Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu je prikazano poročanje francoskih časopisov o vojni za obrambo samostojne Slovenije, ki je potekala med 26. oziroma 27. junijem ter 7. julijem 1991. V ta namen sta bila analizirana najpomembnejša dnevnika, Le Monde in Le Figaro, pri čemer je bila upoštevana tudi najbolj relevantna literatura. Osamosvojitev Slovenije, ki je bila razglašena 25. junija 1991, je med jugoslovanskimi oblastmi in njihovimi oboroženimi silami, Jugoslovansko ljudsko armado, ki so razdružitvi močno nasprotovali in želeli preprečiti razpad jugoslovanske federacije, naletela na oster odpor. Prve dni je bila Slovenija prepuščena moči lastnih oboroženih sil in civilnega prebivalstva, nato pa je v krizo z diplomatskimi akcijami posegla Evropska gospodarska skupnost, pri kateri je bila ena izmed pomembnejših držav Francija. Poročanje analiziranih francoskih dnevnikov je bilo najpogosteje kronološko – dopisniki so po večini spremljali in poročali o odločitvah slovenskega in jugoslovanskega političnega vrha ter o posredovanju evropske dvanajsterice, nekateri pa so dogodke tudi kritično analizirali. V stališčih francoskega političnega vrha je bilo skozi poročanja obeh najbolj reprezentativnih francoskih dnevnikov mogoče zaznati dve nasprotujoči si prizadevanji – ohraniti enotno Jugoslavijo, ob tem pa upoštevati načelo samoodločbe narodov. Vztrajno željo po francoskem obvarovanju ozemeljske integritete Jugoslavije so usmerjali tradicionalna francosko-srbska povezava, bojazen pred eskalacijo etničnih konfliktov na Balkanu, posledično pa tudi pred ponovnim vzponom Nemčije in preteklimi rivalstvi ter možnimi razprtijami v okviru Evropske gospodarske skupnosti. Spremembo v miselnosti evropskih držav in Združenih držav Amerike je sčasoma povzročila agresija Jugoslovanske ljudske armade. Odločnost Slovencev, vojaška vztrajnost slovenskih obrambni sil (Teritorialne obrambe, milice) in diplomatske povezave slovenskih politikov so 7. julija privedle do podpisa Brionske deklaracije, s čimer je bila potrjena prekinitev sovražnosti, Slovenija pa se je zavezala, da za tri mesece »zamrzne« svojo osamosvojitev.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, Francija, 1991, vojna za obrambo samostojnosti, diplomacija, Jugoslovanska ljudska armada, Le Monde, Le Figaro, Evropska gospodarska skupnost, Konferenca za evropsko varnost in sodelovanje
Objavljeno v DKUM: 05.10.2022; Ogledov: 835; Prenosov: 286
Celotno besedilo (1,37 MB)

Opis: V magistrskem delu je avtor prikazal odnos britanske zunanje politike do političnih problemov na Koroškem v obdobju od konca prve svetovne vojne do izvedbe plebiscita oktobra 1920. V ta namen je avtor analiziral neobjavljene primarne vire, ki jih hrani Britanski državni arhiv (The National Archives) v Londonu. Upošteval je tudi objavljene dokumente britanske diplomacije in najbolj relevantno literaturo. Koroško vprašanje je želel prikazati na izviren način, saj dosedanje študije niso poglobljeno upoštevale zornega kota Velike Britanije, ene izmed takrat najpomembnejših držav pri kompliciranem oblikovanju povojne ureditve Evrope in sveta. Območje Celovške kotline je namreč takoj po koncu prve svetovne vojne postalo sporno, saj sta si ga želeli priključiti Avstrija in Država SHS, ki sta nastali na ruševinah Avstro-Ogrske. Do januarja 1919 sta državi (Država SHS se je decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS) spor preko vojaških bojev in pogajanj o premirju reševali sami, nato pa so vmes posegle svetovne velesile, ki so na pariški mirovni konferenci oblikovale povojno ureditev sveta in na koncu za Celovško kotlino določile izvedbo ljudskega glasovanja – plebiscita. Njegovo izvedbo so zaupali t. i. mednarodni plebiscitni komisiji (ki jo je vodil britanski polkovnik Sydney Capel Peck), ki se je v slabih štirih mesecih delovanja soočala s številnimi problemi, na koncu pa v določenem roku izvedla plebiscit. Avtor je ugotovil, da so do aprila 1919 koroškemu vprašanju Britanci posvečali malo pozornosti, v naslednji fazi pa kar veliko. Vsekakor so bili že zgodaj seznanjeni z nacionalno strukturo Koroške oz. bolje rečeno Celovške kotline, obenem pa tudi z gospodarskimi razmerami v njej in njenim ekonomskim potencialom. Britanci so se tudi zavedali, da je etnična meja med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom potekala po reki Dravi, a pri takšni razmejitvi niso vztrajali. Diplomacija Londona je skušala ohraniti nevtralen odnos do obeh sprtih strani, medtem ko je Italija podpirala avstrijske interese, Francija jugoslovanske, ameriški predsednik Wilson pa je zagovarjal nedeljivost Celovške kotline. Arhivsko gradivo nam hkrati ponuja veliko novih elementov, da bolje osvetlimo in učinkoviteje obrazložimo kompleksnost enega izmed tedanjih ključnih geopolitičnih vprašanj povojne Evrope, in sicer kako omogočiti Avstriji ugodne gospodarske razmere, da bi samostojno zaživela. Zavezniki so namreč želeli preprečiti njeno združitev z Nemčijo (anšlus) in širjenje boljševizma vanjo.
Ključne besede: Koroška, Velika Britanija, Avstrija, Kraljevina SHS, 1918–1920, diplomacija, plebiscit, pariška mirovna konferenca, gospodarstvo, Sydney Capel Peck, Charles Delme Radcliffe, Rudolf Maister
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 1149; Prenosov: 218
Celotno besedilo (769,73 KB)

Opis: Članek se ukvarja z vprašanjem progresivnega razvoja in posebnosti diplomatskega prava. V njem se avtor osredotoča na vprašanje 42. člena Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih (in povezanih členov) ter "pravnih praznin", ki se pojavljajo pri razumevanju določb tega (in povezanih členov). Temeljna ugotovitev avtorja je, da nekonsistentnosti v Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih niso odraz namenske relativizacije posamičnih določb mednarodnopravnega dokumenta, ampak bolj odsev varoval, ki so bile pridane k 42. členu te konvencije.
Ključne besede: diplomatsko pravo, Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, gospodarska diplomacija
Objavljeno v DKUM: 01.08.2018; Ogledov: 923; Prenosov: 65
Celotno besedilo (214,80 KB)

Opis: Vsaka država svoje nacionalne interese na različnih področjih varuje kot najbolje zna in v ta namen izvaja različne preventivne ukrepe od političnih in diplomatskih, kulturnih do vojaško-obveščevalnih ukrepov in dejavnosti. Diplomacija je tako po eni strani način urejanja odnosov med suverenimi državami po mirni poti, po drugi strani pa je kot organizacija sredstvo za izvajanje tega urejanja odnosov, torej zunanje politike držav. Diplomacija se deli na več področij, med njimi tudi na vojaško. Slednja je dejavnost, ki je namenjena vzdrževanju, vzpostavitvi in krepitvi vseh področij vojaškega in obrambnega sodelovanja med državami. Značilno zanjo je razvijanje, urejanje in poglabljanje odnosov med oboroženimi silami držav. Vodja vojaških predstavništev je vojaški ataše, ki je diplomat in hkrati visoki častnik, predstavnik oboroženih sil države pošiljateljice, ki deluje v sestavu njene diplomatske misije v državi gostiteljici. Med glavnimi nalogami sta reprezentativno-protokolarna in strokovno-funkcionalna nalogi. V okviru slednje vojaški ataše zbira podatke, ki so pomembni za državo pošiljateljico. Nobena država ne bo izpostavljala svojega vojaškega atašeja, da bi se ob svojem delu ukvarjal še s klasično obveščevalno dejavnostjo, saj je vojaški ataše pod prevelikim nadzorom varnostnih služb države, v kateri je akreditiran in mora delovati v skladu z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih. Kljub temu pa lahko iznajdljivi vojaški ataše svoji državi zagotavlja pomembne podatke in informacije ter tako prispeva k njeni obveščenosti v najširšem pomenu besede.
Ključne besede: diplomacija, vojaška diplomacija, vojaški ataše, obrambni ataše, obveščevalna dejavnost, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.10.2016; Ogledov: 1763; Prenosov: 209
Celotno besedilo (703,71 KB)

Opis: V pogojih gospodarske globalizacije pridobiva klasična diplomacija, v povezavi z gospodarsko, vse bolj na pomenu. Ekonomska diplomacija je pomemben del razvoja in spodbujanja gospodarstva in mednarodnih odnosov. Nanaša se na dejavnosti, ki vključujejo povečanje izvoza, pritegnitev tujih naložb, članstva v mednarodnih organizacijah, predstavitev značilnosti in prednosti nacionalnega gospodarstva in posameznih podjetij, kot tudi varstvo njihovih ekonomskih interesov. Medtem ko v razvitih evropskih in svetovnih državah obstaja sistem ekonomske diplomacije, za Hrvaško to ne drži. Hrvaška od svoje osamosvojitve še ni določila dolgoročne strategije razvoja ekonomske diplomacije. Država malega odprtega gospodarstva, kot je Hrvaška, zahteva večjo udeležbo na svetovnem trgu in iskanje lastnih specializiranih področij, na katerih bo gospodarstvo izgradilo svojo konkurenčno prednost. Ekonomska diplomacija je za Hrvaško še posebej pomembna zaradi dolgoročnega deficita v zunanjetrgovinski bilanci, pa tudi zaradi nenadnih upadov tujih investicij. Hrvaška potrebuje moderno kombinacijo politične in ekonomske diplomacije, ki bi tujim podjetjem omogočila lažji dostop do notranjega trga, vendar bi tudi ponudila pomoč tujim podjetjem lažji dostop do notranjega trga in ponudila pomoč za boljše in konkurenčno delovanje na tujih trgih. Z vstopom v Evropsko unijo so se Hrvaški odprli novi trgi, zato bi bilo koristno povečati izvoz in na ta način stimulirati rast proizvodnje ter ekonomsko okrevanje države. Pospeševanje izvoza je ena temeljnih nalog ekonomske diplomacije na Hrvaškem, ki opravlja različne aktivnosti, s katerimi želi olajšati poslovanje v tujini.
Ključne besede: diplomacija, ekonomska diplomacija, izvoz
Objavljeno v DKUM: 23.08.2016; Ogledov: 1494; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,40 MB)