| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna problematika večkratne odsvojitve iste nepremičnine s pregledom sodne prakse : magistrsko delo
Ana Čopar, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je rezultat preučevanja problema večkratne prodaje nepremičnine. Ta problem sem preučevala s pomočjo zakonov in njihovih komentarjev, sodne prakse ter s študiranjem različnih publikacij in drugih bibliografskih virov. V delu je kompleksno predstavljen temeljni problem in z njim tesno povezane teme, katerih razumevanje je prav tako pomembno, če želimo razumeti bistvo problema. Če v grobem povem, katere teme so v tesni povezavi in sem jih obravnavala: zemljiškoknjižno pravo, zemljiška knjiga, zemljiškoknjižni postopek, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, prenos lastninske pravice na nepremičnini, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za veljaven prenos, večkratna prodaja nepremičnine, vloga dobre vere pri tem, institut izbrisne tožbe in kaj je prinesla novela ZZK-1C, ob vseh vidikih obravnavanja pa sem navedla tudi relevantno sodno prakso. Temeljno vodilo v stvarnem pravu je še danes ulpijanovo načelo, nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet, ki pomeni, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Kolikor je to vodilo ključno, pa je izjemoma treba od njega odstopiti. Na nepremičninskem področju se odstop od tega načela opredeljuje kot načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Publikacija zemljiške knjige je z leti in z razvojem pravnega prometa pridobivala pomen. Danes so na publikacijo v zemljiško knjigo vezani posebni pravni učinki. To sta predvsem pridobivanje pravic na nepremičninah in zaščita zaupanja v pravni promet. Ob tem se pojavlja problem, na katerega so ureditve in praksa morale dati rešitev. Kaj se zgodi v primeru pridobitve pravice na nepremičnini od zemljiškoknjižnega lastnika, ki v resnici ni lastnik. Tu je treba tehtati med dvema pomembnima vrednotama, in sicer med pravnim prometom na eni strani in varstvom lastnine na drugi strani. Na prvi pogled se zdi, da je rešitev kristalno jasna, v resnici pa ni tako. Gre za pridobitev lastninske pravice od nelastnika, ki predstavlja izjemo od prepovedi posega v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tu je dana prednost pravnemu prometu pred pravim stanjem lastninskih razmerij na nepremičnini. Ob podrobni preučitvi vidimo, da je kljub na videz očitni rešitvi še mnogo dejavnikov, ki nam postavljajo dodatna vprašanja, na katera odgovore najdemo v zakonodaji in sodni praksi.
Ključne besede: zemljiška knjiga, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varstvo pravnega prometa, dobra vera, lastninska pravica, prenos lastninske pravice na nepremičnini, raziskovalna dolžnost, izbrisna tožba.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 373; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

2.
Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacija
Sebastjan Kerčmar, 2023, doktorska disertacija

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 452; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (3,28 MB)

3.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo : magistrsko delo
Maja Makari, 2021, magistrsko delo

Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno v DKUM: 12.02.2021; Ogledov: 1974; Prenosov: 431
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

4.
Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji : magistrsko delo
Thomas Robnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Ključne besede: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Objavljeno v DKUM: 26.06.2020; Ogledov: 1160; Prenosov: 183
.pdf Celotno besedilo (797,24 KB)

5.
Primerjava institutov priposestvovanja, gradnje čez mejo nepremičnine in vlaganja v tujo nepremičnino v slovenskem in nemškem pravnem redu
Valentin Justin Tratnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Nepremičninsko pravo predstavlja del stvarnega prava že vse od razvoja te civilnopravne smeri. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot najpomembnejše stvarne pravice, nam omogoča izvrševanje slednje z vsemi njenimi upravičenji in dolžnostmi. Instituti priposestvovanje, gradnja čez mejo nepremičnine in vlaganje v tujo nepremičnino vsak zase predstavljajo pomemben del nepremičninskega prava. Vsi trije rešujejo pravne probleme, ki lahko nastanejo z malomarnim, neveščim ali nepravilnim izvrševanjem lastninske pravice. Ob stvarnopravnih učinkih priposestvovanja in vlaganja v tujo nepremičnino se zdijo obligacijskopravni učinki gradnje čez mejo manj pomembni, pa vendar temu ni tako. Skozi primerjavo z nemško pravno ureditvijo sem izpostavil podobnosti in bistvene razlike med vsemi tremi instituti. Diplomsko delo je razdeljeno na 3 sklope. V prvem se opredelim do ureditve priposestvovanja v slovenskem pravnem redu, ki predstavlja enega izmed temeljnih načinov originarne pridobitve lastninske pravice. Poleg tega tudi predstavim kako je priposestvovanje urejeno v nemškem pravnem redu in ju primerjam. V drugem sklopu predstavim institut gradnje čez mejo nepremičnine, s katerim se sicer ne pridobi lastninske pravice, saj so pridobljene pravice zgolj obligacijsko pravne narave, pa vendar ima značilnosti s katerimi, ga lahko smiselno predstavim poleg priposestvovanja. Tudi tukaj bom primerjal nemško ureditev in predstavil bistvene razlike med njima. Tretji in hkrati zadnji sklop je namenjen institutu vlaganja v tujo nepremično. Ta se prima facie zdi precej neaktualen, pa vendar, pogosto pride do pravnih problemov, ki jih ta institut rešuje. Kot v prva dva, je tudi ta primerjan z nemško ureditvijo. V vseh treh sklopih je predstavljena tudi relevantna sodna praksa iz obeh pravnih sistemov, ki še dodatno ponazori življenjske primere oziroma rešitve le teh.
Ključne besede: stvarno pravo, nepremičninsko pravo, nepremičnina, priposestvovanje, dobra vera, lastniška posest, gradnja čez mejo nepremičnine, superficies solo cedit, zemljiška knjiga, vlaganje v tujo nepremičnino, lastninska pravica
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 1662; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (401,96 KB)

6.
Pomen dobre vere pri protiknjižnem priposestvovanju v Sloveniji ob primerjavi z ureditvijo v Avstriji, Nemčiji in Švici
Jan Šömen, 2017, magistrsko delo

Opis: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Ključne besede: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Objavljeno v DKUM: 08.08.2017; Ogledov: 1743; Prenosov: 669
.pdf Celotno besedilo (653,24 KB)

7.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC
Alenka Šinkovec, 2016, diplomsko delo

Opis: Priposestvovanje je eden od pravnih načinov za pridobitev stvarnih pravic. Osnovna funkcija priposestvovanja je, da omogoči uskladitev dejanskega in formalnega stanja stvarnih pravic in s tem prispeva k večji pravni varnosti. Pridobitev stvarnih pravic s priposestvovanjem zahteva izpolnjenost določenih (zakonsko opredeljenih) pogojev: obstoj lastniške posesti, dobrovernost in pretek časa. V diplomskem delu je obravnavan institut priposestvovanja kot temelj pridobitve lastninske pravice in služnostne pravice z vidika pravne teorije, zakonodaje in sodne prakse v Sloveniji. Posebna pozornost je namenjena vprašanju, kako učinkujejo na inštitut priposestvovanja spremenjena zakonodaja (Stvarnopravni zakonik iz 2003 in nova zakonodajna ureditev zemljiške knjige) skupaj z informatizacijo zemljiške knjige, predvsem glede na koncept izvenknjižnega priposestvovanja. Izvenknjižno priposestvovanje je pred uveljavitvijo SPZ in v razmerah neurejene zemljiške knjige sodna praksa široko dopuščala. Pregled sodne prakse in analiza izbranih tipičnih primerov, povezanih z vprašanji dobre vere, izvenknjižnega priposestvovanja in zemljiške knjige, kažejo, da se v zadnjih letih primeri izvenknjižnega priposestvovanja v sodni praksi pojavljajo bistveno manj pogosto in so utemeljeni s posebnimi zunanjimi okoliščinami, ki onemogočajo pridobitelju lastninske pravice, pridobljene na pravnoposlovni podlagi, vpis v zemljiško knjigo. S selektivno uporabo instituta priposestvovanja kot instrumenta za formalno pravno ureditev dejanskega stanja na področju stvarnih pravic se Slovenija približuje drugim državam tradicijskega sistema stvarnega prava.
Ključne besede: priposestvovanje, stvarna pravica, lastninska pravica, služnost, Stvarnopravni zakonik, zemljiška knjiga, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1788; Prenosov: 227
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

8.
PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE S PREGLEDOM NAJNOVEJŠE SODNE PRAKSE
Marko Vidic, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko priposestvovanja lastninske pravice in v povezavi s pregledom novejše sodne prakse daje vpogled v problematiko ugotavljanja ter presoje obstoja posameznih elementov, potrebnih da je takšno priposestvovanje tudi uspešno. Zaradi narave priposestvovanja so v uporabi še vedno določila ODZ in ZTLR, kar je opisano v začetnem delu naloge. V nadaljevanju je obravnavana narava, torej nastanek in prenehanje lastninske pravice. Zaradi dejstva, da je priposestvovanje lastninske pravice možno le na stvareh, sta tudi podrobneje opredeljena pojma premičnine in nepremičnine. Priposestvovanje prispeva k večji varnosti pravnega prometa, saj na eni strani spodbuja k večji skrbnosti izvajanja pravic posameznika ter na drugi varuje tistega, ki je brez nasprotovanja lastnika stvar v opravičljivi zmoti uporabljal kakor svojo. Za uspešno priposestvovanje lastninske pravice morajo biti izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Prva predpostavka je dobra vera, za njeno izpolnitev pa je potrebno, da je priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede okoliščine lastne lastninske pravice na stvari. Druga predpostavka je, da s stvarjo nekdo razpolaga, kakor da je njegova in to tudi verjame. Tretja predpostavka pa je pretek priposestvovalne dobe, kar pomeni, da mora za uspešno priposestvovanje preteči zakonsko določen čas, ki po trenutno veljavnem SPZ znaša tri leta za premičnine in deset za nepremičnine. Priposestvovalna doba, ki je pretekla že pri pravnem predniku se všteva v priposestvovalno dobo naslednjega priposestvovalca. Glede na dejstvo, da je pravni promet z nepremičninami podvržen načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ni nenavadno, da je v nalogi obravnavano knjižno, kakor tudi izvenknjižno priposestvovanje. Tako so obravnavani razlogi za opravičljivo zmoto, ko nekdo je in takrat ko ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. V obeh primerih je priposestvovanje lastninske pravice možno. V zaključnem delu so opisane omejitve v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice, ki se nanašajo na javno dobro, stvari izven pravnega prometa in na varstvo tretjega, ki je v dobri veri in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ter se v zemljiško knjigo tudi sam vknjižil.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, lastniška posest, priposestvovalna doba, izvenknjižno priposestvovanje, načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2252; Prenosov: 279
.pdf Celotno besedilo (271,18 KB)

9.
Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso
Klara Boršič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso« obravnava institut priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in vsebuje pregled aktualnih sodnih odločb na tem področju. Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah omogoča izpolnitev temeljnih predpostavk, in sicer dobre vere, lastniške posesti ter preteka 10 – letne priposestvovalne dobe, ki morajo biti izpolnjene kumulativno. Do priposestvovanja nepremičnine lahko pride v primerih, ko posestnik pridobi le posest na stvari, ne pa lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev. Zato pravimo, da institut sanira neveljavno pridobitev lastninske pravice in zagotavlja pravno zaščito posestnika oziroma bodočega lastnika nepremičnine. V diplomskem delu predstavim razvoj instituta, njegovo ureditev na področju Slovenije od Avstrijskega Občnega zakonika (ODZ), nato Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in do današnje ureditve v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Stvarnopravni zakonik je dal zemljiški knjigi nekoliko večji pomen. Določa namreč, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti glede dejstva, da je stvar njegova. To pomeni, da je pri vpisanih nepremičninah lahko v dobri veri samo, če se je vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pa zakonodajna ureditev ni povsem jasna, saj lahko iz nje razberemo, da zakonik dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje nepremičnin. Kljub temu, da Stvarnopravni zakonik določa strožje zahteve glede priposestvovanja nepremičnin lahko opazimo, da sodna praksa v zadnjih letih vse bolj pogosto dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, nepremičnine, SPZ, ODZ, ZTLR, dobra vera, zemljiška knjiga, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno v DKUM: 23.05.2016; Ogledov: 4581; Prenosov: 723
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

10.
PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE V SODNI PRAKSI
Florjana Sušec, 2015, diplomsko delo

Opis: V letu 2003 je bil sprejet novi Stvarnopravni zakonik, ki je v svoje vrste vključil tudi priposestvovanje in ga v primerjavi s predhodnikom Zakonom o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih povsem osvežil in spremenil ter zaostril (sodna praksa je namreč široko dopuščala priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, novejša sodna praksa stremi k strožjemu pristopu vrednotenja predpostavk priposestvovanja) možnosti pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Priposestvovanje kot originaren način pridobitve lastninske pravice ima svojo pravna podlago v zakonu, gre za primere, ko posestnik v dobri veri poseduje določeno premičnino ali nepremičnino dalj časa kot svojo, oziroma je v opravičljivi zmoti, da je na stvari pridobil lastninsko pravico. Uvodoma sem predstavila pojme, ki so povezani s temo diplomske naloge, torej lastninsko pravico, nepremičnino ter premičnino, in ker je za priposestvovanje ključnega pomena tudi pravni temelj s katerim naj bi priposestvovalec pridobil posest, sem v kratki različici predstavila tudi pravne naslove pridobitve lastninske pravice. Sledi razjasnitev instituta priposestvovanja lastninske pravice, podrobna razčlenitev njegovih predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Ločeno je področje premičninskega in nepremičninskega pravnega urejanja. Poudarek je na priposestvovanju lastninske pravice na nepremičninah. Predstavljena so tudi dogmatska stališča nekaterih pravnikov. Stvarnopravni zakonik in Zakon o zemljiški knjigi varujeta dobrovernega tretjega, ki sklepa pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom, ki pa ni dejanski lastnik. Tako je v diplomsko nalogo vključeno tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kot tudi načelo publicitete ter načelo domneve lastninske pravice. Zaradi stroge naravnanosti zakonskega urejanja priposestvovanja, ki bi lahko neustrezno rešil primere, sem zbrala in vključila novejšo sodno prakso, ki je enotnejša in vodijo pravičnim rešitvam primerov. Sodne prakse priposestvovanja lastninske pravice, ki bi začelo teči v letih veljavnosti SPZ ni bilo najti.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, posest, zunajknjižno priposestvovanje.
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 5913; Prenosov: 866
.pdf Celotno besedilo (468,27 KB)

Iskanje izvedeno v 18.78 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici