1. Aktivacija adsorpcije hitozana na celulozo s plazmoLucija Flucher, 2024, diplomsko delo Opis: Naraščajoča skrb za zdravje in spremembe v življenjskem standardu so povečale zanimanje za razvoj protimikrobnih tekstilij, ki preprečujejo rast mikroorganizmov in delujejo preventivno proti okužbam, kot so okužbe kože in sluznic. Hitozan, naravni biopolimer, pridobljen iz hitina, se je izkazal za učinkovito protimikrobno sredstvo, saj preprečuje rast bakterij in gliv z vezavo na njihove celične stene ter zaviranjem njihovega metabolizma.
Diplomsko delo obravnava vpliv plazemske obdelave celuloznih vlaken na njihovo sposobnost adsorpcije hitozana. V raziskavi smo del celuloznih vlaken obdelali s plazmo, medtem ko smo preostali del pustili neobdelan. Obe vrsti vzorcev smo nato analizirali, da bi ocenili morebitno povečanje reaktivnosti in sposobnosti vezave hitozana kot posledico plazemske obdelave v primerjavi z neobdelanimi vlakni. Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali plazemska obdelava vpliva na izboljšanje adsorpcijskih lastnosti celuloznih vlaken.
Za oceno učinkovitosti postopka smo uporablili naslednje metode: potenciometrična titracija za določanje vezave hitozana, UV-Vis analiza za merjenje koncentracije preostalega hitozana, merjenje togosti ploskih tekstilij za oceno uporabnih lastnosti obdelanih vlaken ter merjenje protimikrobnosti.
Rezultati so pokazali, da plazemska obdelava bistveno izboljša adsorpcijo hitozana na celulozo. Plazemska obdelava se je izkazala kot obetavna metoda za funkcionalizacijo tekstilij, ki omogoča ustvarjanje okolju prijaznih in učinkovitih zaščitnih materialov. Diplomska naloga s svojimi ugotovitvami prispeva k napredku na področju razvoja tekstilij z dodano vrednostjo in odpira nove možnosti za raziskave v tej smeri.
Ključne besede: hitozan, plazma, bombaž, protimikrobnost, desorpcija
Objavljeno v DKUM: 04.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 23
 Celotno besedilo (2,73 MB) |
2. Možnost uporabe zeolitov pri odstranjevanju izbranih kovinskih ionov iz vode : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeLea Kaisersberger, 2023, diplomsko delo Opis: Namen diplomskega dela je bil preveriti učinkovitost zeolita AAG 3-5 mm (Silkem d.o.o.). Odločili smo se za odstranjevanje ionov težkih kovin niklja in arzena, ki se pogosto pojavljata v vodah in sta v preseženih koncentracijah lahko nevarni zdravju ljudi in okolju. Najprej se je raziskava nanašala predvsem na najbolj učinkovito adsorpcijo Ni(II) in As(III) na zeolit. Začetna koncentracija Ni(II) in As(III) je bila 10 mg/L. Določili smo vpliv pH vrednosti, vpliv časa mešanja, vpliv mase adsorbenta in vpliv začetne koncentracije na učinkovitost adsorpcije. Najboljša učinkovitost adsorpcije arzenovih ionov je bila 92 % na 1 g zeolita, pri času mešanja 2 h in začetni koncentraciji 2 mg/L As(III) in za nikljeve ione 98,8 %, na 3 g zeolita, pri času mešanja 24 h, pri obeh v nevtralni pH vrednosti. Rezultate smo analizirali z uporabo Freundlichove in Langmuirjeve linearne adsorpcijske izoterme. Izvedli smo še desorpcijo As(III) in dosegli 68 % učinkovitost desorpcije. Ugotovili smo, da je zeolit primeren adsorbent za odstranjevanje težkih kovin, kot sta arzen in nikelj iz vode in ga je mogoče tudi ponovno uporabiti.
Ključne besede: zeolit, adsorpcija, nikelj, arzen, desorpcija
Objavljeno v DKUM: 06.09.2023; Ogledov: 395; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,50 MB) |
3. Volna kot učinkovit sorbent za odstranjevanje težkih kovin iz odpadne vode : magistrsko deloNina Šenekar, 2019, magistrsko delo Opis: Namen magistrske naloge je bil pridobiti visoko učinkovit sorbent za odstranjevanje Zn(II) iz odpadnih vod. Izvedli smo fizikalno in kemijsko modifikacijo volne s hitozanom; slednja je potekla z nastankom amidne vezi ob dodatku zamreževalcev EDC in NHS v razmerju 2 : 1. Prisotnost funkcionalnih skupin smo preverili s FT-IR spektri. Uspešnost modifikacije smo določili s potenciometrično ter polielektrolitsko titracijo. Osrednji del študije je bila sorpcija Zn(II) na razmaščeno in modificirano volno. Preučili smo vpliv kontaktnega časa, pH, koncentracije kovinskih ionov in temperature na sorpcijski proces. Preverili smo kinetiko psevdo-prvega in psevdo-drugega reda, prileganje Langmuirjevemu in Freundlichovemu modelu ter določili termodinamiko procesa. Desorpcijo Zn(II) z Na2-EDTA smo izvedli v štirih zaporednih ciklih in ji določili kinetiko.
Sorbent z najvišjo koncentracijo protoniranih amino skupin (607,7 mmol kg-1) in sorpcijsko kapaciteto (1,52 mg g-1) smo pridobili z volno, fizikalno modificirano z nanosom 1 % (m/V) makromolekularne raztopine hitozana in poskusi sorpcije pri pH = 5. Z raztopino Zn(II) začetne koncentracije 12,5 mg l-1, kontaktnim časom 24 h in T = 25 °C smo dosegli 98,19 % učinkovitost sorpcije Zn(II). Časovni profil sorpcije Zn(II) z razmaščenimi in modificiranimi vlakni je ustrezal kinetiki psevdo-drugega reda (R2 > 0,9984). Najvišje prileganje eksperimentalnih podatkov smo dosegli z Langmuirjevim modelom (R2 > 0,9866). Proces sorpcije Zn(II) je bil spontan (∆G° < 0) in eksotermen (∆H° < 0). Desorpcijo Zn(II) v štirih ciklih smo uspešno izvedli z razmaščeno volno. Desorpcija Zn(II) s površine fizikalno in kemijsko modificirane volne je s cikli naraščala.
Ključne besede: volna, hitozan, cink, graftanje, FT-IR, potenciometrična titracija, polielektrolitska titracija, biosorpcija, desorpcija
Objavljeno v DKUM: 30.10.2019; Ogledov: 1780; Prenosov: 231
Celotno besedilo (2,84 MB) |
4. Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentovEmilijan Strgar, 2017, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije.
Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči.
Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih.
Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Ključne besede: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Objavljeno v DKUM: 23.02.2017; Ogledov: 2179; Prenosov: 158
Celotno besedilo (2,82 MB) |
5. ADSORPCIJA IN DESORPCIJA NEKATERIH NARAVNIH SPOJIN NA RAZLIČNE ADSORBENTEZlatka Cafuta Prevolšek, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je bil izveden proces adsorpcije in desorpcije različnih komponent: (benzojske kisline, oleinske kisline, estra oleinske kisline in kvercetina) na različne nosilce. Uporabili smo naslednje nosilce: silikagel, neusilin, aerogel hidrofilen SiO2, aerogel hidrofoben MTMS 07, Amberlite IRA 420, Amberlite XAD 16. Proces adsorpcije in desorpcije je bil izveden s klasično kolonsko kromatografijo. Adsorpcijo in desorpcijo smo izvajali pri sobni temperaturi in pretoku 1 ml/min. Maso adsorbirane in desorbirane komponente smo določili z gravimetrično metodo. Z raziskovanjem smo ugotovili, da se komponente različno vežejo na adsorbent. Masa adsorbirane in desorbirane komponente je odvisna od izbire komponente, topila, časa ter pretoka. Dokazali smo, da ima vsaka komponenta različne lastnosti glede na nosilec.
Za benzojsko kislino smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši izmenjevalec amberlit IRA 420, za desorpcijo pa amberlit XAD 16. Za oleinsko kislino smo dokazali, da je prav tako za adsorpcijo najprimernejši ionski izmenjevalec Amberlite IRA 420, za desorpcijo pa Amberlite XAD 16. Za ester oleinske kisline smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši ionski izmenjevalec silikagel, za desorpcijo pa Amberlite IRA 420. Za kvercetin smo dokazali, da je za adsorpcijo najprimernejši izmenjevalec Amberlite IRA 420, za desorpcijo pa silikagel.
Dokazali smo tudi, da bi za kvercetin morali izboljšati tehniko izvedbe adsorpcije, pri desorpciji pa izbrati druga topila.
Ključne besede: adsorpcija, desorpcija, benzojska kislina, oleinska kislina, ester oleinske kisline, kvarcetin
Objavljeno v DKUM: 14.10.2016; Ogledov: 2333; Prenosov: 141
Celotno besedilo (1,80 MB) |
6. Reaktivna absorpcija CO 2 v mešanice ionskih tekočin in etanolaminaKatarina Turk, 2013, diplomsko delo Opis: V zadnjem stoletju so človekove dejavnosti v ozračje izpustile velike količine CO2 in drugih dimnih plinov, ki so posledica globalno segrevanje. To lahko s časom vpliva na zaloge vode, na okolje, na naše zdravje in varnost.
Odstranjevanje emisij CO2 iz dimnih plinov je zelo pomembno s stališča narave in nam predstavlja velik izziv. Procesi za odstranjevanje CO2 iz dimnih plinov temeljijo na kemijski in fizikalni absorpciji v tekočinah.
Etanolamin je najbolj pogost amin za zamreževanje CO2. Velik potencial za zamreževanje CO2 iz dimnih plinov pa prikazujejo tudi ionske tekočine, zaradi njihovih unikatnih lastnosti, kot so stabilnost v velikem temperaturnem razponu, nehlapnost in visoko tališče, ki se kaže s toplotno stabilnostjo.
Namen diplomskega dela je bil osredotočen na možno uporabo mešanic etanolamina in ionskih tekočin kot sredstvo za zamreženje CO2. Ta proces je prvič zasnoval Camper s sodelavci, ko je predlagal mešanje ionskih tekočin s skomercializiranimi amini.
V eksperimentalnem delu smo mešanice vode in etanolamina primerjali z mešanicami ionskih tekočin in etanolamina, po tem, ko smo jim dodali CO2. Spremembe temperatur vzorcev smo med procesom opazovali in jih na koncu primerjali. Za nadaljno karakterizacijo smo uporabljali Fourirerjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR).
Ključne besede: CO2, etanolamin, ionske tekočine, absorpcija, desorpcija, fazna ravnotežja, zamreženje CO2
Objavljeno v DKUM: 26.09.2013; Ogledov: 2204; Prenosov: 160
Celotno besedilo (1,95 MB) |
7. |
8. |
9. |
