| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SODNO REŠEVANJE INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPOROV
Katarina Kotnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Za delovno razmerje je značilno, da gre praviloma za trajno razmerje med delavcem in delodajalcem, za odvisno razmerje, ki se kaže v podreditvi delavca delovnemu procesu in navodilom s strani delodajalca. Hkrati gre za prostovoljno razmerje, v katerem je delavec posebej varovan, zaradi podrejenega položaja. Prav tako pa je delavčev socialni položaj in položaj njegove družine odvisen od praviloma najpomembnejšega vira dohodka iz naslova plačila za delo. V primeru delovnega spora mora biti delavcu delovno pravno varstvo njegovih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja učinkovito zagotovljeno tudi v postopku reševanja tega spora pred delovnimi sodišči. Tako kot velja za druge spore, velja tudi za delovne, da je potrebno njihovo število zmanjševati, jih preprečevati ali se jim izogniti. Ker pa to dostikrat ni mogoče, je potrebno uporabiti vsa sredstva, da bi bil spor čimprej rešen. Čim hitrejša rešitev delovnega spora je v interesu tako delodajalca, ki ga bo v primeru zavlačevanja in končnega uspeha delavca bremenilo nadomestilo plače za ves čas, ko delavec ni delal, kot delavca. Zaradi velikega pripada novih zadev in števila nerešenih zadev iz preteklih let, je čas reševanja delovnih sporov (individualnih in kolektivnih delovnih sporov) na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani v letu 2007 znašal v 68,7% vseh zadev več kot 6 mesecev, v letu 2006 pa je bil ta odstotek še višji (72,2%). Vendar na trajanje postopka ne vpliva le sodišče, ampak tudi stranke, in sicer z upoštevanjem načela vestnosti in poštenja ter tako, da ne zlorabljajo svojih pravic v postopku. Namen diplomskega dela je podrobneje predstaviti najpogostejši način reševanja individualnih delovnih sporov po naši zakonodaji, to je sodni način. Pred tem pa se je potrebno seznaniti s temeljnimi instituti in pojmi, ki se nanašajo na individualni delovni spor — stranke, organi,… ki bodo tudi predhodno obravnavani.
Ključne besede: delovno razmerje, delovni spor, individualni delovni spor, sodno varstvo, delovna sodišča, trajanje postopka.
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 3431; Prenosov: 451
.pdf Celotno besedilo (408,78 KB)

2.
ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV S POUDARKOM NA MEDIACIJI V INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPORIH
Maja Ber, 2011, diplomsko delo

Opis: Stranke imajo danes možnost, da spore rešujejo po sodni poti ali s pomočjo alternativnih postopkov. Alternativno reševanje sporov je alternativa sodnemu odločanju, pri katerem poskušajo sprte stranke spor rešiti same s pomočjo nevtralnega posebej usposobljenega posrednika. Mediacija, ki je ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov je tako na sodišču kot zunaj njega daleč najbolj priljubljena metoda alternativnega reševanja sporov. Za največje prednosti mediacijskega postopka so se izkazale predvsem prihranek stroškov, zaupnost, hitrost reševanja spora in možnost sodelovanja strank. Za potek mediacije je pomembna tudi izkušenost mediatorjev, saj je uspešnost postopka odvisna od tega, kako hitro bo ugotovil vsa sporna dejstva in se osredotočil na mediante. Naloga mediatorja je predvsem, da prepriča sprti strani, da se soočita in pogovarjata o sporu, sam pa se lahko aktivno vključuje v reševanje spora. Uspešno zaključena mediacija pri delovnih sporih pomeni ponovno vzpostavitev zaupanja med strankami, ki omogoča nadaljnje sodelovanje. To vpliva na boljšo delovno klimo in na boljše delovne uspehe. S sprejetjem Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov so sodišča strankam, ki so že začele sodni spor dolžna omogočiti, da spor rešijo s postopkom mediacije, lahko pa jim zagotovijo tudi druge oblike alternativnega reševanja sporov.
Ključne besede: alternativne oblike reševanja sporov, mediacija, mediator, delovni spor.
Objavljeno: 02.06.2011; Ogledov: 2699; Prenosov: 371
.pdf Celotno besedilo (372,21 KB)

3.
REŠEVANJE KOLEKTIVNIH DELOVNIH SPOROV S POUDARKOM NA SPORIH V ZVEZI S STAVKO
Snežana Markuljevič, 2012, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, ki sicer predstavljata celoto. Prvi del obravnava posebnosti kolektivnih delovnih sporov ter način njihovega reševanja. Število sodnih zadev je precej visoko glede na število zaposlenih, delodajalcev in prebivalcev na splošno. Zakonodaja z različnimi sredstvi mora spodbujati mirne načine reševanja sporov. Šele takrat, ko bodo ljudje sposobni in pripravljeni soglasno in v korist obeh sprtih strani rešiti nastali medsebojni spor, se bo dvignila tudi pravna kultura države. Na ta način se bo število vseh, ne le delovnih sporov občutno zmanjšalo. Kolektivno delovno pravo se v primerjavi z individualnim ni toliko razvilo predvsem zaradi pomanjkanja materialnih in procesnih predpisov s tega področja. Posledice navedenega so vidne tudi v sodni praksi, ki ni razvila nekaterih pomembnih institutov ali pa jih je razvila mnogo kasneje. Posebna pozornost je namenjena stavki kot borbeni obliki reševanja kolektivnih delovnih sporov. Stavka je industrijska akcija delavcev, ki s prekinitvijo dela poizkušajo izsiliti od delodajalca določene zahteve. Je individualna pravica delavca, ki se uresničuje na kolektiven način. Zagotovljena je v Zakonu o stavki in v Ustavi, zato jo je potrebno kot človekovo pravico zagotavljati in izvajati. Negativne posledice stavk spodbujajo subjekte in državo, da ustanovijo oblike in načine mirnega reševanja sporov. To obveznost pozna tudi naš Zakon o stavki. Preden se stavka začne, morata stranki poskušati sporazumno rešiti spor. Če tak postopek ni bil uspešen je podana procesna predpostavka za sodno varstvo kolektivnega delovnega spora. Drugi del obravnava pomen pravice do stavke in pogoje za njeno zakonitost. Sledi pregled ustavne ureditve z ustavnimi omejitvami pravice do stavke, ki se povezuje s sodno prakso Ustavnega sodišča. Navaja pa tudi splošne usmeritve in stališča organov mednarodnih organizacij ter primerjavo v drugih državah. Pri tem je opozorjeno na neustrezno reševanje vprašanj v državnih organih in javnih uslužbencih pri nas. Sprememba obstoječega Zakona o stavki je nujno potrebna glede na nove izkušnje in prakso, ki se je do danes izoblikovala. Pri oblikovanju novega zakona bo treba upoštevati vse ratificirane mednarodne konvencije in pakte, ki zavezujejo Slovenijo. Gre za staro, nesodobno področje (kar se vidi predvsem v tem, da imamo še vedno stari jugoslovanski zakon), ki ga je potrebno novelirati in ga ni mogoče odlašati v nedogled. Pripravljen je bil tudi osnutek novega Zakona o stavki, ki pa je zastal.
Ključne besede: Ključne besede: kolektivni delovni spor, udeleženci, mirne metode reševanja sporov, sodni postopek, pravica do stavke, pogoji za zakonitost, omejitve, mednarodna ureditev, sodna praksa
Objavljeno: 16.02.2012; Ogledov: 1903; Prenosov: 462
.pdf Celotno besedilo (807,91 KB)

4.
PROBLEMATIKA EVIDENC NA PODROČJU DELA IN SOCIALNE VARNOSTI Z VIDIKA DELODAJALCEV V ZASEBNEM SEKTORJU
Tea Borovnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja ureditev delovnega prava v naši državi. Temeljni akt, ki ureja navedeno področje je Zakon o delovnih razmerjih, vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi druge predpise. Na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti so delodajalci dolžni voditi 4 evidence, to so evidenca o zaposlenih delavcih, evidenca o izrabi delovnega časa, evidenca o stroških dela in evidenca o oblikah reševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcih. V diplomskem delu je predstavljena njihova vsebino ter izpostavljeni določeni odkloni oziroma možnosti težav zaradi pomanjkanja ali pa neustreznosti vodenja podatkov. Glede na tesno povezanost problematike z varstvom osebnih podatkov zaposlenih delavcev, je opredeljena tudi funkcija Informacijske pooblaščenke in inšpekcijski nadzor. Kot priloge so izdelani predlogi za izdelavo navedenih evidenc.
Ključne besede: evidence na področju dela in socialne varnosti, delovni čas, plačilo za delo, kolektivni delovni spor, informacijska pooblaščenka, osebni podatek
Objavljeno: 15.06.2012; Ogledov: 2737; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (560,25 KB)

5.
PRAVICA DO STAVKE: PRAVNA UREDITEV V SLOVENIJI IN NA POLJSKEM
Gregor Goldinskij, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je razdeljeno na tri dele, ki sicer predstavljajo celoto. Prvi del obravnava pravne vire z področja kolektivnega delovnega prava s posebnim oziroma na določbe, ki se nanašajo na industrijske akcije, še posebej na stavko kot eno izmed najprepoznavnejših pojavnih oblik le teh. Pravica do stavke je v obeh državah ustavna pravica. V Sloveniji je urejena v 77. čl. Ustave RS, na Poljskem pa imajo v skladu s 3. odst. 59. čl. Ustave RP sindikati pravico do organiziranja delavskih stavk ali drugih oblik protestnih ukrepov ob upoštevanju omejitev, ki jih določa zakon. Konkretizaciji ustavnih določb sta opredeljeni v Zakonu o stavki, ki se še vedno smiselno uporablja v Republiki Sloveniji na podlagi 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in na Poljskem v Zakonu iz 23. maja 1991 o reševanju kolektivnih delovnih sporov. Mednarodni akti, ki urejajo stavko so predvsem Konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic, Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja in Spremenjena evropska socialna listina, ki pa je Poljska v nasprotju z Slovenijo še ni ratificirala. Drugi del obravnava kolektivne delovne spore in na kratko postopek njihovega reševanja. Na Poljskem Zakon iz 23. maja 1991 o reševanju kolektivnih delovnih sporov v 1. čl. slednjega definira kot:»spor med delavci in enim ali več delodajalci, ki se nanaša na delovne razmere, plače ali socialne dajatve, kot tudi sindikalne pravice in interese delavcev ali drugih skupin oseb, ki imajo pravico ustanoviti sindikat«. V primerjavi z Poljsko je bila opredelitev pojma KDS po veljavni slovenski pravni ureditvi doslej lahko le približna. KDS je pravni pojem, ki ga v slovenski pozitivnopravni ureditvi prvič omenja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih. Popolna opredelitve KDS v našem pravnem sistemu ni mogoča. Za to obstajata predvsem dva razloga. Prvi je ta, da na področju industrijskih akcij imamo še vedno stari Zakon o stavki in da je Zakon o kolektivnih pogodbah bil sprejet šele leta 2006. Razen stavke naš pravni sistem ne ureja drugih oblik industrijskih akcij. Drugi razlog pa je skromna sodna praksa, ki se ni mogla razviti zaradi zastarele, pomanjkljive zakonodaje. Določen vpliv na raven delovnih sporov ima tudi skromno strokovno izročilo. Tretji del obravnavane teme se začenja z definicijo stavke v obeh pravnih sistemih in analizo pravice do stavke ter njenega razvoja. Nadalje je predstavljena zakonitost različnih pojavnih oblik industrijskih akcij, ki jim predvsem v Sloveniji manjka zakonske ureditve. Sledi analiza postopkov pri organiziranju in izvedbi stavke (formalni in materialni pogoji zakonitosti stavke, organiziranje in napoved stavke, klavzula o socialnem mire ipd.). Za tem so navedene pravne posledice stavke (odpoved pogodbe o zaposlitvi, nadomestilo plače in ostali prejemki). Pred zaključkom pa še sledi prikaz v glavnem neustrezne zakonodaje, ki določa omejitve pravice do stavke delavcev v državnih organih in v javnih službah ter odškodninska odgovornost za škodo zaradi stavke.
Ključne besede: Ključne besede: pravni viri kolektivnega delovnega prava, kolektivni delovni spor, stavka, pravica do stavke, industrijske akcije, potek stavke, pogoji za zakonitost, pravne posledice stavke, omejitev pravice do stavke nekaterim kategorijam delavcev, odškodninska odgovornost.
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2922; Prenosov: 440
.pdf Celotno besedilo (993,75 KB)

6.
POSTOPEK V KOLEKTIVNIH DELOVNIH SPORIH
Katja Farič, 2015, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava postopek reševanja kolektivnih delovnih sporov. To so spori med strankami kolektivnih delovnih razmerij (združenja delavcev oziroma delodajalcev) ali med osebami, ki jim je priznan položaj stranke (na primer skupina delavcev), katerih predmet je kolektivna pravica, obveznost, pravno razmerje ali interes. V delu je podrobneje opredeljena narava in značilnosti kolektivnih delovnih sporov, obravnavane so posamezne vrste kolektivnih delovnih sporov, ki jih omenja Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ter delitev na pravne in interesne spore. Kolektivne delovne spore lahko razrešijo bodisi stranke same, bodisi se rešujejo zunajsodno ali pa v sodnem postopku. Za sodni postopek, ki poteka pred delovnimi in socialnimi sodišči veljajo določene posebnosti, po katerih se ta postopek razlikuje od pravdnega postopka, to je t.i. procesno-materialna koncepcija strank, poudarjeno načelo pospešitve postopka, procesna predpostavka za začetek sodnega postopka in druge. Magistrsko delo obravnava pregled posebnosti postopka pred delovnim in socialnim sodiščem, s prikazom sodne prakse in primerjalnopravnim pregledom ureditve postopka v kolektivnih delovnim sporih v Nemčiji.
Ključne besede: kolektivni delovni spor, delovno in socialno sodišče, mirno reševanje sporov, posebnosti postopka pred sodiščem, udeleženci
Objavljeno: 12.04.2016; Ogledov: 482; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

7.
POSTOPKI V INDIVIDUALNIH DELOVNIH SPORIH
Maja Arzenšek, 2015, magistrsko delo

Opis: Delovno razmerje je trajno in osebno razmerje med delavcem in delodajalcem, kjer gre za podrejenost delavca kot šibkejše stranke. Stranki avtonomno skleneta pogodbo o zaposlitvi, ki praviloma predstavlja konstitutivni akt. Kljub prostovoljnosti sklenitve, sta stranki vezani s kogentnimi pravili, od katerih ne smeta odstopati. Z namenom varovanja delavca se je razvilo delovno pravo kot posebna pravna disciplina. Kljub razvoju številnih institutov, ki služijo varstvu pred zlorabami nadrejenega položaja delodajalca, se v praksi pojavljajo delovni spori, ki imajo svoje specifike glede na splošne civilne spore. Pri opredelitvi individualnih delovnih sporov izhajamo iz dejstva, da je sporna individualna pravica, obveznost ali razmerje, ki izhaja iz delovnega razmerja. Pri tem gre za individualno razmerje, saj na eni strani nastopa delavec, na drugi pa delodajalec. Spore je seveda treba preprečevati in zmanjševati njihov nastanek, če pa kljub temu nastanejo, jim je potrebno poiskati rešitev v okviru izvensodnega ali sodnega postopka. V okviru sodnega varstva, so pri postopkih v individualnih delovnih sporih določene specifike. Tako so v navedenih sporih posebnosti glede začetka postopka, kot je denimo uveljavljanje pravic in rok za sodno varstvo. Prav tako veljajo posebnosti glede pooblaščencev, pristojnosti sodišča, dokaznega bremena, vzorčnega postopka, poravnalnega naroka in glavne obravnave ter posebnosti glede stroškov postopka, začasnih odredb, konca sodnega postopka in pravnih sredstev.
Ključne besede: delovno razmerje, individualni delovni spor, posebnosti postopka, sodno varstvo
Objavljeno: 12.04.2016; Ogledov: 738; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

8.
Ukrepi inšpektorjev za delo v luči novejše sodne prakse Upravnega sodišča
Anja Šprah, 2017, diplomsko delo

Opis: Na področju uveljavljanja in varstva pravic zaposlenih ima pomembno vlogo Inšpektorat Republike Slovenije za delo, ki opravlja nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu. V okviru inšpektorata delujeta inšpekcija nadzora delovnih razmerij in inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu. Za inšpekcijski nadzor sta ključnega pomena vloga in položaj inšpektorja, ki ta nadzor v posameznih primerih tudi opravlja. Inšpektorjeva naloga je nadzirati izvajanje predpisov, ki so mu zaupani v nadzor, in ob ugotovljenih pomanjkljivostih in nepravilnostih z zakonitimi ukrepi zavezanca spodbuditi k ravnanjem, ki zagotavljajo spoštovanje predpisov. Načeloma je inšpektor dolžan to nalogo zagotoviti z ukrepi, ki so za zavezanca najmilejši, seveda ob pogoju, da so vse pomanjkljivosti in nepravilnosti v opredeljenem roku resnično tudi odpravljene. V nasprotnem primeru je inšpektor dolžan ukrepanje proti zavezancu stopnjevati, dokler ta ne izpolni njegovih zahtev, in to z vsemi zakonsko predpisanimi sredstvi. Namen diplomskega dela je predstaviti ukrepe inšpektorjev za delo s pomočjo analize novejše sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije. Upravno sodišče Republike Slovenije je pristojno za vse spore v zvezi z akti inšpektorjev, o pravnih sredstvih zoper njegovo odločitev pa odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Kadar odločitev inšpektorja vpliva na pravni položaj stranke v inšpekcijskem postopku, je to upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Upravni spor se v celoti uporablja za sodni nadzor nad akti inšpektorjev in je namenjen varstvu posameznikov in pravnih oseb, ki bi lahko bili z oblastveno odločbo inšpektorja prizadeti v svojem pravnem položaju. Takšna ureditev sodnega nadzora nad odločitvami inšpektorjev sledi temeljnim ustavnim zahtevam po učinkovitem pravnem sredstvu in sodnem varstvu zoper odločitve uprave.
Ključne besede: Inšpektorat Republike Slovenije za delo, inšpekcijski nadzor, ukrep delovnega inšpektorja, Upravno sodišče Republike Slovenije, upravni spor, delovni inšpektor, upravno-sodno varstvo.
Objavljeno: 20.09.2017; Ogledov: 527; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (504,96 KB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici