| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Določevanje lahkohlapnih in težjehlapnih spojin v ekstraktih rastlin iz družine Zingiberaceae z uporabo različnih kromatografskih tehnik
Kaja Makoter, 2020, diplomsko delo

Opis: Ingverjevke (Zingiberaceae) so družina rastlin z značilnim vonjem in okusom, znane po vsem svetu. V kulinarične namene jih uporabljajo predvsem kot začimbe, imajo pa tudi številne medicinske učinke. Rastline vsebujejo številne komponente, kot so terpeni, flavonoidi, diarilheptanoidi, ogljikovi hidrati, beljakovine, škrob in druge. Da bi določili komponente različnih rastlin, smo izvedli analize na štirih rastlinah iz družine ingverjevk: mali galangal (Alpinia officinarum), ingver (Zingiber officinale), kurkuma (Curcuma longa) in kardamom (Elettaria cardamomum). Pri analizi lahkohlapnih komponent v eteričnih oljih smo izvedli destilacijo z vodno paro po Clevengerju, ter na tak način ekstrahirali eterična olja v preiskovanih rastlinskih vrstah. Ta smo analizirali s plinsko kromatografijo, sklopljeno z masnim spektrometrom (GC-MS). Prav tako smo dele rastlin zmleli in izvedli ekstrakcijo s pomočjo ultrazvoka, kjer smo kot topilo uporabili metanol. Te ekstrakte smo analizirali z reverzno-fazno tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti z UV zaznavo (RP-HPLC-UV). Nazadnje smo izvedli še analizo komponent v posameznih rastlinah s pomočjo GC-MS, kjer smo vzorce predhodno derivatizirali. Ugotovili smo, da v eteričnih oljih malega galangala in kardamoma prevladujejo monoterpeni, medtem ko v eteričnih oljih ingverja in kurkume prevladujejo seskviterpeni. Glavna komponenta eteričnega olja malega galangala je 1,8-cineol (1,8-cineol), ingverja α-zingiberene (α-zingiberen), kurkume β-turmerone (β-turmeron), ar-turmerone (ar-turmeron) in ar-curcumene (ar-kurkumen) in kardamoma α-terpinyl acetate (α-terpinil acetat) in 1,8-cineol (1,8-cineol). Z RP-HPLC-UV metodo smo pri malem galangalu določili diarilheptanoide ter flavonoide, med katerimi je bilo največ galangina. Pri ingverju smo določili gingerole, med katerimi je bilo največ 6-gingerola, in shogaole (šogaole). Pri kurkumi pa smo potrdili naslednje komponente: kurkuminoidi (kurkumin, demetoksikurkumin in bis-demetoksikurkumin), ar-turmerone (ar-turmeron), curlone (curlon) in α-turmerone (α-turmeron). Pri analizi komponent z GC-MS smo po derivatizaciji spojin v vzorcih dokazali prisotnost monosaharidov. Med spojinami eteričnih olj prevladujejo lahkohlapne komponente, medtem ko ostale identificirane komponente spadajo med težjehlapne komponente.
Ključne besede: Ingverjevke (Zingiberaceae), eterična olja, GC-MS, RP-HPLC-UV, destilacija z vodno paro po Clevengerju, ekstrakcija na UZ kopeli, derivatizacija
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 162; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (6,56 MB)

2.
DOLOČANJE IZBRANIH MONOSAHARIDOV V EKSOPOLISAHARIDIH S PLINSKO KROMATOGRAFIJO IN MASNO SPEKTROMETRIJO
Saša Pušaver, 2016, magistrsko delo

Opis: V tem delu smo razvili metodo za določevanje posameznih monosaharidov s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC-MS). V vzorcu hemiceluloze smo določali štiri enostavne sladkorje, in sicer D-glukozo, L-arabinozo, D-ksilozo in L-ramnozo. Ker monosaharidi niso hlapne spojine, smo jih s pomočjo derivatizacije oz. sililiranja pretvorili v lažje hlapne spojine. Kot sililirno sredstvo smo uporabljali MSTFA (N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid), kot katalizator pa sušen piridin. Reakcijo sililiranja smo izvajali 60 minut pri temperaturi 80 °C. Posamezne vrhove smo identificirali tako, da smo vselej primerjali retencijske čase in masne spektre posameznih monosaharidov v vzorcih z retencijskimi časi in masnimi spektri standardnih spojin, posnetih pri enakih eksperimentalnih pogojih ali s pomočjo masnih spektrov iz knjižnice (Wiley, NIST) masnih spektrov. Fenil β-D-glukopiranozid smo uporabili kot interni standard (ISTD). Pridobljene rezultate smo statistično ovrednotili in dokazali, da je metoda ponovljiva ter natančnost metode z RSD<20%. Linearnost smo preverjali v koncentracijskih območjih od 20 pa vse do 200 mg/L. Metoda je linearna, s korelacijskimi koeficienti med 0,9934 in 0,9995. Vzorec hemiceluloze smo ekstrahirali z metanolizo. Vzorec smo raztopili v metanolu z dodatkom HCl (2 M ali 5 M) ali H2SO4 (2 M ali 5 M). Vzorec smo ekstrahirali 3,5 ure pri temperaturi 100 °C. V vseh vzorcih smo od preiskovanih analitov zaznali in določili le glukozo, ostalih monosaharidov (arabinozo, ksilozo in ramnozo) nismo identificirali. Iz rezultatov smo ugotovili, da je največ glukoze (povprečno 340,9 mg/g hemiceluloze) v vzorcu ekstrakta hemiceluloze, ekstrahiranem s 5 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Nižjo vsebnost glukoze (povprečno 201,8 mg/g hemiceluloze) pa smo določili v vzorcu hemiceluloze, ekstrahiranem z 2 M HCl v metanolu pri 100 °C 3,5 ure. Pri naših eksperimentih se je pokazalo, da H2SO4 v metanolu (2 M, 5 M) ni najbolj primeren medij za uporabo pri hidrolizi vzorcev hemiceluloze. Že med samo ekstrakcijo so vzorci potemneli, nekatere smo uspeli analizirati, vendar iz kromatogramov sklepamo, da je prišlo do razgradnje vzorca med samo ekstrakcijo. Čeprav je v znanstveni literaturi zaslediti uporabo H2SO4 pri hidrolizi, bi bilo potrebno narediti dodatne eksperimente in metodo bolje optimirati.
Ključne besede: hemiceluloza, monosaharidi, plinska kromatografija, masna spektrometrija, derivatizacija
Objavljeno: 06.04.2016; Ogledov: 1273; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici