obveznosti do države. Zavedati se moramo, da se z institutom obrnjenega dokaznega bremena posega v temeljna načela kazenskega postopka, predvsem v domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in načelo enakosti orožij. Najuspešnejša država, ki velja za primer dobre prakse, je Republika Irska. Od leta 1996 na podlagi zakona uspešno uporablja tovrstni inštitut in je hkrati uspešna v primerih, kjer so prisotne večje vrednosti ter posledično težje kršitve.
Ključne besede: kaznivo dejanje, odvzem premoženja, obrnjeno dokazno breme, organiziran kriminal, človekove pravice
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1485; Prenosov: 152
Celotno besedilo (866,61 KB) |
8. Dokazno breme davčnega organa in dokazno breme zavezanca za davek pri poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjektiMetka Čobec, 2016, magistrsko delo Opis: Nevtralnost davka na dodano vrednost je v tem, da omogoča pravico do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo ES. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
V Sloveniji temeljijo pravila dokaznega bremena na zakonu. Davčni organ mora dokazati dejstva na podlagi katerih davčna obveznost nastane ali ne nastane oz. se poveča ali zmanjša. Davčni zavezanec pa je dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih tudi predložiti. V praksi se izvaja doktrina, da je dokazno breme na davčnem zavezancu. Po sodbi Mahageben, mora davčni organ, ki nosi breme dokazovanja, dokazati, da je inšpicirani davčni zavezanec (profiter, buffer) vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje v goljufiji davčne utaje. Davčni inšpektorji v svojih postopkih ravnajo po ZDavP-2, ZUP in ZIN, ter nimajo pooblastil za dokazovanje naklepa, kot ga imajo organi pregona za ugotavljanje elementov kaznivih ravnanj po ZKP. Do sodbe Mahageben so bili davčni organi precej uspešnejši pri dokazovanju, kot po izdani sodbi, vendar je razlika predvsem na strani sodišč RS, ki po tej sodbi zahtevajo veliko višji dokazni standard, kot prej. Lahko bi celo rekli, da sodišče pred to sodbo ni zahtevalo dokazovanja o vedenju zavezanca o goljufiji dobavitelja.
Ključne besede: DDV, davčna goljufija, neplačujoči gospodarski subjekt, dokazno breme, dokazovanje goljufij
Objavljeno v DKUM: 15.09.2016; Ogledov: 1741; Prenosov: 201
Celotno besedilo (2,06 MB) |
9. DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKUMateja Bagari, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino kot dokaz oziroma dokazno sredstvo.
Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne tožbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero se sklicuje, predložiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega državnega organa ali osebe z javnim pooblastilom ali naloži nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo predložijo. Če stranka listine ne predloži, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine.
Ključne besede: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek, listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolžnost, tuja javna listina, legalizacija
Objavljeno v DKUM: 17.05.2016; Ogledov: 3362; Prenosov: 518
Celotno besedilo (783,20 KB) |
10. Zavarovanje in odvzem premoženja nezakonitega izvoraJanja Špitalar, Jakob Demšar, 2012, objavljeni strokovni prispevek na konferenci Ključne besede: kazensko pravo, kazensko procesno pravo, protipravna premoženjska korist, dokazno breme, obrnjeno dokazno breme, odvzem premoženjske koristi, gospodarska kriminaliteta, organizirana kriminaliteta
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1802; Prenosov: 344
 Povezava na celotno besedilo |
