| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
PREVERJANJE IN OCENJEVANJE PRI POUKU DRUŽBE V PETEM RAZREDU
Katja Štern, 2010, diplomsko delo

Opis: V preteklosti se je učenčevo znanje ocenjevalo predvsem s testi in drugimi preglednimi metodami, tudi oblike pouka so bile primerne takšnemu načinu ocenjevanja. Sodoben način poučevanja, učenja in ocenjevanja pa temelji na avtentičnih oblikah, ki so usmerjene v proces doživljanja, mišljenja in vrednotenja. V teoretičnem delu naloge opisujemo splošne značilnosti preverjanja in ocenjevanja ter vrste, oblike in načine, ki zajemajo tudi avtentične metode. Predstavimo demokratizacijo ter taksonomije učnih ciljev ter možnosti poučevanja, preverjanja in ocenjevanja znanja pri pouku družbe. V empiričnem delu ugotavljamo stanje preverjanja in ocenjevanja pri pouku družbe v petem razredu. Pri tem nas je zanimalo, v kolikšni meri se učitelji poslužujejo sodobnih pristopov preverjanja in ocenjevanja ter ali obstajajo razlike pri uporabi le-teh med učitelji glede na strokovni naziv in delovno dobo. Rezultati so pokazali, da se večini učiteljev pri pouku družbe v petem razredu zdi najpomembnejše, da učenci usvojijo spretnosti in veščine, od učencev pa zahtevajo obvladovanje višjih ravni znanja. Pri ocenjevanju dovoljujejo demokratizacijo, se dovolj poslužujejo formativnega spremljanja učencev in pri tem kot pristop največkrat uporabljajo analiziranje sprotnih in končnih izdelkov. Ugotovili smo, da so avtentične oblike preverjanja in ocenjevanja slabo razširjene, ter da učitelji znanje najpogosteje ocenjujejo ustno. Prihaja tudi do statistično značilnih razlik glede na strokovni naziv in delovno dobo učiteljev in sicer največkrat tako, da uporaba sodobnih pristopov preverjanja in ocenjevanja z nižjim nazivom oziroma manjšo delovno dobo učiteljev upada.
Ključne besede: preverjanje, ocenjevanje, cilji, oblike ocenjevanja, avtentično ocenjevanje, samoocenjevanje, nivoji znanja, formativno spremljanje znanja, demokratizacija ocenjevanja.
Objavljeno: 15.12.2010; Ogledov: 4217; Prenosov: 517
.pdf Celotno besedilo (1,49 MB)

3.
4.
5.
Politična kultura postkomunističnih držav nekdanje Jugoslavije: struktura, dejavniki in posledice
Andrej Kirbiš, 2011, doktorska disertacija

Opis: V pričujoči raziskavi smo preučili strukturo, dejavnike in posledice politične kulture in državljanske participacije v postjugoslovanskih družbah. Uporabljenih je bilo več virov kvantitativnih podatkov, med drugim raziskava 2.178 študentov družboslovja v osmih postjugoslovanskih entitetah (M starost = 19,8 leta, SD = 1,89); reprezentativni vzorci Evropske raziskave vrednot (2008); pretekli valovi Svetovne raziskave vrednot (1995/8) in podatki raziskave jugoslovanske mladine (Jupio, 1986). Analiza na agregatni ravni je pokazala, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih (Kosovo, BiH in NJR Makedonija) v večji meri prisotni elementi podložniške politične kulture (Almond in Verba, 1963), v okviru katere so se kot ključni elementi na individualni ravni izkazali avtoritarnost, splošni tradicionalizem, tradicionalni pogled na spolne vloge in nacionalizem. Medentitetne razlike na merah ekonomske kulture (ekonomski egalitarizem in državni paternalizem) so povečini majhne in statistično neznačilne, saj vse entitete na obeh indikatorjih dosegajo visoke povprečne vrednosti. V skladu s predvidevanji dopolnjene modernizacijske teorije je demokratična politična kultura bolj koherentna v socioekonomsko bolj razvitih postjugoslovanskih državah, v nasprotju s teorijo pa manj razvite države dosegajo višje povprečne ravni državljanske participacije. Starost in socioekonomski status sta se izkazala za najmočnejša sociodemografska dejavnika politične kulture in državljanske participacije. Višje stopnje učinkovite demokracije (Inglehart in Welzel, 2007) dosegajo socioekonomsko bolj razvite države, ki izkazujejo tudi najvišje stopnje demokratične politične kulture. Longitudinalna analiza ni pokazala enotne smeri političnokulturnih sprememb; slednje so v zadnjih dveh desetletjih bile v smeri večanja tako demokratičnih kot tudi nekaterih podložniških orientacij (npr. avtoritarnosti). Avtorji sklenejo, da proces demokratične konsolidacije, tako političnokulturne kot tudi institucionalne, v večini postjugoslovanskih družb še ni končan. Na koncu so predstavljene implikacije raziskave.
Ključne besede: demokratična politična kultura, podložniške politične orientacije, vrednote, postjugoslovanske družbe, postkomunistične države, modernizacijska teorija, demokratizacija, demokratična konsolidacija
Objavljeno: 10.11.2011; Ogledov: 3734; Prenosov: 622
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

6.
POZITIVNI IN NEGATIVNI VPLIVI GLOBALIZACIJE NA RAZVOJ SVETOVNEGA GOSPODARSTVA
Ivanka Hriberšek, 2012, magistrsko delo

Opis: Globalizacija je skupek sprememb v družbi, politiki in ekonomskem sistemu, ki so posledica razširjenega trgovanja in kulturnih izmenjav na globalni ravni. V specifično ekonomskem kontekstu se nanaša na posledice trgovanja, še zlasti liberalizacije in proste trgovine. V zadnjem delu 20. stoletja je prišlo do okoliščin, ki so omogočile drugačne – globalne pogoje gospodarjenja. Tehnološki razvoj, razvoj logistike, liberalizacija in razvoj telekomunikacij ter interneta je pripomogel k temu, da je svet postajal čedalje manjši – pretok informacij, resursov, kapitala in blaga pa neoviran in hiter. Razvite države v globalizaciji vidijo priložnost, da po sprejemljivih cenah kupujejo ali proizvajajo proizvode na stroškovno najbolj ugodnih trgih. Nerazvite države in države v razvoju pa poskušajo iz procesa globalizacije potegniti kar največ – gospodarski in kulturni razvoj, zmanjšanje revščine in demokratizacija. Razmaha globalizacije ni več mogoče ustaviti, vsi udeleženci procesa pa so dolžni prevzeti nase odgovornost za svoj planet za njegovo demokratizacijo, ekologijo, zdravje, enakopravnost kultur in sožitje ljudi.
Ključne besede: globalizacija, neposredne tuje investicije, razvoj gospodarstva, demokratizacija
Objavljeno: 20.08.2012; Ogledov: 6403; Prenosov: 2188
.pdf Celotno besedilo (6,62 MB)

7.
VLOGA DEMOSA V PROCESU SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE IN DEMOKRATIZACIJE
Andreja Valič Zver, 2012, doktorska disertacija

Opis: Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja.
Ključne besede: Demos; nacionalno vprašanje; demokratizacija; oblikovanje slovenske nacionalne identitete; slovenska pomlad; plebiscit; demokratične volitve; vojna za osamosvojitev; pričevanja.
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 2441; Prenosov: 390
.pdf Celotno besedilo (3,18 MB)

8.
Podložniška politična kultura v postkomunističnih družbah
Andrej Kirbiš, Sergej Flere, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: V raziskavi so bili na vzorcu študentov družboslovja preučeni nekateri elementi politične kulture v osmih postjugoslovanskih državnih entitetah (N = 2178, M-starost = 19,8 leta, SD = 1,89). Rezultati so pokazali, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih v povprečju bolj prisotni elementi t. i. podložniške politične kulture, ki jo označujejo avtoritarnost, splošni tradicionalizem, zavezanost tradicionalnim spolnim vlogam, državni paternalizem in posplošeno nezaupanje. Izjema od te tendence je bil kazalec ekonomskega egalitarizma, kjer razlike med vzorci niso bile statistično značilne. Avtorji ugotavljajo, da skoraj dve desetletji po razpadu Jugoslavije v njenih naslednicah še vedno ostajajo prisotne nekatere vrednotne razlike, in sklenejo, da proces demokratične konsolidacije v postjugoslovanskih družbah še ni končan, da pa je temu cilju s politično-kulturnega vidika najbliže Slovenija.
Ključne besede: politična kultura, podložniške politične vrednote, postjugoslovanske družbe, demokratizacija, mladina
Objavljeno: 12.07.2017; Ogledov: 270; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (398,88 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici