1. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljevMojca Tancer Verboten, doktorska disertacija Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno: 30.09.2021; Ogledov: 204; Prenosov: 43
 Celotno besedilo (3,20 MB) |
2. Oblike, vzroki in odzivi na kriminaliteto v urbanih lokalnih skupnostihUrška Pirnat, 2021, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija se osredotoča na raziskovanje oblik, vzrokov in odzivov na kriminaliteto v urbanih lokalnih skupnostih. Sledili smo evropskim smernicam za merjenje varnosti v urbanih lokalnih skupnostih in jih uporabili na primeru Ljubljane, ki predstavlja največje urbano okolje v Sloveniji in hkrati velja za eno izmed 58 gosto poseljenih evropskih mest. Na podlagi omenjenih smernic smo urbano okolje Ljubljane postavili v širši demografski kontekst, zbrali informacije o neredu in kriminalitete in njuni porazdelitvi, na podlagi socioloških teorij ugotavljali vzroke za kriminaliteto, izmerili zaznavanje prebivalcev glede virov ogrožanja v urbanih okoljih in glede policije, s pomočjo indikatorjev kakovosti življenja prebivalcev le to tudi izmerili, in opredelili vse formalne subjekte in njihovo vlogo pri zagotavljanju varnosti na lokalni ravni.
V empiričnem delu doktorske disertacije smo izvedli skupnostno anketo (angleško community survey) v urbanih predelih Ljubljane. Podatke smo zbrali z anketiranjem, ki je potekalo v desetih urbanih soseskah, pet od teh je bilo glede na policijsko statistiko manj obremenjenih s številom prekrškov zoper javni red in mir ter kaznivimi dejanji, pet pa je bilo bolj obremenjenih. Anketiranje prebivalcev je potekalo v letu 2016, od oktobra do decembra. Vzorec je vseboval 1.000 polnoletnih prebivalcev Ljubljane, ki so živeli na območju desetih izbranih sosesk. Rezultati analiz podatkov so razkrili, da glede na tip soseske prihaja do pomembnih razlik v značilnostih urbanih okolij (demografska struktura, družbena infrastruktura, kakovost življenja) in do razlik v stopnji viktimizacije (manjša stopnja viktimizacije je bila značilna za manj obremenjene soseske). Prav tako so se pomembne razlike pokazale v družbenih procesih glede na tip soseske. Prebivalci manj obremenjenih sosesk so navajali višjo stopnjo socialne kohezije, manj odklonskosti mladih in boljši odnos do migrantov, kot prebivalci bolj obremenjenih sosesk. Razlike so bile značilne tudi za zaznavanja prebivalcev, in sicer so prebivalci manj obremenjenih sosesk zaznavali manj nereda v soseski ter kriminalitete, prav tako so izražali boljše poglede o policiji (učinkovitosti policije, postopkovna pravičnost, pripravljenost sodelovanja s policijo, moralna identifikacija s policisti) kot prebivalci bolj obremenjenih sosesk. Ugotovili smo tudi, da se dejavniki, ki vplivajo na zaznavanje virov ogrožanja in na zaznavanje policije, razlikujejo glede na tip soseske.
V zadnjem delu, smo kot enega izmed glavnih ciljev, oblikovali model varnosti v urbanih okoljih, ki temelji na ugotovitvah preteklih raziskav in na ugotovitvah predhodno izvedenih analiz. Model varnosti tako vsebuje družbene procese v skupnosti, zaznavanje prebivalcev glede virov ogrožanja in zaznavanje prebivalcev glede policije. Ugotovili smo vpliv družbenih procesov na zaznavanje virov ogrožanja, ki dalje vplivajo na zaznavanje policije, zaznavanje policije pa vpliva na družbene procese v skupnosti. Gre za krožno dinamiko vplivov, in ob spreminjanju le enega od dejavnikov, se spremenijo tudi vsi ostali. Ker se model ustrezno prilagaja podatkom, predlagamo njegovo uporabo tudi v prihodnjih študijah tako v domačem kot mednarodnem okolju.
Ključne besede: varnost, lokalne skupnosti, urbana okolja, prebivalci, zaznave, doktorske disertacije
Objavljeno: 23.02.2021; Ogledov: 380; Prenosov: 74
Celotno besedilo (3,00 MB) |
3. Načrt integritete kot oblika preprečevanja korupcije v Republiki SlovenijiJasna Fedran, 2020, doktorska disertacija Opis: Naš osnovni namen v sklopu kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja je bil ugotoviti, kateri najpomembnejši dejavnik je vzročno pomembno povezan z načrtom integritete, proučiti njegov vpliv na načrt integritete in poiskati razlog za razlike v postopkih zavezancev pri načrtu integritete, zlasti ob njegovi prvi implementaciji, s tem pa podrobneje proučiti in raziskati ta aktualni mehanizem za preprečevanje korupcije.
V okviru kvalitativnega raziskovanja sta bila zastavljena dva cilja in postavljeni dve raziskovalni vprašanji, ki sta izhajali iz ciljev. V sklopu prvega cilja in prvega raziskovalnega vprašanja je bilo ugotovljeno, da 8,39 odstotka zavezancev načrta integritete ni implementiralo v okviru zakonsko določenega roka, kot ključni razlog za to je bila ugotovljena kadrovska preobremenjenost ali kadrovski primanjkljaj v organizaciji. V sklopu drugega cilja je bilo ugotovljeno, da so bili pri implementaciji načrta integritete uspešnejši zavezanci na državni ravni, v primerjavi z zavezanci na lokalni ravni. V sklopu drugega raziskovalnega vprašanja je bilo ugotovljeno, da je načrt integritete smiseln, smotrn, koristen in nujen preventivni protikorupcijski ukrep, a so bila ob tem podana tudi priporočila za njegovo izboljšanje, ki so bila na pobudo Komisije za preprečevanje korupcije RS predstavljena funkcijskim strokovnim nosilcem in vodstvu Komisije, ob tem so bila v nadaljevanju večinoma upoštevana.
Tudi za kvantitativno raziskovanje sta bila zastavljena dva cilja. V sklopu prvega cilja so bili ugotovljeni statistično značilni povezanost, vpliv in razlike med spremenljivkami, kot so integriteta organizacije, načrt integritete, demografski in drugi podatki. V sklopu drugega cilja so bili pridobljeni odgovori na vprašanja, na katera med predhodno raziskavo nismo prejeli odgovorov, in odgovori, ki so dodatno potrdili rezultate, pridobljene v predhodni raziskavi. Postavljeni so bili tudi glavno raziskovalno vprašanje, osem raziskovalnih vprašanj in osem izvedenih hipotez. V sklopu glavnega raziskovalnega vprašanja je bilo ugotovljeno, da stopnja integritete organizacije vpliva na sprejetost in ponotranjenje vsebine načrta integritete, vendar ta ni bila razlog za neuspešno implementacijo načrtov integritete nekaterih zavezancev v Sloveniji v letu 2012. Naša prva hipoteza je bila, da sta integriteta organizacije in načrt integritete statistično značilno povezana ali da med njima obstaja pozitivna statistično značilna korelacija. Druga hipoteza je bila, da integriteta organizacije statistično značilno vpliva na načrt integritete. Tretja hipoteza je bila, da izmed demografskih in drugih podatkov na načrt integritete statistično značilno najbolj vpliva integriteta organizacije. Četrta hipoteza je bila, da v načrtu integritete obstajajo statistično značilne razlike med zavezanci na lokalni in državni ravni. Peta hipoteza je bila, da je integriteta organizacije statistično značilno vplivala na razloge za nepravočasno sprejetje načrtov integritete (do roka 5. 6. 2012). Šesta hipoteza je bila, da je z vidika demografskih podatkov na razloge za nepravočasno sprejetje načrtov integritete (do roka 5. 6. 2012) statistično značilno najbolj vplivala raven organizacije. Sedma hipoteza je bila, da so med razlogi za nepravočasno sprejetje načrtov integritete (do roka 5. 6. 2012) statistično značilne razlike med zavezanci na lokalni in državni ravni. Zadnja, osma hipoteza pa je bila, da med pravočasnostjo sprejetja načrtov integritete (tj. do roka 5. 6. 2012) in ravnjo organizacije obstaja statistično značilna povezanost ali (so)odvisnost. Hipoteze so bile preverjene z multivariatnimi statističnimi metodami. Prva hipoteza je bila preverjena s faktorsko analizo, druga z regresijsko in SEM-analizo, tretja, peta in šesta hipoteza z regresijsko analizo, četrta z diskriminantno analizo, sedma s t-testom in osma hipoteza s hi-kvadrat testom. Na podlagi rezultatov izvedenih analiz so bile vse hipoteze, razen pete, potrjene.
Ključne besede: preprečevanje korupcije, integriteta, načrti integritete, integriteta organizacije, modeliranje strukturnih enačb, doktorske disertacije
Objavljeno: 21.01.2021; Ogledov: 875; Prenosov: 189
Celotno besedilo (6,91 MB) |
4. Situacijska prevencija nezakonite trgovine z električnimi in elektronskimi odpadkiAndreja Rožnik, 2020, doktorska disertacija Opis: Termin električni in elektronski odpadek oziroma e-odpadek opisuje stvari/izdelke, ki v celoti predstavljajo opremo električnega ali elektronskega izvora, ali pa izdelek vsebuje zgolj en del električnega, ali elektronskega izvora, ki ga lastnik zavrže kot odpadek, brez namere po nadaljnji uporabi. Zaradi hitrega razvoja industrije in informacijske tehnologije ter čedalje večje potrošnje, so e-odpadki postali eden izmed najhitreje rastočih tokov odpadkov. E-odpadki vsebujejo tako vredne elemente (npr. zlato, platina, srebro) kot strupene elemente (npr. kadmij, živo srebro in krom), zato je njihovo razstavljanje in recikliranje na okolju varen način drago.
Raziskovalci so ugotovili, da je več kot 80 odstotkov vseh zavrženih e-odpadkov nezakonito poslanih iz razvitih držav v države v razvoju, kjer e-odpadke nezakonito razstavijo delavci v neformalnem sektorju. Slednji z namenom zaslužka od prodaje vrednih elementov, ki jih pridobijo z neustreznim razstavljanjem e-odpadkov, onesnažujejo okolje ter ogrožajo zdravje sebe in drugih ljudi. Razvite države so z namenom preprečevanja nezakonitega trgovanja in pošiljanja e-odpadkov v države v razvoju, zaostrile zakonodajo, vendar ni bilo večjega učinka.
Z namenom raziskovanja problematike nezakonitega trgovanja in pošiljanja e-odpadkov smo preučili in predlagali uporabo ukrepov Clarkovega modela situacijskega preprečevanja kriminalitete, s katerimi bi zniževali nezakonito trgovanje z e-odpadki. Situacijska prevencija raziskuje možnosti za zniževanje priložnosti za storitev posamezne vrste kaznivega dejanja z večanjem tveganja za storitev kaznivega dejanja in hkrati z zniževanjem nagrad.
V doktorski disertaciji smo v teoretičnem delu predstavili področje e-odpadkov (terminologija, sestava, zdravstveni in okoljski ter družbeni vplivi e-odpadkov, mednarodna in nacionalna pravna ureditev ter dosedanje ugotovitve) in teorijo situacijskega preprečevanja kriminalitete (pomen, ukrepi in dosedanje ugotovitve).
V praktičnem delu smo z uporabo mešanih metod naredili: 1) študijo zaznanih primerov čezmejnih (ne)zakonitih pošiljk e-odpadkov, 2) analizo kaznovalne politike na področju e-odpadkov v Sloveniji, 3) analizo statističnih podatkov ter 4) opravili delno strukturirane intervjuje z različnimi predstavniki (to so: uradni organi, nosilci shem za ravnanje z e-odpadki ter "free riderji" in posamezniki, ki se nezakonito ukvarjajo z razstavljanjem e-odpadkov). »Free riderje« smo povprašali o njihovem ravnanju z e-odpadki, saj ti nimajo podpisane pogodbe za ravnanje z e-odpadki z enim od nosilcev shem za ravnanje z e-odpadki ter predstavljajo sivi trg.
Rezultati intervjujev so pokazali, da je v Sloveniji nezakonito trgovanje in pošiljanje e-odpadkov v druge države malo verjetno. Izpostavljena je bila problematika odvzemanje vrednih kovin iz e-odpadkov, ki jih posamezniki prodajo slovenskim podjetjem, katera odkupujejo tovrstne kovine. »Free riderji« so podali zelo površinske odzive in odgovorili, da ustrezno ravnajo z e-odpadki. Kaznovalna politika na področju e-odpadkov je zelo redka. Namreč težko je dokazljiva neposredna onesnaženost okolja ali resno ogrožanje človekovega zdravja, ki neposredno izvira iz neustreznega ravnanja z e-odpadkom ali z nezakonitim pošiljanjem e-odpadkov.
Ugotovitve iz praktičnega dela so bile podlaga za prilagajanje ukrepov situacijskega preprečevanja kriminalitete. Za slovenski prostor so uporabni ukrepi: ozaveščanje potrošnikov, redno izvajanje nadzora nad akterji, ki ravnajo z e-odpadki, izobraževanje kadra državnih organov, zagotovitev ustrezno varovanih prostorov za zbiranje in skladiščenje e-odpadkov, poenotenje uradnih evidenc prijavljenih proizvajalcev e-opreme, znižanje cene in večja dostopnost nadomestnih delov za nedelujočo/pokvarjeno e-opremo, znižanje odkupne vrednosti za vredne kovine iz e-odpadkov z namenom odvračanja nezakonitega razstavljanja e-odpadkov.
Ključne besede: električni odpadki, elektronski odpadki, e-odpadki, nezakonito trgovanje, kriminaliteta, ekološka kriminaliteta, situacijsko preprečevanje, situacijski preventivni ukrepi, doktorske disertacije
Objavljeno: 20.01.2021; Ogledov: 339; Prenosov: 52
Celotno besedilo (4,66 MB) |
5. Oblikovanje modela delovanja mednarodne skupnosti v državah Zahodnega Balkana za doseganje dolgoročne stabilnosti in varnostiJanez Juvan, 2020, doktorska disertacija Opis: V disertaciji so opisani vzroki za nastanek vojn na območju nekdanje Jugoslavije, ki jo danes poznamo pod nazivom Zahodni Balkan in dejavniki, ki so vplivali na razvoj sovražnosti pred vojnami in posledice. Mednarodna skupnost se je reševanja predvojnih problemov lotevala z vnaprejšnjim nezaupanjem in miselnimi vzorci, ki niso ustrezali dejanskim razmeram. Hkrati so upoštevali predvsem svoje posebne interese. Vojne v devetdesetih so to nazorno pokazale. Prebivalci v regiji se pri komunikaciji v mednarodnem okolju izogibajo lastni geografski identifikaciji. Ne opredeljujejo se po nazivu Balkan zaradi vseh negativnih in slabšalnih opisov, ki so se nabrali skozi stoletja v širši mednarodni skupnosti. Mednarodna skupnost je spoznala kako so nekateri v preteklosti izvajani politični eksperimenti v regiji dosegli manj kot je bilo želeno ter se zaveda, da je potrebno najti nove mehanizme reševanja konfliktnih situacij. Evropa in širša mednarodna skupnost je prepoznala, potrebna je nova strategija za Zahodni Balkan. S politiko zapiranja meja in nenaklonjenostjo novim članicam, se ne prispeva k stabilnosti v regiji. Vključevanje novih držav iz Zahodnega Balkana v EU ni realno v prihodnjih letih. Evropska komisija resda ima napisano strategijo širjenja na Zahodni Balkan vendar realnost in odziv posameznih držav članic EU kaže nesporno dejstvo, da širitve z novimi članicami ne vidijo v istih časovnih okvirih kakor predvideva strategija. Raziskava ponuja nov model potrebnih ukrepov in prioritet, ki bi jih mednarodna skupnost morala vpeljevati v regiji v prihodnje. Raziskavo smo izvedli s primerjalno analizo že obstoječega gradiva, opravili smo daljše intervjuje s strokovnjaki, ki poznajo regijo podrobno, ter analizirali že izvedene ukrepe v svetu kot primere dobre ali slabe prakse. S sintezo v raziskavi pridobljenih podatkov smo prikazali rezultate in iz njih izpeljali ustrezne zaključke. Ukrepi novega modela lahko pripomorejo, da bodo potrebne reforme lažje izvedene. Model poudarja tudi vse tiste elemente varnosti, ki so ključni za stabilnost regije in preprečevanje konfliktov v prihodnje. Bistvo novega modela je z reformami doseči delovanje pravne države, posodobitev javne uprave, poenotenje poslovnega okolja z davčno politiko in institucijami nadzora, odpreti in zaščititi konkurenčnost delovne sile, vzpostaviti delujoče socialne, zdravstvene in pokojninske sisteme ter ustvariti pogoje za delovanje civilne družbe. Izdelati je treba proaktiven in dinamičen razvoj odnosov na ravni mednarodne skupnosti. Varnostni koncept za Zahodni Balkan mora postati načrt celotne Evrope in širše mednarodne skupnosti kot del stabilnosti širše regije. Upravljanje s konflikti, delujoče institucije v okviru pravne države in svobodne civilne družbe morajo biti uporabljene kot preventiva pred kakršnimkoli nasiljem. Nov model je ob upoštevanju lokalnih posebnosti mogoče implementirati tudi v drugih regionalnih konfliktnih območjih.
Ključne besede: mednarodna skupnost, varnost, Zahodni Balkan, doktorske disertacije
Objavljeno: 28.02.2020; Ogledov: 730; Prenosov: 98
Celotno besedilo (2,11 MB) |
6. Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologijaValerija Korošec, 2000, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija (podnaslov 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije) predstavlja izhodišče teza, da ima sociološka disciplina 'problem z identiteto', kar se v veliki meri pripisuje 'fragmentaciji discipline na teoretičnem nivoju'. Glede na to je cilj te naloge v preučitvi pogojev in možnosti postmodernistične sociologije, da preseže teoretično razdrobljenost in dihotomije 'uradne' sociologije.
Žal pa niti pojem sociologije niti pojem postmodernizma (ali postmoderne), na katerega se naslanja poimenovanje 'postmodernistična sociologija' nista enoznačno, natančno in konsenzualno opredeljena, spričo česar je bil potreben zaris (sedanjega) stanja v okviru sociološkega in v okviru postmodernističnega diskurza, kjer so se izkristalizirala najbolj problematična vprašanja. Predvsem v okviru relativno mladega postmodernističnega diskurza, je bilo vloženega kar nekaj truda v konsistentno, koherentno in smiselno predstavitev postmoderne, postmodernizma, postmodernistične paradigme mišljenja in postmodernistične sociologije.
V zarisu postmodernističnega diskurza je postmoderna predstavljena kot tisti najširši pojem, s katerim je mogoče poimenovati sodobno družbo. V delu polja postmoderne je mogoče govoriti o postmodernizmu v smislu kulturnih in intelektualnih trendov oz. premikov. Znotraj postmodernizma pa je mogoče govoriti o postmodernizmu kot 'intelektualnem fenomenu', ki na določen način podaja in zaobjema epistemološke, ontološke in metodološke predpostavke (izhodišča) postmodernizma. Na tem 'fenomenu' sloni tudi zaris postmodernistične sociologije, tj. na epistemoloških, ontoloških in metodoloških predpostavkah podanih, v okviru postmodernizma.
V pogledu 'ocene pogojev in možnosti' postmodernistične sociologije glede na 'uradno' sociološko disciplinarno matrico je bila postmodernistična sociologija soočena s tematikami, kot so: proces deideologizacije, reinterpretacija 'zgodovinskega spomina' sociološke discipline, 'jedro' sociologije na način štirih konstitutivnih vprašanj sociologije (vprašanje družbenega reda, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo, vprašanje družbenega razvoja in vprašanje epistemološkega modela sociologije) in proces 'pluralistične konvergence na ravni teorij'. V okviru slednjega je bila postmodernistična sociologija soočena s sociološkimi teorijami, kot so: simbolični interakcionizem, etnometodologija, funkcionalizem in marksizem. Kot rezultat teh soočenj se je zdela upravičena ugotovitev, da je mogoče postmodernistično sociologijo videti kot fenomenološko orientirano sociologijo, ki do določene mere lahko prispeva h konsolidaciji sociološke discipline - v pogledu teoretične fragmentiranosti kot tudi v pogledu 'imidža' sociologije.
Ob vprašanju umestitve postmodernistične sociologije v okvir sociološke discipline pa se je pokazalo, da moramo upoštevati širši okvir, tj. okvir, v katerem se je pojavil in razvil postmodernizem. Razvoj postmodernizma je bil koncipiran v skladu s Kuhnovim konceptom paradigme. Kot rezultat raziskave razvoja postmodernizma se je zdela možna ugotovitev, da je 'prejšnja', tj. moderna misel v veliki meri 'dekonstruirana' in 'deevalvrana' v okviru dveh polov epistemološkega prostora moderne, tj. moderne filozofije in pozitivistične moderne znanosti.
V okviru te naloge se tako 'možnost' postmodernistične paradigme mišljenja kaže na treh nivojih: kot epistemologija, ontologija in metodologija človeka ob koncu 20. stoletja, kot specifični pogled na preteklost (moderno) ter kot Kuhnovski pogled na razvoj družbe ali znanosti.
V pogledu vprašanja postmodernistične paradigme mišljenja in sociologije se v postmodernistični perspektivi podaja ocena, da sta moderna in 'uradna' sociologija deevalvriani v meri, kot sta vezani na moderno filozofijo in moderno znanost, tj. na misel moderne.
V postmodernistični perspektivi se tako postmodernistična sociologija kaže kot možnost 'nove' sociologije, v okviru 'uradne' discipline pa kot ena od fenomenološko orientiranih sociologij ali celo kot sinteza le-teh.
Na splošno pa je mogoče reči, da je narava te raziskave preozko zastavljena, da bi omogočala kaj več kot ugotovitev, da je vse, kar je povezano s postmodernizmom, še vedno zelo 'kontradiktorno' in 'nedoločljivo' – hkrati, in kljub temu, pa vredno premisleka, saj postmodernizem deluje tako, da 'znano' pokaže v novi luči in tako odpira vedno 'nova' vprašanja - tudi v okvirih sociologije.
Prvi razlogi za pisanje doktorske naloge z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija s podnaslovom 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije' so bili v večji meri subjektivne narave. S prihodom na delovno mesto asistentke na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na Oddelku za sociologijo, sem se namreč soočila z zahtevo, ki velja na Univerzi, da poglobim in razširim fond (svojega) sociološkega znanja.
Ključne besede: postmodernizem, sociologija, disertacije
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 474; Prenosov: 0 |
7. Vpetost organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo - odkrivanje, preiskovanje in dokazovanjeBoštjan Slak, 2019, doktorska disertacija Opis: Organizirana kriminaliteta je globalno percipirana kot ena izmed najresnejših groženj sodobni državni in socialno-družbeni ureditvi. Čeprav lahko v smislu modusa operandi govorimo o zelo starem pojavu, je organizirana kriminaliteta, v terminološki dikciji termin 19. stoletja. Navkljub dejstvu, da tako v smislu modusa operandi, kot v čisto jezikovnem smislu, ne gre za nov pojav, konkretne, globalno sprejete dikcije kaj je organizirana kriminaliteta vseeno še nimamo. Opazno je periodično re-fokusiranje med tem »kdo« je organizirana kriminaliteta in med »kaj je« organizirana kriminaliteta. Omenjena nedorečenost o tem »kaj je« organizirana kriminaliteta, gotovo služi političnim agendam, saj se preko poudarjanja, da organizirano kriminaliteto izvajajo tujci, oziroma neavtohtoni prebivalci neke države ustvarja moralno paniko, ki potem preko stroge represivne politične retorike prinaša politične točke. Na drugi strani se fokusiranje na vrsto kaznivih dejanj, ki prevladujejo znotraj klasične organizirane kriminalitete zakriva storilce beloovratniške in gospodarske kriminalitete, ki dejansko povzroča večjo škodo kot klasična organizirana kriminaliteta. Vpliv (na) gospodarstva se v diskurzu o organizirani kriminaliteti najpogosteje pojavi v navezavi govora o tendencah organizirane kriminalitete po t. i. infiltraciji v formalno gospodarstvo. Slednje je je pogosto videno, kot eno izmed največjih nevarnosti, ki jo povzroča organizirana kriminaliteta, čeprav empirični podatki o obstoju takih groženj niso najbolj preprečljivi (vsaj ne za večino držav). Vseeno pa, četudi skupine organizirane kriminalitete v formalno gospodarstvo ne vstopajo načrtno, fokusirano z izrecnem motivom izvajanja ali prikrivanja kaznivih dejanj so s formalnim gospodarstvom povezane zaradi naravnih denarnih tokov. Vsekakor tudi to ne sme biti spregledano. Neformalna in formalna gospodarska sfera sta neločljivo povezani, saj se vedno del sredstev, zasluženih v eni sferi porabi v drugi. Organizirana kriminaliteta oziroma člani skupin organizirane kriminalitete tu niso izjema, intenzivnost porabe njihovih sredstev v eni izmed sfer variira od višine njihovih (ne)legalnih sredstev in dejanskih razlogov ter želja po delovanju v drugi.
V Sloveniji raziskovanje o tovrstni prepletenosti organizirane kriminalitete in formalne ekonomije še ni bilo in zato disertacija predstavlja prvo takšno delo. S klasičnim bi-parcialnem pristopom smo vpogledali v stanje vpetosti organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo v Sloveniji. Prvi del disertacije zajema poglobljen in obsežen pregled literature, drugi pa empirično več dimenzionalno raziskovanje, pri katerem je bila za poglavitno metodo uporabljen pregled tožilskih spisov, druga metoda pa strukturirani intervjuju z osebami, ki se pri svojem delu srečujejo s odkrivanjem, preiskovanjem in sojenjem v primerih organizirane kriminalitete. Na podlagi dostopnih podatkov ugotavljamo, da v Sloveniji obseg vpetosti klasične organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo ni alarmantne obsežnosti. Med motivi, ki zavisijo od tipa dejavnosti s katero se ukvarjajo poslovni subjekti, ki jih imajo v lasti člani skupine organizirane kriminalitete in tipa kriminalne dejavnosti s katero se le ti ukvarjajo, prevladuje želja po legalnem podjetništvu. V primeru ko gre za izkoriščanje prostitucije, pa so poslovni subjektu uporabljeni tudi za olajševanje oziroma prikrivanje tovrstne aktivnosti. V Sloveniji se direktno preiskovanje vpetosti (infiltracije) organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo RS ne izvaja, se pa posredno preko finančnih preiskav, vseeno pogleda v ekonomsko vedenje članov skupin organizirane kriminalitete. V tem obziru, se nakazuje, da so same finančne preiskave dobro narejene in preiskovalci dovolj usposobljeni, toda največji problem predstavlja zakonodaja na področju odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki onemogoča ustrezno delovanje na tovrstnem področju. Prav tovrstna zakonodaja predstavlja problem tudi na področju preisk
Ključne besede: organizirana kriminaliteta, formalna ekonomija, vpetost, odkrivanje, preiskovanje, dokazovanje, doktorske disertacije
Objavljeno: 08.11.2019; Ogledov: 921; Prenosov: 141
Celotno besedilo (2,48 MB) |
8. Model odziva na kibernetske napade v jedrskih objektihSamo Tomažič, 2019, doktorska disertacija Opis: Raziskovanje področja izrednih dogodkov v jedrski varnosti je specifično. Svetovna zgodovina ponuja izredno malo število primerov jedrskih in radioloških nesreč, ki so privedle do resnih posledic škodljivega vpliva ionizirajočega sevanja na ljudi in okolje, kar kaže na posebno specifiko. Na področju jedrskega varovanja in kibernetske varnosti v jedrskih objektih je primerov še manj, obenem pa nihče ne želi ali ne sme deliti informacij o tovrstnih dogodkih.
V doktorski disertaciji je celovito predstavljena problematika kibernetske varnosti in odziva na kibernetske napade v jedrskih objektih oziroma v jedrskem sektorju na splošno. Izvedena raziskava je prva tovrstna v Sloveniji in ena izmed redkih v svetu.
Z metodo deskripcije smo pregledali članke, diplomske naloge, magistrske naloge, doktorske disertacije, strokovne spletne strani, knjige, znanstvene revije in najrazličnejše standarde, priporočila in navodila ter izvedli popis javno dostopnih virov, kot so državne zakonodaje, nacionalna poročila držav članic, predpise, smernice, dobre prakse, dokumente upravljavcev jedrskih objektov in upravnih organov ter poročila mednarodnih organizacij. Na podlagi omenjenega pregleda smo oblikovali teoretična izhodišča. Stanje smo nato natančno analizirali z vodenimi strukturiranimi intervjuji z mednarodnimi strokovnjaki, zaposlenimi v jedrskih objektih, pri upravnih organih, tehnično podpornih organizacijah, z dobavitelji računalniške opreme ter pri drugih, ki so zadolženi za kibernetsko varnost v jedrskem sektorju. Podatke smo nato obdelali z osnovano teorijo. Zbrani podatki predstavljajo izhodišče za pripravo modela odziva na kibernetske napade v jedrskih objektih, ki smo ga z metodo modeliranja izgradili, verificirali in validirali.
Na podlagi virov in mnenj stroke smo prišli do ugotovitev o problematiki, med katerimi najbolj izstopajo težave upravljavcev jedrskih objektov pri implementaciji ustreznih zaščitnih ukrepov na podlagi predpisov upravnih organov ter uporabi primernih smernic. Upravljavci jedrskih objektov so pri upravljanju kibernetske varnosti prepuščeni sami sebi, še posebej zaradi pomanjkanja izmenjave informacij v celotnem jedrskem sektorju doma in v tujini.
Na podlagi znanja in razumevanja smo izdelali model odziva na kibernetske napade v jedrskih objektih, ki je namenjen vsem deležnikom v jedrskem sektorju pri organiziranju svojih in skupnih aktivnosti v povezavi z odzivom na kibernetske napade. Model sestavljajo štiri dimenzije; deležniki, komunikacija, stopnjevanje in faze odziva. Izdelan model so dodatno validirali tudi ključni deležniki.
Z izdelanim modelom smo v sodelovanju z Upravo Republike Slovenije za jedrsko varnost in vsemi ključnimi deležniki organizirali prvo državno vajo s področja odziva na kibernetske napade v jedrskem sektorju. Med vajo smo se osredotočili le na dimenziji deležnikov in komunikacije med njimi, tako zaradi kompleksnosti modela kot zaradi prepoznanih največ pomanjkljivosti ravno na tem področju.
Model je dovolj splošen, da se ga lahko s prilagoditvami implementira tudi v druge sektorje kritične infrastrukture. Rezultati doktorske disertacije so na voljo širši javnosti in prinašajo pomemben prispevek k nacionalni in mednarodni varnosti na področju kritične infrastrukture. Na znanstvenem področju pa prinašajo inovativen in celovit model za obravnavanje kibernetskih napadov na kritično infrastrukturo, s poudarkom na zagotavljanju učinkovitega jedrskega varovanja in jedrske varnosti.
Ključne besede: kibernetska varnost, jedrsko varovanje, kritična infrastruktura, kibernetski napad, odziv, doktorske disertacije
Objavljeno: 04.04.2019; Ogledov: 950; Prenosov: 152
Celotno besedilo (12,37 MB) |
9. Strukturna analiza samomorov v slovenski policijiBruno Blažina, 2018, doktorska disertacija Opis: Samomor v policiji je v Evropi še vedno tabuizirana tema in dokaj neraziskano področje, ki doslej ni bilo podvrženo konkretnejši znanstveni analizi, kot je na primer področje samomorilnosti v varnostnih organih že desetletja podrobno proučevano v ZDA, na podlagi izsledkov pa pripravljeni ustrezni odzivi in preventivni ukrepi. Policisti v Evropi in njihove policijske organizacije so še vedno podvrženi različnim predsodkom, izvirajočim iz policijske subkulture, ki je večinoma povsod po svetu zelo podobna. Policisti in njihovi vodje imajo policista za posameznika, ki je nadpovprečno hraber in pošten, ki sam rešuje svoje težave in ne potrebuje drugih oseb, da bi jim morebiti zaupal svoje težave. Izražanje stiske, preveč emocionalno odzivanje in izkazovanje čustev niso zaželeni, psihične motnje ali celo bolezen pa so sramota. Prav tako je sramotno iskanje strokovne pomoči v primeru stiske in psihičnih težav, ki je velikokrat celo na nek način sankcionirano z omalovaževanjem takega posameznika kot slabiča ali »motene« osebe, nesposobne opravljati odgovorne policijske naloge ter nošenja in rokovanja s službenim orožjem.
Namen raziskave samomorov v slovenski policiji je bil proučiti skupne komponente in ugotovitve več ločenih raziskav in izvesti skupen sklep, na podlagi katerega bi laže in potrjeno dognali vzroke in skupne značilnosti samomorov v slovenski policiji in policiji kot stanovski organizaciji nasploh.
Raziskovalno nalogo smo razdelili na teoretični in empirični del ter povzeli skupne ugotovitve posameznih analiz, ki smo jih primerjali med seboj. Na koncu smo pripravili sklepne misli s priporočili za izboljšanje stanja na področju boja proti samomorilnosti v policiji.
Teoretični del obsega splošne doslej znane značilnosti in vrste samomora skozi zgodovino ter gibanje na področju samomorilnosti v državah Evropske unije in širše. Predstavimo tudi dosedanje že izvedene analize na temo samomorov v policiji primerljivih držav in slovenski policiji, saj so bili podatki doslej že proučevani v diplomskih nalogah diplomantov Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Še posebej podrobno predstavimo področje pojava samomorilnosti v avstrijski policiji ter izvedemo primerjavo s podatki o samomorilnosti v slovenski policiji. Obenem primerjamo način izvedbe psihološkega presejevanja kandidatov za policiste obeh policij in izpeljemo zaključke, ki kažejo, da je ogroženost zaradi samomorilnosti v slovenski policiji manjša od tiste v avstrijski policiji in policiji drugih primerljivih držav, da pa bi veljalo izboljšati sistem presejevanja kandidatov za policiste po vzoru avstrijskega modela. Podrobno predstavimo tudi izvedene teoretične osnove znanstvenih analiz, opravljenih na Psihiatrični kliniki Ljubljana v času po drugi svetovni vojni in po osamosvojitvi, in ugotovimo, da je trend samomorilnosti med slovensko splošno populacijo in med slovenskimi policisti podoben ter da se glede vzrokov, znanih indikatorjev in ugotovitve glede »kritične« in najbolj ogrožene skupine posameznikov podatki iz ugotovitve izvedenih študij deloma prekrivajo.
V empiričnem delu izvedemo primerjavo podatkov, pridobljenih v že izvedenih podobnih analizah samomorilnosti med splošno populacijo v Republiki Sloveniji, in rezultatov analiz raziskav, ki smo jih izvedli med policijsko populacijo v Republiki Sloveniji. Nekaj analiz je bilo opravljenih tudi s pomočjo zgodovinskega gradiva, ki smo ga na podlagi dovoljenja Arhivske komisije RS zbrali v Arhivu RS v Ljubljani. Pri zbiranju podatkov smo uporabili statistične podatke Svetovne zdravstvene organizacije, podatke Evropskega statističnega urada EUROSTAT, podatke, pridobljene v Statistični upravi RS (SURS), na Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ) oziroma Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) in Policiji ter v Arhivu Republike Slovenije.
Ključne besede: samomori, osebnostne lastnosti, socialni dejavniki, policija, policisti, policijska subkultura, doktorske disertacije
Objavljeno: 24.07.2018; Ogledov: 1309; Prenosov: 141
Celotno besedilo (5,41 MB) |
10. Modeli odvzema premoženja nezakonitega izvora - pravni, organizacijski in izvedbeni vidikiKatja Rejec Longar, 2018, doktorska disertacija Opis: V zadnjih letih se je iz ZDA tudi v Evropo preselila ideja, da je najučinkovitejši spopad z organiziranim in ekonomskim kriminalom odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja. S porastom organizirane kriminalitete so se namreč organizirane kriminalne združbe dokopale do precejšnje finančne moči ter z umazanim denarjem začele prodirati tudi v legalne sfere delovanja. Zaporne kazni za pregon tovrstnih aktivnosti niso več učinkovite v zadostni meri, zlasti ker imajo združbe z znatnimi finančnimi sredstvi s korupcijo moč vplivati na odločanje tako organov pregona, sodstva kot tudi finančnih institucij in celo zakonodajalcev. Opisanim specifikam organiziranega kriminala so se morala prilagoditi tudi orodja za boj proti njem. Eno od najučinkovitejših je zagotovo uporaba postopkov odvzema premoženja nezakonitega izvora.
V teoretičnem delu smo opredelili koncept odvzema premoženja nezakonitega izvora ter predstavili nekatere kritične poglede nanj. Ugotovili smo, da je odvzem premoženja š širši pojem kot je zgolj zaplemba premoženja saj obsega pet faz:
1. finančna preiskava,
2. zavarovanje premoženja,
3. zaplemba,
4. izvršba odločbe o zaplembi in
5. razpolaganje s premoženjem..
Na podlagi tega smo analizirali akte mednarodnih organizacij ter med seboj primerjali ureditve štirih držav članic EU, ki so na tem področju uspešne, ter Slovenije. Iz naše analize obveznosti in priporočil, ki nam jih nalagajo mednarodne organizacije ter iz primerijalno pravne analize ureditve držav članic EU, ki so na tem področju uspešne, izhaja, da morajo biti znotraj nacionalnega pravnega reda vse faze postavljene sistematično in mora celoten postopek biti istočasno podprt z ustreznimi centraliziranimi organizacijskimi strukturami.
V empiričnem delu smo izvedli anketo med slovenskimi policisti in tožilci. Na podlagi analize njihovih odgovorov smo ugotovili, da policisti in tožilci načeloma podpirajo odvzem premoženja nezakonitega izvora. Hkrati jih velika večina meni da slovenska zakonodaja ni sistematična in da ne daje dobre podlage za učinkovito izpeljavo postopka v kazenskem ali v civilnem okvirju. V povezavi z ustreznostjo slovenske organizacijske strukture na področju odvzema premoženja tako policisti in tožilci močno podpirajo ustanovitev dveh centraliziranih organov, prvega za izvajanje finančnih preiskav in postopka odvzema in drugega za upravljanje z zavarovanim in odvzetim premoženjem. Natančna analiza določb slovenske zakonodaje, ki ureja odvzem premoženja v kazenskem in civilnem postopku ter odsotnost centraliziranih organziacijskih struktur pritrjujeta stališčem slovenskih policistov in tožilcev.
Na podlagi ugotvoljenih standardov, ki zagotavljajo učinkovitost postopka oidzvema premoženja, tj sistematična urejenost vseh faz ter centralizirana organizacijska struktura, smo izdelali priporočila za vzpostavitev odvzema premoženja v Sloveniji, ki so uporabna tudi za druge države s kontinentalnim pravnim sistemom.
Ključne besede: finančne preiskave, odvzem premoženja nezakonitega izvora, zavarovanje premoženja, zaplembe, doktorske disertacije
Objavljeno: 23.05.2018; Ogledov: 1766; Prenosov: 219
Celotno besedilo (2,44 MB) |
