| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
PROCESIRANJE POLIMEROV Z UPORABO SUPERKRITIČNIH FLUIDOV
Elena Aionicesei, 2009, doktorska disertacija

Opis: Tradicionalne metode za procesiranje polimerov uporabljajo nevarna hlapna organska topila in kloro-floro-ogljikovodike. Zaradi povečanih izpustov nevarnih topil se pojavlja potreba po uporabi čistejših metod za procesiranje polimerov. Eno možnost predstavlja superkritični ogljikov dioksid (scCO2) kot mehčalo pri procesiranju polimerov. Velika uporabnost superkritičnih fluidov se kaže pri procesiranju polimerov za potrebe biomedicinskih pripomočkov (kot so mikrodelci, mikrokapsule, pene, membrane, kompoziti). Prednosti metode so predvsem v odsotnosti nevarnih organskih topil, učinkoviti ekstrakciji topil in nečistoč, procesnih pogojih, nižji temperaturi, nadzorovanemu oblikovanju delcev in pen z enostavnim reguliranjem tlaka in temperature. Navkljub velikemu potencialu scCO2 kot “zelenemu” topilu za procesiranje biokompatibilnih in biorazgradljivih polimerov, je podaktov o faznih ravnotežjih, ki so potrebni za načrtovanje postopka, dokaj malo. Nadaljnje raziskave so potrebne za optimiranje procesnih tehnik in parametrov (tlak, temperatura). Podatkov o uporabi scCO2 za procesiranje kompozitov polimer/keramika za biomedicinske aplikacije je še posebej malo na razpologo. Cilj te disertacije je uporaba scCO2 kot “zelenega” topila za procesiranje biorazgradljivih polimerov in kompozitov, ki se uporabljajo kot biomateriali. V raziskavah smo uporabili dva biorazgradljiva polimera, poli(L-laktid) (PLLA) in poli(D,L-laktid-ko-glikolid) (PLGA). Raziskali smo tudi kompozite polimerov z bioaktivnim keramičnim prahom, hidroksiapatitom (HA). Glavni cilj raziskav je bil pridobiti porozen polimer ali kompozit, primeren za tkivni inženiring, pri nizki temperaturi in brez uporabe dodatnih organskih topil. Študirali in razložili smo obnašanje obeh polimerov v zmesi s CO2. Z določitvijo topnosti in difuzijskega koeficienta CO2 v polimerih pri določeni temperaturi in tlaku, smo pridobili več podatkov o faznem ravnotežju polimer-plin, ki so pomembni za razumevanje vpliva in optimiranje procesnih parametrov. Topnost CO2 v polimerih smo izmerili pri treh različnih temperaturah (308, 313 in 323 K) in v območju tlaka 10 – 30 MPa. Izbrane temperature so bile višje od kritične temperature za CO2, vendar še vedno dovolj nizke, da ne bi vplivale na bioaktivnost spojin ali proteinov dodanih v sistem med procesiranjem. Pri testiranju poimerov in kompozitnih materialov smo uporabili enako temperaturno in tlačno območje. Raziskali smo učinkovitost mešanja v prisotnosti scCO2 za pridobivanje kompozitnega materiala iz PLLA in HA ter PLGA in HA in postopek primerjali s postopkom koprecipitacijie. Nadalje smo določili topnost in difuzijski koeficient CO2 v kompozitnih materialih ter jih primerjali z rezultati pridobljenimi za čiste polimere. Tako smo lahko določili vpliv keramičnega polnila na absorpcijo plina. Ocenili smo možnosti pridobivanja poroznih struktur z uporabo visokotlačne tehnike s CO2 kot vpihovalnim medijem brez oziroma z dodanim porogenom. Raziskali smo vpliv tlaka, temperature, ekspanzijske hitrosti in prisotnost porogena na končno porozno strukturo. Eksperimentalne rezultate smo primerjali s podatki iz literature in z rezultati dobljenimi z matematičnim modeliranjem. Rezultati kažejo, da postopek plinskega penjenja biorazgradljivih polimerov predstavlja obetavno tehniko pridobivanja opornih tkiv z željeno strukturo. V prihodnjih raziskovah bodo potrebne nadaljnje študije in optimiranje procesnih parametrov glede na naravo substrata in željen končni produkt.
Ključne besede: Polimerni biomateriali, procesiranje superkritičnih fluidov, poli(L-laktid), poli(D, L-laktid-ko-glikolid), hidroksiapatit, kompozitni materiali, topnost, difuzivnost, Sanchez-Lacombe EOS, PC SAFT, plinsko penjenje.
Objavljeno: 07.05.2009; Ogledov: 3533; Prenosov: 303
.pdf Celotno besedilo (14,32 MB)

3.
TERMODINAMSKE IN TRANSPORTNE LASTNOSTI ZA PROCESIRANJE POLIMEROV S CO 2
Ivan Vrbnjak, 2009, diplomsko delo

Opis: Procesiranje polimerov s CO2 z ustrezno metodo in pri ustreznih obratovalnih pogojih, daje polimerom posebne fizikalne in mehanske lastnosti, katere omogočajo njihovo uporabo v biomedicini, farmacevtski industriji, industriji praškastih premazov, tekstilni industriji… Poznavanje topnosti in difuzijskih koeficientov SC CO2 pri različnih parametrih (tlak, temperatura) je za načrtovanje teh postopkov obdelave polimerov ključnega pomena. Topnosti in difuzijske koeficiente CO2 smo določali v polimerih poli(L-laktid) (PLLA) in poli(laktid-ko-glikolid) (PLGA) ter komercialnem β-hidroksialkil amidu (β-HAA) z gravimetrično metodo. Z MSB (magnetno suspenzijsko tehtnico) smo meritve opravili pri treh različnih temperaturah (333 K, 353 K in 373 K) in tlakih do 30 MPa. Po izpostavitvi omenjenih substanc tlaku je zaradi raztapljanja plinskih molekul substanca nabreknila, to spremembo volumna smo posneli s kamero. Sliko smo obdelali v programu ImageJ, kjer smo predpostavili premer kivete kot začetno referenco, in določili volumne substanc po absorpciji CO2. Dobljene meritve z MSB smo ustrezno obdelali in popravili z upoštevanjem sprememb volumnov. Sprememba volumna je pri PLLA in PLGA rasla s povišanjem tlaka, pri β-HAA pa se je po kratkem povišanju znižala in ostala konstantna, kar pripisujemo hidrostatičnemu tlaku. Topnosti CO2 so se z zviševanjem tlaka in z zniževanjem temperature v vseh treh primerih povečevale. Difuzijski koeficienti so odvisni od koncentracije CO2 v polimeru oz. β-HAA, pri vseh substancah in pogojih na začetku strmo naraščajo, dokler ne dosežejo maksimalnih vrednosti, nato pa začnejo padati zaradi močnejšega delovanja hidrostatičnega tlaka od samega delovanja tlaka plina. Ugotovili smo, da ob izpostavitvi polimerov SC CO2, ki je dobro topilo, ni prišlo v nobenem primeru do raztapljanja polimera, ampak je polimer absorbiral CO2 in nabreknil. To smo potrdili z visokimi variacijami volumnov, topnostmi ter difuzijskimi koeficienti. SC CO2 se je izkazal kot zelo dobro sredstvo za procesiranje polimerov. SC CO2 je prav tako dobro sredstvo za procesiranje β-HAA, saj je β-HAA pokazal podobne lastnosti, ob izpostavitvi SC CO2, kot polimeri. Dosegli smo prav tako visoke vrednosti difuzijskih koeficientov in topnosti CO2, le sprememba volumna ni dosegla tako velikih vrednosti kot pri polimerih. Ta podobnost s polimeri nam omogoča, da β-HAA uporabljamo kot sredstvo za izboljšanje lastnosti polimerov.
Ključne besede: polimeri, zamreževalec, superkritični ogljikov dioksid, topnost, difuzivnost, magnetna suspenzijska tehtnica.
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2603; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (4,44 MB)

4.
TERMODINAMSKE LASTNOSTI SISTEMA POLIETILEN GLIKOL (PEG)/OGLJIKOV DIOKSID (CO 2 )
Nina Trupej, 2012, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je preučevanje termodinamskih lastnosti sistema polietilen glikol (PEG)/ogljikov dioksid (CO2) in primerjava dveh metod, s katerima lahko pridobimo difuzijske koeficiente v sistemu polimer/CO2. Zanima nas obnašanje PEG različnih molekulskih mas (razpon molekulskih mas od 1 000 g/mol do 100 000 g/mol) in primerjava obnašanja med njimi. Analizirana je bila topnost in difuzivnost binarnega sistema CO2 v PEG in sprememba volumna vzorca. V ta namen smo preučevali vse vzorce pri izotermnih pogojih in enakem razponu tlakov z namenom, da smo zagotovili primerljivost. Predhodno smo z metodo diferenčna dinamična kalorimetrija (DSC) določili temperature tališč PEG različnih molekulskih mas in določili temperaturo 70 °C kot delovno temperaturo obeh metod, pri kateri so vsi polimeri staljeni. Obe metodi, ki sta se izvajali, sta gravimetrični. Ena od teh so eksperimenti v avtoklavu, druga se je izvajala s pomočjo magnetne suspenzijske tehtnice (MSB). MSB je z enim samim vzorcem opravila celotno območje tlakov, ki so nas zanimali (imenovano »step-by-step« metoda). Računalniški program MessPro je pod zahtevami, katere smo vnesli, zapisoval čas, število meritev, spremembe v masi itd. do vzpostavljenega ravnotežja in sproti izrisoval graf. Sklepali smo, da se je ravnotežje meritve pri določenem tlaku vzpostavilo po osemdesetih minutah. Meritve smo preračunali v programu MS Excel v želene termodinamske lastnosti. Vzorec smo po opravljenem eksperimentu tudi slikali; celica MSB to omogoča, saj ima dve stekleni okenci, skozi kateri smo zasledovali vizualne spremembe. S programom ImageJ smo nato določili še volumen vzorca. Prej opisano metodo smo primerjali z metodo z avtoklavom, kjer smo izpostavljali vzorec različnim tlakom pri temperaturi 70 °C približno en dan in za vsako meritev uporabili svež vzorec. Razpon tlaka v avtoklavu smo nato znižali do atmosferskega in kiveto z vzorcem postavili na tehtnico ter zapisovali spremembo mase. Podatke smo s programom MS Excel preračunali v želene količine. Glavne ugotovitve diplomskega dela so: Topnost ogljikovega dioksida v PEG pada z naraščajočo molekulsko maso polimera. Difuzijski koeficient ne kaže velike odvisnosti od molekulske mase. Podobno kot pri topnosti smo ugotovili, da je sprememba volumna oz. nabrekanje vzorca manjše pri polimerih z večjo molekulsko maso. Na podlagi primerjav meritev smo ugotovili, da obe gravimetrični metodi, ki sta se uporabljali, kažeta na enak trend poteka difuzijskega koeficienta, vendar so vrednosti v primeru MSB nekoliko višje (približno za 10-1 oz. za 10-krat), kar glede na natančnost in možnost ponovljivosti pri MSB niti ni tako veliko.
Ključne besede: PEG, CO2, difuzivnost, topnost, magnetna suspenzijska tehtnica, avtoklav
Objavljeno: 14.09.2012; Ogledov: 2476; Prenosov: 283
.pdf Celotno besedilo (3,54 MB)

5.
TERMODINAMSKE LASTNOSTI SISTEMA POLIMER/SUPERKRITIČNI FLUID
Tibor Kuna, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je preučevanje termodinamskih lasnosti binarnega sistema polietilen glikol/žveplov heksafluorid, primerjava naših eksperimentalnih rezultatov s podobnimi sistemi in postavitev termodinamskega modela za preiskovani plin. Pri preučevanju termodinamskih lastnosti binarnega sistema nas zanima topnost S ter difuzijski koeficient D plina v talini polimera. V ta namen smo vse eksperimente v avtoklavu izvedli izotermno pri 70°C oz. 90°C in v tlačnem razponu od 100 bar do 250 bar. Zatehtano maso polimera smo vstavili v avtoklav, izpostavili različnim tlakom pri določeni temperaturi ter vzorec izpostavljali približno en dan, da se vpostavi ravnotežje. Naslednji dan smo tlak v avtoklavu znižali na atmosferskega in prenesli vijalo iz avtoklava na tehtnico, kjer smo beležili padanje mase zaradi uhajanja plina iz vzorca. Naredili smo tudi primerjavo naših rezultatov za difuzivnost pri 70°C s podobnim binarnim sistemom polietilen glikol/ogljikov dioksid. Za postavitev termodinamskega modela uporabljenega plina žeplov heksafluorid smo v programu Wolfram Mathematica uporabili Peng-Robinsonovo (PR) enačbo stanja. Z modelom smo prikazali gostoto plina kot funkcijo temperature in tlaka. Glavne ugotovitve diplomskega dela so: Topnost je pri obeh temperaturah naraščala s tlakom, medtem ko ima difuzivnost pri obeh temperaturah podoben trend naraščanja do maksimalne vrednosti, kateri je sledil padec vrednosti D z nadaljnim višanjem tlaka. Primerjava vrednosti D s podobnim sistemom je pokazala primerljiv trend med obema, vendar opazno razliko med vrednostmi posameznih sistemov.
Ključne besede: polietilen glikol, superkritični žveplov heksafluorid, avtoklav, difuzivnost, topnost
Objavljeno: 03.10.2013; Ogledov: 1299; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (1,90 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici