Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko pravne ureditve varstva živali pred mučenjem v Sloveniji. Najprej so skozi kratek zgodovinski pregled predstavljena stališča ter pravni pogledi na živali, pri čemer je prikazan postopen prehod od antropocentrizma k ekocentrizmu. Namen je opozoriti na položaj živali, ki je mnogokrat slab zaradi človekovega odnosa do njih. V okviru teoretičnega dela je predstavljen pravni status živali »sui generis« kot posebej zaščitenega objekta prava. Sledi podrobna predstavitev obstoječe slovenske zakonodaje s področja zaščite živali, pri čemer so izpostavljene njene pomanjkljivosti, zlasti določbe, ki v obliki »izjem« omogočajo trpljenje živali, predvsem zaradi estetskih ali finančnih razlogov. Izpostavljena je tudi situacija nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, ki predstavlja enega najbolj perečih problemov. Našteti in opisani so organi nadzora v Sloveniji, kjer imajo največji interes za dobrobit živali razna društva za zaščito živali, a žal brez kakršnihkoli zakonskih pooblastil. Predstavljeni so najbolj odmevni primeri mučenja živali pri nas ter epilog katerega so prejeli, med njimi tudi primer za katerega je bila na našem ozemlju izrečena prva zaporna kazen. Na podlagi primerjalnopravne analize pravnih ureditev v državah z visoko stopnjo zaščite živali, se predlagajo najbolj primerne in učinkovite rešitve za izboljšanje slovenske ureditve s področja zaščite živali pred mučenjem. Med evropskimi državami na področju zaščite živali prednjačijo Avstrija, Švica in Švedska, med ameriškimi zveznimi državami pa Maine, Illinois in Oregon, pri čemer so izpostavljene predvsem spremembe, katere so sprejeli v smeri dobrobiti živali in katere bi lahko prenesli tudi v slovenski pravni sistem. Predlaga se podelitev pravic živalim v ustavi, uvedba posebnega organa za nadzor nad izvajanjem določb Zakona o zaščiti živali v obliki t.i. »živalske policije« (ang. animal police). Nazadnje so obravnavane sankcije, kjer se predlagajo višje denarne in zaporne kazni, predvsem pa so predstavljeni razlogi za nujnost uvedbe dveh novih sankcij, ki jih naš pravni sistem v primeru kaznivega dejanja mučenja živali še ne pozna, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja.
Ključne besede: pravice živali, pravni položaj živali, kaznivo dejanje mučenja živali, zaščita živali, dobrobit živali, živalska policija
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 1236; Prenosov: 277
Celotno besedilo (1,06 MB)

Opis: Določene verske skupnosti (zlasti muslimani in judje) morajo žival, da jo lahko uživajo, usmrtiti v skladu z verskimi zapovedmi. Bistveno za tak verski zakol je, da žival pred zakolom ne sme biti predhodno omamljena. Po drugi strani pa imamo (tudi zaradi razvoja sodobne tehnologije) možnost predhodnega omamljanja živali pred zakolom. Veterinarji in nekateri drugi strokovnjaki na področju dobrobiti živali ugotavljajo, da je omamljanje pred zakolom tehnika, ki živalim nudi največjo zaščito ob usmrtitvi (čeprav je vsaka usmrtitev problematična z vidika dobrega počutja živali). Pri tem so možni različni načini omamljanja, med drugim tudi reverzibilno omamljanje. Številne DČ, med drugim tudi Slovenija, so z nacionalno zakonodajo določile, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri verskem zakolu. Pripadniki verskih skupnosti so mnenja, da se s takšno zapovedjo pretirano posega v njihovo pravico do svobode veroizpovedi in da po eni strani tudi pravilno izveden verski zakol ne povzroči več trpljenja živalim oz. po drugi strani, da ima tudi metoda omamljanja živali pred zakolom številne pomanjkljivosti. Tukaj vidimo konflikt dveh vrednot: dobrobit živali na eni strani in pravico do svobode misli, vesti in vere na drugi. Svoboda misli, vesti in vere je zagotovljena tako na ravni Sveta Evrope in EU kot tudi na nacionalni ravni. Urejena je v 10. členu Listine ter v 9. členu EKČP, v Ustavi RS pa je ta pravica zagotovljena v 41. členu. Pomembno je, da ima vsakdo pravico do svobode misli, vesti in vere, ki vključuje tudi izražanje vere pri obredih. Na drugi strani govorimo o dobrobiti živali. Živali v dandanašnji družbi niso subjekti prava in kot take ne morejo biti nosilke pravic in obveznosti. Pa vendar vemo, da se pogled na njihov status v družbi spreminja. Tem spremembam pa sledijo spremembe v zakonodaji, saj je pravo vedno odraz stanja v družbi. Pomembni zakonodajni akt EU na tem področju je Uredba 1099/2009. Ta uredba po eni strani v 4(1). členu določa, da se lahko živali usmrtijo šele potem, ko so bile omamljene. Že v istem členu, in sicer v 4(4). členu Uredbe 1099/2009 pa je določena tudi izjema od te načelne zapovedi predhodnega omamljanja ravno za zakol v skladu z zahtevami določenih verskih obredov (če je zakol opravljen v klavnici). Uredba 1099/2009 pa v 26(2)(c). členu določa tudi, da lahko DČ sprejmejo nacionalne predpise, ki zagotavljajo obširnejšo zaščito živali pri usmrtitvi kot predpisi iz te uredbe, in to ravno na področju zakola živali v skladu z zahtevami verskih obredov (torej ravno v povezavi s 4(4). členom Uredbe 1099/2009). Zato se moramo vprašati, do kam sodi pristojnost DČ, da sprejemajo strožja pravila za zaščito živali ob usmrtitvi in ali res lahko popolnoma prepovejo verski zakol. S tem vprašanjem in to tematiko so se ukvarjali tako USRS kot ESČP in SEU, izbrane relevantne sodbe pa bodo podrobneje predstavljene v tej magistrski nalogi.
Ključne besede: dobrobit živali, svoboda misli, vesti in vere, verski zakol, Uredba 1099/2009, test sorazmernosti, Zadeva U-I-140/14-21, Zakon o zaščiti živali.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 927; Prenosov: 151
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: Izbor primerne pasme je eno najpomembnejših vprašanj v ekološki reji perutnine, ki mora trajati vsaj 81 dni oziroma manj v primerjavi s počasi rastočimi pasmami. Cilj poskusa je bil primerjava proizvodnosti piščancev Ross 308 in slovenske pozno operjene kokoši (SPOK) v pogojih ekološke reje. Pri tem smo proučevali rastnost piščancev obeh provenienc, spremljali smo porabo krme, poškodbe nog, prsi in tarzalnih sklepov. Raziskavo smo izvedli na 50 Ross 308 piščancih in 52 piščancih SPOK. Piščance smo tehtali enkrat tedensko, ob tem smo zapisali tudi porabo krme. Poškodbe nog, tarzalnega sklepa ter prsi smo ocenili 60. dan pri piščancih Ross 308 ter 70. dan pri piščancih SPOK. Analiza podatkov je pokazala, da so do 21. dne piščanci slovenske pozno operjene kokoši imeli statistično značilno večjo rast kot piščanci Ross 308, nakar so po 42. dnevu reje in do konca reje statistično značilno več priraščali piščanci Ross 308. Piščanci Ross 308 so dosegli značilno večjo klavno maso (3884,47 g) kot piščanci SPOK, vendar je bila izmerjena pred 81. dnem starosti. Piščanci SPOK so zaužili več krme in kljub daljši življenjski dobi, dosegli manjšo statistično značilno maso klavnih trupov, kot tudi značilno manjši klavni izplen v primerjavi s piščanci Ross 308 (71,43 % in 76,94 %). Analiza ocen poškodb je pokaza, da ni značilnih razlik v pojavnosti poškodb blazinic stopala med proveniencama, vendar pa smo ugotovili značilno več poškodb tarzalnega sklepa razreda 1 pri SPOK. Pri obeh spremljanih proveniencah ni bilo moč zaznati poškodb prsi.
Ključne besede: Ross 308, slovenska pozno operjena kokoš, ekološko kmetovanje, dobrobit
Objavljeno v DKUM: 19.09.2017; Ogledov: 3188; Prenosov: 169
Celotno besedilo (2,39 MB)

Opis: Ljudje bivamo z živalmi že od nastanka človeštva. V času rimske civilizacije je bila žival stvar v pravnem prometu, prostoživeče živali pa res nullius, kar je pomenilo, da jo je lahko vsak vzel v posest. Pravna zaščita živali se je začela kot zaščita tuje lastnine, kar pomeni, da so imele status objekta. Saksonski kazenski zakonik iz 18. stoletja je bil eden prvih, ki je kaznoval njihovo zlorabo. Šele leta 1824 je bila v Angliji s strani Arthurja Brooma ustanovljena prva organizacija za zaščito živali. Sodobno pravo jim priznava pravno zaščito. Ta obsega človeške normativne in dejanske aktivnosti, ki naj preprečijo mučenje, izboljšajo življenjske razmere, zmanjšajo njihovo trpljenje ipd. V Sloveniji je zaščita živali določena v Zakonu o zaščiti živali , ki je bil sprejet leta 1999 in določa odgovornost ljudi za zaščito živali, s Kazenskim zakonikom ter drugimi zakoni in podzakonskimi akti. Na nacionalni ravni za zaščito živali skrbijo različni organi in organizacije, ki imajo pristojnosti določene z zakoni. Ko je v Evropi začel naraščati pomen dobrobiti živali, so se intenzivno lotili reševanja te problematike tudi v okviru Sveta Evrope in v okviru njihovega delovanja je bilo sprejetih več konvencij, ki so jih ratificirale tudi države zunaj Evrope. Združene države Amerike so sprejele Animal Welfare Act na zvezni ravni, posamezne države pa imajo lokalne predpise in zakone za zaščito živali. Španija predstavlja primer države, ki zaradi močnega krščanskega vpliva ni zaščitniško naravnana do živali, vendar se v zadnjih letih zadeve bistveno spreminjajo, dokaz za to predstavlja tudi prepoved bikoborb v Kataloniji, ki pomenijo eno izmed glavnih značilnosti in znamenitosti Španije. Danes je skrb za dobrobit živali postala pomembna tematika, vendar še vedno obstajajo dejavnosti, ki so dovoljene in nesankcionirane, pri katerih prihaja do mučenj, kot je testiranje na živalih, prav tako pa obstajajo pomanjkljivosti v zakonodajah, ki jih bo potrebno odpraviti, da se zagotovi tako dobrobit živali, kot tudi zdravje ljudi, ki uživajo meso in mlečne izdelke.
Ključne besede: Dobrobit živali, zaščita živali, Zakon o zaščiti živali, mučenje živali, zaščita živali v ZDA, zaščita živali v Španiji, bikoborbe, vivisekcija.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 2058; Prenosov: 342
Celotno besedilo (434,55 KB)