| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 1 / 1
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, diplomsko delo

Opis: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Ključne besede: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 740; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (944,76 KB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici