Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno v DKUM: 30.09.2021; Ogledov: 1431; Prenosov: 238
Celotno besedilo (3,20 MB)

Opis: Naš osnovni namen v sklopu kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja je bil ugotoviti, kateri najpomembnejši dejavnik je vzročno pomembno povezan z načrtom integritete, proučiti njegov vpliv na načrt integritete in poiskati razlog za razlike v postopkih zavezancev pri načrtu integritete, zlasti ob njegovi prvi implementaciji, s tem pa podrobneje proučiti in raziskati ta aktualni mehanizem za preprečevanje korupcije. V okviru kvalitativnega raziskovanja sta bila zastavljena dva cilja in postavljeni dve raziskovalni vprašanji, ki sta izhajali iz ciljev. V sklopu prvega cilja in prvega raziskovalnega vprašanja je bilo ugotovljeno, da 8,39 odstotka zavezancev načrta integritete ni implementiralo v okviru zakonsko določenega roka, kot ključni razlog za to je bila ugotovljena kadrovska preobremenjenost ali kadrovski primanjkljaj v organizaciji. V sklopu drugega cilja je bilo ugotovljeno, da so bili pri implementaciji načrta integritete uspešnejši zavezanci na državni ravni, v primerjavi z zavezanci na lokalni ravni. V sklopu drugega raziskovalnega vprašanja je bilo ugotovljeno, da je načrt integritete smiseln, smotrn, koristen in nujen preventivni protikorupcijski ukrep, a so bila ob tem podana tudi priporočila za njegovo izboljšanje, ki so bila na pobudo Komisije za preprečevanje korupcije RS predstavljena funkcijskim strokovnim nosilcem in vodstvu Komisije, ob tem so bila v nadaljevanju večinoma upoštevana. Tudi za kvantitativno raziskovanje sta bila zastavljena dva cilja. V sklopu prvega cilja so bili ugotovljeni statistično značilni povezanost, vpliv in razlike med spremenljivkami, kot so integriteta organizacije, načrt integritete, demografski in drugi podatki. V sklopu drugega cilja so bili pridobljeni odgovori na vprašanja, na katera med predhodno raziskavo nismo prejeli odgovorov, in odgovori, ki so dodatno potrdili rezultate, pridobljene v predhodni raziskavi. Postavljeni so bili tudi glavno raziskovalno vprašanje, osem raziskovalnih vprašanj in osem izvedenih hipotez. V sklopu glavnega raziskovalnega vprašanja je bilo ugotovljeno, da stopnja integritete organizacije vpliva na sprejetost in ponotranjenje vsebine načrta integritete, vendar ta ni bila razlog za neuspešno implementacijo načrtov integritete nekaterih zavezancev v Sloveniji v letu 2012. Naša prva hipoteza je bila, da sta integriteta organizacije in načrt integritete statistično značilno povezana ali da med njima obstaja pozitivna statistično značilna korelacija. Druga hipoteza je bila, da integriteta organizacije statistično značilno vpliva na načrt integritete. Tretja hipoteza je bila, da izmed demografskih in drugih podatkov na načrt integritete statistično značilno najbolj vpliva integriteta organizacije. Četrta hipoteza je bila, da v načrtu integritete obstajajo statistično značilne razlike med zavezanci na lokalni in državni ravni. Peta hipoteza je bila, da je integriteta organizacije statistično značilno vplivala na razloge za nepravočasno sprejetje načrtov integritete (do roka 5. 6. 2012). Šesta hipoteza je bila, da je z vidika demografskih podatkov na razloge za nepravočasno sprejetje načrtov integritete (do roka 5. 6. 2012) statistično značilno najbolj vplivala raven organizacije. Sedma hipoteza je bila, da so med razlogi za nepravočasno sprejetje načrtov integritete (do roka 5. 6. 2012) statistično značilne razlike med zavezanci na lokalni in državni ravni. Zadnja, osma hipoteza pa je bila, da med pravočasnostjo sprejetja načrtov integritete (tj. do roka 5. 6. 2012) in ravnjo organizacije obstaja statistično značilna povezanost ali (so)odvisnost. Hipoteze so bile preverjene z multivariatnimi statističnimi metodami. Prva hipoteza je bila preverjena s faktorsko analizo, druga z regresijsko in SEM-analizo, tretja, peta in šesta hipoteza z regresijsko analizo, četrta z diskriminantno analizo, sedma s t-testom in osma hipoteza s hi-kvadrat testom. Na podlagi rezultatov izvedenih analiz so bile vse hipoteze, razen pete, potrjene.
Ključne besede: preprečevanje korupcije, integriteta, načrti integritete, integriteta organizacije, modeliranje strukturnih enačb, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 21.01.2021; Ogledov: 2796; Prenosov: 795
Celotno besedilo (6,91 MB)

Opis: V disertaciji so opisani vzroki za nastanek vojn na območju nekdanje Jugoslavije, ki jo danes poznamo pod nazivom Zahodni Balkan in dejavniki, ki so vplivali na razvoj sovražnosti pred vojnami in posledice. Mednarodna skupnost se je reševanja predvojnih problemov lotevala z vnaprejšnjim nezaupanjem in miselnimi vzorci, ki niso ustrezali dejanskim razmeram. Hkrati so upoštevali predvsem svoje posebne interese. Vojne v devetdesetih so to nazorno pokazale. Prebivalci v regiji se pri komunikaciji v mednarodnem okolju izogibajo lastni geografski identifikaciji. Ne opredeljujejo se po nazivu Balkan zaradi vseh negativnih in slabšalnih opisov, ki so se nabrali skozi stoletja v širši mednarodni skupnosti. Mednarodna skupnost je spoznala kako so nekateri v preteklosti izvajani politični eksperimenti v regiji dosegli manj kot je bilo želeno ter se zaveda, da je potrebno najti nove mehanizme reševanja konfliktnih situacij. Evropa in širša mednarodna skupnost je prepoznala, potrebna je nova strategija za Zahodni Balkan. S politiko zapiranja meja in nenaklonjenostjo novim članicam, se ne prispeva k stabilnosti v regiji. Vključevanje novih držav iz Zahodnega Balkana v EU ni realno v prihodnjih letih. Evropska komisija resda ima napisano strategijo širjenja na Zahodni Balkan vendar realnost in odziv posameznih držav članic EU kaže nesporno dejstvo, da širitve z novimi članicami ne vidijo v istih časovnih okvirih kakor predvideva strategija. Raziskava ponuja nov model potrebnih ukrepov in prioritet, ki bi jih mednarodna skupnost morala vpeljevati v regiji v prihodnje. Raziskavo smo izvedli s primerjalno analizo že obstoječega gradiva, opravili smo daljše intervjuje s strokovnjaki, ki poznajo regijo podrobno, ter analizirali že izvedene ukrepe v svetu kot primere dobre ali slabe prakse. S sintezo v raziskavi pridobljenih podatkov smo prikazali rezultate in iz njih izpeljali ustrezne zaključke. Ukrepi novega modela lahko pripomorejo, da bodo potrebne reforme lažje izvedene. Model poudarja tudi vse tiste elemente varnosti, ki so ključni za stabilnost regije in preprečevanje konfliktov v prihodnje. Bistvo novega modela je z reformami doseči delovanje pravne države, posodobitev javne uprave, poenotenje poslovnega okolja z davčno politiko in institucijami nadzora, odpreti in zaščititi konkurenčnost delovne sile, vzpostaviti delujoče socialne, zdravstvene in pokojninske sisteme ter ustvariti pogoje za delovanje civilne družbe. Izdelati je treba proaktiven in dinamičen razvoj odnosov na ravni mednarodne skupnosti. Varnostni koncept za Zahodni Balkan mora postati načrt celotne Evrope in širše mednarodne skupnosti kot del stabilnosti širše regije. Upravljanje s konflikti, delujoče institucije v okviru pravne države in svobodne civilne družbe morajo biti uporabljene kot preventiva pred kakršnimkoli nasiljem. Nov model je ob upoštevanju lokalnih posebnosti mogoče implementirati tudi v drugih regionalnih konfliktnih območjih.
Ključne besede: mednarodna skupnost, varnost, Zahodni Balkan, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 28.02.2020; Ogledov: 1866; Prenosov: 286
Celotno besedilo (2,11 MB)

Opis: Raziskovanje področja izrednih dogodkov v jedrski varnosti je specifično. Svetovna zgodovina ponuja izredno malo število primerov jedrskih in radioloških nesreč, ki so privedle do resnih posledic škodljivega vpliva ionizirajočega sevanja na ljudi in okolje, kar kaže na posebno specifiko. Na področju jedrskega varovanja in kibernetske varnosti v jedrskih objektih je primerov še manj, obenem pa nihče ne želi ali ne sme deliti informacij o tovrstnih dogodkih. V doktorski disertaciji je celovito predstavljena problematika kibernetske varnosti in odziva na kibernetske napade v jedrskih objektih oziroma v jedrskem sektorju na splošno. Izvedena raziskava je prva tovrstna v Sloveniji in ena izmed redkih v svetu. Z metodo deskripcije smo pregledali članke, diplomske naloge, magistrske naloge, doktorske disertacije, strokovne spletne strani, knjige, znanstvene revije in najrazličnejše standarde, priporočila in navodila ter izvedli popis javno dostopnih virov, kot so državne zakonodaje, nacionalna poročila držav članic, predpise, smernice, dobre prakse, dokumente upravljavcev jedrskih objektov in upravnih organov ter poročila mednarodnih organizacij. Na podlagi omenjenega pregleda smo oblikovali teoretična izhodišča. Stanje smo nato natančno analizirali z vodenimi strukturiranimi intervjuji z mednarodnimi strokovnjaki, zaposlenimi v jedrskih objektih, pri upravnih organih, tehnično podpornih organizacijah, z dobavitelji računalniške opreme ter pri drugih, ki so zadolženi za kibernetsko varnost v jedrskem sektorju. Podatke smo nato obdelali z osnovano teorijo. Zbrani podatki predstavljajo izhodišče za pripravo modela odziva na kibernetske napade v jedrskih objektih, ki smo ga z metodo modeliranja izgradili, verificirali in validirali. Na podlagi virov in mnenj stroke smo prišli do ugotovitev o problematiki, med katerimi najbolj izstopajo težave upravljavcev jedrskih objektov pri implementaciji ustreznih zaščitnih ukrepov na podlagi predpisov upravnih organov ter uporabi primernih smernic. Upravljavci jedrskih objektov so pri upravljanju kibernetske varnosti prepuščeni sami sebi, še posebej zaradi pomanjkanja izmenjave informacij v celotnem jedrskem sektorju doma in v tujini. Na podlagi znanja in razumevanja smo izdelali model odziva na kibernetske napade v jedrskih objektih, ki je namenjen vsem deležnikom v jedrskem sektorju pri organiziranju svojih in skupnih aktivnosti v povezavi z odzivom na kibernetske napade. Model sestavljajo štiri dimenzije; deležniki, komunikacija, stopnjevanje in faze odziva. Izdelan model so dodatno validirali tudi ključni deležniki. Z izdelanim modelom smo v sodelovanju z Upravo Republike Slovenije za jedrsko varnost in vsemi ključnimi deležniki organizirali prvo državno vajo s področja odziva na kibernetske napade v jedrskem sektorju. Med vajo smo se osredotočili le na dimenziji deležnikov in komunikacije med njimi, tako zaradi kompleksnosti modela kot zaradi prepoznanih največ pomanjkljivosti ravno na tem področju. Model je dovolj splošen, da se ga lahko s prilagoditvami implementira tudi v druge sektorje kritične infrastrukture. Rezultati doktorske disertacije so na voljo širši javnosti in prinašajo pomemben prispevek k nacionalni in mednarodni varnosti na področju kritične infrastrukture. Na znanstvenem področju pa prinašajo inovativen in celovit model za obravnavanje kibernetskih napadov na kritično infrastrukturo, s poudarkom na zagotavljanju učinkovitega jedrskega varovanja in jedrske varnosti.
Ključne besede: kibernetska varnost, jedrsko varovanje, kritična infrastruktura, kibernetski napad, odziv, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 04.04.2019; Ogledov: 2032; Prenosov: 327
Celotno besedilo (12,37 MB)

Opis: V zadnjih letih se je iz ZDA tudi v Evropo preselila ideja, da je najučinkovitejši spopad z organiziranim in ekonomskim kriminalom odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja. S porastom organizirane kriminalitete so se namreč organizirane kriminalne združbe dokopale do precejšnje finančne moči ter z umazanim denarjem začele prodirati tudi v legalne sfere delovanja. Zaporne kazni za pregon tovrstnih aktivnosti niso več učinkovite v zadostni meri, zlasti ker imajo združbe z znatnimi finančnimi sredstvi s korupcijo moč vplivati na odločanje tako organov pregona, sodstva kot tudi finančnih institucij in celo zakonodajalcev. Opisanim specifikam organiziranega kriminala so se morala prilagoditi tudi orodja za boj proti njem. Eno od najučinkovitejših je zagotovo uporaba postopkov odvzema premoženja nezakonitega izvora. V teoretičnem delu smo opredelili koncept odvzema premoženja nezakonitega izvora ter predstavili nekatere kritične poglede nanj. Ugotovili smo, da je odvzem premoženja š širši pojem kot je zgolj zaplemba premoženja saj obsega pet faz: 1. finančna preiskava, 2. zavarovanje premoženja, 3. zaplemba, 4. izvršba odločbe o zaplembi in 5. razpolaganje s premoženjem.. Na podlagi tega smo analizirali akte mednarodnih organizacij ter med seboj primerjali ureditve štirih držav članic EU, ki so na tem področju uspešne, ter Slovenije. Iz naše analize obveznosti in priporočil, ki nam jih nalagajo mednarodne organizacije ter iz primerijalno pravne analize ureditve držav članic EU, ki so na tem področju uspešne, izhaja, da morajo biti znotraj nacionalnega pravnega reda vse faze postavljene sistematično in mora celoten postopek biti istočasno podprt z ustreznimi centraliziranimi organizacijskimi strukturami. V empiričnem delu smo izvedli anketo med slovenskimi policisti in tožilci. Na podlagi analize njihovih odgovorov smo ugotovili, da policisti in tožilci načeloma podpirajo odvzem premoženja nezakonitega izvora. Hkrati jih velika večina meni da slovenska zakonodaja ni sistematična in da ne daje dobre podlage za učinkovito izpeljavo postopka v kazenskem ali v civilnem okvirju. V povezavi z ustreznostjo slovenske organizacijske strukture na področju odvzema premoženja tako policisti in tožilci močno podpirajo ustanovitev dveh centraliziranih organov, prvega za izvajanje finančnih preiskav in postopka odvzema in drugega za upravljanje z zavarovanim in odvzetim premoženjem. Natančna analiza določb slovenske zakonodaje, ki ureja odvzem premoženja v kazenskem in civilnem postopku ter odsotnost centraliziranih organziacijskih struktur pritrjujeta stališčem slovenskih policistov in tožilcev. Na podlagi ugotvoljenih standardov, ki zagotavljajo učinkovitost postopka oidzvema premoženja, tj sistematična urejenost vseh faz ter centralizirana organizacijska struktura, smo izdelali priporočila za vzpostavitev odvzema premoženja v Sloveniji, ki so uporabna tudi za druge države s kontinentalnim pravnim sistemom.
Ključne besede: finančne preiskave, odvzem premoženja nezakonitega izvora, zavarovanje premoženja, zaplembe, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 23.05.2018; Ogledov: 3015; Prenosov: 342
Celotno besedilo (2,44 MB)