Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 0
Celotno besedilo (3,28 MB)

Opis: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Ključne besede: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 1192; Prenosov: 194
Celotno besedilo (797,24 KB)

Opis: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Ključne besede: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 1812; Prenosov: 774
Celotno besedilo (653,24 KB)

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko priposestvovanja lastninske pravice in v povezavi s pregledom novejše sodne prakse daje vpogled v problematiko ugotavljanja ter presoje obstoja posameznih elementov, potrebnih da je takšno priposestvovanje tudi uspešno. Zaradi narave priposestvovanja so v uporabi še vedno določila ODZ in ZTLR, kar je opisano v začetnem delu naloge. V nadaljevanju je obravnavana narava, torej nastanek in prenehanje lastninske pravice. Zaradi dejstva, da je priposestvovanje lastninske pravice možno le na stvareh, sta tudi podrobneje opredeljena pojma premičnine in nepremičnine. Priposestvovanje prispeva k večji varnosti pravnega prometa, saj na eni strani spodbuja k večji skrbnosti izvajanja pravic posameznika ter na drugi varuje tistega, ki je brez nasprotovanja lastnika stvar v opravičljivi zmoti uporabljal kakor svojo. Za uspešno priposestvovanje lastninske pravice morajo biti izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Prva predpostavka je dobra vera, za njeno izpolnitev pa je potrebno, da je priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede okoliščine lastne lastninske pravice na stvari. Druga predpostavka je, da s stvarjo nekdo razpolaga, kakor da je njegova in to tudi verjame. Tretja predpostavka pa je pretek priposestvovalne dobe, kar pomeni, da mora za uspešno priposestvovanje preteči zakonsko določen čas, ki po trenutno veljavnem SPZ znaša tri leta za premičnine in deset za nepremičnine. Priposestvovalna doba, ki je pretekla že pri pravnem predniku se všteva v priposestvovalno dobo naslednjega priposestvovalca. Glede na dejstvo, da je pravni promet z nepremičninami podvržen načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ni nenavadno, da je v nalogi obravnavano knjižno, kakor tudi izvenknjižno priposestvovanje. Tako so obravnavani razlogi za opravičljivo zmoto, ko nekdo je in takrat ko ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. V obeh primerih je priposestvovanje lastninske pravice možno. V zaključnem delu so opisane omejitve v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice, ki se nanašajo na javno dobro, stvari izven pravnega prometa in na varstvo tretjega, ki je v dobri veri in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ter se v zemljiško knjigo tudi sam vknjižil.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, lastniška posest, priposestvovalna doba, izvenknjižno priposestvovanje, načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2314; Prenosov: 305
Celotno besedilo (271,18 KB)

Opis: V letu 2003 je bil sprejet novi Stvarnopravni zakonik, ki je v svoje vrste vključil tudi priposestvovanje in ga v primerjavi s predhodnikom Zakonom o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih povsem osvežil in spremenil ter zaostril (sodna praksa je namreč široko dopuščala priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, novejša sodna praksa stremi k strožjemu pristopu vrednotenja predpostavk priposestvovanja) možnosti pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Priposestvovanje kot originaren način pridobitve lastninske pravice ima svojo pravna podlago v zakonu, gre za primere, ko posestnik v dobri veri poseduje določeno premičnino ali nepremičnino dalj časa kot svojo, oziroma je v opravičljivi zmoti, da je na stvari pridobil lastninsko pravico. Uvodoma sem predstavila pojme, ki so povezani s temo diplomske naloge, torej lastninsko pravico, nepremičnino ter premičnino, in ker je za priposestvovanje ključnega pomena tudi pravni temelj s katerim naj bi priposestvovalec pridobil posest, sem v kratki različici predstavila tudi pravne naslove pridobitve lastninske pravice. Sledi razjasnitev instituta priposestvovanja lastninske pravice, podrobna razčlenitev njegovih predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Ločeno je področje premičninskega in nepremičninskega pravnega urejanja. Poudarek je na priposestvovanju lastninske pravice na nepremičninah. Predstavljena so tudi dogmatska stališča nekaterih pravnikov. Stvarnopravni zakonik in Zakon o zemljiški knjigi varujeta dobrovernega tretjega, ki sklepa pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom, ki pa ni dejanski lastnik. Tako je v diplomsko nalogo vključeno tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kot tudi načelo publicitete ter načelo domneve lastninske pravice. Zaradi stroge naravnanosti zakonskega urejanja priposestvovanja, ki bi lahko neustrezno rešil primere, sem zbrala in vključila novejšo sodno prakso, ki je enotnejša in vodijo pravičnim rešitvam primerov. Sodne prakse priposestvovanja lastninske pravice, ki bi začelo teči v letih veljavnosti SPZ ni bilo najti.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, posest, zunajknjižno priposestvovanje.
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 6017; Prenosov: 894
Celotno besedilo (468,27 KB)