| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Didaktični pristopi učiteljev prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja, ki poučujejo otroke s posebnimi potrebami v rednih osnovnih šolah : magistrsko delo
Katja Brumen, 2022, magistrsko delo

Opis: V slovenskih osnovnih šolah se učitelji vsakodnevno srečujejo z raznolikimi učenci, pri katerih zaradi razlik v potrebah, sposobnostih in željah prihaja do procesa inkluzije. Gre za proces, ki omogoča vsakemu posamezniku, ne glede na spol, starost, versko pripadnost, spolno usmerjenost, invalidnost in nadarjenost, vključenost in sprejemanje v procesu izobraževanja. Magistrsko delo ugotavlja, katere didaktične pristope uporabljajo učitelji prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja pri pouku; kako prilagajajo delo učencem s posebnimi potrebami in kako poteka individualizacija dela v razredu. V prvem, teoretičnem delu sta predstavljena proces inkluzije in njegova vloga v procesu vzgoje in izobraževanja. Podrobneje so predstavljene tudi skupine posebnih potreb otrok in skupina nadarjenih otrok. V nadaljevanju so predstavljeni didaktični pristopi v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju ter podrobneje opredeljeni za vsako skupino posebnih potreb ter nadarjene učence. V drugem, empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki je temeljila na vzorcu 143 učiteljev in učiteljic, ki poučujejo v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju v naključno izbranih osnovnih šolah po Sloveniji. Rezultati raziskave kažejo, da je v razredih anketirancev največ otrok, ki imajo primanjkljaje na posameznih področjih učenja. Učitelji učencem s posebnimi potrebami pri pouku najpogosteje pomagajo tako, da podajajo kratka in jasna navodila, obravnavane teme poskušajo povezovati z učenčevimi življenjskimi izkušnjami, na splošno pa učencem prilagajo delo in zahtevnost nalog. Pri težavah pri pouku se največkrat posvetujejo kar z drugimi učitelji razrednega pouka. Ugotovljeno je tudi, da osnovne šole, na katerih poučujejo anketiranci, niso prilagojene učencem s posebnimi potrebami.
Ključne besede: Otroci s posebnimi potrebami, inkluzija, prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, didaktični pristopi, prilagoditve pouka.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2022; Ogledov: 139; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

2.
Skrb za nadarjene nekoč, danes in jutri
Zala Fras, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo se odločili raziskati, kako se je delo z nadarjenimi učenci spremenilo iz preteklosti do danes ter kako se bo delo z njimi razvijalo v prihodnje. V teoretičnem delu so predstavljene glavne razlike med nadarjenostjo, inteligentnostjo in ustvarjalnostjo. Predstavljen je zakonski okvir za izobraževanje nadarjenih učencev skozi preteklost vse do današnjega časa, proces evidentiranja in odkrivanja nadarjenih ter delo z nadarjenimi učenci in vloga učiteljev pri delu z njimi. V teoretični del smo vključili tudi sodobne didaktične pristope za delo z nadarjenimi učenci ter pomen in vpliv družine na razvoj otrokove nadarjenosti. V empiričnem delu smo anketirali učitelje različnih šol po Sloveniji z namenom, da bi raziskali ustreznost učiteljeve izobrazbe za delo z nadarjenimi učenci v preteklosti in danes, vlogo učiteljev, razrednih učiteljev, svetovalnih delavcev in ravnateljev pri poučevanju nadarjenih učencev v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, prilagajanje pouka za nadarjene učence v preteklosti in danes, sodelovanje učiteljev s starši nadarjenih otrok ter zasnovanost slovenskega šolskega sistema pri delu z nadarjenimi učenci. Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklenemo, da se skrb za nadarjene učence iz preteklosti do danes ni bistveno spremenila. Vendar pa sodelujoči učitelji za prihodnje menijo, da se bo njihova vloga pri skrbi za nadarjene učence spremenila.
Ključne besede: nadarjeni učenci, poučevanje, zakonodaja, odkrivanje nadarjenih, delo z nadarjenimi, didaktični pristopi, vpliv učiteljev
Objavljeno v DKUM: 06.05.2021; Ogledov: 758; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

3.
Analiza elektronskih učbenikov za didaktiko fizike
Urška Zabavnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi pojasnimo pomen klasičnega in elektronskega učbenika v izobraževanju, ter predstavimo njune prednosti in slabosti. V poplavi elektronskih gradiv in elektronskih učbenikov bi radi vedeli kakšno osnovo mora imeti e-učbenik, da ga lahko tako tudi imenujemo. Zato tudi predstavimo strokovna in didaktična izhodišča za izdelavo e-učbenikov, ki pa so vodilo k analizi primerov e-gradiv in e-učbenikov, ki smo jih izbrali. Predstavimo različne formate e-gradiv in e-učbenikov, ter njihove prednosti in slabosti. Na koncu pa z dovoljenjem avtorjeve knjige ( izr. prof. dr. Ivan Gerlič – Metodika pouka fizike v osnovni šoli) predstavimo knjigo v različnih statičnih in interaktivnem formatu. Na podlagi predelanih gradiv, narejene analize in izdelanih formatov smo lahko prišli do zaključkov prednosti, slabosti klasičnih in različnih tipov elektronskih učbenikov.
Ključne besede: e-učbenik, e-gradiva, fizika, analiza, didaktični pristopi, i-učbenik
Objavljeno v DKUM: 11.11.2016; Ogledov: 1088; Prenosov: 111
.pdf Celotno besedilo (1,63 MB)

4.
DIDAKTIČNI PROSTOPI UČITELJEV DRUGEGA VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA OBDOBJA V INKLUZIVNIH RAZREDIH
Sandra Forjanič Čantala, 2015, magistrsko delo

Opis: V večino slovenskih osnovnih šol so v sodobnem času vključeni tudi učenci s posebnimi potrebami. Taka oblika šolanja se imenuje inkluzija. (Schmidt, 2001, str. 13–14) Inkluzija v vzgoji in izobraževanju je dolgotrajen proces. Učitelji morajo spremeniti svoje poučevanje, svoje poglede na vzgojo in stopiti z že ustaljenih tirnic. (Kavkler, 2008) V magistrskem delu smo proučevali didaktične pristope učiteljev drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja v inkluzivnih razredih. V prvem delu naloge smo predstavili, kako pojem inkluzija razlagajo različni avtorji. Glede na 2. člen (Opredelitev otrok s posebnimi potrebami) Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) smo opredelili učence s posebnimi potrebami. Posamezne kategorije učencev s posebnimi potrebami smo posebej predstavili in opisali njihove značilnosti. Razložili smo, kako potekata vzgoja in izobraževanje teh učencev ter predstavili prilagoditve in didaktične pristope za vsako kategorijo učencev posebej. Preučili smo tudi individualizirano delo za otroke s posebnimi potrebami ter na podlagi Bele knjige proučili, kako je potrebno delati oz. kaj pripraviti za take otroke. Del prvega dela naloge smo namenili tudi predstavitvi teoretičnih izhodišč o izkustvenem učenju. Razložili smo pomen izkustvenega učenja in predstavili metode izkustvenega učenja. Posebno pozornost smo namenili izkustvenemu učenju pri otrocih s posebnimi potrebami. V drugem delu predstavljamo izsledke empirične raziskave o uporabi didaktičnih pristopov učiteljev drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja v inkluzivnih razredih ter njihove uporabe izkustvenega pouka pri delu z učenci. Zanimalo nas je, katere didaktične pristope uporabljajo učitelji, kako prilagajajo in individualizirajo delo za učence s posebnimi potrebami in na kakšen način se poslužujejo izkustvenega učenja. Pri tem smo namenili pozornost učiteljem drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja z različnim številom let dela v vzgoji in izobraževanju, primerjali smo učitelje glede na lokacijo šole, na kateri poučujejo, glede na število učencev v oddelku in glede na število učencev s posebnimi potrebami v oddelku. V raziskavi smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Podatki so bili pridobljeni in zbrani s pomočjo spletnih anketnih vprašalnikov med pomurskimi učitelji drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja. Ugotovili smo, da učitelji drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja uporabljajo veliko didaktičnih pristopov v inkluzivnih razredih. Učencem s posebnimi potrebami pomagajo na podobne načine in na podoben način individualizirajo delo. Večina učiteljev je mnenja, da je izkustveno učenje koristno za vse učence, zato se ga tudi v večji ali manjši meri poslužujejo vsi anketirani učitelji.
Ključne besede: inkluzija, učenci s posebnimi potrebami, didaktični pristopi, prilagoditve pouka, individualizirano delo, izkustven pouk.
Objavljeno v DKUM: 19.01.2016; Ogledov: 2377; Prenosov: 228
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

5.
DIDAKTIČNI PRISTOPI PRI DELU S PREDŠOLSKIMI OTROKI
Ksenija Donko, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo proučevali, kateri didaktični pristopi so v vrtcu najbolj prepoznavni oziroma katere že uveljavljene didaktične pristope uporabljajo vzgojitelji pri delu s predšolskimi otroki. V teoretičnem delu smo predstavili in zbrali razmišljanja različnih avtorjev, povezanih z didaktičnimi pristopi. Poglobljeno smo razložili in opisali različne didaktične pristope, ki vzgojiteljem pomagajo pri podajanju določenih tem otrokom na različnih področjih dejavnosti. Razložili smo, na kakšen način se učijo predšolski otroci, kakšna je vloga aktivnega učenja, kako pomembna je igra za otrokovo spoznavanje sveta ter kakšno vlogo ima motivacija pri učenju. V empiričnem delu predstavljamo izsledke empirične raziskave o pogostosti uporabe didaktičnih pristopov pri delu s predšolskimi otroki in interpretacijo le-teh. Zanimala nas je pogostost uporabe didaktičnih pristopov glede na starost otrok v oddelku kjer vzgojitelji opravljajo svoje delo ter pogostost uporabe didaktičnih pristopov glede na vzgojiteljevo formalno izobrazbo. V raziskavi smo uporabili deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja. Podatke, zbrane s pomočjo anketnih vprašalnikov, smo obdelali računalniško s pomočjo statističnega programa SPSS. Uporabili smo frekvenčno distribucijo in χ2 preizkus. Ugotovili smo, da se vzgojitelji zavedajo, da didaktični pristopi veliko pripomorejo h kvalitetnemu delu v vrtcu, vendar jih ne znajo poimenovati, saj jih v vrtcih ne imenujejo tako, temveč se v vrtcih uporablja termin učna metoda. Tako metode kot oblike pa se navezujejo na vzgojiteljev cilj, kaj želi z določeno temo doseči. Na pogosto uporabo didaktičnih pristopov po mnenju anketiranih vzgojiteljev vpliva starostno obdobje otrok, kjer vzgojitelji opravljajo svoje delo.
Ključne besede: Didaktični pristopi, vzgojitelj predšolskih otrok, učenje in poučevanje v vrtcu, prvo starostno obdobje, drugo starostno obdobje.
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 3951; Prenosov: 856
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

6.
Učinkovitost konceptualnega pouka fizike v srednji šoli
Simon Ülen, 2014, doktorska disertacija

Opis: Sodobna informacijska družba od mladega človeka pričakuje, da se bo po končanem izobraževanju znal prilagajati hitrim spremembam. Pričakuje posameznika, ki bo samoiniciativen, fleksibilen, motiviran, usposobljen za reševanje problemov in sposoben sprejemanja odločitev. Posledično postaja poučevanje vedno bolj kompleksno. Tradicionalni pristopi, ki učenca več ali manj postavljajo v položaj pasivnega poslušalca, ne sledijo spremembam v sodobno razvitem svetu. V zadnjih dveh desetletjih se zelo intenzivno iščejo novi učni pristopi v poučevanju, s ciljem izboljšati učni proces. Vpeljava konceptualnega pristopa poučevanja in učenja fizike (Conceptual Learning of Science – CoLoS) je postala ob izrednem napredku informacijsko komunikacijske tehnologije toliko bolj zanimiva tudi za tiste učitelje, ki so sicer bolj naklonjeni tradicionalnim učnim pristopom v poučevanju fizike. V obširni analizi novih učnih pristopov smo ugotovili, da je konceptualni pouk fizike že uveljavljen učni pristop, da pa še ne obstaja znanstveno preverjena raziskava o učinkovitosti konceptualnega učenja fizike v srednjih šolah. Namen raziskave je bil: • analizirati uspešnost konceptualnega pouka fizike, podprtega z izbranimi konceptualnimi modeli (fizleti), v primerjavi s tradicionalnim frontalnim poukom fizike v srednji šoli; • s strategijo presoje kot dodatnim mehanizmom v pedagoškem eksperimentu analizirati uspešnost konceptualnega pouka fizike v doseganju višjih taksonomskih nivojev znanja; • preučiti vplive opazovanih faktorjev na uspešnost izbranega učnega pristopa – spol testiranih dijakov in njihova predhodna ocena iz fizike. Doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu izpostavimo poglavitne razloge za uvedbo inovativnih didaktičnih (učnih) pristopov v sodobnem izobraževanju. Analiziramo stanje pouka fizike in naravoslovja nasploh. Posebej izpostavimo novejše rezultate mednarodnih raziskav TIMMS (Trends in International Mathematics and Science Study) in Pisa (Programme for International Student Assessment). V nadaljevanju predstavimo pregled raziskav o vlogi in pomenu sodobnih učnih pristopov pouka fizike ter raziskave na področju primerjav sodobnih učnih pristopov (podprtih z računalniškimi simulacijami) s tradicionalnimi pristopi pri pouku fizike. Nato predstavimo različne oblike pouka in metode poučevanja ter izpostavimo sodobnejše, za katere menimo, da so v luči vse hitrejšega razvoja sodobne tehnologije ustreznejše za poučevanje fizike v srednji šoli. Tradicionalni frontalni pouk fizike žal še vedno ostaja najpogostejša oblika poučevanja fizike v srednji šoli, zato ga posebej predstavljamo; obenem izpostavljamo prednosti in pa predvsem slabosti te oblike pouka fizike, na katere opozarjajo številni raziskovalci doma in po svetu, in predstavljajo osnovni motiv inovativnih projektov na področju poučevanja fizike za iskanje novih, ustreznejših učnih pristopov k poučevanju fizike. Nadalje predstavljamo tri ključne komponente, ki bi jih moral vsebovati sodobni pouk fizike: problemski pouk, IKT pri pouku fizike in eksperiment pri pouku fizike. Omenjene komponente so ključne pri konceptualnem učenju fizike, ki ga podrobno obravnavamo – podamo njegove temeljne značilnosti in predstavimo njegovo razširjenost po svetu in pri nas. V ključnem delu teoretičnega dela disertacije postavimo model konceptualnega pouka fizike v slovenski srednji šoli in predstavimo strategije presoje kot analitični mehanizem za določitev taksonomskih nivojev globin znanja. Teoretični del zaključujemo z analizo starega in prenovljenega učnega načrta fizike za srednje šole, pri čemer poudarimo bistvene razlike obeh učnih načrtov in analiziramo možnosti uvajanja konceptualnega pouka fizike z ozirom na obstoječi učni načrt. Na osnovi zgoraj predstavljenih teoretičnih izhodišč smo pripravili komplet gradiv za izvedbo pedagoškega eksperimenta, s ciljem preveriti učinkovitost konceptualnega pouka fizike v srednji šoli: učne priprave za trad
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, poučevanje fizike, učni pristopi, konceptualni pouk fizike, IKT, konceptualni modeli – fizleti, didaktični model, empirična raziskava, interaktivna e-gradiva, strategije presoje
Objavljeno v DKUM: 24.07.2014; Ogledov: 2330; Prenosov: 310
.pdf Celotno besedilo (5,16 MB)

7.
Preverjanje spretnosti učencev z različnimi metodami pouka tehnike v kompetenčno zasnovanem kurikulumu
Dragica Pešaković, 2014, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo učitelji v slovenskih osnovnih šolah priče nenehnim spremembam na področju učnih načrtov in »drugačnim – inovativnim« načinom dela ter poučevanja. Učni načrti so bili nazadnje posodobljeni leta 2011. Pri prenovi se ohranjajo splošni cilji in opredelitev predmeta. Veliko več je rezervnih ur, saj so nekatere vsebine skrajšane ali celo ukinjene. V ospredju so projektni pristop, individualizacija in diferenciacija pouka ter medpredmetno povezovanje. Rezervni čas je namenjen predvsem utrjevanju snovi. V novem UN pa se je pričelo razmišljati tudi o kompetencah. Tako so kompetence vključene v splošne in operativne cilje ter standarde znanja. Večina avtorjev ugotavlja, da je kompetenca kompleksno zgrajena iz več razsežnosti, torej gre za kompleksen pojem. Povzamemo lahko, da so kompetence spretnosti, sposobnosti, znanje in izkušnje posameznika za opravljanje nekih nalog ter vlog in so predvsem rezultat učenja. Posameznik jih pridobi v različnih življenjskih situacijah. Kompetence so kompleksni sistemi, ki vključujejo kognitivno, čustveno in motivacijsko področje. Čustveno področje zajema pripravljenost za delovanje in odnos do aktivnosti, predvsem, kako se lotiti aktivnosti, da bomo uspešni. Zato pa je potrebna tudi motivacija, da je posameznik svoje potenciale in znanje pripravljen uporabiti. Kompetence na določenem področju vključujejo posameznikove sposobnosti reševanja problemov, analitičnega, kritičnega in divergentnega mišljenja, spretnosti odločanja ter zadostno količino znanja, ki je vezano na določeno področje. Ena izmed delitev kompetenc je delitev po ravneh – na ključne in poklicne kompetence. Poklicne se delijo se na generične, poklicno specifične in organizacijsko specifične. V disertaciji se posvečamo predvsem problemu razvijanja in preverjanja spretnosti učencev v okviru generičnih kompetenc. Te spretnosti so: zbiranje informacij, analiza in organizacija informacij, interpretacija, sinteza zaključkov, učenje in reševanje problemov, prenos teorije v prakso, uporaba matematičnih idej in tehnik, prilagajanje novim situacijam, skrb za kakovost, sposobnost samostojnega in timskega dela, organiziranje in načrtovanje dela, verbalna in pisna komunikacija, medosebna interakcija ter varnost pri delu. V prvem delu predstavimo teoretična izhodišča. Izhajamo s področja generičnih kompetenc in kompetenčno zasnovanega kurikuluma. Podrobneje proučimo temeljne sestavine kompetence, znanje, spretnosti in stališča. Poudarek je predvsem na razvijanju spretnosti v okviru štirinajstih generičnih kompetenc. Spretnosti razdelimo v tri skupine, socialne (afektivne), komunikacijske in delovne (psihomotorične). Natančno jih opredelimo in v vsako skupino razvrstimo štirinajst spretnosti, ki so v okviru generičnih kompetenc. V nadaljevanju opišemo tradicionalne in sodobne metode poučevanja. Pri slednjih je poudarek na projektnem delu, ki vključuje problemski in raziskovalni pouk, eksperiment in (tehniško) analizo. Zelo pomembno je poudariti, da so spretnosti, ki jih mora učenec obvladati, razvrščene na nižji in višji taksonomski (»kompetenčni«) ravni, kar pri pouku omogoča diferenciacijo in individualizacijo. Omogoča pa tudi lažje spremljanje in preverjanje spretnosti. Zato v nadaljevanju proučimo taksonomije na vzgojno-izobraževalnem področju. Poskušamo najti kombinacijo taksonomij na vseh treh področjih, kognitivnem, afektivnem in psihomotoričnem, in jih združiti v kompetenčne taksonomske stopnje, kar nam omogoča razvijanje in preverjanje spretnosti učencev na nižji in višji taksonomski ravni. V zaključku teoretičnega dela povzamemo ključne spremembe Učnega načrta za tehniko in tehnologijo, naredimo kratek zgodovinski pregled in se osredotočimo na uvedbo devetletne osnovne šole. Posebno pozornost namenimo preverjanju in ocenjevanju znanja učencev, kjer lahko ponovno ugotovimo, da je največji poudarek na znanju, spretnosti pa so postavljene v ozadje. V drugem, empiričnem delu, predstavljamo ra
Ključne besede: kompetenčno zasnovani kurikulum, generične kompetence, spretnosti učencev, učne metode, didaktični pristopi, triangulacija
Objavljeno v DKUM: 18.07.2014; Ogledov: 1727; Prenosov: 355
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

8.
Motivacijski poskusi pri pouku fizike v 8. razredu osnovne šole za vsebinske teme: Uvod v fiziko, Vesolje, Enakomerno gibanje in Sile
Jernej Selič, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavimo pomen motivacijskega poskusa in motivacije pri fiziki. Pri tem se osredotočimo na vsebinske teme Uvod v fiziko, Vesolje, Enakomerno gibanje in Sile. Preučimo motivacijske tehnike in izberemo kriterije, ki služijo kot merilo motivacije za posamezne poskuse, ki so predstavljeni v diplomski nalogi. Poskusi so razdeljeni glede na vsebinske sklope in učne cilje ter so podrobno razloženi in opremljeni s fotografijami. Podana so tudi mnenja učiteljev o motivaciji pri pouku, iz katerih izpeljemo korelacijo med teoretičnimi napovedmi in praktičnimi izkustvi. Nazadnje o izbranih motivacijskih poskusih podamo končno mnenje.
Ključne besede: fizika, poskusi, motivacija, didaktični pristopi.
Objavljeno v DKUM: 19.06.2014; Ogledov: 2704; Prenosov: 293
.pdf Celotno besedilo (1,73 MB)

9.
Didaktična analiza E-učbenika astronomskih vsebin pri pouku fizike v osnovni šoli
Urška Jagodič, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu po predmetih in drugih dejavnostih predstavimo astronomske vsebine v osnovni in srednji šoli. Za vse astronomske vsebine raziščemo medpredmetne povezave. Namen medpredmetnega povezovanja je večja prenosljivost znanja, s čimer ustvarjamo pogoje za boljše razumevanje, večjo uporabnost znanja in s tem tudi večjo ustvarjalnost na vseh predmetnih področjih. Pri medpredmetnih povezavah poiščemo horizontalne in vertikalne povezave astronomije z drugimi predmetnimi področji. Učbenike, ki so bili do sedaj glavni vir znanja, vse bolj dopolnjuje informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) z različnimi multimedijski in interaktivnimi elementi. Zato je v nastajanju množica e-učbenikov, ki prihajajo kot del sodobnega, kakovostnega načina poučevanja in učenja. V diplomskem delu najprej predstavimo do sedaj pripravljene in dostopne e-učbenike in jih primerjamo med seboj, nato pa s sodelovanjem strokovnjakov s področja astronomije in didaktike raziščemo uporabnost E-učbenika pri poučevanju in izpeljemo sklepe, ki so potrebni za uspešno delo ob uporabi e-učbenika.
Ključne besede: fizika, astronomija, učni načrt, didaktični pristopi, informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), e-učbenik, interaktivnost.
Objavljeno v DKUM: 09.07.2013; Ogledov: 2273; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (2,02 MB)

10.
Uspešnost tradicionalnih učnih metod pri vnašanju sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike
Robert Repnik, 2012, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo priča izredno hitremu znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, katerega rezultat so mnoge naprave in pripomočki, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. V najrazličnejših medijih zasledimo poročila o zanimivih in pomembnih znanstvenih odkritjih, ki zanimajo tudi učence in dijake, vendar so te informacije prepogosto preveč poenostavljene, napačne ali pa prekompleksne in nerazumljive. Marsikaterega učenca tudi zanima princip delovanja sodobnih orodij, kakor na primer mobilni telefon, optični vodniki, tekočekristalni zasloni itd. Odgovore na ta vprašanja sam navadno težko poišče. Kot ena najprimernejših rešitev zato se ponuja pri pouku fizike in to že v osnovni šoli. Formalno učni načrt osnovnošolske fizike omogoča delno že v okviru temeljnih vsebin, delno pri predlaganih izbirnih vsebinah, predvsem pa v določenem obsegu vsebinsko nerazporejenih učnih ur predmeta obravnavo tematik po avtonomni izbiri učitelja, zaradi aktualizacije pouka in rasti motivacije je pri tem smiselno upoštevati tudi želje in interese učencev. Kljub temu pa opažamo, da se učitelji v šolski praksi le redko odločijo uporabiti vsebinsko nerazporejene ure za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike, večinoma so namenjene ponavljanju, dopolnjevanju že obravnavane snovi, utrjevanju in preverjanju znanja. Pričujoča doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu obravnavamo pomembnejše zgodovinske prelomnice v razvoju znanosti in tehnologije, pomembne spremembe v razvoju didaktike in še posebej didaktike fizike, osredotočimo se na razvoj pouka fizike pri nas, podrobneje pa predstavimo evolucijo osnovnošolskega učnega načrta z vidika formalnih možnosti za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. Predstavimo didaktične oblike in metode ter uporabljene didaktične pristope, na katere smo se v raziskavi omejili. Predstavimo različne vrste za naravoslovje pomembnih kompetenc (ključne, generične in predmetno specifične) ter strategije presoje kot učinkovit mehanizem za določanje nivojev znanja pri pouku fizike. Na koncu postavimo strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. V empiričnem delu predstavimo osnovne podatke o raziskavi, v katero smo v obdobju dveh šolskih let (2009/2010 in 2010/2011) zajeli 365 učencev iz sedmih slovenskih osnovnih šol. Najprej smo ugotovili incializacijsko stanje glede stanja motivacije ter predznanje učencev na temeljnem nivoju znanja (faktografsko znanje), višjem nivoju (analiza, primerjava) ter zahtevnejšem nivoju (sklepanje, vrednotenje). Sledil je pouk določene tematike z izbranim didaktičnim pristopom. Nazadnje smo ugotovili finalno stanje v istih kategorijah ter v analizi raziskali spremembe v stanju motivacije in v napredku pri navedenih kategorijah znanja. V analizi smo prikazali izide glede na opazovane faktorje, ki smo jih pridobili z uporabo naslednjih metod: frekvenčne distribucije, mere srednjih vrednosti, variacije in normalnosti distribucije, indeks težavnosti (p %), preizkus hipoteze neodvisnosti in hipoteze enake verjetnosti (χ2 preizkus) ter z enofaktorsko in dvofaktorsko analizo variance. Na osnovi 8 postavljenih tez smo izpeljali 35 hipotez, s katerimi smo preverili učinke eksperimentalnega faktorja na uspešnost vnašanja sodobnih znanstvenih dognanj v pouk osnovnošolske fizike. S preizkusi statistične značilnosti razlik med posameznimi didaktičnimi pristopi glede na upoštevane faktorje smo potrdili 18 zastavljenih hipotez, 17 hipotez pa ne. Najpomembnejše spoznanje pa je, da na osnovi teoretične raziskave in empiričnih rezultatov ugotavljamo, da je postavljen strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike možen in uspešen.
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, osnovna šola, pouk fizike, učne metode, učne oblike, strategije, didaktični pristopi, prenos znanstvenih dognanj, strategije presoje, testiranje, empirične raziskave, učni načrt, didaktični model, IKT
Objavljeno v DKUM: 19.09.2012; Ogledov: 2857; Prenosov: 353
.pdf Celotno besedilo (15,34 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici