| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 52
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
41.
Razlike v oceni davčne morale med slovenskimi podjetniki in njihovimi računovodji
Sabina Tomašević, 2016, diplomsko delo

Opis: Davkoplačevalci so vedno mnenja da so davki previsoki in zato iščejo razne načine da bi se jim izognili oziroma da bi zmanjšali davčno obveznost. Država pobira različne davke ampak najbolj priljubljen za utajo je davek na dodano vrednost. Izpolnjevanje davčnih obveznosti je odvisno od davčne morale. Davčna morala je opredeljena kot notranja pripravljenost davčnih zavezancev, da svoje davčne obveznosti izpolnijo v skladu s predpisi. Ali jih dejansko izpolnjujejo v skladu s predpisi ali ne je odvisno od veliko različnih dejavnikov. Poleg tega, dejavniki vplivajo na vsakega posameznika različno. V naši diplomski nalogi smo izmerili davčno moralo davčnim zavezancem in oceno primerjali z oceno njihovih računovodij. Ker je plačevanje davkov delikatna tema o kateri zavezanci ne govorijo radi in ker smo želeli čim bolj resnične podatke smo se merjenja lotili iz različnih vidikov. Podatke ki smo jih dobili s pomočjo anket smo primerjali z zbranimi finančnimi podatki in ugotovili razlike v oceni.
Ključne besede: davki, davčni zavezanec, davčna morala, davčni sistem, davčna utaja
Objavljeno: 18.08.2016; Ogledov: 254; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (883,50 KB)

42.
Davčni nadzor fizične osebe v luči ustavnega načela pravne države s poudarkom na načelu sorazmernosti
Natalija Njavro, 2016, magistrsko delo

Opis: Davčni nadzor fizične osebe je specifični davčni postopek namenjen razjasnjevanju in ugotavljanju dejstev, s pomočjo katerih davčni organ odmeri davek po 68. a členu Zakona o davčnem postopku. S 1.1.2014 je bila sprejeta novela Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G) , s katero je obdavčitev nenapovedanih dohodkov dobila zakonsko podlago v samostojnem členu. Obdavčitev nenapovedanega dohodka se izvede pod pogojem, da davčni organ ugotovi nesorazmerje ali razliko med vrednostjo sredstev za privatno potrošnjo, ki vključuje premoženje, s katerim razpolaga davčni zavezanec in ta znatno presegajo dohodke, ki jih je zavezanec za plačilo davka napovedal. Davčni organ v tem primeru pozove davčnega zavezanca k predložitvi podatkov o svojem premoženju. Davčni organ ves čas postopka ravna v skladu z načeli davčnega postopka in načeli drugih zakonov, ki ga prav tako zavezujejo. Naloga najprej opredeljuje davčni nadzor fizične osebe v razmerju do najpomembnejšega načela – načela pravne države, s poudarkom na načelu sorazmernosti. Naloga se nanaša na upoštevanje omenjenih načel tako s strani zakonodajalca, kot s strani samega izvajalca zakona – davčnega organa.
Ključne besede: Davčni nadzor, davčni zavezanec - fizična oseba, dohodnina, davek po 68. a členu ZDavP-2G, prekomerna obdavčitev, načelo pravne države, načelo sorazmernosti, človekove pravice, davčna načela, načela Zakona o splošnem upravnem postopku, odmera davka od nenapovedanih dohodkov, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, kaznovalna narava.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 573; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

43.
ODPIS DAVČNEGA DOLGA FIZIČNIM OSEBAM KOT UKREP SOCIALNE POLITIKE
Marko Horvat, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi je obravnavan institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti, kot ukrep socialne politike, pri čemer je izpostavljeno vprašanje smiselnosti ureditve instituta odpisa davčnega dolga v ločenih pravnih virih. Tradicionalno je institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti urejen v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2), zakonodajalec pa je v preteklosti odpis davka uredil tudi v specialnih predpisih, kot vzporedno obliko instituta odpisa iz davčnega postopka. Odpis davka je lahko posledica objektivnih okoliščin, ob nastopu katerih ZDavP-2 predpisuje odpis davka, kot posledico prenehanja davčne obveznosti (npr. odpis zaradi neizterljivosti kot posledica smrti zavezanca ali prenehanja pravne osebe, zastaranja pravice do izterjave, odpis zaradi pravnomočnega zaključka insolventnega postopka ali pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, itd.). V navedenih primerih se odpis davka izvede po uradni dolžnosti, brez meritorne odločitve davčnega organa, za izvedbo odpisa pa zadostuje obstoj okoliščin, na katere ZDavP-2 navezuje prenehanje davčne obveznosti. Druga oblika odpisa neporavnanih davčnih obveznosti je odpis zaradi ogroženosti preživljanja. Gre za postopek, ki se opravi na zahtevo stranke, ki zaradi subjektivnih okoliščin (socialnega položaja, zdravstvenega stanja, elementarne nesreče, itd.) ni sposobna izpolniti svoje davčne obveznosti in poravnati odmerjenega oz. obračunanega davka. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja je odraz načela socialne države, ki se uresničuje skozi zavestno odpoved javnofinančnega prihodka države, v zameno za zmanjšanje socialne ogroženosti materialno depriviligiranih davčnih zavezancev, ki bi jim plačilo davka ogrozilo lastno preživljanje oz. preživljanje njihovih družinskih članov. Odpisa davka zaradi ogroženosti preživljanja za posamezne vrste davčnih obveznosti, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev za odpis davka, davčni organ ne more odobriti. V posameznih primerih je odpis davka urejen v specialnih predpisih, katerih namen je enkraten gospodarski ali socialni ukrep. Zadnji takšen primer je Zakon o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov (ZPIUOD), ki je poleg odpusta civilnopravnih obveznosti predvidel tudi postopek odpusta neporavnanih davčnih obveznosti. Temeljni cilj predmetnega zakona naj bi bila takojšnja razbremenitev socialno najšibkejših v smislu odpusta neporavnanih civilnopravnih obveznosti (iz naslova rednih gospodinjskih stroškov, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in bančnih stroškov) ter odpisa javnopravnih terjatev iz naslova davčnih obveznosti. Ob natančnem pregledu t.i. skrajšanega postopka odpisa neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja, ki ga je uvedel ZPIUOD je mogoče zaznati vrsto restrikcij in omejitev, ki odpis urejajo strožje kot obstoječa ureditev v okviru ZDavP-2 in so posledično privedle do neučinkovitosti izvedenega ukrepa v praksi. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti (redna oblika odpisa kot tudi t.i. odpis po skrajšanem postopku) je v nalogi obdelan s pravno teoretičnega vidika, z vidika sodne prakse, primerjalno pa je prikazana ureditev instituta odpisa davčnega dolga v Republiki Hrvaški.
Ključne besede: odpis davka, delni odpis davka, odlog plačila davka, obročno plačilo davka, enkratni odpis ogroženost preživljanja, socialna ogroženost, davčni zavezanec, davek, davčni postopek, obrazec vloge, neizterljivost davka.
Objavljeno: 14.03.2017; Ogledov: 793; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (2,47 MB)

44.
KRAJ OBDAVČLJIVIH TRANSAKCIJ - KRAJ OPRAVLJANJA STORITEV V SISTEMU DDV
Ingrid Skitek, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi bom opredelila storitve po Zakonu o davku na dodano vrednost ter pomen kraja obdavčitve pri storitvah. Opisala bom kratek zgodovinski pregled razvoja pravil v Evropski skupnosti. Predstavljena bosta dva sistema pravil za določanje kraja opravljenih storitev (splošno pravilo ter posebna pravila) ter opis le teh. Določitev kraja obdavčitve storitve z davkom na dodano vrednost je področje, na katerem so se v preteklih letih dogajale številne spremembe v zakonodaji Evropske skupnosti in posledično tudi v nacionalnih zakonodajah držav članic. Kadar davčni zavezanec opravi storitve v drugi državi članici, kot ji pripada sam, oziroma kadar se opravijo storitve med subjektoma iz različnih držav, je potrebno določiti, kateri državi pripada davek. Določitev kraja obdavčitve ima zato v teh primerih velik pomen in pomembnost. Način določanja kraja obdavčitve je pri storitvah nekoliko poseben, saj v nekaterih primerih temelji na domnevi, da je kraj opravljanja storitev drugje, kot pa so storitve dejansko opravljene. Takšen način določanja kraja obdavčitve sledi temeljnim načelom ureditve davka na dodano vrednost, to je obdavčitev po kraju dejanske potrošnje.
Ključne besede: Zakon o davku na dodano vrednost, kraj obdavčitve storitev, splošno pravilo, posebno pravilo, davčni zavezanec, poslovanje davčnih zavezancev.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 430; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (837,50 KB)

45.
Problematika določanja davčnih osnov v posebnih primerih
Maja Goltes, 2016, magistrsko delo

Opis: Problematika odmere davka v posebnih primerih obravnava postopke, ko lahko davčni organ v davčno inšpekcijskem nadzoru ugotavlja davčno osnovo s cenitvijo davčne osnove. Cenitev davčne osnove je poseben ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva in pridobivajo dokazi, ki so pomembni za preučevanje in ugotavljanje poslovnih dogodkov v preteklosti, na podlagi katerih davčni organ lahko določi verjetno davčno osnovo. Oceno davčne osnove lahko opravi davčni organ potem, ko so izčrpana vsa druga razpoložljiva sredstva in informacije, da bi se ugotovila dejanska davčna osnova za obdavčenje. Če davčni organ ugotovi da podatki, listine in davčne napovedi, ki jih je predložil zavezanec za davek ne ustrezajo dejanskemu stanju, se davčna osnova in odmera davka lahko ugotavljata s cenitvijo davčne osnove. Pri ugotavljanju davčne osnove z oceno mora biti izpolnjen vsaj eden izmed predpisanih pogojev po določilih 68. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki je edina pravna podlaga, ki določa v katerih primerih davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve z oceno davčne osnove in na tej podlagi odmeri davek. Postopek cenitve davčne osnove je izjema, kjer je zakonodajalec kot merilo za oceno davčne osnove določil verjetnost, ter s tem pooblastil davčni organ, da lahko odstopa od temeljnega načela davčnega procesnega prava – načela materialne resnice. ZDavP-2 ne določa metod ocene davčne osnove, ravno tako jih ne določa noben drug zakon. Davčni organ ima v okviru diskrecijske pravice v ugotovitvenem postopku možnost izbrati eno ali več metod cenitve davčne osnove, zavezanec za davek pa ne more vplivati ali sodelovati pri izboru metode ocene davčne osnove. Pri dokazovanju dejstev, ki bi mu znižala verjetno davčno osnovo, ima zavezanec za davek možnost dokazovanja le z listinskimi dokazi. To ga v inšpekcijskem postopku ocene davčne osnove nekako postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z davčnim organom. Pravna varnost zavezancev za davek bi lahko bila višja s spremembami na zakonodajnem in sodnem področju.
Ključne besede: odmera davka v posebnih primerih, cenitev, zavezanec za davek, davčni nadzor, metoda cenitve davčne osnove, davčna načela, listinski dokazi, pravna varnost.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 815; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (991,99 KB)

46.
DAVČNA IZVRŠBA NA DOLŽNIKOVO NEPREMIČNO PREMOŽENJE
Tatjana Lešnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Davek mora davčni zavezanec plačati v roku, ki je določen z zakoni o obdavčenju. V kolikor tega ne stori in plačilo davčne obveznosti ni bilo zavarovano tako, da bi se upnik, torej davčni organ, lahko poplačal iz zavarovanja, začne davčni organ davčno izvršbo. Davčna izvršba je poseben upravni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Davčno izvršbo opravlja Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). Davčna izvršba je skrajni ukrep, ki ga FURS uporabi, če davčni dolžnik svojih denarnih obveznosti ne poravna v rokih, predpisanih za prostovoljno izpolnitev. Postopek davčne izvršbe se začne z izdajo sklepa o izvršbi. Če izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva pri bankah in hranilnicah, denarne terjatve, premično premoženje ali vrednostne papirje ni uspešna, FURS predlaga izvršbo na dolžnikove nepremičnine, deleže v družbah ali premoženjske pravice. Predlog za vložitev izvršbe posreduje državnemu pravobranilstvu, ki zastopa državne organe pred sodišči, pri čemer postopek izvršbe skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) opravi sodišče. Glede na to, da gre pri izvršbi za poseg v pravice in premoženje dolžnika, uporabi davčni organ davčno izvršbo kot skrajni ukrep za poplačilo terjatev. Da gre za skrajni ukrep, s katerim naj bi se dosegla in/ali zagotovila izterjava davkov iz premoženja dolžnika, izhaja iz določb ZDavP-2, ki določajo, da je pogoj za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje dejstvo, da davkov iz drugega dolžnikovega premoženja ni bilo mogoče izterjati. Davčna izvršba na nepremičnine predstavlja za davčni organ dokaj zapleten, predvsem pa dolgotrajen proces. Ne glede na to, pa mora davčni organ uporabiti vse zakonske možnosti, da izterja davčni dolg od davčnega dolžnika, vključno z ukrepom posega na njegovo nepremično premoženje. Pri opravljanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan spoštovati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek, in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna.
Ključne besede: Davek, zavezanec za davek/davčni zavezanec, davčni postopek, davčna izvršba, predmet davčne izvršbe, davčni dolg, izterjava dolga, izvršilni postopek, izvršba, nepremično premoženje.
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 959; Prenosov: 100
.pdf Celotno besedilo (453,80 KB)

47.
DRŽAVNE DAVČNE AKTIVNOSTI ZA PREPREČEVANJE DAVČNE UTAJE
Tjaša Polšak, 2016, diplomsko delo

Opis: Davčna utaja predstavlja globalen problem, ki obstaja, odkar obstaja davek. Organi posamezne države, želijo na različne načine omejiti negativen odnos, do plačevanja obveznosti in skušajo uveljaviti ukrepe, ki bi pripomogli k pozitivnemu odnosu pri plačevanju davčnih obveznosti. Z letošnjo pridobitvijo ukrepa davčnih blagajn, se situacija pri gotovinskem plačilu izboljšuje. K temu še pripomore konstanten nadzor sistema in nadzor organov na terenu.
Ključne besede: davčna utaja, FURS, davek, davčni zavezanec, davčne obveznosti
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 251; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (859,80 KB)

48.
DAVEK NA DODANO VREDNOST - MEHANIZEM OBRNJENE DAVČNE OBVEZNOSTI
Nives Vrečič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi se ukvarjam z mehanizmom obrnjene davčne obveznosti tako v Sloveniji, kot v EU in določenih državah članicah. Da lahko razumemo kako se uporabljajo pravila za mehanizem obrnjene davčne obveznosti so v začetku naloge opredeljeni pojmi: predmet obdavčitve, davčni zavezanec, identifikacija za namene davka na dodano vrednost, ter kraj obdavčljivih transakcij. Mehanizem obrnjene davčne obveznosti pomeni prevalitev davčnega bremena iz prodajalca na kupca oz. od izvajalca storitev na naročnika in je vsebovan že v splošnem pravilu o kraju obdavčljivih storitev. Je orodje za boj proti utajam in izmikanju plačila davka na dodano vrednst. Z novelo Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1B pa se je v naš pravni sistem vnesel mehanizem obrnjene davčne obveznosti tudi za določene rizične dejavnosti z vidika utaje davkov. Novela je implementirala opcijsko ureditev mehanizma obrnjene davčne obveznosti Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Prevalitev obveznosti za rizične dejavnosti pa velja samo med zavezanci za davek na dodano vrednost znotraj posamezne države članice. Ker je direktiva mehanizem obrnjene davčne obveznosti določila opcijsko, se pravila za uporabo in transakcije pri katerih se mehanizem uporabi, med državami članicami razlikujejo. Pravo se nenehno razvija. Komisija je 7. aprila 2016 predstavila akcijski načrt za posodobitev sistema DDV v EU. Cilj tega načrta je preoblikovati sedanji sistem DDV v EU, da bo enostavnejši, bolj odporen na goljufije in prijaznejši za podjetja. Zajema načela za prihodnji enotni evropski sistem DDV, kratkoročne ukrepe za boj proti davčnim goljufijam, načrte za preureditev znižane stopnje DDV, predloge za poenostavitev davčnih predpisov in elektronskega poslovanja, pa tudi napoved svežnja na področju DDV, ki bo vseboval olajšave za mala in srednja podjetja. V središču je predlog, pri katerem se pri čezmejni dobavi blaga uporabi načelo države izvora.
Ključne besede: Davek na dodano vrednost, davčni zavezanec, kraj obdavčitve, identifikacijska številka za namene DDV, mehanizem obrnjene davčne obveznosti.
Objavljeno: 09.12.2016; Ogledov: 680; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

49.
Primerjava obdavčitve dobička delniških družb v Sloveniji in Avstriji
David Črešnik, 2017, diplomsko delo

Opis: Davčna zakonodaja ima v državah pomemben vpliv na gospodarstvo. Pobiranje davkov je glavni vir financiranja državnega proračuna, v katerem davek na dohodek pravnih oseb ne predstavlja največji delež davčnih prihodkov. Za državo ta davek ni toliko pomemben v smislu višine prejetega davka, kot v samem vplivu na rast gospodarstva, saj lahko podjetja več zaposlujejo ter vlagajo v davčno manj obremenjenem okolju. Pravna oseba, ki je davčni rezident Slovenije ali Avstrije, je davčni zavezanec za svoj svetovni dohodek, ki ga določa slovenska oz. avstrijska davčna zakonodaja. Pravna oseba pripravi davčno bilanco, v kateri navede vse obdavčljive prihodke ter odhodke. Pravni osebi v obeh državah pripadajo tudi davčne olajšave. Davek na dohodek oz. dobiček se po davčni stopnji obračuna od osnove za davek, ki se določi v davčni bilanci. Davčni dobiček oz. osnova za davek se razlikuje od čistega poslovnega dobička iz izkaza poslovnega izida, ki je pripravljen v skladu z računovodskimi standardi. Diplomska naloga prikazuje direktno primerjavo obdavčitve dohodka delniške družbe v Sloveniji in Avstriji. Med Zakonom o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO-2) in avstrijskim ekvivalentnim zakonom Körperschaftsteuergesetz (KStG) je veliko skladnosti, ključne razlike pa so opazne pri davčni stopnji in davčnih olajšavah. Odhodki podjetij, ki so povezani z zaposlitvijo invalidov, z vlaganjem v raziskavo in razvoj, z donacijami in podobnimi odhodki, se v posameznih državah davčno obravnavajo različno. Običajno je ugodnost takšnega odhodka v obliki davčne olajšave, ki v davčni bilanci podjetja zmanjšuje davčno osnovo ter manjša obveznost za davek podjetja. Slovenija in Avstrija sta članici Evropske unije, zato je davčna obravnava čistega poslovnega izida podobna. Določeni poslovni prihodki in odhodki se zaradi svojega vira sploh ne priznajo ali pa se priznajo le delno. Z vidika davčnega rezidenta je obdavčitev dohodka delniške družbe v Sloveniji ugodnejša kot v Avstriji. Slovenski davčni zavezanec lahko uveljavlja več davčnih olajšav, prizna pa se mu tudi več poslovnih odhodkov. Razlike so vendarle majhne, kar je zaradi članstva v EU tudi pričakovano. Za nemoteno delovanje trga Evropske unije je potrebna harmonizacija, saj posamezne davčne politike ne smejo povzročati večjih neskladnosti in posledično davčno diskriminacijo. Obravnavano podjetje SI d.d. je v davčni bilanci izkazalo nižjo osnovo za davek v primerjavi z podjetjem AT AG, ki predstavlja avstrijskega davčnega zavezanca. Razlog leži v tem, da je v obravnavanem primeru več davčnih olajšav, kot tudi več davčno priznanih odhodkov pripadalo slovenskemu davčnemu zavezancu. Davčna stopnja davka od dohodka pravnih oseb je za davčno obdobje 2016 v Avstriji za 6% višja kot v Sloveniji. Iz ugotovitev lahko sklepamo, da je obdavčitev dobička delniških družb oz. pravnih oseb v Sloveniji ugodnejša kot v Avstriji.
Ključne besede: Davek od dohodka, pravna oseba, davčna olajšava, davčni zavezanec, čisti dobiček, davčna bilanca
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 370; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

50.
Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev
Marjan Špilar, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena. V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami. V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek. V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna. Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Ključne besede: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 963; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici