| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Dokazni standardi v kazenskem postopku
Katja Lavrinšek, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo predstavili dokazne standarde v kazenskem postopku. Najprej smo se na kratko osredotočili na pomen kazenskega postopka, v nadaljevanju pa na dokazne standarde. Navedli smo kakšen kazenski postopek imamo v Sloveniji ter kakšne so značilnosti tega postopka. V nadaljevanju smo razložili pomen in vrste dokaznih standardov. Vsak dokazni standard smo razčlenili in navedli kdo ga praviloma izvaja, zakaj je pomemben ter kakšne so njegove značilnosti. Skozi diplomsko nalogo smo prav tako navedli stopnjo prepričanost preiskovalcev, da lahko uporabijo določen dokazni standard. V nadaljevanju smo največji poudarek namenili ukrepom, katere lahko preiskovalci uporabijo v času preiskave. Za vsak ukrep smo navedli tudi zakonska določila, katera veljajo v Slovenskem kazenskem postopku in so zapisana v Zakonu o kazenskem postopku (2014). V osrednjem delu smo navedli dva primere odločb, ki se navezujejo na uporaba dokaznih standardov. Navedli smo odobritveno pritožbo ter zavrnitveno. V sklopu diplomske naloge smo izvedli tudi anketo, ki se nanaša na poznavanje dokaznih standardov iz strani državljanov Republike Slovenije. V zadnjem delu diplomske naloge smo navedli rezultate ter ugotovitve ankete. Na podlagi postavljenih hipotez, katera so nas vodila pri pisanju diplomske naloge, smo ugotovili, da se dokazni standardi razlikujejo glede na fazo kazenskega postopka. Ter, da imajo sodišče, policija in tožilstvo razdeljeno delo glede na določen dokazni standard, in da preiskovalci ne kršijo človekove pravice s uporabo preiskovalnih ukrepov. Skozi celotno diplomsko nalogo smo ugotovili, da imajo dokazni standardi v času preiskave kaznivega dejanja zelo velik pomen, saj preko njih preiskovalci ne posežejo pretirano v človekove pravice obenem pa dajejo preiskovalcem stopnjo prepričanja, da je oseba storila kaznivo dejanje.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, dokazi, dokazni standardi, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 13.10.2015; Ogledov: 2487; Prenosov: 765
.pdf Celotno besedilo (673,27 KB)

3.
Sodna ali tožilska preiskava?
Mojca Lešnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 281; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (674,00 KB)

4.
Dokazni postopek na glavni obravnavi - slabosti današnje ureditve : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varstvoslovje
Andreja Tajnšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo poskuša podrobneje predstaviti glavno obravnavo in njene slabosti ter novosti, ki jih prinaša novela o ZKP. Ker je glavna obravnava javna, se namreč prav tu najbolj vidi neučinkovitost kazenskega postopka. Dokazovanje oz. dokazni postopek je eno najpomembnejših dogajanj na glavni obravnavi, zato je pomembno izvesti vse zbrane dokaze in le-te upoštevati na sodišču. Ker lahko kaj hitro posežemo v človekove pravice, pa je pomembno, da se zbiranje dokazov izvaja po zakonu. Pomembno je zbrati in izvesti dovolj dokazov, ki so verodostojni in bodo odločilno vplivali na izrek sodbe. Bistvena novost, ki jo prinaša novela ZKP, je uvedba nove vmesne faze kazenskega postopka, in sicer po pravnomočnosti obtožnice in pred razpisom glavne obravnave, t. i. predobravnavni narok. To bo omogočalo izvedbo skrajšanih oziroma poenostavljenih oblik kazenskega postopka ter ekonomičen potek glavne obravnave. Osnovni namen tega naroka je, da se ugotovi, ali obdolženec priznava krivdo ali ne, ker bo od tega odvisen nadaljnji potek postopka. Zelo pomembna novost je tudi uvedba sporazuma o priznanju krivde. S predlaganimi novostmi se uzakonja možnost, da se državni tožilec in obdolženec, ki bo v takem primeru obvezno moral imeti zagovornika, dogovorita, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec pred sodiščem priznal krivdo. Možnost sojenja v kazenskih zadevah na podlagi predhodnega dogovora med tožilcem in obdolžencem je sprejeta tudi v mnogih drugih evropskih državah. Nekateri avtorji ocenjujejo, da se nov osnutek vrača od kontradiktornosti nazaj k inkvizitornemu kazenskemu postopku. Prav tako sem v nekaterih člankih zasledila, da naj bi imela policija in državni tožilec premoč v preiskovalnem postopku, obramba pa prešibko vlogo ter neenakost zbiranja dokaznega gradiva. Novi ZKP-1 naj bi prispeval k večji hitrosti postopka, omogočil uporabo različnih načinov obravnavanja glede na naravo zadeve in odločitev strank, prispeval k njihovi večji aktivnosti in v spremenjenem procesnem okolju zagotovil obdolžencu enako raven človekovih pravic.
Ključne besede: kazenski postopek, dokazni postopek, dokazni standardi, dokazi, dokazna sredstva, dokazne prepovedi, obravnave, diplomske naloge
Objavljeno: 15.10.2012; Ogledov: 2201; Prenosov: 684
.pdf Celotno besedilo (666,87 KB)

5.
DOKAZNI STANDARDI V IZVŠILNEM POSTOPKU
Barbara Gerlec, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava vprašanje dokaznih standardov v izvršilnem postopku. Sami temi se najprej približamo preko spoznavanja vsebin, ki predstavljajo izhodišče dokaznih standardov v izvršilnem postopku. To dosežemo preko spoznavanja samega izvršilnega postopka in dokaznih standardov ter načel in ostalih vsebin, ki jih ovsebinjajo, kot je na primer načelo proste presoje dokazov (pomeni, da je sodniku prepuščena presoja o tem ali neko dejstvo šteje za resnično ali ne, seveda ob upoštevanju celotnega postopka), ki izhaja iz načela materialne resnice oz. je materialna resnica njegova podlaga. Spoznati moramo tudi, kaj je sama resnica in kakšna stopnja spoznanja o resnici je potrebna, da v izvršilnem postopku dosežemo zadovoljivo stopnjo dokaznega standarda. Poleg resnice je pri obravnavi dokaznega standarda drug pomembni sestavni del proces dokazovanja. Stopnja resnice, ki jo mora sodnik med spoznanjem doseči, je stopnja resnice o tistih dejstvih, ki jih stranka v postopku dokazuje in na katera opira svoje zahtevke. Izpolnitev dokaznega standarda je namreč uspeh dokazovanja, je dokazanost. Pri tem se v precejšnji meri naslonimo na pravdni postopek, sestavni del katerega dokazni postopek je in njegove zakonske določbe, ki se smiselno uporabljajo v izvršilnem postopku. Tu se srečamo z dokaznim bremenom v povezavi s trditvenim bremenom. Za stranke je namreč izrednega pomena, katera od njiju mora dejstva zatrjevati, saj mora dejstva, ki jih zatrjuje, opreti na dokaze (dokazno breme), da se ne bi postopek končal z non-liquet situacijo, kar bi pomenilo neuspešen dokazni postopek. Ker se dokazi presojajo na podlagi dokaznih standardov, nas to privede do spoznanja, da nižje postavljeni dokazni standard pomeni večjo verjetnost, da bo dokazni postopek uspešno izpeljan in obratno, obratno pa velja za višji dokazni standard. Za uspešno razumevanje samega pojma dokaznega standarda in presojanja o tem, kakšna stopnja dokaznega standarda je primerna v posameznem primeru, je dobro, da poznamo tudi teorije, ki so jih oz. jih še zastopajo nekateri pravniki in teoretiki. Pri tem izstopa predvsem teorija korespondence (spoznanje je resnično, kadar subjektivna slika ustreza objektivni stvarnosti), ki je opremljena z vedno več kritikami novejših teorij. Ta teorija bi namreč pomenila zahtevo po visoki stopnji prepričanja, morda lahko govorimo celo o gotovosti dokaznega standarda, ki pa jo je, glede na vsa znana dejstva in nekatere nepremostljive ovire med procesom spoznanja, težko pričakovati ali celo zahtevati. Zato se večina novodobnih teoretikov zavzema za verjetnost kot stopnjo dokaznega standarda in celo njeno prožnost (od verjetnosti do pretežne verjetnosti). Ob obravnavi teme hitro pridemo do spoznanja, da je definicija samega dokaznega standarda problematična in velja za eno najbolj spornih vprašanj teorije in prakse ter kliče po vsebinski napolnitvi. Če se osredotočimo na izvršilni postopek, se tam v večini primerov zahteva dokazni standard verjetnost, sicer naj to še vedno ne bi veljalo za meritorne sklepe (odločanje o glavni stvari), je pa dokazni standard izrecno znižan v postopku za izdajo začasne odredbe. To določa tudi rek fumus boni iuris, saj naj bi to vodilo v bolj smiselne, hitre postopke in pomenilo večjo ekonomičnost. To v izvršilnem postopku izhaja iz še enega vidnejšega načela, načela stroge formalnelegalitete. Po tem načelu še enkrat več presojamo o smiselnosti postavljanja previsokih dokaznih standardov v izvršilnem postopku. Izvršilni sodnik je namreč pri svojemodločanju vezan na izvršilni naslov in mora v njem ugotovljeno terjatev upoštevati.Prepovedano je ponovno odločanje o že pravnomočni zadevi. Ponovno pa se vprašanje dokaznih standardov postavlja pri odločanju o pravnih sredstvih v izvršilnem postopku, predvsem pri odločanju o ugovoru dolžnika in ugovoru tretjega. Tudi tukaj je nova ureditev prinesla spremembe, s tem ko prepušča dokončno odločitev o tem izvršilnemu sodniku in ne napotuje več na pravdo, četudi gre za
Ključne besede: izvršilni postopek, dokazni standardi, resnica, spoznanje, dokazovanje, načela, verjetnost
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 2180; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (390,95 KB)

6.
PROBLEMATIKA DOKAZOVANJA IN DOKAZNEGA BREMENA V KAZENSKEM IN PREDKAZENSKEM POSTOPKU
Theo Karas, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljeni potek dokazovanja v kazenskem in predkazenskem postopku v Sloveniji. Izpostavljenih je nekaj ključnih problemov, ki se pojavljajo tekom celotnega postopka dokazovanja in predvidene rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju le-tega. Dokazovanje je zahtevno procesnopravno opravilo, saj združuje uporabo dejanskih ugotovitev in pravnih norm ter obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov. Dokazno breme v našem kazenskem postopku nosi upravičeni tožilec, ki oceni ali je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjemoma pa pride tudi do obrnjenega dokaznega bremena, kjer je dokazno breme na obdolžencu. Ker je dokazovanje eno izmed ključnih dejanj celotnega kazenskega postopka je zelo pomembno, da so vsi dokazi zbrani zakonito in da pri odkrivanju kaznivih dejanj ni prišlo do kršenja človekovih pravic. S prvo fazo dokazovanja kaznivih dejanj se srečajo policisti pri odkrivanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko s formalnimi in neformalnimi preiskovalnimi dejanji zbirajo dokazno gradivo. Da bi dokazni postopek bil učinkovit, mora biti zbranih in izvedenih dovolj dokazov, da se razjasni dejansko stanje in sicer morajo dokazi biti zbrani na zakonit način, saj prav nezakonito pridobljeni dokazi dvigajo veliko prahu v javnosti ter mečejo slabo luč na sodstvo, čeprav krivda večino krat ni v sodstvu, ampak v organih, ki so zbrali dokaze na nezakonit način. Cilj diplomske naloge je pojasniti postopek dokazovanja in dokaznega bremena ter poiskati rešitve, ki bi pripomogle k izboljšanju našega sistema, da bo le ta zanesljivejši, učinkovitejši ter pravno bolj varen.
Ključne besede: dokazovanje, dokazno breme, dokaz, dokazni standardi, predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazne prepovedi, izločitev nedovoljenih dokazov
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1344; Prenosov: 412
.pdf Celotno besedilo (962,77 KB)

7.
Hišna preiskava pri odvetniku
Laura Aleš, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem predstavila enega izmed sodobnih problemov, ki se pojavljajo v sodni praksi – hišna preiskava odvetniške pisarne. Ker je tema zelo obsežna, sem se v svojem diplomskem delu osredotočila le na določene najpomembnejše točke. Ugotovila sem, da sta ustavna in kazensko pravna tematika močno prepleteni. Najprej sem si postavila vprašanje, kaj sploh je zasebnost? Jo je mogoče definirati? Iz literature sem ugotovila, da je zasebnost nekaj subjektivnega, zato je nemogoče podati univerzalno definicijo zasebnosti. V predkazenskem postopku se pogosto izvajajo preiskovalna dejanja, pri katerih pride do izrazitih posegov v posameznikovo zasebnost. Hišna preiskava je ena izmed preiskovalnih dejanj, ki se najpogosteje izvede v predkazenskem postopku in močno poseže v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Odvetniška pisarna je poseben prostor, saj pride v njej do prepleta zasebnosti odvetnika in tudi odvetnikovih strank. Vendar odvetniška pisarna ni nedotakljiv prostor, znotraj katerega bi se lahko odvijala kazniva dejanja. Ustavno sodišče je v odločbi U-I 115/14-28, Up-218/14-45, dne 21.1.2016 prvič opredelilo pojem odvetniške zasebnosti. Z omenjeno odločbo je odločilo, da sta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu v nasprotju z Ustavo, kar se tiče hišne preiskave odvetniške pisarne. Do odprave protiustavnosti in do sprejetja novele ZKP-N je v 60. do 63. točki obrazložitve določilo izvajanje hišne preiskave pri odvetnikih.
Ključne besede: Človekove pravice in temeljne svoboščine, zasebnost, pravica do zasebnosti, test legitimnosti, test sorazmernosti, predkazenski postopek, dokazni standardi, neodvisnost odvetništva, hišna preiskava odvetniške pisarne, predlog novele ZKP-N
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 727; Prenosov: 184
.pdf Celotno besedilo (552,49 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici