Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu analiziram izbrana romana svetovne književnosti Tek za zmajem in Tisoč veličastnih sonc. Avtor obeh je afganistansko-ameriški pisatelj Khaled Hosseini. V teoretičnem delu se osredotočam na pojem »postkolonializem«, katerega sem smiselno opredelila in pojasnila, zakaj romana sodita v postkolonialno književnost. Ugotovila sem, da je glavni vidik postkolonializma največkrat nasilen spopad kultur, saj želi kolonialni vodja dominirati tamkajšnje prebivalce in v njihovo kulturo vnesti svoja načela. Postkolonializacija je posledično proces sprememb: uničenja, obnovitve in izgube moči. Ugotovitve sem povezala z Afganistanom, ki je s prihodom ruskih kolonialnih sil in osvajanjem ozemlja doživel obliko nadvlade. Na osnovi razprav in člankov, ki sem jih našla v povezavi s postkolonializmom in Afganistanom, trdim, da Afganistan sodi med postkolonialne družbe. Postkolonializem obravnava in poudarja konflikte identitete in kulturne pripadnosti postkolonialnih subjektov, kateri ne upajo vzpostaviti lastne volje, hkrati pa veljajo za oddaljene, zatirane in diskriminirane. Družbeni položaj oseb moškega in ženskega spola v afganistanski družbi, in posledično tudi v romanih, se močno razlikuje. Diskriminirane so bile predvsem osebe ženskega spola, zato podrobno opišem vlogo ženske v času postkolonializma. V obeh romanih na življenja glavnih likov vpliva brutalni zunanji svet, na katerega sami niso pripravljeni. Na njih vplivajo pomembne odločitve, s katerimi se morajo soočiti, in stvari, nad katerimi nimajo nadzora: revolucije, vojne, ekstremizem, zatiranje, stiske in diskriminacija. Zgodovinske okoliščine afganistanske vojne v vseh pogledih močno vplivajo na odnose med glavnimi literarnimi liki v romanih. V empiričnem delu magistrske naloge sta izbrana romana analizirana z vidika izstopajočih tem in motivov. Oba romana sta večgeneracijska, zato je odnos med staršem in otrokom, z vsemi očitnimi kompleksnostmi in protislovji, pomembna tema, prav tako kot tudi teme ljubezni, vojne, prijateljstva in diskriminacije, pri čemer izstopa prepad med dvema etničnima skupinama.
Ključne besede: postkolonializem, Khaled Hosseini, afganistanska vojna, Tek za zmajem, Tisoč veličastnih sonc, diskriminacija
Objavljeno v DKUM: 14.04.2022; Ogledov: 163; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,28 MB)

Opis: Magistrska naloga obravnava neločljivost notranjega trga, ki je kot temeljni cilj in ključni element EU vzpostavljen na podlagi dolgoletnih prizadevanj po povezovanju nacionalnih trgov. Gre tako za ekonomski projekt s ciljem učinkovitega razvoja in rasti gospodarstva v želji doseči stanje blaginje, kot tudi za politični projekt za doseganje čim večje stopnje povezanosti držav članic v skupno entiteto z enotnim trgom. V tega inkorporirane štiri svoboščine so povezane v nerazdružljivo celoto, kar je možno prepoznati iz dveh vidikov. Najprej je potrebno zavedanje dejanske integracije štirih svoboščin, ki lahko samo skupaj zagotavljajo popolno učinkovitost notranjega trga, drug vidik neločljivosti pa predstavlja politika čim bolj enotnega pristopa k notranjemu trgu in zavračanje selektivnosti z namenom ohranitve celovitosti. Magistrska naloga izpostavlja, da je celovitost notranjega trga in (ne)ločljivost štirih svoboščin bila in je še pereča aktualna tematika. O oblikovanju in varovanju neločljivosti štirih svoboščin kot načelu prava EU se je začelo govoriti predvsem ob Brexitu. Uvrstiti bi ga bilo mogoče med sistemska načela, ki predstavljajo temelj ustavne strukture pravnega reda EU in opredeljujejo njegovo zgradbo, saj načelo neločljivosti štirih svoboščin predstavlja temelj učinkovitosti notranjega trga in posledično razvoja EU nasploh. Zgolj delna udeležba na notranjem trgu, kjer bi država članica selektivno izbirala med svoboščinami in imela možnosti ovirati prost pretok, ne sme biti dopustna, saj predstavlja grožnjo za celovitost in pravilno delovanje EU nasploh. Kljub temu pa se posamezne države članice na trgu poslužujejo prav takšnega, selektivno naravnanega pristopa, kar je v današnjem času moč opaziti predvsem v povezavi z napotenimi delavci, kjer se ti soočajo z diskriminatornimi nacionalnimi ureditvami, ki ovirajo prost pretok na notranjem trgu. Še večji problem v zvezi z neločljivostjo štirih svoboščin pa se kaže v obliki ''brain drain'' migracij, s katerimi se srečujejo nekatere države članice EU. Čeprav do tujih kadrov selektivno pristopajo predvsem načeloma gospodarsko boljše razvite države članice priselitve, ta pojav v resnici predstavlja največji problem za države članice, iz katerih izobražena delovna sila odhaja. Takšne in podobne težave bodo v bližnji prihodnosti preizkušale trdnost EU, ki mora ostati neodvisna sui generis tvorba z lastnimi cilji in načrti za nadaljnji razvoj. V magistrski nalogi zaključujem, da je neločljivosti štirih svoboščin potrebno pripisati velik pomen, saj je od tega odvisen tako nadaljnji razvoj notranjega trga kot tudi nasploh politična smer, ki jo bo v prihodnje ubirala EU. Ta se mora zavzemati za ohranitev celovitosti notranjega trga, kakor tudi za vedno bolj povezane države članice, ki naj medsebojno sodelujejo brez neupravičenih ovir in omejitev za prost pretok. V duhu tega pa je vsakršna selektivno vodena politika neprimerna ter lahko zraven kršitve pravnega reda EU predstavlja resno grožnjo za nadaljnje povezovanje evropskih narodov.
Ključne besede: pravo EU, svoboščine notranjega trga, neločljivost, načelo prava EU, politični selektivni pristop držav, Brexit, delavci, diskriminacija, beg možganov
Objavljeno v DKUM: 26.07.2021; Ogledov: 624; Prenosov: 204
Celotno besedilo (694,00 KB)

Opis: V magistrskem delu obravnavam pravne vidike problematike plačne neenakosti med spoloma s poudarkom na zakonski ureditvi načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti, njegovem uresničevanju v praksi ter nekaterih posledicah, ki jih s seboj prinese pomanjkljivo izvrševanje oziroma neizvrševanje načela. Plačna enakost moških in žensk je ena od temeljnih vrednot in ciljev tako na evropski kot mednarodni ravni. Kljub številnim zakonodajnim aktom, ki na evropski, mednarodni ter nacionalni ravni določajo enakost spolov ter konkretneje – plačno enakost, se v Evropski uniji še vedno spopadamo z relativno visoko plačno vrzeljo med spoloma. Na ravni Evropske unije se kot kazalnik plačne vrzeli uporablja neprilagojena plačna vrzel (angl. Unadjusted Gender Pay Gap), ki predstavlja harmoniziran kazalnik razlik v plačah med spoloma in je podana z razliko med povprečno bruto urno postavko zaposlenih moških in žensk kot delež od povprečne bruto urne postavke zaposlenih moških. Neprilagojena plačna vrzel pomeni, da ni prilagojena v skladu z nacionalnimi razlikami v zvezi z merljivimi individualnimi značilnostmi moških in žensk, ki bi utegnile pojasniti del plačne razlike, zato prikazuje splošno stanje neenakosti moških in žensk na trgu dela. Takšne značilnosti se med drugim nanašajo na tradicijo v izbiri izobrazbe ter karierne odločitve moških in žensk, neravnovesje med spoloma pri delitvi družinskih obveznosti, sposobnost pogajanja in visoke feminiziranosti del s krajšim delovnim časom. Po drugi strani pa prilagojena plačna vrzel kljub temu ne pojasni dobršnega dela plačne razlike med spoloma, kar je domnevno rezultat čiste plačne diskriminacije. Problematika plačne neenakosti velja za kompleksno področje, obstoj katerega tvori množica dejavnikov, kot so spolni stereotipi in poklicna segregacija, slabše vrednotenje dela žensk, slabi pogoji za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ekonomske krize, nepreglednost plačnih sistemov ter nenazadnje plačna diskriminacija oziroma nezadostno izvrševanje načela enakega plačila v praksi. V tem pogledu gre za širši pojem od koncepta enakega plačila za enako in enakovredno delo, neizvajanje katerega predstavlja zgolj enega od dejavnikov za pojav te problematike. Evropska komisija se skladno s svojimi pristojnostmi in sprejetjem številnih dokumentov že vrsto let zavzema za zmanjšanje plačne vrzeli med spoloma. S svojimi priporočili, strategijami in smernicami usmerja države članice pri pravilni uveljavitvi in uporabi že obstoječih pravil, ki se nanašajo na plačno enakost med spoloma. Prav tako je Sodišče Evropske unije skozi vrsto sodnih odločb pojasnjevalo obseg in omejitve uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti. Kljub temu se plačna neenakost med spoloma zmanjšuje počasi, ponekod stagnira ali pa se še povečuje. Mednarodna organizacija dela celo ocenjuje, da bomo s trenutnim pristopom zmanjševanja plačne vrzeli popolno plačno enakost med spoloma dosegli šele v roku 70 let. Slovenija se uvršča med države članice Evropske unije z najmanjšo plačno vrzeljo, vendar je zaskrbljujoče to, da ravno v Sloveniji plačna vrzel narašča najhitreje. Načelo enakega plačila je sicer izrecno urejeno v delovnopravni zakonodaji, natančneje v 133. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki je v tesni povezavi s 6. členom, v okviru katerega je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija na podlagi katerekoli osebne okoliščine, torej tudi spola in glede vseh aspektov zaposlitve, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja. Problematika plačne vrzeli pa se stopnjuje v tretjem življenjskem obdobju v obliki še večje pokojninske vrzeli, stopnja tveganja revščine starejših žensk pa je v Sloveniji med večjimi v Evropski uniji.
Ključne besede: Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, plačna diskriminacija, neprilagojena plačna vrzel, pokojninska vrzel, učinek steklenega stropa
Objavljeno v DKUM: 10.03.2021; Ogledov: 1114; Prenosov: 157
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: V diplomskem delu se osredotočamo na problematiko staranja delovne sile in organizacijske izzive, ki narekujejo sistematičen in celovit pristop k učinkovitemu ravnanju s starejšimi zaposlenimi. Podrobneje smo preučili rezultate primerjalne analize ravnanja s starejšimi zaposlenimi v velikih podjetjih v Sloveniji in ugotovili, da se ključne spremembe v dojemanju starejšega zaposlenega kažejo predvsem v večjemu strinjanju s preučevanimi lastnostmi, ki naj bi veljale za starejše delavce.Podjetja po šestih letih starejšim še vedno pripisujejo veliko delovnih izkušenj, pripadnost in lojalnost delodajalcu ter strokovno znanje. Leta 2014 je bila med štirimi, v povprečju najvišje ocenjenimi lastnostmi tudi »imajo modrost in razum«, danes pa podjetja kot četrto najznačilnejšo lastnost starejših navajajo čut za pripadnost delu. Po drugi strani pa je zaznati bolj ali manj konsistenten vzorec negativnih prepričanj o starejših zaposlenih. Podjetja starejšim zaposlenim še vedno pripisujejo slabo znanje znanja tujega jezika, nizko motiviranost, nizko produktivnost ter pomanjkanje inovativnosti pri spopadanju s težavo. Velika podjetja v Sloveniji se po šestih letih dokazano bolj zavedajo pomembnosti izvajanja prostovoljnih ukrepov, pri čemer pogosteje izvajajo ukrepe vezane na upravljanje z zdravjem na delovnem mestu, izobraževanje in usposabljanje ter kulturo in odnos v podjetju. Napovedi o načrtovanju ukrepov, ki jih organizacije trenutno ne izvajajo, so optimistične in kažejo napredek velikih podjetij v prilagajanju na spremembe. Kljub optimistični napovedi, menimo, da morajo delodajalci in mlajši zaposleni videti širšo vlogo starejših v organizaciji in se bolj zavedati njihovih veščin in sposobnosti, predvsem pa mora družba fokus raziskovanja s starostnih izgub preusmeriti na pozitivne vidike staranja. Prevrednotenje odnosa do starejših zaposlenih in povečanje delovne aktivnosti starejših bo mogoče le ob tesnem medgeneracijskem sodelovanju.
Ključne besede: starejši zaposleni, starostna diskriminacija, lastnosti starejših, menedžment starosti, ukrepi
Objavljeno v DKUM: 04.11.2020; Ogledov: 552; Prenosov: 101
Celotno besedilo (2,09 MB)

Opis: Živimo v 21. stoletju, ki naj bi ga zaznamovala vsesplošna enakopravnost, tudi na področju zaposlovanja. Žal temu ni tako, saj neenakosti med spoloma na trgu dela še vedno obstajajo. Razloge gre iskati v preteklosti, ko so ženske veljale za manjvredno in »slabo« delovno silo, ki jim je družba določila vlogo matere, gospodinje in šibkejšega spola. Stereotipne predstave o ženskah so se ohranile vse do danes, saj je obravnava žensk na trgu dela še vedno drugačna kot pri moških. Ženske, predvsem mlade, se namreč srečujejo z diskriminacijo v obliki »manjvredne« obravnave pri zaposlovanju, plačilu in napredovanju na delovnem mestu ter zapostavljenosti nasploh. Magistrsko delo obsega dva dela. V teoretičnem delu opredeljujemo sodobne razmere na trgu dela za »zapostavljene« skupine, tj. mlade, ženske in predvsem mlade ženske. Dotaknemo se področja prehoda iz izobraževanja v zaposlitev, položaja žensk v službi in razlogov za večjo brezposelnost žensk v primerjavi z moškimi. Poglavje sklenemo s predstavitvijo, kako se s problematiko zaposlovanja mladih žensk soočamo v Sloveniji. V raziskovalnem delu veljavnost teoretičnih spoznanj preverjamo konkretno v občini Lukovica. Zanimiva je namreč zaradi velikega deleža mladih žensk, ki so v primerjavi z ženskami na splošno zaradi mladosti še v nekoliko slabšem položaju. S preverjanjem veljavnosti zastavljenih hipotez in z iskanjem odgovorov na raziskovalna vprašanja preučujemo vpliv trajanja iskanja zaposlitve, smeri študija ter vez in poznanstev na prvo zaposlitev ter presojamo, ali je prvo zaposlitev lažje dobiti v zasebnem sektorju ali morda v javnem. Razpravljamo o vplivu izobrazbe na prvo zaposlitev, položaju mladih žensk pri iskanju prve zaposlitve in v času prve zaposlitve ter o najpogostejših razlogih za njeno prekinitev. Naše ugotovitve na primeru mladih žensk v občini Lukovica primerjamo z objavljenimi izsledki avtorjev, ki so raziskovali omenjeno problematiko.
Ključne besede: diskriminacija, mlade ženske, občina Lukovica, brezposelnost, zaposlovanje
Objavljeno v DKUM: 03.07.2020; Ogledov: 454; Prenosov: 61
Celotno besedilo (1,53 MB)