| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Praktikum za dedno pravo
Suzana Kraljić, Katja Drnovšek, 2024

Opis: Dedno pravo, kot eno izmed temeljnih področij pravnih ved, ima pomembno vlogo pri urejanju prehoda premoženja in pravic umrle osebe na druge osebe. Praktikum za dedno pravo bo služil kot neprecenljiv vir znanja in praktičnih izkušenj. Prvenstveno je namenjen študentom Pravne fakultete Univerze v Mariboru, a tudi vsem tistim, ki želijo razumeti ali poglobiti svoje znanje s področja dednega prava in se pri tem spopasti z izzivi, ki se lahko pojavljajo pri dedovanju.
Ključne besede: dedovanje, dedič, nujni delež, oporoka, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 22.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 219
.pdf Celotno besedilo (26,89 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Podedljivost terjatve za povrnitev nepremoženjske škode
Špela Stanec, 2018, magistrsko delo

Opis: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja. Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev. Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Ključne besede: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Objavljeno v DKUM: 29.05.2018; Ogledov: 2693; Prenosov: 472
.pdf Celotno besedilo (562,00 KB)

3.
ZADOLŽENA ZAPUŠČINA
Mirjana Horvat Pogorelec, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi predstavljamo institut zadolžene zapuščine. Zapuščina – hereditas je predmet dedovanja in kot takšna predstavlja celoto vseh pravnih odnosov, vseh pravic in obveznosti, celoto aktive in pasive, ki na osnovi pravnih predpisov prehajajo na dediče. Zapustnikovi dediči v trenutku zapustnikove smrti vstopijo v vsa pravna razmerja zapustnika, v katerih se je nahajal v trenutku smrti. V primeru, da se je zapustnik v trenutku smrti nahajal tudi v pasivnih razmerjih, je zapustil zadolženo zapuščino. V praksi se pogosto dogaja, da dediči v trenutku zapustnikove smrti oz. tekom zapuščinske obravnave še niso seznanjeni z obstojem zapustnikove pasive. Slednje lahko povzroči precej težav, saj zapustnikovi dediči za zapustnikove obveznosti odgovarjajo pro viribus hereditas, torej z vsem svojim premoženjem, vendar omejeno do višine vrednosti podedovanega dednega deleža. Odgovornosti za zapustnikove obveznosti se lahko razbremenijo le tako, da se odpovedo dedovanju. Za dediče je zato zelo pomembno, da so v času podaje dedne izjave seznanjeni s celotno zapuščino. ZD ne pozna instituta convocatio creditorum – oklic upnikov, ki ga je poznal ODZ in ki je dedičem omogočal, da so se pred podajo dedne izjave seznanili s celotno zapuščino. ZD sicer pozna institut popisa in cenitve zapuščine, katerega namen je ugotovitev vrednosti zapuščine, vendar ta institut v praksi slovenskih sodišč ni zaživel. Prav tako ZD pozna institut ločitve zapuščine in stečaj zapuščine, s pomočjo katerih dediči dosežejo omejitev odgovornosti zgolj na zapuščino, vendar lahko ločitev zapuščine predlaga le upnik, stečaj zapuščine pa se izvede le v primeru, ko je zapuščina prezadolžena. Nemška dedno pravna ureditev ureja drugačno ureditev odgovornosti dedičev za zapustnikove obveznosti, dediči odgovarjajo za zapustnikove obveznosti ultra vires hereditas, torej neomejeno z vsem svojim premoženjem, imajo pa preko instituta popisa in cenitve zapuščine in upravitelja zapuščine, možnost doseči omejitev svoje odgovornosti zgolj na zapuščino. V magistrski nalogi smo preučili institut popisa in cenitve zapuščine, institut ločitve zapuščine, institut skrbnika zapuščine ter ostale s temi instituti povezane institute, sodno prakso zapuščinskega oddelka Okrajnega sodišča v Mariboru, nato pa svoje ugotovitve primerjali z ureditvijo teh ali podobnih institutov v nemški dedno pravni ureditvi. Po opravljeni primerjavi smo prišli do ugotovitev, da bi bilo treba v našo dedno pravno ureditev uvesti institut oklica upnikov, institut popisa in cenitve zapuščine spremenit v obvezno fazo zapuščinskega postopka v primeru zadolžene zapuščine, dedičem omogočiti podajo predloga za ločitev zapuščine in v primeru ločitve zapuščine urediti obvezno postavitev skrbnika zapuščine ter urediti njegovo odškodninsko odgovornost in odškodninsko odgovornost dedičev v primeru, da bi bili seznanjeni s prezadolženostjo zapuščine in ne bi predlagali stečaja zapuščine.
Ključne besede: dedič, zapustnik, zadolžena zapuščina, ločitev zapuščine, popis in cenitev zapuščine, skrbnik zapuščine in stečaj zapuščine.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 2114; Prenosov: 417
.pdf Celotno besedilo (1,46 MB)

4.
OPOROČNO DEDOVANJE IN NOTARSKA OPOROKA
Maja Horvat, 2013, diplomsko delo

Opis: Področje dednega prava je precej kompleksna kategorija prava, saj v svojem bistvu vključuje več elementov in ravni človekovega življenja in nenazadnje tudi smrti, s katero je dedovanje neposredno povezano. Dejstvo je, da brez nastopa smrti o institutu dedovanja ne moremo govoriti. Precejšnjega pomena pa je ureditev dednih zadev pred smrtjo in posledice, ki jih ta za dediče prinaša. Namreč, ob nastopu smrti in dedovanja, se za dediče začne stresno obdobje, katerega velikokrat še bolj zaostrijo premoženjske zadeve, ki pred smrtjo niso bile urejene. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da se premoženjska razmerja, kadar je to mogoče, uredijo pred smrtjo. Če zapustnik nima posebnih želja in zahtevkov glede premoženja in kadar so odnosi z dediči urejeni do te mere, da po smrti ni pričakovati sporov, ni potrebe da zapustnik prehod zapuščine posebej ureja. Dediči bodo v tem primeru namreč dedovali po zakonu in načeloma ne bo okrog tega nobenega večjega problema. Kadar pa si zapustnik želi urediti premoženjska razmerja drugače kot določa zakon, so mu na voljo dednopravne pogodbe ali oporoka. Oporoka je, kljub temu da je precej star institut dednega prava, še zmeraj najbolj fleksibilna in subjektivna oblika razpolage s premoženjem. Dejstvo pa je, da laik ne bo zmeraj poznal obličnostnih zahtev, ki jim oporoka mora zadostiti, poleg tega lahko nastopijo tudi problemi s hrambo oporoke. Prav zaradi tega je izrednega pomena notarska oporoka, ki jo ureja Zakon o notariatu. Ker gre za osebo javnega zaupanja in ker mora delovati po zakonskih okvirih, bo notar pravi naslov za strokovno napravo ali prevzem oporoke v hrambo. Oporočitelj bo svojo lastnoročno oporoko notarju izročil in ta jo bo hranil v svojem arhivu. Lahko pa oporočitelj notarju svojo poslednjo voljo izjavi, ta jo zapiše v notarskem zapisu in shrani v arhiv oporok. V obeh primerih bo oporoka zadostila obličnostnim zahtevam zakona, sodelovanje notarja pa bo oporočitelju omogočilo, da razjasni morebitna vprašanja oziroma pridobi mnenje strokovnjaka ter si tako zagotovi, da bo njegova poslednja volja ustrezala njegovi pravi in resnični volji brez morebitnih razhajanj med voljo in izjavo.
Ključne besede: Ključne besede: oporoka, dedovanje, dedič, zapustnik, notar, oporočno dedovanje.
Objavljeno v DKUM: 10.10.2013; Ogledov: 4380; Prenosov: 631
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

5.
PRIMERJALNO - PRAVNI PRIKAZ ZAKONA O DAVKU NA DEDIŠČINE V SLOVENIJI, NEMČIJI IN NA HRVAŠKEM
Karmen Merčnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomski seminar je sestavljen iz dveh delov. Iz teoretičnega in praktičnega. V uvodu smo opredelili proučevani problem, navedli raziskovane cilje ter hipoteze iz katerih smo izhajali v praktičnem delu. Ena od oblik prenosa premoženja iz ene osebe na drugo je tudi dedovanje, pri kateri se premoženje prenaša iz generacije na generacijo, lahko tudi nekaj sto let. Za dedovanje je značilno predvsem to, da je v večini primerov prenos premoženja na ožjo ali širšo družino, lahko pa tudi na katero drugo osebo. Druga od oblik, ki jih obravnavamo v tem diplomskem seminarju, pa je darilo. Tudi to je ena izmed oblik prnosa premoženja, pri kateri se premoženje lahko prenaša ne le med ožjo in širšo družino, ampak tudi med prijatelji in znanci. Možna razlika med tema je v tem, da se dediščina v večini primerov deli oziroma prenaša na dediče, ko je zapustnik že preminil, pri darilih oziroma obdarovanju pa je zapustnik običajno še živ. V teoretičnem delu tega diplomskega seminarja smo opisali zakonodaje v treh državah in sicer: v Slovemiji, Nemčiji in na Hrvaškem. Vsako zakonodajo smo posebej opisali in opredelili, v praktičnem delu pa smo le-te primerjali na podlagi zastavljenih ciljev in predpostavk oziroma hipotez. Na koncu smo vse te predpostavke potrdili oziroma zavrgli in strnili vse ugotovitve v zaključku.
Ključne besede: dediščina, darilo, dedovanje, obdarovanec, dedič, zapustnik, zapuščina
Objavljeno v DKUM: 21.11.2012; Ogledov: 1830; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (716,54 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici