Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pravo Evropske skupnosti ustvarja pravice in obveznosti tako za države članice, samo Skupnost, kot tudi posameznike, se pravi fizične in pravne osebe zasebnega prava. Ker pa zgolj zapisane pravice in dolžnosti brez ustreznih mehanizmov za njihovo dosledno in popolno uveljavitev, v primeru morebitnih kršitev, ne pomenijo prav veliko, je v okviru tega pravnega reda, ki ima specifičen nadnacionalni značaj, predviden in dosledno izpeljan ter izgrajen tudi sistem varstva pravic, ki se lahko sproži v primeru nespoštovanja evropske zakonodaje in katerega temeljni namen je, da bi bilo pravo Skupnosti v končni fazi dejansko spoštovano ter v praksi tudi v celoti uveljavljeno. To pravno varstvo se lahko odvija oziroma aktivira tako na evropski ravni pred institucijami Skupnosti, kot tudi na ravni države članice pred njenimi nacionalnimi organi, pri čemer se namen in učinki teh postopkov ter predvidenih sredstev med seboj razlikujejo in obenem dopolnjujejo, zato lahko načeloma tečejo celo vzporedno oziroma neodvisno drug od drugega. Ker so nekatera od možnih sredstev pravnega varstva zgolj diplomatska, druga pravna, nekatera sodna, druga izvensodna in predvsem zaradi različne neposredne posledice, ki je lahko z aktiviranjem posameznega sredstva dosežena, je razumljivo, da so nekatera od le-teh bolj, druga pa manj efektivna. Sploh zaradi specifične pravne subjektivitete tako same Skupnosti (oziroma njenih institucij) kot držav članic (ki so pravne osebe), se je že večkrat izkazalo, da je, v primeru kršitev z njihove strani, ekonomska, se pravi finančna, prisila zaradi kršitve najpogosteje najbolj učinkovito sredstvo, s katerim se lahko dejansko doseže čim prejšnje ter popolno upoštevanje in spoštovanje prava Skupnosti ter odprava morebitnih nastalih nepravilnosti oziroma se navedene subjekte za nespoštovanje kaznuje. Tako na podlagi ustanovitvenih pogodb kot sodne prakse, so zato v evropski zakonodaji predvideni trije različni sodni postopki, katerih neposredna posledica je izdaja dajatvene sodne odločbe z določenim konkretnim denarnim zneskom, s katerim naj bi se dejansko dosegla zakonitost in pravilnost delovanja. Le ti so: - odškodninski postopek zoper Skupnost pred Sodiščem prve stopnje ES, - odškodninski postopek zoper državo članico pred nacionalnim sodiščem in - postopek naložitve denarne kazni državi članici pred Sodiščem ES. Osnovni namen vseh treh postopkov pa je, da se zagotovi popolna in dosledna uveljavitev prava Skupnosti ter da se na tak način učinkovito prisili tako države članice, kot tudi samo Skupnost k spoštovanju le-tega. Nujno je namreč, da prav vsi akterji tega pravnega sistema (torej poleg posameznikov tudi države ter Skupnost, ki so vsi zavezani po pravu Skupnosti) dejansko izpolnjujejo svoje obveznosti ter s tem omogočajo njegovo praktično uveljavitev in da te obveznosti ne postanejo zgolj določbe, ki brez uporabe ne dosegajo svoje prave in konkretne vrednosti.
Ključne besede: Pravo Evropske skupnosti, sistem varstva pravic, dajatvena sodna odločba, finančna prisila, odškodninska odgovornost države članice, odškodninska odgovornost Skupnosti, denarna kazen po členu 228 PES, pavšalni znesek, dnevna denarna kazen, sredstvo za učinkovitost prava Skupnosti.
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 2
Celotno besedilo (660,36 KB)

Opis: Predmetno diplomsko delo se nanaša na izvršilni postopek in v zvezi z njim podrobneje obravnava problematiko uveljavitve upnikove nedenarne terjatve – pravice delavca do vrnitve na delo. Predstavljena so načela in predpostavke izvršilnega postopka, verodostojna listina in izvršilni naslov, na podlagi katerih lahko vlagamo izvršilne predloge, oblike izvršilnih predlogov, izvršbe na uveljavitev upnikove nedenarne terjatve, podrobneje pa je obdelan institut vrnitve delavca na delo, ki je zaradi posebnega pomena te vrste spornih odnosov v Zakonu o izvršbi in zavarovanju urejen posebej in sicer v tretjem razdelku z naslovom Izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve, v 18. poglavju, členi od 230 do 233. V praksi se, kljub zakonsko dokaj podrobni ureditvi, pojavljajo vprašanja, vezana na izvršitev teh sodnih odločb. Problem vrnitve delavca na delo zajema tudi druge pravice, ki so bile delavcu kratene v obdobju nezakonite odstranitve z delovnega mesta, kot npr. nadomestilo plače, vplačila vseh pokojninskih in zdravstvenih prispevkov itd. V določenih primerih je sama vrnitev delavca na delo vezana tudi na druge, zakonsko določene pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je reintegracija oz. vrnitev sploh mogoča (npr. veljavno delovno dovoljenje pri tujcih). Cilj predmetne diplomske naloge je opredeliti pravna pravila instituta vrnitve delavca na delo v skladu s pozitivno izvršilno zakonodajo, upoštevaje določila Zakona o izvršbi in zavarovanju, Zakona o pravdnem postopku, Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter upoštevaje dejansko realno stanje s sočasno preučitvijo sodne prakse, ki obstaja v zvezi s tem vprašanjem.
Ključne besede: izvršba, izvršilni naslov, izvršilni predlog, nedenarna terjatev, vrnitev delavca na delo, reintegracija, vrnitev na drugo delovno mesto, rok za vložitev izvršilnega predloga, dejanje, ki ga lahko opravi samo dolžnik, denarna kazen, nadomestilo plače, ugovor dolžnika.
Objavljeno v DKUM: 19.04.2012; Ogledov: 4042; Prenosov: 473
Celotno besedilo (10,03 MB)