1. Uveljavljanje stvarnopravnih zahtevkov glede skupnega premoženja v stečajnem postopku : magistrsko deloMaja Remic, 2023, magistrsko delo Opis: V slovenski zakonodaji je skupno premoženje zakoncev opredeljeno kot skupek premoženjskih pravic, ki so bile v času trajanja zakonske zveze in dejanske življenjske skupnosti pridobljene odplačno ali z delom zakoncev. Skupno premoženje zakoncev pa je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja. Podlago za nastanek skupnega premoženja zakoncev daje Družinski zakonik, po katerem skupno premoženje nastaja ex lege, pri čemer se nastanek skupnega premoženja domneva. Zakonca se sicer lahko s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij dogovorita o drugačni vsebini njunega premoženjskega režima, kot ga predpisuje zakon. Po zakonu sicer veljata dva premoženjska režima med zakoncema: režim premoženjske skupnosti za skupno premoženje zakoncev in režim ločenega premoženja za posebno premoženje vsakega od zakoncev.
Magistrsko delo obravnava problematiko skupnega premoženja v primerih, ko se eden od zakoncev znajde v vlogi stečajnega dolžnika nad katerem se vodi postopek osebnega stečaja. Pri tem velja, da sta stečajni dolžnik in zakonec skupna imetnika premoženjskih pravic, ki so del skupnega premoženja, saj po splošnem pravilu velja, da skupno premoženje pripada obema zakoncema skupaj, deleži vsakega od njiju pa niso določeni. Zakonec zato sam ne more razpolagati z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, kar nujno pomeni, da je v postopku osebnega stečaja, v katerem se opravi prodaja vsega dolžnikovega premoženja, treba za prodajo dolžnikovega deleža na skupnem premoženju izpeljati tudi postopek delitve skupnega premoženja zakoncev. Stečajni postopek se namreč vodi z namenom hkratnega poplačila vseh upnikov po enakih deležih iz celotnega premoženja stečajnega dolžnika. Delitev skupnega premoženja zakoncev v postopku osebnega stečaja pa je potrebna tudi iz vidika varstva zasebne lastnine zakonca stečajnega dolžnika, saj se v postopku osebnega stečaja sme poseči le na premoženje, ki je v lasti stečajnega dolžnika. Družinski zakonik v tem primeru uzakonja pravno fikcijo prijave izločitvene pravice zakonca na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki ureja postopek osebnega stečaja, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek delitve skupnega premoženja, zato se glede vprašanj delitve skupnega premoženja zakoncev uporabijo pravila družinskega prava.
Ključne besede: zavarovana terjatev, ločitvena pravica, izločitvena pravica, vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice, prijava izločitvene pravice, prerekanje, ugotovitev (ne)obstoja prerekane ločitvene pravice, ugotovitev (ne)obstoja prerekane izločitvene pravice, skupna lastnina, skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, premoženjski režim med zakonci
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 433; Prenosov: 101
 Celotno besedilo (1,14 MB) |
2. Postopek za delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku : diplomsko deloKarmen Preložnik, 2020, diplomsko delo Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja.
Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino.
Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja.
Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 24.03.2021; Ogledov: 2917; Prenosov: 422
Celotno besedilo (1,36 MB) |
3. POSTOPKI UGOTOVITVE OBSEGA IN DELEŽEV TER DELITVE SKUPNEGA PREMOŽENJA ZAKONCEV IN ZUNAJZAKONSKIH PARTNERJEVAdrijana Stare, 2016, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi so obravnavani procesni problemi, ki nastajajo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v pravdnem kot v nepravdnem postopku. Ugotavljanje obsega in delitve skupnega premoženja se praviloma začne v nepravdnem postopku in v primeru spora glede obsega in deležev nadaljuje v pravdnem postopku. Posebna pozornost je namenjena posameznim procesnim institutom, ki so se v sodni praksi izkazali kot najbolj problematični (prekluzija, materialno procesno vodstvo, izvedenska mnenja, načini delitve, oblikovanje tožbenih zahtevkov, dokazno breme, delitev v pravdnem postopku,…).
Na podlagi analize sodne prakse in različnih teoretičnih pristopov je podanih več odgovorov na številna vprašanja glede vodenja nepravdnega postopka, pri čemer glede obravnavanih postopkov ni nobenih posebnih postopkovnih določb, niti v nepravdnem niti v pravdnem postopku. Praviloma bi se moralo celotno skupno premoženje razdeliti v enem nepravdnem postopku, saj je le na ta način o delitvi mogoče odločiti tako, da se vsakemu izmed udeležencev dodelijo posamezne stvari iz skupnega premoženja. Kakor hitro pride med udeleženci nepravdnega postopka do spora o obsegu skupnega premoženja ali glede deleža posameznega zakonca na njem, mora nepravdno sodišče udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pot pravde. Določnega petita glede glavnih stvari in stranskih terjatev v nepravdnem postopku ni potrebno navesti, prav tako ne, na kakšen način naj se premoženje razdeli. Glede na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja pravdni postopek, ni dvoma, da prekluzija velja v vseh nepravdnih predlagalnih postopkih, med katere spada tudi postopek delitve skupnega premoženja. Narava razmerja v nepravdnem postopku utemeljuje tudi širši, bolj odprt in liberalnejši pristop pri materialnem procesnem vodstvu. Navedeno pa poleg drugih opisanih značilnosti nepravdnega postopka omogoča, da je nepravdni postopek bolj fleksibilen od pravdnega.
Tožbeni zahtevek, s katerim naj sodišče ugotovi obseg skupnega premoženja in deleže pravdnih strank je ugotovitvene narave. Praviloma sodišča, če obstajajo posebne okoliščine, dopuščajo tudi dajatvene zahtevke, s katerimi bivši zakonci dosežejo delitev skupnega premoženja že v pravdi. V magistrski nalogi je zavzeto stališče, da je takšen način parcialne delitve neustrezen, saj je v tem primeru fizična delitev težje izvedljiva, pa tudi sicer v zakonu delitev v pravdnem postopku ni predvidena. Podana je tudi primerjava z avstrijsko ureditvijo, kjer se celoten obseg premoženja zakoncev ugotavlja in deli v enem nepravdnem postopku in z ureditvijo na Hrvaškem, kjer se podobno kot pri nas, premoženje načeloma ugotavlja in deli v nepravdnem postopku, lahko pa tudi v pravdnem postopku, pri čemer se lahko v pravdnem postopku opravi tudi fizična delitev.
Magistrska naloga poda odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja, med drugim, da ugotovljen delež vsake od pravdnih strank predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga praviloma ni mogoče ponovno presojati niti v primeru, če je pozneje v teku pravda glede drugih stvari, ki naj bi še sodile v skupno premoženje. Nadalje, da nasprotna tožba, s katero bi drugi zakonec uveljavljal večji delež pri skupnem premoženju, po sodni praksi ni več potrebna, oziroma bi celo pomenila odločanje o isti stvari in bi jo bilo potrebno zaradi litispendence zavreči.
Zaradi vedno več mešanih zakonov so v nalogi predstavljeni tudi določeni problemi v zvezi z reševanjem premoženjskih sporov med zakonci iz različnih držav in normativna ureditev na ravni Slovenije ter Evropske unije.
Iz zaključnih ugotovitev izhaja, da bi bilo smiselno glede na enotno načelo obravnavanja skupnega premoženja in glede na posebno naravo teh sporov med zakonci, deloma normativno ureditev spremeniti tako, da bi obravnavani postopki bili hitreje razrešeni oziroma da bi bilo sodno varstvo bolj učinkovito. Zakonske določbe pa bi
Ključne besede: delitev skupnega premoženja, tožbeni zahtevek, predlog za delitev, prekluzija, materialno procesno vodstvo, napotitev na pravdo
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 3667; Prenosov: 701
Celotno besedilo (1,55 MB) |
4. PREMOŽENJE ZAKONCEVMateja Trinker, 2014, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je obravnavana tematika, ki se nanaša na premoženje zakoncev. To področje je posebej obravnavano v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in spada v civilno pravo. Za premoženje zakoncev se uporabljata dva termina; skupno premoženje in posebno premoženje. Posebno premoženje je tisto premoženje, ki ga zakonec že ima ob sklenitvi zakonske zveze, in premoženje, ki izhaja iz posebnega premoženja. Skupno premoženje se pridobiva od sklenitve zakonske zveze. Za pridobivanje skupnega premoženja sta dva pogoja: obstoj zakonske zveze in da je premoženje pridobljeno z delom. Na podlagi zakona je pravna domneva, da sta deleža na skupnem premoženju enaka. V postopku razveze zakonske zveze si zakonca skupno premoženje razdelita: lahko si ga razdelita sporazumno in o tem skleneta sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa ali v nepravdnem postopku, če se pa eden izmed zakoncev ne strinja z obsegom skupnega premoženja ali s pravno domnevo o višini deležev na skupnem premoženju, lahko v pravdnem postopku uveljavlja pravico do drugačne razdelitve deležev. Sodišče lahko upošteva tudi druge okoliščine, ki so vplivale na ohranitev in povečanje skupnega premoženja. Zakonca si lahko skupno premoženje razdelita tudi v času trajanja zakonske zveze.
Ključne besede: premoženjska razmerja, zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, skupno premoženje, posebno premoženje, delitev skupnega premoženja, razveza zakonske zveze.
Objavljeno v DKUM: 08.05.2014; Ogledov: 12986; Prenosov: 1023
Celotno besedilo (1006,88 KB) |
