1. Načini plačila odškodnine : magistrsko deloTina Pikelj, 2024, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo sistematično predstavlja analizo in primerjavo različnih načinov plačila odškodnine ter njihove uporabe v praksi. Delo povzema glavne ugotovitve in poudarja pomembnost razumevanja različnih načinov plačila odškodnine v praksi ter ponuja vpogled v pravne vidike ter sodno prakso s področja odškodninskega prava v Sloveniji in Nemčiji. Glavni cilj naloge je identificirati probleme in razlike med posameznimi načini plačila odškodnine, raziskati obstoječe načine plačila odškodnine ter ugotoviti, kateri načini se najpogosteje uporabljajo v praksi. Delo se posveča vrstam odškodnin, ki se plačujejo v denarnem znesku, z osredotočanjem na trenutek uveljavljanja odškodnine, kar je ključno za pravično in učinkovito določitev ustreznega načina plačila odškodnine. Vsaka vrsta škode ima svoje specifične elemente, ki vplivajo na oceno višine odškodnine in na način njenega plačila. Pomemben je tudi časovni vidik pri uveljavljanju odškodnine, saj nekatere vrste škode zahtevajo takojšnje uveljavljanje, medtem ko se lahko druge uveljavljajo v daljšem časovnem obdobju. Glede na časovni trenutek, v katerem se zahteva odškodnina, ločimo med preteklo, novo in bodočo škodo. To razlikovanje je ključno za določitev oblike odškodnine, ali bo ta v enkratnem znesku ali v obliki denarne rente.
Pri konceptu ekvivalence delo obravnava izjemne primere, kdaj oškodovancu pripada in kdaj ne pripada pravica do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali denarno odškodnino. Pri konceptu satisfakcije delo obravnava analizo plačila, ki skuša nadomestiti moralno škodo, trpljenje ali neugodje, ki ga je utrpel oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Vsak poseg v osebnostno pravico pa še ne pomeni nujno pravno priznane nepremoženjske škode, za katero bi se zahtevala satisfakcija, ampak je v teh primerih lahko mogoča in bolj smiselna kakšna druga oblika nedenarnega povračila.
Delo obravnava analizo razmerja med odškodnino v enkratnem znesku in denarno rento. Odločitev med obema oblikama je odvisna od specifičnih okoliščin primera in vrste škode. Enkratni znesek omogoča hitro izplačilo celotne odškodnine, kar lahko oškodovancu pomaga pri izboljšanju finančnega položaja, poleg tega lahko poenostavi postopek izplačila in omogoča prosto razpolaganje z denarnim zneskom. Vendar pa obstajajo primeri, ko je način plačila v obliki periodičnih izplačil glede na okoliščine bolj primerno, še posebej pri bodoči škodi.
Nazadnje delo predstavlja zanimivosti načinov plačila odškodnine v nemškem pravnem redu in primerjavo med višinami odškodnin za nepremoženjsko škodo v Sloveniji in Nemčiji. Podatki o višini nepremoženjskih škod v Sloveniji in Nemčiji so odvisni od več dejavnikov, kot so ureditev v pravnem redu države, sodna praksa, gospodarske, socialne ter kulturne razmere v državi. Nemci vedno, kadar je to mogoče, izberejo metodo enkratnega izplačila odškodnine, raziskave so pokazale, da naj bi do tega prišlo kar v 99 % vseh odškodninskih zahtev. Odškodnina naj bi, podobno kot v našem pravnem redu, v prvi vrsti obsegala povračilo škode v naravi in šele nato odškodnino. Znesek in trajanje denarne rente je odvisen od vrste nezmožnosti ter fizičnega in duševnega stanja oškodovanca, izjemoma se lahko dodeli oškodovancu renta tudi doživljenjsko. Ključne besede: Odškodninsko pravo, odškodnina, restitucija, ekvivalenca, satisfakcija, pavšalni znesek, denarna renta, mesečna renta, kapitalizirana renta, anuiteta. Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 224; Prenosov: 54
Celotno besedilo (1,46 MB) |
2. Odškodninska odgovornost države za kakovost zunanjega zraka : magistrsko deloNeža Urbančič, 2023, magistrsko delo Opis: Onesnažen zrak predstavlja eno največjih okoljskih tveganj, ki lahko pustijo posledice na zdravju ljudi. Izpostavljenost onesnaženemu zraku povzroči sedem milijonov smrti in več sto milijonov izgub zdravih let življenja na leto. Onesnažen zrak je globalni problem, ki ni vezan zgolj na državo, v kateri je trenutno prisoten, ampak prizadene tudi sosednje in bolj oddaljene države. Mednarodno varstvo kakovosti zraka je ključno za reševanje globalnih izzivov, povezanih z onesnaženim zrakom. Pravica do zdravega življenjskega okolja izrecno ni zapisana v EKČP. Ne glede na to se zmeraj bolj uveljavlja kot ena izmed človekovih pravic.
EU je vodilna v boju proti podnebnim spremembam. Kljub temu pa v zakonodaji EU ne obstaja zakon o čistem zraku, ki bi celostno obravnaval vprašanja, povezana z vplivi imisij na okolje in zdravje ljudi. V slovenskem pravnem redu je pravica do zdravega življenjskega okolja določena v Ustavi. Slednja določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega mora skrbeti država. Iz tega izhaja obveznost države, da aktivno skrbi in zagotavlja zdravo življenjsko okolje za posameznike. Od države zahteva, da posamezniku zagotovi pravico do zdravega življenjskega okolja. Kot glavna nosilka dolžnosti je dolžna spoštovati, varovati in spodbujati človekove pravice, vključno z vsemi ukrepi, sprejetimi za reševanje okoljskih izzivov. Pravico do zdravega življenjskega okolja v slovenskem pravnem redu varujejo različni instituti. SPZ omogoča lastninskopravno varstvo preko instituta imisij, OZ pa odškodninskopravno varstvo preko instituta zahteve za odstranitev škodne nevarnosti. Temeljni predpis, ki ureja kakovost zunanjega zraka, je ZVO-2.
Državljani EU imajo pravico do kakovosti zraka, kar pomeni, da ravni onesnaževal ne smejo presegati dovoljenih mejnih vrednosti. Standarde kakovosti zraka v EU določata Direktiva 2004/107/ES in Direktiva 2008/50/ES. Slednji določata standarde kakovosti zunanjega zraka z namenom preprečevanja in zmanjšanja škodljivih učinkov na okolje in zdravje ljudi. Individualno pravico do čistega in zdravega zraka v EU že podpira zakonodaja EU in sodna praksa. Ne glede na to je Sodišče EU v zadevi JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre zavzelo drugačno stališče. Odločilo je, da država odškodninsko ne odgovarja posameznikom zaradi kršitev mejnih vrednosti, predpisanih z Direktivo 2008/50/ES. V nasprotju s Sodiščem EU je generalna pravobranilka Kokott v svojih sklepnih predlogih prišla do zaključka, da je namen zadevnih določb Direktive 2008/50/ES v podeljevanju pravic posameznikom in da državljani EU lahko tožijo svojo državo za denarno odškodnino, če raven onesnaženega zraka presega določene omejitve EU in škoduje njihovemu zdravju. Ključne besede: onesnažen zrak, imisije, škoda, odškodninska odgovornost države, denarna odškodnina, pravica do zdravega življenjskega okolja, JP proti Ministre de la Transition écologique, Premier ministre Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 97
Celotno besedilo (1,07 MB) |
3. ODŠKODNINA KOT SANKCIJABranka Cimeša, 2016, diplomsko delo Opis: Pričujoče diplomsko delo je odraz želje po celovitejšemu pristopu k spoznavanju instituta odškodnine kot vrste civilnopravne sankcije. Na temo odškodninskega prava je bilo prelitega veliko črnila, vendar maloštevilni so domači viri, ki omogočajo spoznavanje omenjenega instituta z vidika njegovega pomena, namena, izvora, skratka temeljev, ki bi prispevali k integralnemu razumevanju predmetnega instituta. Omenjeno spoznanje o prisotni vrzeli med temeljnimi pojmi, velja nasploh za področje civilnega prava. Navedeno ugotovitev podkrepljuje dejstvo, da je splošni pojem civilnopravne sankcije ostal neizoblikovan. V želji po spoznavanju instituta odškodnine in njeni umestitvi v sistem pravnih sankcij se teorija med drugim poslužuje klasificiranja, ki v določeni meri zapolnjuje navedene vrzeli. S tem namenom sem v diplomskem delu predstavila klasifikacijo pravnih sankcij, ki zadevajo neposredno kršitelja ter klasifikacijo civilnopravnih sankcij z vidika ciljev in namena, ki jih le-te zasledujejo.
Odškodnina kot sankcija je institut odškodninskega prava, ki ga kot skupek pravnih pravil in pravnih načel, umeščamo v podpanogo obligacijskega prava in panogo civilnega prava. Njena pravna podlaga oziroma podlaga za sankcioniranje je normativno urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ), vendar ob tem ne gre zanemariti Ustavo Republike Slovenije, ki predstavlja hierarhično najvišji pravni akt in temelj celotnega slovenskega pravnega reda. Skoraj ga ni področja, ki ne bi bilo prepleteno z odškodninskim pravom, vendar pogoji oziroma predpostavke, ki morajo biti podane za izrek sankcije ostajajo takšne, kot jih je izoblikovalo civilno pravo.
Kadar restitucija ni izvedljiva, subsidiarno nastopi denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine kot sankcije počiva na temelju pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Bodisi kot ekvivalenca, bodisi kot satisfakcija. Zgodovinsko gledano, tako kazensko kot civilno pravo izvirata iz istih korenin. Danes se namen sankcij popolnoma razlikuje. Medtem ko kazensko pravo izpostavlja storilca kaznivega dejanja, njegova dejanja moralno vrednoti, ga kaznuje in skuša doseči preventivni učinek na druge, pa odškodninsko pravo izpostavlja oškodovanca ter temelji na pravičnem odškodovanju in povrnitvi škode v obsegu, ne več, ne manj, kot bi ustrezala pojmu pravične denarne odškodnine. Vendar omenjeno velja za kontinentalni pravni sistem, medtem ko anglo-ameriški pravni sistem počiva na drugačnih temeljih. Zaradi vpliva zgodovinske dediščine in posledično prepletanja različnih funkcij odškodnine, je elemente kazenskih sankcij v odškodninskem pravu čutiti tudi do neke mere pri nas. Ključne besede: odškodnina, denarna odškodnina, sankcija, klasifikacija sankcij, odgovornost, restitucija, kaznovalna odškodnina, satisfakcija, civilna kazen. Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1543; Prenosov: 215
Celotno besedilo (1,00 MB) |
4. VIŠINA DENARNE ODŠKODNINE ZA RAZŽALITEV ČASTI IN DOBREGA IMENAKarmen Lozinšek, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko določanja višine denarne odškodnine za razžalitev časti in dobrega imena v slovenskem pravu. Tako v teoriji kot sodni praksi je čast opredeljena kot osebni občutek vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (zunanja, objektivna čast). Vendar sta pojma čast in ugled dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta, zaradi česar ju ni mogoče povsem razmejiti. Za lažje razumevanje pojma razžalitev je v civilnem pravu v pomoč sodna praksa.
Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, na podlagi katerih upravičenec lahko uveljavlja pravično denarno odškodnino, so določene v 179. členu Obligacijskega zakonika. Obligacijski zakonik uzakonja subjektivno-objektivno koncepcijo nepremoženjske škode. Bistvo subjektivno-objektivne koncepcije je, da se za prisojo odškodnine zahtevata primarna in sekundarna škoda, ki morata biti podani kumulativno. Zgolj kršitev osebnostne pravice oziroma poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), ne zadošča za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev je morala povzročiti kakšno izmed nadaljnjih naštetih škodnih posledic (sekundarna škoda).
Kot vrednostno usmeritev pri odmeri denarne odškodnine je sodna praksa izoblikovala dve načeli: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Predvsem v praksi se porajajo očitki, zakaj ne bi denarne odškodnine za okrnitev ugleda in dobrega imena priznali tudi fizičnim osebam, neodvisno od tega, ali so pri tem trpele duševne bolečine, saj se marsikateremu oškodovancu zdi nesmiselno prikazovati in dokazovati, kakšne duševne bolečine je trpel, in da mora »igro« sprejeti, ker se zaveda, da sicer ne bo dobil denarne odškodnine.
Sodišče mora potem, ko ugotovi škodo in njen obseg, določiti še višino denarne odškodnine. Kolikšen naj bo ta znesek, tega Obligacijski zakonik ne predpisuje, določa le, da je treba prisoditi pravično denarno odškodnino, kar pomeni v vsakem konkretnem primeru ustrezni denarni znesek. Sodišča pri iskanju razponov zadoščenja za posamezno obliko nepremoženjske škode vselej naletijo na isto težavo, saj v slovenskem pravu ne obstajajo okvirna usmerjevalna merila v obliki razponov denarnih odškodnin oziroma tipske odškodninske tabele. Ključne besede: razžalitev, čast in dobro ime, pravična denarna odškodnina, načelo individualizacije, nepremoženjska škoda Objavljeno v DKUM: 13.04.2016; Ogledov: 8959; Prenosov: 1530
Celotno besedilo (1,07 MB) |