| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 68
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
41.
Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in kazenska odgovornost delodajalca
Mateja Kamenšek Gornik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice delavcev iz delovnega razmerja so pomembna civilizacijska pridobitev, katere je potrebno predvsem v času gospodarske krize, posebej varovati. V zadnjem času smo namreč priča številnim kršitvam temeljnih pravic delavcev s strani delodajalcev, ki imajo znake prekrška, pogosto pa tudi kaznivega dejanja. Zaradi takšnih ravnanj delodajalcev so najbolj prizadeti prav delavci, posredno pa tudi država, ki ne dobi plačanih prispevkov iz socialnih zavarovanj delavcev, s čimer so ogroženi temelji socialne varnosti v državi. Magistrska naloga obravnava normativne značilnosti kaznivih dejanj zoper delovno razmerje, ki so določena v 22. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), s poudarkom na njihovi blanketni naravi, ki v praksi zaradi obsežnosti predpisov s področja delovne, davčne in socialne zakonodaje, povzroča težave tako organom pregona pri odkrivanju in preganjanju kaznivih dejanj, kot tudi sodiščem pri sojenju ter odločanju o krivdi oziroma kazenski odgovornosti storilca. S tega vidika so v nalogi, v okviru zakonskih znakov in posameznih pojmov v kaznivih dejanjih, prikazane tudi dopolnilne norme iz posameznih področnih zakonov, kjer so temeljne pravice delavcev natančno določene. Ker to področje pokriva tako kazenskopravno kot tudi prekrškovno varstvo, je pri sojenju v posamezni zadevi, potrebno ustrezen poudarek dati tudi ločevanju kaznivega dejanja od prekrška in s tem povezanim načelom „ne bis in idem“.
Ključne besede: delavec - delodajalec - pogodba o zaposlitvi - delovno razmerje - temeljne pravice delavcev - šikaniranje na delovnem mestu - pravice iskalcev zaposlitve in brezposelnih oseb - zaposlovanje in delo na črno - pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju in sindikalne pravice - varnost in zdravje pri delu - krivda - kazenska odgovornost - blanketne norme - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje - sodna praksa
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1241; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

42.
Obstoj znakov kaznivega dejanja, ki pomeni kršitev pogodbene oziroma druge delovne obveznosti kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu
Vida Borovinšek, 2016, magistrsko delo

Opis: Izredna odpoved PZ je skrajni ukrep, ki je na razpolago tako delodajalcu kot tudi delavcu. Gre za prenehanje PZ po hitrem postopku, zaradi obstoja utemeljenega zakonskega razloga, ki nadaljevanja delovnega pogodbenega razmerja več ne omogoča, niti do poteka odpovednega roka. Med utemeljene zakonske razloge na strani delavca prištevamo tudi kršitev pogodbene oziroma druge delovne obveznosti s strani delavca, ki izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja. Zaradi lažjega razumevanja problematike izpostavljene v tej magistrski nalogi sem najprej raziskala pomen pogodbenosti delovnih razmerij in same pravne narave PZ. Za lažje prepoznavanje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti delavca, sem podrobno izpostavila vse pogodbene obveznosti delavca, ki jih pogodbeni stranki dogovorita v PZ, kot tudi druge obveznosti, med katere spadajo obveznosti delavca, ki izhajajo iz delovne zakonodaje (zakoni, podzakonski akti,….) in iz kolektivnih pogodb. Samo v primeru, če obe pogodbeni stranki dobro poznata medsebojne obveznosti, lahko prepoznata tudi njihove kršitve. Izpostavljena problematika v tej magistrski nalogi povezuje področje delovnega prava s kazenskim pravom. Zaradi posebnosti obravnavane zakonske možnosti, ki obsega ugotavljanje znakov kaznivega dejanja, sem v omejenem obsegu raziskovala kazensko zakonodajo, teorijo in sodno prakso in s tem izpostavila pravila ugotavljanja znakov kaznivega dejanja, ki jih je dolžan spoštovati tudi delodajalec v postopku izredne odpovedi PZ. Spoštovanje navedenih pravil je potrebno, v kolikor želi delodajalec uspešno prestati presojo utemeljenosti svoje odločitve pred delovnim sodiščem. Po mnenju Vrhovnega sodišča RS je izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi PZ v sodnem postopku presoja zakonitosti izredne odpovedi PZ v okviru odpovednih razlogov in obrazložitvi le-teh, pri tem pa delovno sodišče ne odloča o kazenskopravni odgovornosti delavca, mora pa pri presoji, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, upoštevati, kako so ti (znaki kaznivega dejanja) določeni v KZ-1 in predvsem tudi, kako jih upošteva oziroma razlaga kazenskopravna teorija in sodna praksa. Ker postopek ugotavljanja znakov kaznivega dejanja v delovni zakonodaji ni določen, so delodajalci v zvezi njim prepuščeni zgolj svoji lastni presoji. Na prvi pogled takšna ureditev izgleda za delodajalca preprosta, analiza sodne prakse pa pokaže, da mora presoja obstoja znakov kaznivega dejanja zadostiti visokim standardom, ki veljajo za ugotavljanje znakov kaznivega dejanja pred delovnim kot tudi kazenskim sodiščem. Ob upoštevanju tovrstne strokovne usposobljenosti ugotovimo, da večina slovenskih delodajalcev z njo ne razpolaga. Po podrobnejši obravnavi problematike, sem prišla do zaključka, da je za uspešno izvedbo tovrstne izredne odpovedi PZ potrebno, s strani delodajalca, strokovno poznavanje tako delovne kot tudi kazenske zakonodaje, teorije in prakse. Obravnavana zakonska možnost izredne odpovedi PZ je v praksi uporabna, v nekaterih primerih s strani delodajalcev tudi uspešno izvedena, vendar ob nezadostnem poznavanju kazenske zakonodaje, za delodajalce precej tvegana, zato bi v prihodnje zakonodajalec moral razmisliti o spremembah.
Ključne besede: pogodba o zaposlitvi, pogodbene oziroma druge delovne obveznosti delavca, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kaznivo dejanje, znaki kaznivega dejanja
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 709; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

43.
Nasilje v družini in njegovo preprečevanje
Damjan Žagar, 2016, diplomsko delo

Opis: Nasilje v družini je širši družbeni problem, ne pa samo problem med partnerjema v družinski skupnosti. Nasilje pušča posledice tako na partnerju osebno, kot tudi na širši skupnosti. Posledice se na partnerju kažejo kot odtujevanje skupnosti, izogibanje, zanemarjanje, … na širši skupnosti pa se posledice kažejo kot povečana zloraba zdravil, bolniške odsotnosti, zanemarjanje vzgoje otrok… Za zaščito žrtve sta smo v kaznovalnem pravu dva zelo podobna inštituta, ki naj bi zaščitila žrtev in sankcionirala kršitelja. Z nasiljem v družini lahko storilec stori prekršek po ZJRM-1 ali kaznivo dejanje po KZ-1. Pri hitrem in površnem branju skoraj ne opazimo razlike med določbama obeh zakonov. Zaščito žrtve v kazenskem pogledu pa urejata ZNPPol in ZKP. Tudi tukaj je »dvojnost« zakonske ureditve »Prepoved približevanja določeni osebi, kraju ali območju« med ZNPPol in ZKP podobna. Namen diplomskega dela je, ob upoštevanju sodne prakse, prikazati posebnosti in razlike, ki so bistvenega pomena pri obravnavi in preprečevanju nasilja v družini. V nadaljevanju bodo nakazane posamezne dileme, ki jih bom poskušal pojasniti z navedbami posameznih sodb, ki so, oziroma bistveno vplivajo na pravilno odločitev in pravilno uporabo posameznih pravnih inštitutov za zaščito žrtve nasilja v družini.
Ključne besede: Prepoved približevanja določeni osebi, kraju ali območju, nasilje v družini, preprečevanje nasilja, prekršek ali kaznivo dejanje
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 616; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

44.
PREGLED SANKCIJ NA PODROČJU ZATAJITEV FINANČNIH OBVEZNOSTI V IZBRANIH DRŽAVAH
Monika Strauss, 2016, diplomsko delo

Opis: Izhodišče diplomskega projekta so davki. Države z davki izpolnjujejo fiskalne, socialne in ekonomske cilje. S plačevanjem davkov omogočamo obstoj in razvoj države, z njimi pa imajo davkoplačevalci obveznosti in tudi privilegije. Zaradi visokih davčnih stopenj in različnih drugih razlogov pride do zatajitev finančnih obveznosti, s katerimi se srečujemo povsod po svetu. Razlikujemo med zakonsko dovoljenim in zakonsko nedovoljenim neplačevanjem davkov. Pri zakonsko nedovoljenem plačevanju davkov obveznosti gre za nepravilno oziroma kaznivo dejanje davkoplačevalcev, ki ostaja dalj časa neodkrito. Zakonsko nedovoljenim zatajitvam finančnih obveznosti sledijo sankcije. V vsaki državi obstajajo razni zakoni, zakoniki ali druge uredbe, ki urejajo to področje. Osrednji problem diplomskega seminarja so razlike v sankcijah, ki za zatajitve finančnih obveznosti obstajajo v različnih državah. V diplomskem projektu opredeljujemo pojem zatajitev finančnih dejavnikov, metode zatajitve finančnih obveznosti in dejavnike, ki vplivajo na pogostost zatajitve. Osredotočamo se na sankcioniranje zatajitev finančnih obveznosti v naslednjih državah: Slovenija, Hrvaška, Nemčija in Amerika.
Ključne besede: davki, zatajitev finančnih obveznosti, vplivni dejavniki, sankcije, davčno kaznivo dejanje
Objavljeno: 28.11.2016; Ogledov: 675; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

45.
ODVZEM PREMOŽENJA NEZAKONITEGA IZVORA - PREGLED SLOVENSKE IN PRIMERJALNO-PRAVNE ZAKONODAJE
Uroš Kuhar, 2016, diplomsko delo

Opis: Institut obrnjenega dokaznega bremena se pojavlja kot učinkovito sredstvo države v boju zoper organiziran kriminal. Tovrstna kriminaliteta prinaša ogromne zaslužke posameznikom in kriminalnim združbam. Z nezakonito pridobljenim premoženjem si krepijo svojo ekonomsko moč, ki jo izrabljajo za uveljavljanje svojih lastnih interesov tako na gospodarskem kot političnem področju. Cilj instituta obrnjenega dokaznega bremena je, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne uspe dokazati, da ga je pridobil na zakonit način in hkrati poravnal svoje obveznosti do države. Zavedati se moramo, da se z institutom obrnjenega dokaznega bremena posega v temeljna načela kazenskega postopka, predvsem v domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in načelo enakosti orožij. Najuspešnejša država, ki velja za primer dobre prakse, je Republika Irska. Od leta 1996 na podlagi zakona uspešno uporablja tovrstni inštitut in je hkrati uspešna v primerih, kjer so prisotne večje vrednosti ter posledično težje kršitve.
Ključne besede: kaznivo dejanje, odvzem premoženja, obrnjeno dokazno breme, organiziran kriminal, človekove pravice
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 593; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (866,61 KB)

46.
Neprištevni storilci protipravnih dejanj
Andreja Grabušnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Biti zdrav ne pomeni samo dobrega fizičnega počutja, ampak tudi psihičnega, duševnega, notranjega, se pravi tistega, ki človeku omogoča misliti in ravnati v skladu s svojo voljo in ki ni motena s kakršnimikoli omejitvami, katerih ne more sam obvladovati. Neprištevnost je torej stanje, v katerem človek zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ne razume pomena svojega ravnanja (in pravnih posledic, ki sledijo takšnemu ravnanju) ali pa svojega ravnanja ne more imeti v oblasti. Zaradi ugotovitve neprištevnega stanja v času izvršitve protipravnega dejanja, takšen storilec ne more biti kazensko odgovoren, saj je krivda kot temeljni element kaznivega dejanja z obstojem neprištevnosti izključena. V takšnih primerih lahko pravzaprav govorimo samo o storitvi protipravnega dejanja in ne kaznivega, pa čeprav so izpolnjeni vsi drugi elementi kaznivega dejanja, ki opravičujejo izrek kazenske sankcije. Neprištevnim storilcem se namesto kazni izrekajo varnosti ukrepi, katerih namen je odprava stanja, ki je privedlo do storitve protipravnega dejanja in hkrati preprečevanje potencialne nevarnosti ponovitve, ki jo neprištevni storilci predstavljajo sebi in družbi. Pri odločanju o neprištevnosti v času storitve protipravnega dejanja in izrekanju varnostih ukrepov, se sodišče pri svoji odločitvi lahko opira na mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je predhodno od njega zahtevalo. Izvedenec mora svoje mnenje sodišču podati strokovno in v njem opredeliti duševno stanje storilca med izvršitvijo protipravnega dejanja in obstoj morebitne nevarnosti, da bi lahko enako ali kakšno drugo protipravno dejanje v prihodnosti ponovil. Glede na težo nevarnosti ponovitve, lahko sodišče neprištevnemu storilcu protipravnega dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, pri čemer se odloči med obveznim psihiatričnim zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu in obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Ravno zaradi drugačnega obravnavanja in sankcioniranja neprištevnega storilca v primerjavi z drugimi storilci, ter srečevanja in potrebnega sodelovanja dveh različnih področij (prava in psihiatrije), pa je potrebna enotna in nedvoumna pravna ureditev, katera pa v Sloveniji kljub številnim spremembam in dopolnitvam še ni dokončno usklajena oziroma urejena.
Ključne besede: kazensko pravo, protipravno dejanje, izključitev krivde, neprištevnost, duševna motnja, duševna manjrazvitost, izvedenec psihiatrične stroke, varnostni ukrepi
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 590; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (941,11 KB)

47.
Pogojna odložitev kazenskega pregona po ZKP
Sonja Turk, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava institut pogojne odložitve kazenskega pregona, kot ga opredeljuje veljavni Zakon o kazenskem postopku (ZKP). Za uvodom diplomskega dela so predstavljena načela, ki zadevajo začetek kazenskega pregona, selekcijski mehanizmi zadev za kazenski pregon, izpostavljen je pojem odvračanja kazenskega pregona, konsenzualnost v kazenskem postopku ter vloga državnega tožilca v predkazenskem postopku. V osrednjem delu naloge je obravnavan pojem in temeljne značilnosti pogojne odložitve kazenskega pregona (razvoj, uporaba, kriteriji instituta, vrsta in izbira nalog, postopek, pravice oškodovanca, ...). Predstavljene so posebnosti rabe tega instituta pri mladoletnikih. Pogojna odložitev kazenskega pregona je institut kazenskega postopka, ko sme državni tožilec za določena kazniva dejanja s soglasjem oškodovanca odložiti kazenski pregon, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. v nalogi je opravljena pravna analiza določil ZKP o odložitvi kazenskega pregona in Splošnih navodil za enotno uporabo določb 162. člena Zakona o kazenskem postopku o odložitvi kazenskega pregona. Tej analizi slovenske kazensko procesne zakonodaje sledi primerjava nemške pravne ureditve odvračanja kazenskega pregona v nemškem Zakonu o kazenskem postopku. Med alternativnimi oblikami kazenskega pregona državni tožilci pogosto uporabljajo tudi institut poravnavanja, zato je v delu opredeljena tudi razmejitev med pogojno odložitvijo kazenskega pregona ter poravnavanjem. Na podlagi teoretične obravnave je nato opravljena še analiza uspešnosti uporabe instituta pogojne odložitve kazenskega pregona v slovenski tožilski praksi, prednosti in slabosti tega instituta, hkrati so podani predlogi za izboljšanje in večjo uporabo instituta v prihodnosti.
Ključne besede: Načelo oportunitete, konsenzualnost, Zakon o kazenskem postopku, kaznivo dejanje, pogojna odložitev kazenskega pregona, državni tožilec, oškodovanec, osumljenec.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1630; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (464,33 KB)

48.
KAZNIVA DEJANJA ZOPER IZVRŠITELJA S POUDARKOM NA KAZNIVEM DEJANJU PREPREČITVE URADNEGA DEJANJA ALI MAŠČEVANJA URADNI OSEBI
Živa Letnar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu se avtorica ukvarja z vprašanjem kaznivih dejanj, ki jih lahko storilci izvršijo zoper izvršitelja, ko ta opravlja izvršilna dejanja. V uvodnem delu so najprej predstavljeni splošni kazenskopravni instituti, ki so pomembni za razumevanje kaznivega dejanja. Drugi osrednji del namenja na kaznivemu dejanju preprečitve uradnega dejanja in maščevanja uradni osebi. Pri tem v vlogo uradne osebe, kot oškodovanca postavi izvršitelja. Izvršitelj je zaradi opravljanja izvršilni dejanj s katerim posega v najbolj občutljivo sfero posameznikov, ki se znajdejo kot dolžniki, to je v njihovo lastninsko pravico, pogosto oškodovanec. Skozi analizo zakonskega opisa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja in maščevanja uradni osebi, želi ugotoviti ali je storilcem slednjega mogoče pripisati in pod kakšnimi pogoji.
Ključne besede: kaznivo dejanje, izvršitelj, uradna oseba, javno pooblastilo, preprečitev uradnega dejanja, storitvena dejanja, naklep
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 387; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (539,08 KB)

49.
Resnica - pravica v kazenskem postopku II.
Nataša Pešec, 2016, diplomsko delo

Opis: Hrbtenica vsakega sodnega postopka so dejstva in dokazi, ki vplivajo na ugotavljanje resnice historičnega protipravnega ravnanja. Način ugotavljanja je tisto, kar zaznamuje vsak sodni postopek in predvsem kazenskega. Ugotavljanje statusa pravne resnice ni povsem odvisno od tistega, kar se je v resnici zgodilo, ampak od pravil zakonodajalca, ki določa dokazno pravo, odvisno pa je tudi od veščin izvajanja dokazov. Razvoj pravosodnih sistemov danes kaže na mnoštvo teh pravil, institutov in akterjev, ki so vpeti v pravni postopek, posebno je pomembno delovanje teh na kazenskem področju, kjer gre za poseg v človekovo osebno svobodo. Kakšna pravila bo zasnovala posamezna država je odvisno od njenih namenov in ciljev, ki jih država kot oblast želi doseči. Pravila in postopki, ki jih kot oblast predpiše država, kažejo na to ali ta teži k sistemu reševanja sporov med državljani ali k sistemu izvajanja državne politike. Razumevanje delovanja takšnih pravil, postavljenih s strani države, ne moremo več obravnavati s stališča dveh zgodovinskih modelov akuzatornosti in inkvizitornosti, ampak moramo to razumevanje prikazati na sodobnih modelih delovanja pravosodja. Ti modeli postopkov, predvsem kazenskega prava slonijo na tipih državne oblasti, njene organizacijske ureditve in njene funkcije. Prednost takšnega poznavanja sodobnih modelov pravosodja, nam da enostavno in logično razlago za uporabo točno določenih pravil, institutov ali postopkov posamezne države, hkrati pa ne prezre tudi zgodovinskega vidika, ki je prav tako logično pojasnjen. V sodobni kompleksnosti pravosodja, lahko na tak način bolje razumemo način izvajanja sodnih obravnav, uporabo določenih institutov, njihov razvoj v določenem tipu oblasti in vpetost različnih akterjev v službi postopka, ne glede na državo, v kateri se kazenski postopek izvaja. Z vse večjim razvojem in logistiko populacije, narašča vse več različnih kaznivih dejanj, ki se v državah različno obravnavajo, vse bolj pa terjajo tudi sodelovanje ne le na mednarodni ravni ampak tudi v svetovnem merilu. Ugotovljena resnica o kaznivem dejanju v eni državi, ne bo enaka ugotovljeni resnici istega kaznivega dejanja v drugi državi. Kot prvo je zato potrebno razumevanje delovanja kazenskega pravosodja oziroma natančneje razumevanje ciljev in namenov določene države. Sodobni modeli delovanja pravosodja nam tako dajejo jasen vpogled v delovanje sodišč in njihov namen pri uporabi določenih institutov. Ker so ti modeli primerni tudi za širšo razlago obsežnih in kompleksnih sodnih postopkov, lahko služijo kot temelj razumevanja delovanja pravnega sistema tudi v prihodnosti in za katerokoli državo. Zato sem v diplomski nalogi z opisno oziroma deskriptivno metodo, s študijem različne literature, predvsem pa Mirjana Damaške, ki predstavlja edinstven sodobni model za razumevanje pravosodja, predvsem kazenskega področja, najprej predstavila pojem reaktivistične in aktivistične države, kakšno vlogo lahko ima tip državne oblasti pri zastavljanju (kazenskih) pravil pravosodja in kaj ji daje to pravico. Nadalje sem predstavila zunanje vplive in njihove spremembe, ki so ključni pri zastavljanju pravil glede na namene in cilje države. Ti cilji pa nadalje vplivajo na delovanje pravosodja in s tem v povezavi sem predstavila mešan tip aktivističnega in reaktivističnega pravosodja. V drugem delu tretjega poglavja sem opisala posamezne tipe državne oblasti in tipe pravosodja, kakšni so njihovi vplivi pri obravnavi (protipravnega) dogodka. Tako si lahko bolj predstavljamo kako posamezni instituti delujejo v posameznih tipih državne oblasti. V poglavju štiri in pet sem predstavila ugotavljanje resnice skozi (kazenski) postopek v aktivističnih in reaktivističnih državah ter njihove postopke dokazovanja, ki so odvisni od tega ali država teži k modelu reševanja sporov ali k modelu izvajanja državne politike. Tako sem ob koncu potrdila začetno tezo diplome, da se je iskanje resnice vedno ravnalo po oblasti, ki je zastavila njene meje. Diplomsko delo sem zaključila s sklepnimi mislimi o izrednem doprinosu Mirjana Damaške, ki je na enostaven način predstavil vpogled in razumevanje v raznolikost (kazenskih) sodnih sistemov različnih držav in s končno mislijo John H. Langbeina; »Verjamem, da bomo v modernem kontinentalnem kazenskem postopku našli model, ki se mu ni mogoče upreti.« Morda smo z delom Mirjana Damaške na pravi poti.
Ključne besede: kazensko procesno pravo, sodobni modeli pravosodja, aktivistična država, reaktivistična država, oblike državne oblasti, kaznivo dejanje, ugotavljanje resnice, ugotavljanje dejstev, tipi pravosodja, diplomska dela
Objavljeno: 02.11.2016; Ogledov: 1542; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (878,53 KB)

50.
Poslovna goljufija (228. člen KZ-1) – analiza kaznivega dejanja
Luka Tomazin, 2016, magistrsko delo

Opis: V središče magistrskega dela je postavljena poslovna goljufija, ki predstavlja v slovenski sodni praksi najpogosteje obravnavano gospodarsko kaznivo dejanje in tako zaseda enega izmed osrednjih mest med kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo. Čeprav bi bilo utemeljeno pričakovati, da je kaznivo dejanje razdelano do te mere, da ni več odprtih teoretičnih oziroma praktičnih vprašanj, pa velja ravno nasprotno, inkriminacija se kaže kot precej sporna. V kritično presojo je podana sledeča hipoteza: pri poslovni goljufiji gre za odvečno kaznivo dejanje, saj ni videti zadržkov za subsumpcijo goljufivih ravnanj poslovnega področja pod zakonske znake »klasične« goljufije, za nameček pa zaradi svoje ponesrečenosti povzroča nemalo težav tako v teoriji kot tudi v praksi. Začenši z genezo poslovne goljufije, ki ji sledi oris značilnosti gospodarskega kaznivega dejanja, se preide do osrednjega dela, ki ga predstavlja sistematična analiza kaznivega dejanja. Slednja se začne s predstavitvijo praktične problematike (zlo)rabe poslovne goljufije, ki ji sledi obravnava objekta kazenskopravnega varstva in prikaz možnih storilcev. Jedro analize pa – skladno z dogmatiko splošnega pojma kaznivega dejanja – predstavljajo ravnanje, ki izpolnjuje zakonske znake, protipravnost in krivda. Obravnava ravnanja, ki izpolnjuje zakonske znake, zajema preslepitev ter posledično premoženjsko škodo oziroma korist. Obravnava protipravnosti se dotakne zgolj dotičnega pojma. Obravnava krivde pa zajema naklep ter razmejitev naklepa in malomarnosti. Tekom analize se – iz razloga podane hipoteze – poslovno goljufijo ves čas primerja s slovensko in nemško »klasično« goljufijo. Ureditve naše in nemške »klasične« goljufije je domala identična, pri tem pa nemška kazenskopravna dogmatika ni zaznala potrebe po specialnem kaznivem dejanju poslovne goljufije. Izhajajoč iz tega predstavljajo dognanja nemškega kazenskopravne prostora, na katerega je slovenski tradicionalno močno naslonjen, veliko oporo zagovarjani odvečnosti poslovne goljufije.
Ključne besede: goljufija, poslovna goljufija, »klasična« goljufija, preslepitev, zmota, premoženjska škoda, premoženjska korist, gospodarsko kaznivo dejanje, kaznivo dejanje zoper gospodarstvo
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 3140; Prenosov: 392
.pdf Celotno besedilo (932,96 KB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici