Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu proučujemo domače naloge in njihovo diferenciacijo, pri čemer se osredotočimo predvsem na predmet matematika. Prvi del temelji na pregledu literature o domačih nalogah, njihovih karakteristikah ter povezanosti z akademskimi dosežki učencev. V drugem delu vsebine vključujejo diferenciacijo in individualizacijo pri pouku, v veliki meri se posvetimo diferenciaciji domačih nalog pri matematiki. Predstavljene so potencialne prednosti in slabosti, oblike diferenciacije ter rezultati nekaterih raziskav slovenskih in tujih avtorjev, ki so proučevali morebitno povezanost matematičnih domačih nalog z akademskimi dosežki učencev. V zadnjem delu magistrskega dela podajamo primere diferenciranih matematičnih domačih nalog pri obravnavi decimalnih številk v šestem razredu, ki jih učitelji lahko uporabijo v praksi. Rezultati raziskav drugih avtorjev (Allen, 2008; Fan idr., 2017; Lipovec in Ferme, 2018; Manninen, 2014; Murillo in Martínez-Garrido, 2013) kažejo, da obstaja pozitivna povezanost med diferenciranjem matematičnih domačih nalog in akademskimi dosežki učencev pri matematiki.
Ključne besede: diferenciacija, individualizacija, matematika, domača naloga, akademski dosežek
Objavljeno v DKUM: 12.01.2022; Ogledov: 1105; Prenosov: 185
Celotno besedilo (1,53 MB)

Opis: Prispevek predstavlja ugotovitve pedagoškega eksperimenta, ki je bil izveden kot drugi del raziskave Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v tretjem triletju osnovne šole. V raziskavi smo v prvi fazi s kvantitativnimi metodami pedagoškega raziskovanja na vzorcu 274 učiteljev slovenščine in 667 njihovih učencev ugotavljali stanje na področju izvajanja načela notranje učne diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti v manjših (heterogenih) učnih skupinah tretjega triletja. Izkazalo se je, da gre pri večini učiteljev za osnovno nerazumevanje izhodišča diferenciacije in individualizacije, za slabo poznavanje recepcijske zmožnosti učencev in za nepoznavanje horizonta pričakovanj učencev. Ker tega znanja tudi kurikul za usposabljanje učiteljev ne predvideva, smo se v drugi fazi raziskave odločili za pedagoški eksperiment, v katerem smo pri 30 učiteljih eksperimentalno razvijali novo literarnodidaktično kompetenco zaznavanja/ spoznavanja horizonta pričakovanj učencev in z njo povezano kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev. V raziskavi je sodelovalo tudi 30 heterogenih učnih skupin učencev. Podatke smo zbirali z opazovanjem pouka (pred izobraževanjem učiteljev in po njem), analizirali priprave na pouk (pred izobraževanjem in po njem) in učitelji so evalvirali izobraževanje. Temeljna ugotovitev je, da je pri učiteljih treba razviti kompetenco oziroma jih ustrezno usposobiti, v nasprotnem primeru tudi dodatno gradivo, ki se jim ponudi za pomoč pri izvajanju pouka (v našem primeru didaktični opomnik), ne vpliva na spremembo pouka z vidika načela notranje diferenciacije in individualizacije oziroma le strokovno osmišljeno in vodeno delo z učitelji lahko vpliva na spremembe pri pouku.
Ključne besede: književna vzgoja, učne metode, učna diferenciacija, individualizacija, osnovne šole
Objavljeno v DKUM: 10.10.2017; Ogledov: 1267; Prenosov: 131
Celotno besedilo (158,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno v DKUM: 11.09.2013; Ogledov: 5160; Prenosov: 984
Celotno besedilo (3,94 MB)

Opis: Pričujoče diplomsko delo predstavlja oris nivojskega pouka in mnenja, ki so se oblikovala o diferenciaciji in individualizaciji pouka v osnovni šoli. Ta sistem delovanja, ki velja vse od leta 1996, smo povezali s preverjanjem in ocenjevanjem znanja učencev, ki so del devetletne osnovne šole. Glavni poudarek smo namenili vplivom nivojskega pouka na učence in učitelje. Želeli smo ugotoviti, kako ti sprejemajo diferenciacijo pri pouku slovenščine in ali ta pozitivno vpliva na njihovo izobraževanje ter posledično znanje. Poleg tega smo si zastavili vprašanje o pravilnem udejanjanju preverjanja in ocenjevanja znanja v nivojskem pouku in zakaj se učenci v današnjem času sploh učijo. Za nastanek diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo opisali teoretično stran obravnavane teme. Za primerjavo dejstev in odkrivanje podrobnosti med nivoji ter preverjanjem in ocenjevanjem pa komparativno metodo. Za pridobitev odgovorov v empiričnem delu smo uporabili anketo in grafično metodo za prikaz rezultatov. Teoretična izhodišča smo osvetlili z empiričnim delom in prišli do spoznanja, da nivojski pouk pozitivno vpliva na delovanje učencev in učiteljev, saj so oboji zadovoljni s tovrstnim načinom poučevanja, vendar bi v razredu potrebovali boljše učence, da bi ti dvigovali povprečje in bili za vzgled – to je mnenje učiteljev in učencev. Slednji menijo, da se njihovo znanje ni izboljšalo. Tega pa verjetno ne smemo pripisovati preverjanju znanja, saj smo z anketnim vprašalnikom ugotovili, da učiteljice izvajajo preverjanje v času pouka in vedno pred ocenjevanjem, tako da učenci pravočasno oz. pred vrednotenjem svojega znanja pridobijo povratno informacijo o tem, kje bi se dalo odpraviti vrzeli v snovi. Verjetno pa modernizacija družbe vpliva tudi na pogled učencev glede njihovega znanja, kajti izkazalo se je, da so učencem motivacija za učenje v veliki večini le ocene in ne znanje, ki naj bi ga uporabili v svojem življenju.
Ključne besede: Nivojski pouk, diferenciacija, individualizacija, preverjanje in ocenjevanje, mnenje o nivojskem pouku.
Objavljeno v DKUM: 16.07.2012; Ogledov: 2581; Prenosov: 464
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Notranja diferenciacija na razredni stopnji s poudarkom na naravoslovju in tehniki smo se v teoretičnem delu sprva usmerili v pojma diferenciacija in individualizacija, ki sta s prenovo sistema osnovnih šol, torej z uvedbo devetletke, postala še bolj pomembna. Posvetili smo se njunima opredelitvama, utemeljitvam, ki govorijo njima v prid in načinu, kako učence opazovati in jih prepoznavati, ter jim šele nato nuditi pravo pomoč. Posebej smo se poglobili v izvajanje notranje diferenciacije, ki je, zlasti na razredni stopnji, izjemno pomembna. Predstavili smo tudi pogoje in učinkovite strategije za izvajanje notranje diferenciacije pri predmetu naravoslovje in tehnika. V empiričnem delu diplomske naloge smo želeli proučiti, ali učitelji delo pri pouku naravoslovje in tehnika notranje diferencirajo, zakaj se odločijo za notranjo diferenciacijo, kaj notranje diferencirajo, katere pripomočke pri delu uporabljajo itd. Zanimala nas je tudi uporaba notranje diferenciacije nasploh; torej tudi pri drugih predmetih. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, ki so bili poslani razrednim učiteljem (4. in 5. razreda) naključnih osnovnih šol. Rezultati so pokazali, da razredni učitelji izvajajo notranjo diferenciacijo ne samo pri temeljnih predmetih (MA, SLJ), ampak tudi pri ostalih. Precej pogosta je tudi pri predmetu naravoslovje in tehnika. Predvidevali smo, da bodo pri izvajanju notranje diferenciacije doslednejši, kreativnejši in bolj vešči najmlajši učitelji, vendar po pridobljenih rezultatih tega več ne moremo trditi.
Ključne besede: Devetletka, razredni pouk, diferenciacija in individualizacija, notranja diferenciacija, naravoslovje in tehnika.
Objavljeno v DKUM: 06.04.2011; Ogledov: 3860; Prenosov: 520
Celotno besedilo (396,73 KB)