1. Pregled francoskih virov o nacionalnem vprašanju Jugoslavije v 80. letih 20. stoletjaKaja Mujdrica, Gorazd Bajc, 2024, pregledni znanstveni članek Opis: Glavni namen prispevka je prikazati pregled francoskega gradiva za preučevanje nacionalnega vprašanja Jugoslavije v 80. letih 20. stoletja in problematiko njegove dostopnosti. Pri tem je poseben poudarek namenjen neobjavljenemu gradivu, ki ga hranita francoska diplomatska arhiva Ministrstva za zunanje zadeve v Nantesu in La Courneuvu ter državni arhiv v Pierrefitte-sur-Seine, v Parizu. Avtorja izpostavita tudi za naslovno tematiko relevantne francoske objavljene vire: dnevniške in spominske zapise, časopisje, spletno gradivo. Ugotavljata, da je gradiva precej, da je sistematično organizirano in dobro ohranjeno.
Ključne besede: zgodovina Jugoslavije, Francija, Jugoslavija, nacionalno vprašanje, diplomacija, neobjavljeni viri, objavljeni viri
Objavljeno v DKUM: 18.07.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 9
 Celotno besedilo (712,56 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Analiza poročanja izbranega avstrijskega tiska o vojni za obrambo samostojne Slovenije 1991 : magistrsko deloKlemen Pucko, 2025, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je prikazana analiza poročanja izbranih avstrijskih časopisov o vojni za obrambo samostojne Slovenije, ki je potekala med 27. junijem in 7. julijem 1991. Za namen magistrskega dela sta bila analizirana glavna štajerska deželna časnika, Kleine Zeitung in Neue Zeit ter osrednji avstrijski dunajski časniki Der Standard, Die Presse, Kurier in Neue Kronen Zeitung. Pri tem je bila upoštevana tudi najbolj relevantna literatura. Razglasitev samostojne Slovenije, ki se je zgodila 25. junija 1991, je privedla do konfrontacije med slovenskim državnim vodstvom, slovenskimi oboroženimi silami Teritorialno obrambo in slovensko milico na eni strani ter med jugoslovanskim državnim vodstvom v Beogradu in njim podrejenimi Jugoslovansko ljudsko armado, zvezno milico in carino na drugi strani. Jugoslovanske oblasti in Jugoslovanska ljudska armada so želeli ohraniti enotno Jugoslavijo in preprečiti razpad države. Cilj Slovenije je bil obraniti samostojnost in doseči mednarodno priznanje. Pri tem je potrebno omeniti izjemno enotnost slovenskega prebivalstva, ki je tekom vojne za obrambo samostojne Slovenije bodisi v vojaški bodisi v civilni vlogi pripomoglo k temu, da agresor svojega cilja ni dosegel. Razglasitev samostojne države sprva ni naletela na pozitiven odziv v očeh mednarodne skupnosti. V prvi vrsti moramo tu omeniti predhodnico Evropske unije, Evropsko gospodarsko skupnost, znotraj katere je pomembno vlogo odigrala Nemčija, zasluga za prispevani delež pa pripada tudi Avstriji in Združenim državam Amerike. Avstrijski časopisi so o dogajanju v Sloveniji poročali obširno in kronološko. V Sloveniji so imeli dopisnike, ki so poročali o dogajanju v politiki in na bojišču. Pri deželnih časopisih je potrebno izpostaviti to, da so se za razliko od dunajskih časopisov bolj posvetili dogajanju na meji in obmejnih krajih. V časopisih je bilo zaslediti tudi mnenja in analize o dogajanju v Sloveniji. Avstrijski politični vrh je bil osamosvojitvi Slovenije »neuradno« naklonjen, vendar so pri tem vseskozi poudarjali politiko nevmešavanja v notranje zadeve Jugoslavije, spoštovanje mednarodnega prava in tudi spoštovanje pravice do samoodločbe slovenskega naroda, ki je z veliko večino na plebiscitu podprl željo po odhodu iz Jugoslavije, na koncu pa to tudi z dejanji tekom vojne za Slovenijo še enkrat potrdil. Poleg državne politike je potrebno izpostaviti aktivnosti avstrijskih lokalnih politikov na nivoju mest in dežel, saj so nekateri izmed njih odločno podprli slovensko osamosvojitev in se slovesnosti 26. junija 1991 tudi sami udeležili. Odpor Teritorialne obrambe in milice je v povezavi s slovenskim političnim lobiranjem na področju diplomacije in odločnostjo slovenskega prebivalstva privedel do tega, da so si vodilne evropske države glede vprašanja Slovenije premislile. Vprašanje ohranitve Jugoslavije je zamenjalo vprašanje prekinitve ognja in »nadaljevanja« procesa osamosvojitve, ki se je 7. julija 1991 s podpisom Brionske deklaracije tudi zgodilo. Slovenija je s podpisom deklaracije za tri mesece začasno »zamrznila« proces osamosvojitve, s tem pa je postalo jasno, da se v jugoslovansko federacijo ne bo vrnila.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, Avstrija, 1991, vojna za obrambo samostojnosti, diplomacija, Jugoslovanska ljudska armada, Teritorialna obramba, Neue Zeit, Kleine Zeitung, Der Standard, Die Presse, Kurier, Neue Kronen Zeitung, Evropska gospodarska skupnost, Konferenca za evropsko varnost in sodelovanje
Objavljeno v DKUM: 07.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,43 MB) |
3. Vojna za obrambo samostojne Slovenije (1991) v luči poročanja francoskih časopisov : magistrsko deloKaja Mujdrica, 2022, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je prikazano poročanje francoskih časopisov o vojni za obrambo samostojne Slovenije, ki je potekala med 26. oziroma 27. junijem ter 7. julijem 1991. V ta namen sta bila analizirana najpomembnejša dnevnika, Le Monde in Le Figaro, pri čemer je bila upoštevana tudi najbolj relevantna literatura. Osamosvojitev Slovenije, ki je bila razglašena 25. junija 1991, je med jugoslovanskimi oblastmi in njihovimi oboroženimi silami, Jugoslovansko ljudsko armado, ki so razdružitvi močno nasprotovali in želeli preprečiti razpad jugoslovanske federacije, naletela na oster odpor. Prve dni je bila Slovenija prepuščena moči lastnih oboroženih sil in civilnega prebivalstva, nato pa je v krizo z diplomatskimi akcijami posegla Evropska gospodarska skupnost, pri kateri je bila ena izmed pomembnejših držav Francija. Poročanje analiziranih francoskih dnevnikov je bilo najpogosteje kronološko – dopisniki so po večini spremljali in poročali o odločitvah slovenskega in jugoslovanskega političnega vrha ter o posredovanju evropske dvanajsterice, nekateri pa so dogodke tudi kritično analizirali. V stališčih francoskega političnega vrha je bilo skozi poročanja obeh najbolj reprezentativnih francoskih dnevnikov mogoče zaznati dve nasprotujoči si prizadevanji – ohraniti enotno Jugoslavijo, ob tem pa upoštevati načelo samoodločbe narodov. Vztrajno željo po francoskem obvarovanju ozemeljske integritete Jugoslavije so usmerjali tradicionalna francosko-srbska povezava, bojazen pred eskalacijo etničnih konfliktov na Balkanu, posledično pa tudi pred ponovnim vzponom Nemčije in preteklimi rivalstvi ter možnimi razprtijami v okviru Evropske gospodarske skupnosti. Spremembo v miselnosti evropskih držav in Združenih držav Amerike je sčasoma povzročila agresija Jugoslovanske ljudske armade. Odločnost Slovencev, vojaška vztrajnost slovenskih obrambni sil (Teritorialne obrambe, milice) in diplomatske povezave slovenskih politikov so 7. julija privedle do podpisa Brionske deklaracije, s čimer je bila potrjena prekinitev sovražnosti, Slovenija pa se je zavezala, da za tri mesece »zamrzne« svojo osamosvojitev.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, Francija, 1991, vojna za obrambo samostojnosti, diplomacija, Jugoslovanska ljudska armada, Le Monde, Le Figaro, Evropska gospodarska skupnost, Konferenca za evropsko varnost in sodelovanje
Objavljeno v DKUM: 05.10.2022; Ogledov: 835; Prenosov: 441
Celotno besedilo (1,37 MB) |
4. Filip II. Makedonski in vzpon MakedoncevMarko Gorjup, 2021, magistrsko delo Opis: Vzpon antične Makedonije je pogosto povezan s imenom Aleksandra Velikega, medtem ko je njegov oče Filip II Makedonski manj znana zgodovinska osebnost in se mu v splošnem diskurzu običajno ne pripisuje velikega pomena. Sodobnejša odkritja in prizadevanja postavljajo Filipa II Makedonskega v drugačno luč ter kljub pomanjkanjem virov in dokazov postopoma odkrivajo uvid v dejansko naravo njegovega prispevka k vzponu Makedoncev. Okoliščine, v katerih sta oba kralja sprejela vladavino nad svojo deželo, se pomembno razlikujejo in segajo od ene v drugo skrajnost. Filip je prevzel nestabilno in izčrpano deželo na robu propada, Aleksander pa mogočno silo z najmodernejšo opremljeno in visoko izurjeno vojsko ter bogatimi finančnimi sredstvi. Razkorak med eno in drugo skrajnostjo je rezultat Filipovega dela: sistematično izpeljanih korakov spretnega obvladovanja velikih realnih tveganj, premišljenega in preračunljivega razvijanja odnosov z nasprotniki in zavezniki ter manipulacije med njimi, inovativnega in intenzivnega razvoja organizacije in tehnologije vojskovanja, hkrati pa pogumnega lastnega udejstvovanja in izpostavljanja v kombinaciji z retoričnim motiviranjem in zagotavljanjem lojalnosti. Podroben pregled Filipovih življenjskih dosežkov v kontekstu dejanskih okoliščin jasno kaže njegovo ključno in temeljno vlogo v vzpostavljanju temeljev in izhodišč, ki so Makedoniji pod vodstvom sina Aleksandra kasneje omogočili nadaljnjo širitev v končno podobo imperija svetovnih razsežnosti.
Ključne besede: Filip II Makedonski, vojaške reforme, diplomacija, Makedonski imperij
Objavljeno v DKUM: 26.10.2021; Ogledov: 2032; Prenosov: 114
Celotno besedilo (777,47 KB) |
5. Velika Britanija in Koroška, 1918–1920Janez Osojnik, 2018, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu je avtor prikazal odnos britanske zunanje politike do političnih problemov na Koroškem v obdobju od konca prve svetovne vojne do izvedbe plebiscita oktobra 1920. V ta namen je avtor analiziral neobjavljene primarne vire, ki jih hrani Britanski državni arhiv (The National Archives) v Londonu. Upošteval je tudi objavljene dokumente britanske diplomacije in najbolj relevantno literaturo. Koroško vprašanje je želel prikazati na izviren način, saj dosedanje študije niso poglobljeno upoštevale zornega kota Velike Britanije, ene izmed takrat najpomembnejših držav pri kompliciranem oblikovanju povojne ureditve Evrope in sveta. Območje Celovške kotline je namreč takoj po koncu prve svetovne vojne postalo sporno, saj sta si ga želeli priključiti Avstrija in Država SHS, ki sta nastali na ruševinah Avstro-Ogrske. Do januarja 1919 sta državi (Država SHS se je decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS) spor preko vojaških bojev in pogajanj o premirju reševali sami, nato pa so vmes posegle svetovne velesile, ki so na pariški mirovni konferenci oblikovale povojno ureditev sveta in na koncu za Celovško kotlino določile izvedbo ljudskega glasovanja – plebiscita. Njegovo izvedbo so zaupali t. i. mednarodni plebiscitni komisiji (ki jo je vodil britanski polkovnik Sydney Capel Peck), ki se je v slabih štirih mesecih delovanja soočala s številnimi problemi, na koncu pa v določenem roku izvedla plebiscit. Avtor je ugotovil, da so do aprila 1919 koroškemu vprašanju Britanci posvečali malo pozornosti, v naslednji fazi pa kar veliko. Vsekakor so bili že zgodaj seznanjeni z nacionalno strukturo Koroške oz. bolje rečeno Celovške kotline, obenem pa tudi z gospodarskimi razmerami v njej in njenim ekonomskim potencialom. Britanci so se tudi zavedali, da je etnična meja med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom potekala po reki Dravi, a pri takšni razmejitvi niso vztrajali. Diplomacija Londona je skušala ohraniti nevtralen odnos do obeh sprtih strani, medtem ko je Italija podpirala avstrijske interese, Francija jugoslovanske, ameriški predsednik Wilson pa je zagovarjal nedeljivost Celovške kotline. Arhivsko gradivo nam hkrati ponuja veliko novih elementov, da bolje osvetlimo in učinkoviteje obrazložimo kompleksnost enega izmed tedanjih ključnih geopolitičnih vprašanj povojne Evrope, in sicer kako omogočiti Avstriji ugodne gospodarske razmere, da bi samostojno zaživela. Zavezniki so namreč želeli preprečiti njeno združitev z Nemčijo (anšlus) in širjenje boljševizma vanjo.
Ključne besede: Koroška, Velika Britanija, Avstrija, Kraljevina SHS, 1918–1920, diplomacija, plebiscit, pariška mirovna konferenca, gospodarstvo, Sydney Capel Peck, Charles Delme Radcliffe, Rudolf Maister
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 1149; Prenosov: 239
Celotno besedilo (769,73 KB) |
6. Kulturna diplomacija v sodobnih mednarodnih odnosihNastija Rajh, 2018, diplomsko delo Opis: V obdobju globalizacije in naraščajočega sodelovanja med pripadniki več različnih kultur so dobri mednarodni odnosi odvisni tudi od prizadevanj, ki jih vložimo v spoznavanje drugih kultur in v seznanjanje drugih z lastno kulturo. Kultura posameznih narodov je sestavljena iz vrednot, jezikovnih posebnosti, religije, običajev in navad ter številnih drugih elementov. Premagovanje medkulturnih razlik med narodi je pomembno zaradi njihovih medsebojnih odnosov. Mednarodni odnosi obsegajo gospodarsko in politično sodelovanje z drugimi državami. Kulturna diplomacija olajša razumevanje kultur drugih narodov in seznanjanje drugih narodov z našo kulturo. Za države je bistveno, da spodbujajo razvoj možnih področij kulturne diplomacije in vzpostavijo mednarodne mreže diplomatov in atašejev na tem področju, saj tako krepijo kulturne, politične, gospodarske in druge dimenzije medsebojnih odnosov. Mednarodne organizacije so pomemben dejavnik na področju mednarodnih odnosov, saj velikokrat predstavljajo pobudnike in nevtralno območje za reševanje mednarodnih problemov. V diplomskem projektu raziskujemo pomen diplomacije v sodobnih mednarodnih odnosih s poudarkom na kulturni diplomaciji. S ciljem ugotovitve dobrih praks analiziramo kulturno diplomacijo Francije in Nemčije kot vodilnih evropskih držav na tem področju. Preučujemo tudi potencial in aktivnosti Slovenije na tem področju ter izvedemo primerjalno analizo potencialov za kulturno diplomacijo Slovenije, Francije in Nemčije.
Ključne besede: diplomacija, kultura, kulturna diplomacija, mednarodni odnosi, mednarodne organizacije, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 09.08.2018; Ogledov: 1794; Prenosov: 202
Celotno besedilo (861,50 KB) |
7. |
8. Pomen gospodarske diplomacije za izhod iz krize in nadaljnji razvoj slovenskega gospodarstvaDejan Romih, Klavdij Logožar, 2011, polemika, diskusijski prispevek, komentar Ključne besede: gospodarstvo, diplomacija, ekonomska politika, mednarodni odnosi, finančna kriza, ekonomska kriza, krize, mednarodno sodelovanje, razvoj, konkurenčnost, svetovno gospodarstvo, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 31.07.2018; Ogledov: 1189; Prenosov: 61
Celotno besedilo (44,01 KB) |
9. Vojaška diplomacija in obveščevalna dejavnost : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko deloLaura Gregorinčič, 2016, diplomsko delo Opis: Vsaka država svoje nacionalne interese na različnih področjih varuje kot najbolje zna in v ta namen izvaja različne preventivne ukrepe od političnih in diplomatskih, kulturnih do vojaško-obveščevalnih ukrepov in dejavnosti. Diplomacija je tako po eni strani način urejanja odnosov med suverenimi državami po mirni poti, po drugi strani pa je kot organizacija sredstvo za izvajanje tega urejanja odnosov, torej zunanje politike držav. Diplomacija se deli na več področij, med njimi tudi na vojaško. Slednja je dejavnost, ki je namenjena vzdrževanju, vzpostavitvi in krepitvi vseh področij vojaškega in obrambnega sodelovanja med državami. Značilno zanjo je razvijanje, urejanje in poglabljanje odnosov med oboroženimi silami držav. Vodja vojaških predstavništev je vojaški ataše, ki je diplomat in hkrati visoki častnik, predstavnik oboroženih sil države pošiljateljice, ki deluje v sestavu njene diplomatske misije v državi gostiteljici. Med glavnimi nalogami sta reprezentativno-protokolarna in strokovno-funkcionalna nalogi. V okviru slednje vojaški ataše zbira podatke, ki so pomembni za državo pošiljateljico. Nobena država ne bo izpostavljala svojega vojaškega atašeja, da bi se ob svojem delu ukvarjal še s klasično obveščevalno dejavnostjo, saj je vojaški ataše pod prevelikim nadzorom varnostnih služb države, v kateri je akreditiran in mora delovati v skladu z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih. Kljub temu pa lahko iznajdljivi vojaški ataše svoji državi zagotavlja pomembne podatke in informacije ter tako prispeva k njeni obveščenosti v najširšem pomenu besede.
Ključne besede: diplomacija, vojaška diplomacija, vojaški ataše, obrambni ataše, obveščevalna dejavnost, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.10.2016; Ogledov: 1763; Prenosov: 218
Celotno besedilo (703,71 KB) |
10. PRAVNI OKVIR EVROPSKE SLUŽBE ZA ZUNANJE DELOVANJEPatrik Matjaž, 2016, diplomsko delo Opis: Evropska služba za zunanje delovanje (v nadaljevanju ESZD) je nova diplomatska struktura EU, ki se je vzpostavila v postlizbonskem obdobju. Predstavlja diplomatsko organizacijo, ki skrbi za področje zunanje politike Evropske unije (v nadaljevanju EU) in jo oskrbuje s potrebnimi informacijami, zadevajočimi zunanjepolitično področje. ESZD je sestavljena iz dveh delov, in sicer jo tvori služba (neke vrste ministrstvo za zunanje zadeve) in diplomatska mreža (delegacije EU, vključene v institucionalni ustroj ESZD). Osnovna naloga ESZD je podpora predvsem pri delovanju Visokega predstavnika in ostalih akterjev na področju zunanje politike EU. Čeprav ima tudi sama nekaj avtonomnosti.
Služba je s pravnega področja sui generis, torej posebne vrste, saj njene organizacije v pravu EU ni mogoče primerjati s katerim koli drugim podobnim telesom, zato jo imamo lahko za precedenčen primer. Prav ta njen pravni položaj je v diplomskem delu podrobneje raziskan. Pravni položaj ESZD je zaradi različnih predvsem političnih razlogov nejasen, ta neurejenost in nejasnost pa službi, ki je že po sami strukturi zapletena, gotovo ne koristiti. Za razumevanje na novo nastale službe je nujno potrebna analiza z njeno umestitvijo v pravno–institucionalni okvir. V diplomskem delu so tako predstavljene njene lastnosti, njen razvoj, sistem delovanje ter morebitna pravna subjektiviteta ter s tem povezana možnost ESZD nastopati pred sodišči EU.
Ključne besede: Evropska služba za zunanje delovanje, pravo Evropske unije, pravni okvir, diplomacija, sodišča EU, Evropska unija, Lizbonska pogodba, Skupna zunanja in varnostna politika, Visoki predstavnik.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2548; Prenosov: 187
Celotno besedilo (1,03 MB) |
