| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Razvoj didaktičnega modela za neformalno in formalno izobraževanje, temelječega na sodobnih tehnologijah in mobilnih aplikacijah
Tine Pajk, 2022, doktorska disertacija

Opis: Zavedati se moramo, da imamo samo eno naravno okolje, ki ga ne moremo brezmejno in brezobzirno izkoriščati. Zato potrebujemo trajnostne in okolju prijazne rešitve na vseh področjih, še posebej na področju pridelave hrane in varovanju okolja. Ključni pomen pri tem je ozaveščanje in izobraževanje na področju pridelave hrane. V doktorski disertaciji je bil razvit in preizkušen inovativni interdisciplinarni didaktični model predvsem za neformalno, lahko pa tudi formalno izobraževanje, ki temelji na interdisciplinarnem pristopu in na sodobnih tehnologijah ter mobilnih aplikacijah. Razviti didaktičen model in spletno okolje sta namenjena razvijanju novih kariernih in zaposlitvenih možnosti na trgu dela, predvsem na področju ekološkega kmetovanja. Pri tem smo dali poseben poudarek socialnemu podjetništvu, trajnostnemu razvoju in sonaravnim oblikam proizvodnje s poudarkom na ekologiji in varovanju okolja. Razviti didaktični model na osnovi sodobnih in mobilnih tehnologij bo zagotovo vplival na doseganje višjih kompetenc učečih, kot bi uporaba tako imenovanih klasičnih metod poučevanja. S sodobnim pristopom poučevanja bomo v koraku s časom tudi na področju digitalne pismenosti, digitalnih kompetenc in s potrebami gospodarstva.
Ključne besede: didaktični model, socialno podjetništvo, ekokmetijstvo, neformalno izobraževanje, sistem za upravljanje učenja, Moodle
Objavljeno v DKUM: 17.05.2022; Ogledov: 167; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (6,61 MB)

2.
Tehniška pismenost in razvoj metakognitivnega modela funkcionalne pismenosti na tehniškem področju
Zvonka Cencelj, 2019, doktorska disertacija

Opis: Pismenost, še posebej funkcionalna pismenost postaja v sodobni družbi vse bolj pomembna. Ob tem pa postaja tudi vse večji problem. Danes, ko smo vse bolj odvisni od tehnologij in ko se te vse hitreje spreminjajo, se moramo z njimi seznaniti in jih usvojiti v čim krajšem času. V okviru pouka tehnike in tehnologije v osnovni šoli in različnih inženirskih predmetih v nadaljnem izobraževanju to pomeni sporazumevanje, branje in pisanje o problemih tehnike ter učenje učenja o tehniki in tehnologiji. V nalogi je posebej poudarjeno usvajanje bralnih strategij, ki se razvija (funkcionalizira) v zmožnost učenja o tehniki, saj poznavanje bralnih učnih strategij omogoča učencu, da z branjem usvoji informacije in jih nato zna glede na namen tudi učinkovito uporabiti. Ugotovljene pomanjkljivosti, pridobljene ob študiju literature, smo v največji meri poskušali odpraviti s sodobnimi didaktičnimi metodami, s katerimi smo želeli učence naučiti uporabljati različne študijske strategije, s pomočjo katerih učenci identificirajo in klasificirajo podatke v besedilu z namenom, da prebrano bolje razumejo in si zapomnijo. Šele obvladovanje učnih strategij namreč daje učencu kompetentnost reševanja zadane naloge, zadanega problema in motivacijo za delo z različnimi pisnimi viri. V disertaciji smo razvili metakognitivni model funkcionalne pismenosti prilagojen za tehniško področje (MkM_FPT), merili njegovo učinkovitost v odvisnosti strukture pouka in formativnega spremljanja učenčevega napredka. Poučevanje Tehnike in tehnologije (TIT) v osnovni šoli (OŠ) smo prilagodili trendom današnje šole in pri tem omogočili učencem aktivno odkrivanje in reševanje zastavljenih problemov. Učinkovitost modela MkM_FPT, kjer so učenci stalno vodeni in v sodelovanju z učiteljem, se odraža na končni kompetenci (kvaliteta izdelave, izvirnost, samostojnost pri delu), večji funkcionalni pismenosti (učenec je sposoben učinkovitega učenja iz pisnih gradiv, uporabe tehnične dokumentacije in pisnih, video in drugih navodil za izdelavo izdelkov, predstavitve in argumentacije izbranih rešitev), posredno pa tudi večji motivaciji za delo z različnim študijskim gradivom in boljšo organiziranostjo dela. Rezultati raziskave kažejo, da model MkM_FPT omogoča učiteljem upoštevati učenceve posebnosti in voditi učence k razvijanju znanja z razumevanjem. Ob tem pa z razvitim modelom MkM_FPT dosegamo pri učencih višle kognitivne, afektivne in psihomotorične ravni znanja, odnosov in spretnosti.
Ključne besede: funkcionalna pismenost na inženirskem in tehniškem področju, bralno razumevanje, didaktični model, osnovnošolsko izobraževanje
Objavljeno v DKUM: 08.05.2019; Ogledov: 1226; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (5,36 MB)

3.
Učinkovitost konceptualnega pouka fizike v srednji šoli
Simon Ülen, 2014, doktorska disertacija

Opis: Sodobna informacijska družba od mladega človeka pričakuje, da se bo po končanem izobraževanju znal prilagajati hitrim spremembam. Pričakuje posameznika, ki bo samoiniciativen, fleksibilen, motiviran, usposobljen za reševanje problemov in sposoben sprejemanja odločitev. Posledično postaja poučevanje vedno bolj kompleksno. Tradicionalni pristopi, ki učenca več ali manj postavljajo v položaj pasivnega poslušalca, ne sledijo spremembam v sodobno razvitem svetu. V zadnjih dveh desetletjih se zelo intenzivno iščejo novi učni pristopi v poučevanju, s ciljem izboljšati učni proces. Vpeljava konceptualnega pristopa poučevanja in učenja fizike (Conceptual Learning of Science – CoLoS) je postala ob izrednem napredku informacijsko komunikacijske tehnologije toliko bolj zanimiva tudi za tiste učitelje, ki so sicer bolj naklonjeni tradicionalnim učnim pristopom v poučevanju fizike. V obširni analizi novih učnih pristopov smo ugotovili, da je konceptualni pouk fizike že uveljavljen učni pristop, da pa še ne obstaja znanstveno preverjena raziskava o učinkovitosti konceptualnega učenja fizike v srednjih šolah. Namen raziskave je bil: • analizirati uspešnost konceptualnega pouka fizike, podprtega z izbranimi konceptualnimi modeli (fizleti), v primerjavi s tradicionalnim frontalnim poukom fizike v srednji šoli; • s strategijo presoje kot dodatnim mehanizmom v pedagoškem eksperimentu analizirati uspešnost konceptualnega pouka fizike v doseganju višjih taksonomskih nivojev znanja; • preučiti vplive opazovanih faktorjev na uspešnost izbranega učnega pristopa – spol testiranih dijakov in njihova predhodna ocena iz fizike. Doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu izpostavimo poglavitne razloge za uvedbo inovativnih didaktičnih (učnih) pristopov v sodobnem izobraževanju. Analiziramo stanje pouka fizike in naravoslovja nasploh. Posebej izpostavimo novejše rezultate mednarodnih raziskav TIMMS (Trends in International Mathematics and Science Study) in Pisa (Programme for International Student Assessment). V nadaljevanju predstavimo pregled raziskav o vlogi in pomenu sodobnih učnih pristopov pouka fizike ter raziskave na področju primerjav sodobnih učnih pristopov (podprtih z računalniškimi simulacijami) s tradicionalnimi pristopi pri pouku fizike. Nato predstavimo različne oblike pouka in metode poučevanja ter izpostavimo sodobnejše, za katere menimo, da so v luči vse hitrejšega razvoja sodobne tehnologije ustreznejše za poučevanje fizike v srednji šoli. Tradicionalni frontalni pouk fizike žal še vedno ostaja najpogostejša oblika poučevanja fizike v srednji šoli, zato ga posebej predstavljamo; obenem izpostavljamo prednosti in pa predvsem slabosti te oblike pouka fizike, na katere opozarjajo številni raziskovalci doma in po svetu, in predstavljajo osnovni motiv inovativnih projektov na področju poučevanja fizike za iskanje novih, ustreznejših učnih pristopov k poučevanju fizike. Nadalje predstavljamo tri ključne komponente, ki bi jih moral vsebovati sodobni pouk fizike: problemski pouk, IKT pri pouku fizike in eksperiment pri pouku fizike. Omenjene komponente so ključne pri konceptualnem učenju fizike, ki ga podrobno obravnavamo – podamo njegove temeljne značilnosti in predstavimo njegovo razširjenost po svetu in pri nas. V ključnem delu teoretičnega dela disertacije postavimo model konceptualnega pouka fizike v slovenski srednji šoli in predstavimo strategije presoje kot analitični mehanizem za določitev taksonomskih nivojev globin znanja. Teoretični del zaključujemo z analizo starega in prenovljenega učnega načrta fizike za srednje šole, pri čemer poudarimo bistvene razlike obeh učnih načrtov in analiziramo možnosti uvajanja konceptualnega pouka fizike z ozirom na obstoječi učni načrt. Na osnovi zgoraj predstavljenih teoretičnih izhodišč smo pripravili komplet gradiv za izvedbo pedagoškega eksperimenta, s ciljem preveriti učinkovitost konceptualnega pouka fizike v srednji šoli: učne priprave za trad
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, poučevanje fizike, učni pristopi, konceptualni pouk fizike, IKT, konceptualni modeli – fizleti, didaktični model, empirična raziskava, interaktivna e-gradiva, strategije presoje
Objavljeno v DKUM: 24.07.2014; Ogledov: 2221; Prenosov: 302
.pdf Celotno besedilo (5,16 MB)

4.
Uspešnost tradicionalnih učnih metod pri vnašanju sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike
Robert Repnik, 2012, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo priča izredno hitremu znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, katerega rezultat so mnoge naprave in pripomočki, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. V najrazličnejših medijih zasledimo poročila o zanimivih in pomembnih znanstvenih odkritjih, ki zanimajo tudi učence in dijake, vendar so te informacije prepogosto preveč poenostavljene, napačne ali pa prekompleksne in nerazumljive. Marsikaterega učenca tudi zanima princip delovanja sodobnih orodij, kakor na primer mobilni telefon, optični vodniki, tekočekristalni zasloni itd. Odgovore na ta vprašanja sam navadno težko poišče. Kot ena najprimernejših rešitev zato se ponuja pri pouku fizike in to že v osnovni šoli. Formalno učni načrt osnovnošolske fizike omogoča delno že v okviru temeljnih vsebin, delno pri predlaganih izbirnih vsebinah, predvsem pa v določenem obsegu vsebinsko nerazporejenih učnih ur predmeta obravnavo tematik po avtonomni izbiri učitelja, zaradi aktualizacije pouka in rasti motivacije je pri tem smiselno upoštevati tudi želje in interese učencev. Kljub temu pa opažamo, da se učitelji v šolski praksi le redko odločijo uporabiti vsebinsko nerazporejene ure za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike, večinoma so namenjene ponavljanju, dopolnjevanju že obravnavane snovi, utrjevanju in preverjanju znanja. Pričujoča doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu obravnavamo pomembnejše zgodovinske prelomnice v razvoju znanosti in tehnologije, pomembne spremembe v razvoju didaktike in še posebej didaktike fizike, osredotočimo se na razvoj pouka fizike pri nas, podrobneje pa predstavimo evolucijo osnovnošolskega učnega načrta z vidika formalnih možnosti za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. Predstavimo didaktične oblike in metode ter uporabljene didaktične pristope, na katere smo se v raziskavi omejili. Predstavimo različne vrste za naravoslovje pomembnih kompetenc (ključne, generične in predmetno specifične) ter strategije presoje kot učinkovit mehanizem za določanje nivojev znanja pri pouku fizike. Na koncu postavimo strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. V empiričnem delu predstavimo osnovne podatke o raziskavi, v katero smo v obdobju dveh šolskih let (2009/2010 in 2010/2011) zajeli 365 učencev iz sedmih slovenskih osnovnih šol. Najprej smo ugotovili incializacijsko stanje glede stanja motivacije ter predznanje učencev na temeljnem nivoju znanja (faktografsko znanje), višjem nivoju (analiza, primerjava) ter zahtevnejšem nivoju (sklepanje, vrednotenje). Sledil je pouk določene tematike z izbranim didaktičnim pristopom. Nazadnje smo ugotovili finalno stanje v istih kategorijah ter v analizi raziskali spremembe v stanju motivacije in v napredku pri navedenih kategorijah znanja. V analizi smo prikazali izide glede na opazovane faktorje, ki smo jih pridobili z uporabo naslednjih metod: frekvenčne distribucije, mere srednjih vrednosti, variacije in normalnosti distribucije, indeks težavnosti (p %), preizkus hipoteze neodvisnosti in hipoteze enake verjetnosti (χ2 preizkus) ter z enofaktorsko in dvofaktorsko analizo variance. Na osnovi 8 postavljenih tez smo izpeljali 35 hipotez, s katerimi smo preverili učinke eksperimentalnega faktorja na uspešnost vnašanja sodobnih znanstvenih dognanj v pouk osnovnošolske fizike. S preizkusi statistične značilnosti razlik med posameznimi didaktičnimi pristopi glede na upoštevane faktorje smo potrdili 18 zastavljenih hipotez, 17 hipotez pa ne. Najpomembnejše spoznanje pa je, da na osnovi teoretične raziskave in empiričnih rezultatov ugotavljamo, da je postavljen strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike možen in uspešen.
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, osnovna šola, pouk fizike, učne metode, učne oblike, strategije, didaktični pristopi, prenos znanstvenih dognanj, strategije presoje, testiranje, empirične raziskave, učni načrt, didaktični model, IKT
Objavljeno v DKUM: 19.09.2012; Ogledov: 2778; Prenosov: 345
.pdf Celotno besedilo (15,34 MB)

5.
DIDAKTIČNI MODEL ZA PRIKAZ KROŽENJA VODE V NARAVI
Maja Lončar, 2011, diplomsko delo

Opis: Za vsa živa bitja je voda življenjskega pomena. V naravi voda nenehno kroži. Začetek in konec kroženja vode je praviloma v morju. V obliki vodne pare pride voda v zrak z izhlapevanjem iz raznih vodnih površin in vlažnih tal, oddajajo pa jo tudi živa bitja. V višjih zračnih plasteh se vodna para ohlaja in združuje v oblake. Tam se para spremeni v kapljice ali ledene kristale, nato pa se v obliki dežja ali snega vrne nazaj na Zemljo. Veliko vlogo pri kroženju vode ima sončna energija, saj se kar četrtina sončne energije porabi za kroženje vode. Ker je v šoli pri pouku zaželeno, da se čim več stvari demonstrira, saj lahko tako najbolj nazorno prikažemo procese in predmete, je nastalo to diplomsko delo. V njem je prikazan didaktični model za prikaz kroženja vode na Zemlji ter njegova umestitev v pouk, zasnovan na učnih načrtih za naravoslovje v 6. in 7. razredu ter biologije v 8. razredu osnovne šole. Prav tako so v diplomskem delu prikazane priprave in učni listi za učno uro na temo kroženje vode za vse tri razrede.
Ključne besede: voda, kroženje vode, didaktični model, padavine, izhlapevanje, kondenzacija, morje, reke, Sonce
Objavljeno v DKUM: 12.12.2011; Ogledov: 4693; Prenosov: 404
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

6.
UČENJE PLAVANJA V PRVI TRIADI DEVETLETKE
Petra Draganić, 2011, diplomsko delo

Opis: V zadnjih letih je v Sloveniji zelo velik poudarek na plavalnem opismenjevanju v prvi triadi devetletke. Pristojno ministrstvo je v letih 1998−1999 uresničilo cilj, da v učni načrt uvrstijo obvezne 20-urne plavalne tečaje. V diplomski nalogi je predstavljeno, s katerimi metodami in postopki je optimalno učenje plavanja ter kakšen pomen ima plavanje za življenje človeka nasploh. Predstavljeni so še cilji športne vzgoje v prvi triadi devetletke in katero raven znanja plavanja bi naj dosegli učenci v prvem triletju. Preučili bomo: • kakšni bazeni so primerni za učenje plavanja; • didaktične modele učenja; • stopnje učenja plavanja; • didaktična priporočila; • didaktične pripomočke; • napotke za izpeljavo plavalnega tečaja; • programe učenja z osnovnimi plavalnimi tehnikami. Osnovni cilj ministrstva in posledično tudi nas, ki poučujemo plavanje, je, da bi bil vsak učenec po končani osnovni šoli varen plavalec.
Ključne besede: plavanje, prva triada devetletke, osnovni program učenja, didaktični model, prosta tehnika.
Objavljeno v DKUM: 26.10.2011; Ogledov: 4515; Prenosov: 710
.pdf Celotno besedilo (824,79 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici