Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrski nalogi so obravnavani problemi dokazovanja in dokaznega bremena kot osrednjega dela davčnega ugotovitvenega postopka. Namen ugotovitvenega postopka je, da se ugotovijo dejstva in okoliščine konkretnega primera, ki so pomembne za sprejem zakonite odločitve v davčni zadevi, ter zavezancem za davek omogočiti zavarovanje njihovih koristi in pravic. Edina podlaga za odločanje je lahko materialna resnica, izjeme lahko določa le zakon. Dejstva in okoliščine se ugotavljajo z dokazi, ki so osrednji instrument ugotovitvenega postopka in brez njihove izvedbe ni mogoče zadostiti načelu materialne resnice v davčnih zadevah. Presojo verodostojnosti pridobljenega dokaza za ugotovitev določenega dejstva in uporabo tistih dokazov, ki jih davčni organ šteje za neizpodbojne, se izvede po postopku dokazovanja. Dokazno breme v tem postopku je na davčnem organu, ki sme uporabiti davčnopravno normo le takrat, ko so v konkretnem primeru izpolnjene vse abstraktno določene predpostavke. Tako je dolžnost davčnega organa, da dokaže dejstva, na podlagi katerih nastane, se poveča ali ne nastane oziroma se zmanjša davčna obveznost. Ta postopek oziroma proces pa je lahko uspešen le, če davčni organ materialno pravo dobro pozna že ob začetku dokazovanja v posamezni zadevi ter da izvede tudi dokaze, izvedbo katerih mu je predlagal zavezanec za davek.
Ključne besede: Davčni postopek, posebni upravni postopki, načelo subsidiarnosti, davčni ugotovitveni postopek, ugotavljanja dejstev, načela dokaznega postopka, dokazovanje v sodnih postopkih, materialna resnica, dokazno breme, cenitveni postopek, dolžnost izvedbe dokazov, načelo proste presoje dokazov.
Objavljeno: 22.08.2013; Ogledov: 2108; Prenosov: 508
Celotno besedilo (1005,90 KB)