Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena. V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami. V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek. V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna. Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Ključne besede: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 3200; Prenosov: 380
Celotno besedilo (2,29 MB)

Opis: Ena izmed temeljnih dejavnosti državne uprave je učinkovito pobiranje dajatev, varovanje družbe in finančnih interesov države. V okviru Finančne uprave Republike Slovenije, ki je nosilec fiskalne vloge pri zagotavljanju virov financiranja javnofinančnih blagajn, se izvaja finančni inšpekcijski nadzor. To je ena izmed oblik finančnega nadzora, pomembna za učinkovito in zakonito izpolnjevanje davčnih obveznosti. Zaradi prisilne narave davčnih prihodkov postopek finančnega inšpekcijskega nadzora temelji na nekaterih načelih, z upoštevanjem le-teh pa se tako omeji oblast državnih organov nasproti zavezancem za davek. Davčni vrtiljak kot ena izmed oblik davčne utaje predstavlja bistveno nevarnost za javni interes, saj povzroča na eni strani neposredno oškodovanje proračuna, na drugi pa nelojalno konkurenco poštenim davčnim zavezancem ter s tem gospodarsko škodo. Finančna uprava, ki se bori zoper davčne goljufije, poleg ozaveščanja širše javnosti z raznimi pojasnili pri prepoznavi »sumljivih« poslov oz. »sumljivih« zavezancev, tudi sama izvaja nekatere ukrepe v boju zoper tovrstne goljufije.
Ključne besede: finančni nadzor, Finančna uprava RS, načela inšpiciranja, davčni vrtiljak, davčni postopek.
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 1740; Prenosov: 223
Celotno besedilo (1,00 MB)

Opis: V magistrski nalogi je obravnavan institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti, kot ukrep socialne politike, pri čemer je izpostavljeno vprašanje smiselnosti ureditve instituta odpisa davčnega dolga v ločenih pravnih virih. Tradicionalno je institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti urejen v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2), zakonodajalec pa je v preteklosti odpis davka uredil tudi v specialnih predpisih, kot vzporedno obliko instituta odpisa iz davčnega postopka. Odpis davka je lahko posledica objektivnih okoliščin, ob nastopu katerih ZDavP-2 predpisuje odpis davka, kot posledico prenehanja davčne obveznosti (npr. odpis zaradi neizterljivosti kot posledica smrti zavezanca ali prenehanja pravne osebe, zastaranja pravice do izterjave, odpis zaradi pravnomočnega zaključka insolventnega postopka ali pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, itd.). V navedenih primerih se odpis davka izvede po uradni dolžnosti, brez meritorne odločitve davčnega organa, za izvedbo odpisa pa zadostuje obstoj okoliščin, na katere ZDavP-2 navezuje prenehanje davčne obveznosti. Druga oblika odpisa neporavnanih davčnih obveznosti je odpis zaradi ogroženosti preživljanja. Gre za postopek, ki se opravi na zahtevo stranke, ki zaradi subjektivnih okoliščin (socialnega položaja, zdravstvenega stanja, elementarne nesreče, itd.) ni sposobna izpolniti svoje davčne obveznosti in poravnati odmerjenega oz. obračunanega davka. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja je odraz načela socialne države, ki se uresničuje skozi zavestno odpoved javnofinančnega prihodka države, v zameno za zmanjšanje socialne ogroženosti materialno depriviligiranih davčnih zavezancev, ki bi jim plačilo davka ogrozilo lastno preživljanje oz. preživljanje njihovih družinskih članov. Odpisa davka zaradi ogroženosti preživljanja za posamezne vrste davčnih obveznosti, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev za odpis davka, davčni organ ne more odobriti. V posameznih primerih je odpis davka urejen v specialnih predpisih, katerih namen je enkraten gospodarski ali socialni ukrep. Zadnji takšen primer je Zakon o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov (ZPIUOD), ki je poleg odpusta civilnopravnih obveznosti predvidel tudi postopek odpusta neporavnanih davčnih obveznosti. Temeljni cilj predmetnega zakona naj bi bila takojšnja razbremenitev socialno najšibkejših v smislu odpusta neporavnanih civilnopravnih obveznosti (iz naslova rednih gospodinjskih stroškov, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in bančnih stroškov) ter odpisa javnopravnih terjatev iz naslova davčnih obveznosti. Ob natančnem pregledu t.i. skrajšanega postopka odpisa neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja, ki ga je uvedel ZPIUOD je mogoče zaznati vrsto restrikcij in omejitev, ki odpis urejajo strožje kot obstoječa ureditev v okviru ZDavP-2 in so posledično privedle do neučinkovitosti izvedenega ukrepa v praksi. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti (redna oblika odpisa kot tudi t.i. odpis po skrajšanem postopku) je v nalogi obdelan s pravno teoretičnega vidika, z vidika sodne prakse, primerjalno pa je prikazana ureditev instituta odpisa davčnega dolga v Republiki Hrvaški.
Ključne besede: odpis davka, delni odpis davka, odlog plačila davka, obročno plačilo davka, enkratni odpis ogroženost preživljanja, socialna ogroženost, davčni zavezanec, davek, davčni postopek, obrazec vloge, neizterljivost davka.
Objavljeno v DKUM: 14.03.2017; Ogledov: 2259; Prenosov: 171
Celotno besedilo (2,47 MB)

Opis: Davek mora davčni zavezanec plačati v roku, ki je določen z zakoni o obdavčenju. V kolikor tega ne stori in plačilo davčne obveznosti ni bilo zavarovano tako, da bi se upnik, torej davčni organ, lahko poplačal iz zavarovanja, začne davčni organ davčno izvršbo. Davčna izvršba je poseben upravni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Davčno izvršbo opravlja Finančna uprava Republike Slovenije (FURS). Davčna izvršba je skrajni ukrep, ki ga FURS uporabi, če davčni dolžnik svojih denarnih obveznosti ne poravna v rokih, predpisanih za prostovoljno izpolnitev. Postopek davčne izvršbe se začne z izdajo sklepa o izvršbi. Če izvršba na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva pri bankah in hranilnicah, denarne terjatve, premično premoženje ali vrednostne papirje ni uspešna, FURS predlaga izvršbo na dolžnikove nepremičnine, deleže v družbah ali premoženjske pravice. Predlog za vložitev izvršbe posreduje državnemu pravobranilstvu, ki zastopa državne organe pred sodišči, pri čemer postopek izvršbe skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) opravi sodišče. Glede na to, da gre pri izvršbi za poseg v pravice in premoženje dolžnika, uporabi davčni organ davčno izvršbo kot skrajni ukrep za poplačilo terjatev. Da gre za skrajni ukrep, s katerim naj bi se dosegla in/ali zagotovila izterjava davkov iz premoženja dolžnika, izhaja iz določb ZDavP-2, ki določajo, da je pogoj za izvršbo na dolžnikovo nepremično premoženje dejstvo, da davkov iz drugega dolžnikovega premoženja ni bilo mogoče izterjati. Davčna izvršba na nepremičnine predstavlja za davčni organ dokaj zapleten, predvsem pa dolgotrajen proces. Ne glede na to, pa mora davčni organ uporabiti vse zakonske možnosti, da izterja davčni dolg od davčnega dolžnika, vključno z ukrepom posega na njegovo nepremično premoženje. Pri opravljanju davčne izvršbe je davčni organ dolžan spoštovati osebno dostojanstvo zavezanca za davek, ki dolguje davek, in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna.
Ključne besede: Davek, zavezanec za davek/davčni zavezanec, davčni postopek, davčna izvršba, predmet davčne izvršbe, davčni dolg, izterjava dolga, izvršilni postopek, izvršba, nepremično premoženje.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2861; Prenosov: 214
Celotno besedilo (453,80 KB)

Opis: Davčne amnestije so tako zgodovinsko kot ozemeljsko razširjene. Zasledimo jih že v antiki. Danes se svet nahaja v finančni, dolžniški in gospodarski krizi in davčne amnestije so ponovno priljubljena tema med politiki. Z davčno amnestijo se lahko namreč v kratkem času povečajo davčni prihodki, ne da bi država uvedla nove davke oziroma povečala obstoječo davčno obremenitev, ter davčna baza, kar predstavlja za politike zelo mamljivo ponudbo. Vendar ima davčna amnestija poleg pozitivnih tudi negativne učinke, predvsem ima negativni vpliv na davčno moralo, kar dolgoročno vodi do nižjih davčnih prihodkov. V prvem delu magistrske naloge sem analiziral davčno amnestijo iz različnih vidikov, in sicer političnega, zakonodajnega in makroekonomskega, nadalje sem analiziral razloge za in proti davčni amnestiji, prvi del pa sklenil z analizo davčne amnestije v praksi. V drugem delu magistrske naloge sem analiziral širši vidik davčne samoprijave. Razlika med davčno amnestijo in davčno samoprijavo je v tem, da mora biti pri davčni amnestiji zakonsko določeno natančno obdobje, v katerem se izvaja, medtem ko se pri davčni samoprijavi to obdobje določi poljubno. Davčna amnestija je tudi ugodnejša od davčne samoprijave. Pri davčni amnestiji davčni zavezanec običajno plača le del utajenih davkov in to po nižji davčni stopnji od običajne, medtem ko mora pri davčni samoprijavi zavezanec v celoti plačati premalo plačane davke ter obresti. Institut davčne samoprijave je v Sloveniji pravni institut, opredeljen v ZDavP-2, ki ob izpolnitvi pogojev, določenih z zakonom, daje davčnim zavezancem upravičenja na področju prekrškovnega prava, na področju davčnega (upravnega) prava pa jih nekoliko sankcionira – s pribitkom na obresti. S tem se želi doseči, da bi davčni zavezanec nepravilnosti davčnemu organu sporočil čim prej. Uspešno izvedena samoprijava pa ne izključuje samodejno odgovornosti za katerega od kaznivih dejanj po KZ-1. Institut davčne samoprijave ne odpravi obstoja davčnega prekrška, temveč ga naredi nekaznivega, kar pa ne velja za kaznivo dejanje. Povedano drugače, »prostovoljnost« pri davčni samoprijavi je močno podprta z obljubo davčnemu zavezancu, da ne bo kaznovan, vendar pa se takšna zakonodajalčeva obljuba nanaša le na davčni prekršek, ne pa tudi na kaznivo dejanje. Zakonodajalec lahko torej s »povabilom« k davčni samoprijavi (četudi lahko povsem nehote) davčnega zavezanca zapelje, da sam sebe prijavi, da je storil (veliko hujše) kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V magistrski nalogi sem argumentiral tezo, da bi bilo potrebno učinke davčne samoprijave razpotegniti tudi na kazniva dejanja. Tako pravna ureditev instituta davčne samoprijave v Sloveniji ne bi več povzročala neenakopravne obravnave zavezancev za davek. S tem bi zakonodajalec tudi preprečil, da bi vabilo k priznanju davčnega prekrška pravzaprav lahko pomenilo samoovadbo za kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa bi pomenila kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V zvezi s tem sem v magistrski nalogi analiziral privilegij zoper samoobtožbo, primerjal davčne prekrške in davčna kazniva dejanja, analiziral kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1, primerjal davčni in kazenski postopek, analiziral dopustnost dokazov iz nekazenskih postopkov ter analiziral institut davčne samoprijave v Republiki Sloveniji.
Ključne besede: davčna amnestija, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje, davčna zatajitev, davčni postopek, kazenski postopek, vzporedni postopek, davčna samoprijava.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 3179; Prenosov: 322
Celotno besedilo (1,43 MB)