| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRENOS PRISTOJNOSTI IZVAJANJA LOKALNIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB S PODROČJA ENERGETIKE NA DRŽAVO
Janja Tkavc Smogavec, 2016, magistrsko delo

Opis: Na evropskem trgu je v zadnjih dvajsetih letih poraba zemeljskega plina močno porasla. V državah so se oblikovali tako imenovani naravni monopoli, ki so imeli ekskluzivne pravice v dejavnosti dobave zemeljskega plina. Evropska unija je s sprejetjem treh zakonodajnih svežnjev želela vzpostaviti konkurenčen trg, do katerega bi imeli dostop vsi uporabniki. Direktive Evropske unije je Slovenija, z malo zamude, dokaj uspešno prenesla v slovenski pravni red. Leta 2014 je sprejela nov Energetski zakon /EZ-1/, v katerem je implementirala tretji zakonodajni sveženj in pravno uredila področje energetike v Sloveniji. Področje dobave in distribucije toplote s strani Evropske unije ni tako podrobno regulirano kot dobava ter distribucija zemeljskega plina. Razlog za to je v drugačni naravi dejavnosti distribucije in dobavi toplote, saj je le-ta vezana na manjša zaokrožena območja. Sistemska ureditev izvajanja lokalnih gospodarskih javnih služb s področja energetike na lokalni ravni je slaba. Kljub pozitivnim učinkom novega Energetskega zakona /EZ-1/ se pojavljajo težave s podzakonskimi (občinskimi) predpisi, ki posegajo bodisi v pravice uporabnikov in se jim nalaga dodatne obveznosti, bodisi v pravice izvajalcev in se jim nalagajo prekomerne obveznosti. Pri morebitnem prenosu pristojnosti na drugo, višjo raven največ težav predstavlja lastništvo gospodarske javne infrastrukture in prenos izvajalcev gospodarske javne službe na drugo raven. Kljub vsem pravnim, tehničnim, ekonomskim, administrativnim in drugim oviram se ugotavlja, da bi bilo dejavnost distribucije zemeljskega plina smiselno prenesti na višjo raven, medtem ko dejavnost distribucije toplote in drugih energetskih plinov ni primerna za prenos na državo ali drugo višjo raven. Razlog je v naravnih značilnostih dejavnosti distribucije toplote, ki je vezana na manjše zaokroženo območje, ki v večini primerov ne presega meja občine. Prav tako je iz analize pravne urejenosti izvajanja distribucije zemeljskega plina na občinski ravni mogoče ugotoviti, da občine ne sledijo v celoti slovenski in evropski zakonodaji, sistemska urejenost gospodarskih javnih služb po občinah je različna in v določenih občinah neustrezna oziroma nezakonita. Še slabše je urejeno področje distribucije toplote in drugih energetskih plinov v vseh občinah, vendar je narava izvajanja gospodarske javne službe takšna, da prenos izvajanja na višjo raven ne bi bil sprejemljiv. Na področju distribucije toplote bi bilo to dejavnost nujno potrebno pravno urediti in poenotiti na občinski ravni.
Ključne besede: lokalne gospodarske javne službe, lokalna skupnost, energetika, distribucija zemeljskega plina, distribucija toplote, gospodarska javna infrastruktura, izvajalci gospodarskih javnih služb
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 679; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

2.
Problematika uveljavljanja terjatev iz naslova neporavnanih plačil distribucije toplote
Klara Krajčič, 2016, magistrsko delo

Opis: Distribucija toplote ali tudi daljinsko ogrevanje je v Sloveniji določeno kot gospodarska javna služba. Na območjih, kjer se izvaja, za izvajalca javne službe, lastnike in najemnike velja dolžnost sklenitve pogodbe o dobavi toplote, oziroma dolžnost izvajanja in uporabe organzirane javne službe. Pomembna značilnost predmetne javne službe je tudi nemožnost odklopa posameznega stanovanja v skupnih sistemih ogrevanja večstanovanjskih stavb in predpisana delitev skupnih stroškov, ki ne omogoča izvzetja posameznega lastnika ali najemnika iz participacije v skupnih stroških. V takšnem sistemu je zato izjemnega pomena zakonska opredelitev odgovornosti lastnikov za neplačane stroške najemnikov. Takšne določbe namreč bolj pravično porazdeljujejo rizik neplačil najemnikov, ki bi ga sicer morali nositi ostali uporabniki javne službe, preko povišane cene javne službe zaradi odpisov. Ne glede na izrecne določbe slovenskih normativnih aktov, pa se pri uveljavljanju teh določb v praksi izvajalci javnih služb srečujejo s težavami. Glavna tema magistrskega dela je tako predstaviti slovenske pravne podlage odgovornosti lastnikov, sodno prakso in še vedno odprta vprašanja, zlasti pri uveljavljanju odgovornosti lastnikov neprofitnih stanovanj v večstanovanjskih stavbah. Bistveno vprašanje pri tem je, ali vse te pravne podlage predstavljajo zakonito poroštvo in posledično ugodnejšo obravnavo terjatev glede zastaranja proti lastnikom. Kot se je v praksi izkazalo, je izključevanje lastnikov neprofitnih stanovanj iz zakonsko določene odgovornosti lastnikov povzročilo neskrbnost pri odpovedovanju pogodb, s tem pa se pojavlja vprašanje učinkovitosti nadzora nad izpolnjevanjem pogojev za tovrstne socialne pravice. Postavlja pa se tudi vprašanje primernosti politike socialne zakonodaje, saj so se namesto transparentno in nadziranega postopka izplačil iz javnih sredstev stroški socialno ogroženih kopičili pri izvajalcih javnih služb. Iz navedenih težav se je potrebno učiti in tudi vnaprej paziti pri sprejemanju ukrepov, ki bi ponovno omogočili tovrstno prakso. Posebna problematika pa je tudi položaj izvajalcev javnih služb v postopkih insolventnosti.
Ključne besede: Daljinsko ogrevanje, distribucija toplote, skupen sistem ogrevanja, odgovornost lastnikov za neplačano ogrevanje najemnikov, poroštvo, zastaranje, prekluzija, insolventnost.
Objavljeno: 09.12.2016; Ogledov: 638; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,53 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici