| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Med didaktiko slovenskega jezika in poezijo : ob 80-letnici Jožeta Lipnika
2017, znanstvena monografija

Opis: Monografija Med didaktiko slovenskega jezika in poezijo je posvečena 80-letnici Jožeta Lipnika, upokojenega profesorja Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru in nekdanjega predstojnika Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Šestindvajset domačih in tujih raziskovalcev je napisalo svoje prispevke v slovenščini, poljščini, češčini, makedonščini, hrvaščini, nemščini in angleščini; slovensko pisane razprave imajo slovensko-angleške sinopsise in angleške povzetke, neslovensko pisane razprave pa slovensko-angleške sinopsise in slovenske povzetke. Gre za razprave s področja didaktike jezika in književnosti, jezikoslovja ter literarnih ved – posvečene so Lipnikovemu visokemu življenjskemu jubileju in njegovemu raznovrstnemu znanstveno-raziskovalnemu ter umetniškemu delu (poezija).
Ključne besede: slovenščina, didaktika jezika, didaktika književnosti, življenjski jubileji, biografije, jezikoslovje, literarna zgodovina
Objavljeno v DKUM: 18.01.2017; Ogledov: 1602; Prenosov: 110
URL Povezava na datoteko

2.
VIDEOIGRE KOT DIDAKTIČNI PRIPOMOČEK PRI POUKU SLOVENSKEGA JEZIKA IN KNJIŽEVNOSTI
Aleš Čeh, 2016, magistrsko delo

Opis: Videoigre so trenutno najpomembnejši medij v zabavni industriji 21. stoletja. Njihova pot je bila tlakovana s številni težavami in neprilikami, zlasti v splošni družbeni recepciji, saj jih je strokovna in splošna javnost dolgo časa (in jih ponekod še) obravnavala kot nekoristne, občasno celo škodljive. Slednje seveda ni absolutno res, ni pa tudi popolnoma ovrgljivo. Videoigre so prav tako kot drugi mediji izjemno širok pojem, med njimi najdemo tako estetsko izjemno dovršene umetniške naslove, najdemo pa tudi take, ki so moralno dejansko na meji spornosti, saj prinašajo nesmiselno nasilje in ponižujoče oblike spolnosti ter seksizma. V 21. stoletju smo pričeli prevzemati tudi nove načine učenja, ki jih prinašajo spremembe vzgojno-izobraževalnega sistema in novosti, ki jih s sabo nosi sodobna didaktika kot znanstvena disciplina. Tradicionalni frontalni pouk se zdi zapostavljen, večkrat celo negativno obravnavan, v osredje pa se vedno bolj postavlja eksperimentalne učne metode, med njimi tudi učenje z videoigrami, ki je v tujini ponekod že ustaljena praksa. V magistrskem delu se ukvarjamo z videoigrami kot didaktičnim pripomočkom pri pouku slovenskega jezika in književnosti. Ker so ponekod še zmerom izrazito negativno obravnavane, smo pridodali teoretičen del, ki se ukvarja zlasti s teorijo videoiger (slednje so v tekstu sinonimno imenovane kot igre), njihovo javno podobo in koristnostjo pri motiviranju ter poučevanju. Preučili smo izbrane posamezne adaptacije priznanih del v videoigre (Božanska komedija, Bartolov Alamut, določene pravljice) in tematsko ter motivno sorodna dela, ki jih lahko uporabimo za razširjanje klasično podane snovi (kakor zaznavamo v primeru romana To noč sem jo videl in videoigre Valiant Hearts). Ukvarjamo se tudi z didaktičnimi igrami, namenjenimi učenju jezika in njihovi prihodnosti v slovenskih aplikacijah/igrah, ki bi lahko služila za promoviranje slovanskih jezikov in spodbujanje učenja slovenščine kot tujega jezika, zato bi bilo smiselno načrte za takšno aplikacijo/igro umestiti tudi v Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko po letu 2018. Zavedamo se vseh omejitev, ki bi jih tovrstno eksperimentalno poučevanje prineslo, zlasti problemov s finančnega vidika, vseeno pa poučevanje s pomočjo videoiger vidimo kot izjemno sofisticirano in spodbudno obliko pouka v prihodnosti slovenskega vzgojno-izobraževalnega procesa.
Ključne besede: videoigre, teorija iger, didaktični pripomoček, didaktika slovenskega jezika, didaktika književnosti
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1483; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

3.
Pravorečna zmožnost dijakov med govornim nastopanjem pri pouku slovenščine v splošni gimnaziji
Aleksandra Štih, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo predstavlja pravorečno zmožnost gimnazijcev med govornim nastopanjem pri pouku slovenščine. Namen dela je predstaviti jezikovne razlike med knjižnim jezikom in približkom knjižnega jezika, ki ga tvorijo dijaki, ko govorno nastopajo. V teoretičnem delu so predstavljeni temeljni têrmini, ki se nanašajo na didaktiko jezika, to so: pravorečna zmožnost kot del sporazumevalne zmožnosti, sporazumevalna načela, govorni nastopi od priprave, izvedbe, analize do vrednotenja. Posebej je razčlenjeno pravorečje, ki zajema izgovarjavo knjižnih glasov, prozodične prvine besede in besedila. Na koncu poglavja je v sklopu socialnih zvrsti izpeljana glasoslovna primerjava osrednjega prleškega govora in knjižnega jezika. Ugotovljeno je, da je največ razlik na ravni samoglasnikov, saj prleški narečni govori nimajo širokega o-ja in polglasnika. Empirični del izhaja iz ugotovljenih glasoslovnih razlik. Vzorec zajema 40 gimnazijcev, ki izhajajo iz osrednjih in vzhodnih prleških govorov. Prvi del raziskave temelji na zbranih posnetkih govornih nastopov, njihovi slušni analizi, izpolnjenih anketnih vprašalnikih in zapisanih gradivih. Oblikovana so merila in opisni kriteriji za vrednotenje pravorečne zmožnosti, po katerih so bili govorci pravorečno ocenjeni. V analizi so predstavljene temeljne izgovorne razlike oziroma narečni vdori v knjižni govorjeni jezik. Drugi del raziskave vključuje analizo anketnih vprašalnikov vseh govorcev ter analizo intervjujev, ki so bili izpeljani s pravorečno najboljšimi govorci. Interpretacija odkriva okoliščine in vzroke, ki vplivajo na razvijanje in oblikovanje pravorečne zmožnosti. Ugotovljeno je, da se redki gimnazijci zelo približajo knjižni izreki, čeprav jih je veliko dobrih in prepričljivih govorcev. Zato bi bilo treba pravorečje sistematično razvijati že od predšolskega obdobja, da bi govorci postopoma uzaveščali medkodno preklapljanje. Posebno poglavje je namenjeno praktičnim gradivom, to so izdelane pravorečne vaje za govorce, ki prihajajo iz osrednjega in vzhodnega prleškega narečja. S pomočjo pravorečnih vaj bodo dijaki izhajali iz narečnega jezika in jezikovnih razlik, da bodo uspešnejše preklapljali in razvijali knjižni govorjeni jezik.
Ključne besede: govorni nastop, pravorečje, prleško narečje, knjižni jezik, didaktika jezika
Objavljeno v DKUM: 12.10.2016; Ogledov: 1199; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (2,40 MB)

4.
Mit Literatur in die Welt einer Fremdsprache - S književnostjo v svet tujega jezika
Adrijana Koroša, 2009, diplomsko delo

Opis: Otroška in mladinska književnost sta lahko pri pouku tujega jezika uspešno uporabljeni in otroka na zanimiv in privlačen način vpeljeta v svet tujega jezika. Namen pričujočega dela je poiskati in predstaviti razlike med enojezičnimi in dvojezičnimi osnovnimi šolami glede na uporabo književnosti pri pouku tujega jezika. Na začetku je opisano, kaj je jezik, kako se otrok uči jezikov, katere zvrsti otroške in mladinske književnosti so primerne za pouk tujega jezika, kako učitelji učence motivirajo za branje knjig, kakšna je vloga in katere so naloge učitelja pri pouku tujega jezika. Zatem so navedeni še cilji književnega pouka, kriteriji za izbiro književnih del, ki jih morajo učitelji upoštevati, metode za obravnavo književnega dela in koraki, po katerih obravnava književnega dela poteka, skupaj z nalogami, kot predlogi za obravnavo književnega dela. Na podlagi teoretičnih izhodišč je bil sestavljen anketni vprašalnik, na katerega so odgovarjali učitelji nemškega jezika na enojezičnih in dvojezičnih osnovnih šolah. Rezultati anketnega vprašalnika so tabelarično in grafično ponazorjeni in nudijo pregledno primerjavo med enojezičnimi in dvojezičnimi osnovnimi šolami ter kažejo, da učitelji pri pouku tujega jezika obravnavajo književna dela, da se jim zdi uporaba književnosti pri pouku tujega jezika smiselna, da pa književnost po mnenju učiteljev in učiteljic nemškega jezika pri pouku tujega jezika ne potrebuje večjega poudarka. Hkrati so rezultati pokazali, da med enojezičnimi in dvojezičnimi osnovnimi šolami obstajajo določene razlike glede na uporabo književnosti pri pouku tujega jezika.
Ključne besede: otroška in mladinska književnost, jezik, bralna motivacija, pouk tujega jezika, enojezičnost, dvojezičnost, tuji jezik, književna didaktika
Objavljeno v DKUM: 23.03.2010; Ogledov: 2815; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (666,95 KB)

5.
Didaktizacija literarnega besedila »Modri sifon« avtorja Ursa Widmerja
Vesna Mrakič, 2009, diplomsko delo

Opis: Cilj pričujočega dela je bil predstaviti literarno delo Modri sifon avtorja Ursa Widmerja in možnosti za njegovo didaktizacijo. Najprej se ukvarjamo z vprašanjem zakaj je literatura sploh pomembna in zakaj prihaja pri pouku nemščine kot tujega jezika do nelagodja in upora pri obravnavi literature. S pomočjo definicij nekaterih znanih teoretikov sledi obravnava literarne didaktike. Ker je v letu 2008 prišlo do aktualizacije starih učnih načrtov za nemški jezik v gimnazijah, sledi najprej predstavitev obeh učnih načrtov in nato še primerjava starega in novega učnega načrta. Razlike in podobnosti, ki se nanašajo na vlogo in obravnavo literature pri pouku nemščine kot tujega jezika, so tudi podrobneje predstavljene. Sledi kratka predstavitev švicarske književnosti in avtorja dela, Ursa Widmerja, ter njegovega literarnega ustvarjanja. Osrednji del predstavlja primer didaktizacije dela Modri sifon, ki vsebuje tabelarni učni potek z natančnim opisom ter delovne liste, ki so potrebni pri obravnavi tega dela.
Ključne besede: Primer didaktizacije, Literarna didaktika, Pouk nemščine kot tujega jezika, Švicarska književnost po letu 1945, Urs Widmer, Modri sifon
Objavljeno v DKUM: 25.11.2009; Ogledov: 3533; Prenosov: 281
.pdf Celotno besedilo (5,19 MB)

6.
RABA NAREČIJ MED UČENCI ZADNJEGA TRILETJA OSNOVNE ŠOLE
Janja Kitak, 2009, diplomsko delo

Opis: Učenci pridejo v osnovno šolo z znanjem pogovorne ali narečne zvrsti jezika, knjižnega jezika pa se morajo v šoli šele naučiti. Učitelj učencev ne sme zastrašiti s svojim učnim ravnanjem. V njih ne sme vzbujati vtisa, da je njihovo dotedanje znanje neuporabno in da se morajo vsega naučiti v šoli. H knjižnemu jeziku mora preiti tako, da v nižjih razredih dopušča tudi narečje kot sredstvo sporazumevanja. Zelo pomembno je, da učitelj upošteva didaktično načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev. Narečje svojih učencev mora zato dobro poznati in ga spoštovati. Sprejemati mora jezikovne različice svojih učencev, do njih mora biti strpen, vendar jih mora opozarjati na druge možne različice. Učence mora postopoma navaditi na različne načine govorjenja glede na okoliščine sporočanja. Narečja so zastopana tudi v učnem načrtu za slovenščino za osnovnošolsko izobraževanje. V ciljih se narečje pojavlja kot izhodišče za usvajanje knjižnega jezika, učenec loči med knjižnim in neknjižnim jezikom in se hkrati zaveda, v kakšnih okoliščinah je raba prvega ali drugega ustreznejša. Učenec spoznava narečje tudi kot socialno zvrst. V učnem načrtu je upoštevano načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učencev. Raba narečij med učenci zadnjega triletja osnovne šole je raziskana na Osnovni šoli Destrnik, kjer se govori prleško narečje, in na Osnovni šoli Sveta Trojica, kjer je v rabi slovenskogoriško narečje. Obe narečji sta v diplomskem delu tudi obravnavani.
Ključne besede: raba narečij, didaktika slovenskega jezika, slovenska narečja
Objavljeno v DKUM: 08.07.2009; Ogledov: 2907; Prenosov: 342
.pdf Celotno besedilo (2,05 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici