Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Etažna lastnina je posebna oblika lastninske pravice, ki vključuje tudi souporabo skupnih delov nepremičnine, kar zahteva vzpostavitev posebnega pravnega režima in sodelovanje med etažnimi lastniki. Kadar pride do kolizije pravice posameznega etažnega lastnika do svobodne uporabe in razpolaganja s svojo nepremičnino ter pravico skupnosti etažnih lastnikov do mirnega bivanja, bo zakonodajalec dal prednost varstvu skupnega interesa in omejil uresničevanje lastninske pravice posameznika. Pri oblikovanju etažne lastnine v večstanovanjskih stavbah je ključnega pomena jasna opredelitev posameznih delov stavbe, splošnih skupnih delov ter posebnih skupnih delov stavbe. Posamezni del stavbe v etažni lastnini je samostojna nepremičnina in jo lastnik kot tako lahko proda, podari, obremeni s hipoteko, oddaja v najem ali kako drugače pravno razpolaga z njo. Ob tem se pravice na pripadajočih skupnih delih prenašajo sorazmerno in avtomatsko, saj pripadajo vsakokratnemu lastniku posameznega dela. Zakonodaja dopušča spremembo skupnih delov stavbe, v kolikor vsi etažni lastniki sklenejo pisni sporazum, s katerim se dogovorijo, da se določen skupni del pripoji posameznemu delu ali iz skupnega dela nastane nov posamezni del, na primer spremenijo podstrešni del v stanovanjsko enoto. Lastnik posameznega dela etažne lastnine lahko svojo nepremičnino oddaja v kratkoročni najem preko registrirane dejavnosti sobodajalstva, pri čemer mora pred začetkom opravljanja dejavnosti pridobiti soglasje najmanj tri četrtine etažnih lastnikov ter soglasje vseh tistih etažnih lastnikov, katerih zidovi ali stropi mejijo na njegovo stanovanjsko enoto. Cilj zakonodaje je ohranjanje miru, kakovosti bivanja ter zaščita ostalih stanovalcev večstanovanjske stavbe. Promet s posameznimi deli v etažni lastnini je v praksi pogosto povezan z najemom hipotekarnega kredita. Pri ustanovitvi hipoteke na nepremičnini ločimo primere, ko se ta vzpostavlja na nepremičnini, na kateri etažna lastnina še ni oblikovana, od primerov, ko je etažna lastnina že vzpostavljena. Kadar je hipoteka ustanovljena na celotni nepremičnini in se šele kasneje oblikuje etažna lastnina, hipoteka po zakonu (ex lege) preide na vse novo nastale posamezne dele etažne lastnine. Posamezni deli stavbe v etažni lastnini se štejejo za samostojne nepremičnine, kar pomeni, da lahko vsak lastnik posameznega dela na svojem posameznem delu ustanovi hipoteko ali drugo stvarno pravico brez soglasja ostalih etažnih lastnikov. Promet z nepremičninami, njihovo lastništvo in uporaba so v Sloveniji predmet različnih oblik obdavčitve, ki se med seboj razlikujejo glede na naravo nepremičnine in okoliščine transakcije. Prodaja posameznega dela v etažni lastnini, kot so stanovanja, poslovni prostori ali parkirna mesta, nosi določene davčne obveznosti, ki jih morata stranki prodajne pogodbe razumeti že ob sklepanju pravnega posla. Obdavčitev je odvisna od dejavnikov, kot so status zavezanca, namen uporabe, časovna komponenta lastništva ter vrsta nepremičnine. Ključne davčne obveznosti, ki lahko pridejo v poštev pri prodaji stanovanja, so davek na promet nepremičnin (DPN), davek na dodano vrednost (DDV) in dohodnina od dobička iz kapitala pri fizičnih osebah. Razumevanje njihove medsebojne izključenosti ali kumulativne uporabe je bistveno za uspešno prodajo posameznega dela v etažni lastnini.
Ključne besede: Etažna lastnina, posamezni deli stavbe, kratkoročno oddajanje v najem, hipotekarno zavarovanje, investicijska gradnja, davek na promet nepremičnin, davek na dodano vrednost, davek na dobiček iz kapitala.
Objavljeno v DKUM: 16.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 51
Celotno besedilo (817,41 KB)

Opis: V nalogi se je avtor ukvarjal s vplivom sprememb osnovnega kapitala na davčne obveznosti družbenikov. Osredotočil se je na pravno ureditev delniške družbe in družbe z omejeno odgovornostjo, kajti pri družbi z omejeno odgovornostjo gre za najpogostejšo organizacijsko obliko pravnih oseb v Republiki Sloveniji, medtem ko pri delniški družbi, ki sicer ni tako zelo pogosta v slovenskem gospodarskem prostoru, gre pa za najkompleksnejšo organizacijsko obliko, s svojimi posebnostmi. Skozi podrobno analizo pravne ureditve obeh oblik družb, ter njunih statutarnih značilnosti, je avtor navezal spremembe osnovnega kapitala na davčne učinke družbenikov in delničarjev (udeležencev v kapitalu), kar predstavlja namen in temelj same naloge. Tako v delniški družbi kot tudi v družbi z omejeno odgovornostjo so kot družbeniki lahko fizične ali pa tudi pravne osebe, zato se tekom dela analizira davčna ureditev za obe situaciji. Osnovni kapital predstavlja temeljni finančni vir podjetja in ključen element njegove stabilnosti ter poslovanja. Spremembe osnovnega kapitala so pomemben korporacijski instrument, ki omogoča podjetjem prilagajanje svojim finančnim in strateškim ciljem. Lahko gre za povečanje kapitala, s katerim podjetje pridobi dodatna sredstva za rast in razvoj, ali za zmanjšanje kapitala, ki se pogosto uporablja za optimizacijo kapitalske strukture. Vsaka sprememba osnovnega kapitala ima tako pravne kot tudi davčne posledice, ki vplivajo na podjetje in njegove lastnike. Razumevanje teh sprememb je zato ključno za učinkovito upravljanje podjetja in skladnost s pravnimi predpisi. Področje osnovnega kapitala in sprememb osnovnega kapitala zelo podrobno ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki bo eden od treh temeljnih zakonov tega dela. Z davčnega vidika so spremembe osnovnega kapitala urejene predvsem v okviru Zakona o dohodnini (ZDoh-2) in Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Pri fizičnih osebah, ki so delničarji ali družbeniki, lahko spremembe kapitala vplivajo na njihovo davčno obveznost, zlasti pri izplačilih, ki se obravnavajo kot dohodek iz kapitala. Po drugi strani ZDDPO-2 določa davčne posledice za pravne osebe, pri čemer je pomembno, ali gre za domače ali tuje davčne rezidente. Razumevanje teh vidikov je ključnega pomena za pravilno načrtovanje kapitalskih sprememb in optimizacijo davčnih obveznosti podjetja ter njegovih lastnikov. Zaradi davčnih učinkov, tako za udeležence v kapitalu, kakor tudi za družbo ki se financira, bodisi ob ustanovitvi, bodisi ob dokapitalizaciji, je potreben skrben premislek glede oblike financiranja družbe. Slovenska zakonodaja ureja več možnih načinov dodatnega financiranja družb. Med najpogostejše sodijo dodatna vplačila, lastniško financiranje in dolžniško financiranje. Pri vsaki od teh oblik je potrebna skrbnost pred realizacijo dokapitalizacije, kaj vsaka manjša nepravilnost in nepazljivost, lahko pripelje do dodatnih finančnih obveznosti družbe ali pa družbenikov. Zato je ključno podrobno analiziranje vsake oblike financiranja, ki je odvisno od vsakega primera posebej, za katero obliko financiranja se odločit, in tako zmanjšati nepotrebne stroške in izdatke, kar pa je najverjetneje cilj gospodarskih družb, kakor tudi vseh udeležencev v kapitalu teh družb.
Ključne besede: delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo, osnovni kapital, davek, delničar, družbenik, spremembe osnovnega kapital
Objavljeno v DKUM: 20.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 58
Celotno besedilo (1,43 MB)

Opis: V diplomske delu obravnavamo obdavčevanje nepremičnin v treh različnih državah, s tremi različnimi sistemu obdavčevanja nepremičnin, te države so Slovenija, Danska in Združeni arabski emirati. Cilj naloge je analiziranje in primerjava ključnih značilnosti navedenih sistemov obdavčevanja. V nalogi so predstavljeni osnovni koncepti obdavčevanja nepremičnin, vključno z vrstami davkov. Opravljena je tudi primerjava med državami, ter napisane količine pobranih davkov za vsako državo posebej z indeksi uspešnosti za štiri obdobja med 2019 do 2022. V sklepnem delu naloge so predstavljene hipoteze ter obrazložitev primerjav in učinkovitosti. Predstavljene so tudi določene spremembe in ideje, kako te sisteme izboljšati ter se izogniti davčnim utajam in neplačevanju davka.
Ključne besede: : nepremičnina, davek na promet nepremičnin, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, Slovenija, Danska, Dubaj, utaja, primerjava sistemov obdavčevanja.
Objavljeno v DKUM: 22.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 25
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: V magistrskem delu smo obravnavali področje davčne zakonodaje prevoznih sredstev v Sloveniji in izbranih državah Evropske unije. Preučili smo obdavčitev v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem in Danskem, ki pa se ne glede na to, da so vse države članice Evropske unije, še vedno precej razlikuje. Evropska unija si prizadeva za poenotenje trga držav članic in s sprejemanjem direktiv vpliva na usklajevanje pravil in predpisov držav članic. Davek na dodano vrednost poznajo vse države članice in je od vseh zakonov tudi najbolj poenoten. Kljub temu pa se stopnje davka na dodano vrednost med državami še vedno precej razlikujejo in znašajo vse od 17 % pa do 27 %. Vse pridobitve novih in v nekaterih primerih tudi rabljenih prevoznih sredstev so predmet davka na dodano vrednost. V Sloveniji so poleg davka na dodano vrednost prevozna sredstva obdavčena tudi z davkom na motorna vozila. Oba sta v zadnjih letih doživela pomembne spremembe. Zakonu o davku na dodano vrednost je bil v letu 2022 dodan 66.b člen, ki daje pravico do odbitka DDV za nakup električnih avtomobilov za poslovno rabo. V letu 2021 pa je začel veljati nov Zakon o davku na motorna vozila, ki temelji na emisijah CO2 in za merilo več ne upošteva vrednosti vozila, kar je zelo velika sprememba na področju obdavčitve vozil v Sloveniji. Odpravil pa je tudi luksuzni DMV, zaradi katerega so kupci dražjih vozil le-te raje kupili in registrirali v tujini kot v Sloveniji. Zakon o davku na motorna vozila pa plovil in zrakoplovov ne vključuje. V Avstriji so vozila ob prvi registraciji obdavčena z davkom na normirano porabo goriva, v Nemčiji z davkom na motorna vozila, na Hrvaškem s posebnim davkom na motorna vozila in na Danskem z davkom na registracijo vozil. Vsi so enkratni davki, razen nemškega davka na motorna vozila. Nemčija ne pozna enkratnega davka, ki bi bil popolnoma enakovreden slovenskemu, vendar je primerljiv zaradi načina izračuna, ki kot slovenski temelji na emisijah CO2 in se plača ob registraciji vozila, kadar še le-ta ni vključen v prodajno ceno vozila. V Avstriji pa so vozila obdavčena tudi s periodičnim davkom na motorna vozila in davkom na zavarovanje motorja, na Danskem pa poznajo kar tri periodične davke, od katerih se eden plača glede na datum prve registracije vozila, saj se davki med seboj izključujejo. Na Hrvaškem pa poleg posebnega davka na motorna vozila poznajo še davek na cestna motorna vozila. Posebna zakonska ureditev vodnih plovil je od obravnavanih držav sprejeta v Sloveniji in na Hrvaškem ter je v sklopu magistrskega dela tudi predstavljena, kdaj nastane obveznost za plačilo in kakšna so merila. Za namene primerjalne analize pa smo se osredotočili na cestna vozila, saj je davčna zakonodaja teh vozil bolje urejena, jasno definirana in določena. Prvoten namen uvedbe davka na motorna vozila se počasi spreminja oziroma preusmerja od zbiranja sredstev za državni proračun in regulacije avtomobilskega trga k čedalje bolj okoljskim ciljem, kot so zmanjšanje emisij CO2, izboljšanje varnosti in starosti voznega parka ter spodbujanje nakupa ekoloških vozil. V izvedeni analizi, kjer smo primerjali obdavčitev pridobitve novega osebnega vozila v Sloveniji in izbranih državah, je država z daleč najvišjo obdavčitvijo Danska. Slovenija se je uvrstila na prvo mesto kot država z najnižjim zneskom.
Ključne besede: prevozna sredstva, davek na dodano vrednost, davek na motorna vozila, električni avtomobil.
Objavljeno v DKUM: 04.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 47
Celotno besedilo (3,70 MB)

Opis: Diplomska naloga temelji na raziskavi harmonizacije davkov v Evropski uniji (EU) z namenom analizirati trenutno stanje davčne politike v EU ter poudariti pomen in potencialne koristi, ki jih prinaša harmonizacija davčnih politik med državami članicami. Osredotoča se na raznolikost davkov, ki vključujejo davek na dodano vrednost (DDV) in davek od dohodka pravnih oseb, ter obravnava aktualne teme, kot so davčne oaze, okolijski davki in Direktiva DAC7. Skozi analizo je ugotovljeno, da bi uspešna implementacija davčne harmonizacije v EU prispevala k večji preglednosti, poštenosti in enakopravnosti v davčnem sistemu EU. Poleg tega bi povečala učinkovitost boja proti davčnim zlorabam in nepravilnostim v evropskem davčnem okolju. Na podlagi teh ugotovitev se v zaključku predlaga nadaljnje prizadevanje za uresničitev davčne harmonizacije v EU.
Ključne besede: Evropska unija, davčna harmonizacija, davki, DDV, posredni davki, neposredni davki, davek od dohodka pravnih oseb, davčne oaze
Objavljeno v DKUM: 09.07.2024; Ogledov: 174; Prenosov: 105
Celotno besedilo (975,87 KB)