Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen prispevka: V prispevku so predstavljene diskrecijske odločitve policista v Sloveniji, ki jih ta pri svojem delu vsakodnevno sprejema. Članek skuša ponazoriti, kako je zakonodaja s področja varnosti cestnega prometa od 1998 dalje urejala diskrecijske odločitve policistov, predvsem pri odkrivanju in preprečevanju voženj pod vplivom alkohola ter njihov vpliv na zagotavljanje varnosti. Orisano je tudi diskrecijsko odločanje, kot ga v nekaterih postopkih uporablja policija v ZDA, ki izhaja iz anglosaškega pravnega sistema. Metode: Z zgodovinsko-primerjalno metodo je prikazano, kako so zakonski akti za urejanje cestnega prometa, sprejeti v različnih časovnih obdobjih, urejali prosti preudarek policistov v Republiki Sloveniji pri izvajanju nalog na področju zagotavljanja varnosti v cestnem prometu. Uporabljena je še primerjalna metoda in komplementacija prikaza podatkov o policijskih ukrepih. Ugotovitve: Diskrecijska pravica, kot jo dopušča Zakon o pravilih cestnega prometa v določbah 24. člena, je ustrezen kompromis med policijskim zagotavljanjem varnosti in prevelikim poseganjem policije v človekove pravice. Ko oseba deluje neskladno z zakonsko normo, lahko policijsko ukrepanje zaradi takega človekovega delovanja sledi črki zakona, ki največkrat predpisuje represivno ravnanje, lahko pa policist za ukrepanje uporabi taktični preudarek. Navedeno pomeni, da se policist diskrecijsko odloča, katero pooblastilo oz. kateri ukrep bo v dani situaciji uporabil. Ali se policist odloči, da bo deloval diskrecijsko, pa je odvisno od več razlogov, obširneje opisanih v članku. Izvirnost/pomembnost prispevka: Za razlago načel delovanja in uporabe diskrecijske pravice članek preučuje diskrecijske odločitve varnostnih organov, katerih delovanje temelji na različnih pravnih sistemih. Prav tako poskuša odgovoriti na vprašanje, ali je diskrecijska pravica, kot jo uporablja policija v Republiki Sloveniji, primerno urejena in ali je sploh potrebna.
Ključne besede: policija, policisti, policijski postopki, policijska pooblastila, diskrecijska pravica, vožnja pod vplivom alkohola, pridržanje
Objavljeno v DKUM: 15.04.2020; Ogledov: 1207; Prenosov: 89
Celotno besedilo (351,26 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Bit, funkcijo pomilostitve in njeno umestitev v pravo se da razumeti samo gledano iz zgodovinske perspektive, zato je nujno spremljati njen nastanek in razvoj od zgodnjih povojev pa vse do danes. V različnih pravnih redih je pomilostitev služila različnim funkcijam; od ublaževanja strogosti kazenskega prava, zlasti zamenjavo smrtne kazni za milejšo, do zavračanja kazenske odgovornosti oseb nesposobnih za razsodno odločanje in navsezadnje zaradi določenih družbeno-političnih interesov. Tradicionalno je pomilostitev uporabljal vladar pri izvrševanju svoje moči, ki je bila toliko večja, kolikor trdnejša je bila vez z njegovimi podaniki, slednjo pa je krepil tudi z izkazovanjem milosti in velikodušnosti. Danes se ga v tej obliki ''kraljevskega prava'' uporablja vse redkeje, saj mora imeti pomilostitev racionalni cilj. Institut pomilostitve je integralni del ustavne sheme vseh jurisdikcij. V pravnih sistemih različnih tipov so funkcije instituta polivalentne, kar kaže, da gre za kompleksen in občutljiv instrument. Primerjalno gledano pripada diskrecijska odločitev šefu države oziroma najvišjemu izvršilnemu telesu, zelo malo držav je podelilo to ''upravičenje'' zakonodajni, nobena pa sodni veji oblasti. Tako sta se razvila dva modela prava milosti; evropski in anglosaksonski. Prvi iz pravnega vidika strogo loči pomilostitev od amnestije, kot dve popolnoma različni obliki odpusta; s pomilostitvijo, ne glede na njeno obliko, se odpušča samo izvrševanje kazni, medtem ko se z amnestijo briše tudi obsodbo. Drugi model pa pravno ne razlikuje teh dveh institutov, vendar je v pravo pomilostitve vključena tudi amnestija, saj poznajo države common law tudi generalno pomilostitev ( general pardon ), ki praktično ustreza ''evropski'' definiciji amnestije. V tem modelu služi pomilostitev za niz različnih ciljev, za katere je evropski model razvil posebne institute, na primer revizijo, ki jo kot procesno ustanovo države common law ne poznajo. Glede na polivalentnost instituta je težko določiti tudi samo pravno naravo slednjega. V formalnem smislu je govora o individualnem pravnem aktu, kot diskrecijski oblasti upravnopravne narave, katerega učinek je neekstenziven, vendar erga omnes. Veliko težje je podati definicijo materialnega pojmovanja, saj si tudi stroka ni enotna. O zakonodajni naravi ne moremo govoriti, ker se s pomilostitvijo niti ne spreminja niti ne ukinja občo pravno normo, temveč samo suspendira njeno uporabo. Sodni akt ni, ker se ne izdaja nobene nove odločbe, prav tako ostaja konstatacija sodišča o krivdi nedotaknjena, čeprav drži, da se s pomilostitvijo poseže v najpomembnejši del odločbe, odmero kazni. Z ohranitvijo instituta pomilostitve želi država slediti najrazličnejšim ciljem; od državno-političnih, do odprave sodnih napak, zaradi načela pravičnosti in ohranjanja stabilnosti veljavnega kazenskopravnega sistema. Sama sem seveda mnenja, da je možno tem istim ciljem zadostiti tudi z drugimi instrumenti v okviru pravnih sredstev. V ta namen imamo v sodobnih demokratičnih državah na voljo obnovo postopka pa tudi izredno omilitev kazni, zaradi katere je možno napasti tudi pravnomočno sodno odločbo, pri čemer bo sodišče tisto, ki bo ponovno odmerilo kazen, upoštevaje okoliščine, ki so zanje relevantne in se redno preverjajo v postopku dokazovanja. Kazen je možno omiliti oziroma prilagoditi tudi naknadno s pogojnim odpustom, če se tekom njenega izvrševanja izkaže, da si ga je obsojenec 'zaslužil' oziroma, da ni več potrebe, da bi se kazen še naprej vršila v obstoječi obliki. Zaradi načela pravičnosti in gotovosti kazni sem mnenja, da je primernejša od pomilostitve uporaba prav teh sredstev. Upravičenost obstoja instituta je potrebno presojati znotraj vsakokratne kaznovalne politike, ki se odraža v ureditvi kazenske zakonodaje, ki se od časa do časa spreminja. Ravno antični sistem kaznovanja je namreč, zaradi svoje krutosti in surovosti ter drugačnemu pojmovanju funkcije kazni, spodbudil potrebo po tem institutu. Z razvojem prava, k
Ključne besede: pomilostitev, pristojnost predsednika države, sistemi milosti, amnestija, abolicija, pogojni odpust, izredna omilitev kazni, instituti modernih kazenskih zakonodaj, diskrecijska pravica, kaznovalna politika, načelo pravičnosti, načelo zakonitosti
Objavljeno v DKUM: 17.12.2012; Ogledov: 2515; Prenosov: 298
Celotno besedilo (267,54 KB)

Ključne besede: policija, policijska pooblastila, opozorilo, diskrecijska pravica, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 18.05.2011; Ogledov: 2621; Prenosov: 312
Celotno besedilo (494,65 KB)