Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Davki predstavljajo najpomembnejši vir dohodkov za državni proračun. Država z davki zadovoljuje javne potrebe svojih državljanov. Problem utajevanja davkov zasledimo povsod po svetu, v vseh družbah, v vseh družbenih razredih, poklicnih panogah in tudi v vseh ekonomskih sistemih, Slovenija tu ni nobena svetla izjema. Plačevanje davkov pri davčnih zavezancih, ne glede na njihovo materialno situiranost, velikokrat ni priljubljeno, zato iščejo različne možne variante zmanjšanja ali izognitve davčnim obveznostim. Davčnim utajam se davčni zavezanci nagibajo iz različnih vzrokov, in sicer zaradi prevelike davčne obremenitve, visoke davčne stopnje in slabega davčnega nadzora ter izredno nizke davčne morale. Najpogostejša oblika davčnega utajevanja na področju davka na dodano vrednost je utaja tipa »davčni vrtiljak«. Pojavil se je z odpravo carinskih meja med državami EU s 1. januarjem 1993. Ključen člen tovrstne utaje je »izginuli trgovec«, ki izkorišča princip obdavčenja dobav blaga znotraj Skupnosti po kraju pridobitelja, tako da znotraj Skupnosti kupi blago ali storitve brez obračunanega DDV ter jih nato proda z obračunanim DDV, potem pa izgine, ne da bi državi plačal dolgovani DDV. »Davčni vrtiljak« predstavlja resno grožnjo državam članicam EU, hkrati pa tovrstne utaje predstavljajo nek nov izziv v boju proti »davčnemu vrtiljaku«.
Ključne besede: davek na dodano vrednost (DDV), davčna utaja, davčni vrtiljak, davčni nadzor, izginuli trgovec.
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 409; Prenosov: 38
Celotno besedilo (440,47 KB)

Opis: Vzpostavitev notranjega trga je temeljni razlog za uvedbo instituta tristranskih poslov. Prost pretok blaga, ki je ena izmed svoboščin EU, omogoča zaporedno prodajo blaga od prvega prodajalca do zadnjega kupca, ki jo sklenejo trije davčni zavezanci, vsak iz svoje države. Tristranske posle, ki so podvrsta verižnih poslov, delimo na prave in neprave. Kadar so davčni zavezanci vsak iz svoje države EU, govorimo o pravih tristranskih poslih, za katere je značilna poenostavitev, ki olajšuje pretok blaga znotraj EU in zmanjšuje administrativne obveznosti. Tristranski posli spadajo med najzahtevnejša področja, z vidika davčne obravnave. Posebej problematični so nepravi tristranski posli pri katerih je en člen fizična oseba, ima podjetje, ki je eden izmed členov v verigi, sedež izven EU, ali ko blago potuje iz prve države najprej v drugo in šele nato v tretjo državo. Pri nepravih tristranskih poslih za kombinacije dobav znotraj EU z izvozom in uvozom blaga je potrebna ustrezna davčna analiza, saj ne veljajo poenostavitve, zato se davčne rešitve razlikujejo od primera do primera. V praksi udeleženci v posameznih poslih pogosto zlorabljajo identifikacijske številke za DDV za protipravne namene, kot so različne goljufije in utaje davkov. Pri mednarodnem poslovanju v sistemu DDV je potrebno veliko pozornosti nameniti veljavni zakonodaji v drugi državi bodisi državi članici ali tretji državi. Zapletena določila in definicije v direktivi DDV lahko nacionalnim davčnim organom omogočajo preveč manevrskega prostora pri odločanju in podajanju stališč, ki so za davčnega zavezanca zavezujoča. Torej, če nacionalni organi različno razlagajo iste institute in drugače uporabljajo enake ukrepe lahko to privede do kršitev pravic davčnih zavezancev. Razlike v pristopih lahko privedejo do resnih težav, kot je dvojno obdavčevanje ali pa do obdavčitve sploh ne pride. S tem se ustvarja pravna negotovost in povzročajo nepotrebni materialni stroški za gospodarske subjekte, ki poslujejo po vsej EU. S sistemom DDV in verižnimi posli so tesno povezane trgovinske klavzule Incoterms, saj se z vključitvijo ene od klavzul Incoterms v kupoprodajno pogodbo stranki jasno in nedvoumno dogovorita o tem, kdaj šteje, da je prodajalec izpolnil svojo dolžnost dobave blaga. Med zavezanci ABC transakcij v sistemu DDV večkrat prihaja do sporov, ker mora vsak člen v verigi dokazovati, da je izpolnil vse svoje davčne obveznosti.
Ključne besede: Davek na dodano vrednost, davčna obveznost, verižni posel, tristranski posel, uvoz blaga, izvoz blaga, dobava blaga, pridobitev blaga, ID številka za DDV, mednarodna trgovina, davčne obveznosti, sistem DDV, trgovinske klavzule Incoterms.
Objavljeno v DKUM: 22.02.2019; Ogledov: 3485; Prenosov: 554
Celotno besedilo (5,05 MB)

Opis: Davčna evazija je resen problem vseh svetovnih davčnih sistemov. Slovenski davčni sistem je zgrajen na treh pomembnih vrstah davkov: neposredni davki od dohodkov, neposredni davki na premoženje, posredni davki. Davčna evazija je nezakonita izognitev davka, v primeru ko subjekt ne vloži davčne napovedi ali kadar navede neresnične podatke. Diplomsko delo obravnava davčne utaje davka na dodano vrednost v Sloveniji, dejavnike in vzroke, ki vplivajo na davčno utajevanje, ter posledice utaj. Davek na dodano vrednost (DDV) je temeljni davek na potrošnjo (posredni davek) in je vključen v ceno blaga in storitev. Poznamo več načinov utaj davka na dodano vrednost. Največjo pozornost v diplomskem delu namenjam davčnemu vrtiljaku, ki je posledica vključitve Slovenije v Evropsko unijo. Gre za sistemsko in organizirano davčno utajo davka na dodano vrednost, ki jo omogoča tako imenovani neplačujoči gospodarski subjekt. To je družba, ki je ustanovljena le za krajši čas z izključnim namenom pridobiti koristi iz obračunanega davka na dodano vrednost, ki ga državi nikoli ne plača. Poleg neplačujočega gospodarskega subjekta v vrtiljaku sodelujejo še vmesnik, posrednik in dobavitelj, ki je osnova vrtiljaka in vedno deluje v drugi državi članici Evropske unije. Opisani so tudi dejanski poskusi davčnih utaj v slovenskih podjetjih. S tem skušam prikazati dejansko sliko utaj davka na dodano vrednost pri nas in iznajdljivost slovenskih utajevalcev. Zaradi davčnih utaj država pobere manj davka na dodano vrednost, kot bi ga lahko, kar vodi v zmanjšanje proračunskih sredstev in s tem povezan nastanek davčnega dolga. Ključne besede: davek na dodano vrednost (DDV), davčna utaja, davčni vrtiljak, neplačujoči gospodarski subjekt.
Ključne besede: davčna evazija, davča utaja, evazija na področju DDV, davek na dodano vrednost, davčna utaja davka na dodano vrednost
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2415; Prenosov: 276
Celotno besedilo (925,37 KB)

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila problematiko obdavčitve potovalnih agencij z vidika njene obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Direktiva Sveta 2006/112/ES omogoča državam članicam uporabo posebne ureditve za potovalne agencije tako, da je z DDV obdavčena le razlika v ceni, marža, ki jo doseže potovalna agencija v zvezi z opravljenimi storitvami do naročnika storitev. Pogoj, ki ga določa ta zakonodaja, je, da potovalna agencija deluje v svojem imenu in za svoj račun in pri zagotavljanju svojih storitev uporablja blago in storitve, ki jih potovalni agenciji dobavijo drugi davčni zavezanci. Rezultat te obdavčitve je, da je kupljena storitev obdavčena tam, kjer je dejansko potrošena, storitve, ki jih vezano na to potovanje zaračuna potovalna agencija, pa so obdavčene tam, kjer je sedež potovalne agencije. Prav tako uporaba te ureditve omogoča, da potovalna agencija prodane storitve šteje kot sestavljene (enotne) storitve in jih kot take zaračuna neposredno potniku. Tu pa se že postavi vprašanje, kdo je potnik: naročnik, ki kupi in koristi te storitve, ali je to le končni kupec (običajno potovanje koristi fizična oseba) ali je potnik lahko tudi druga potovalna agencija, ki potovanje kupi in ga naprej proda končnemu kupcu? Že prvotna Direktiva Sveta 77/388/EGS o skupnem sistemu davka na dodano vrednost iz leta 1977 je v definiciji določila 1. odstavka 26. člena, v katerem je opredeljeno področje uporabe posebne ureditve, uporabila izraz »naročnik«, ang. »customer«, v ostalih odstavkih pa »potnik«, ang. »traveller«. Direktiva Sveta 2006/112/ES iz leta 2006 je to povzela, vendar je nastal problem pri prevajanju tega določila v jezike držav članic, saj so nekatere države pojem« kupec« kot naročnik storitev uporabile le enkrat, nekatere države članice pa so povsod uporabile pojem »potnik«. Za namene maržne ureditve potnik ni nujno nekdo, ki potuje. Namen zakonodajalca je bil, da se termin potnik ne omeji le na ozko kategorijo oseb, pač pa velja za kupce, ki koristijo počitniški paket in vključuje tudi druge potovalne agencije, ki to storitev prodajo naprej. V nasprotnem je kršeno načelo nevtralnosti med davčnimi zavezanci in povzroča izkrivljeno konkurenco med gospodarskimi subjekti. Evropska komisija je leta 2002 izpostavila problem uporabe posebne maržne ureditve za potovalne agencije in je predlagala spremembo člena 26 Direktive Sveta 77/388/EGS. Po mnenju Evropske komisije se v skladu s to zakonodajo maržna ureditev uporablja le, če je kupec potnik (t.i. potnikov pristop). V letu 2007 je Evropska komisija začela postopek proti več državam članicam in je proti osmim državam članicam (Španiji, Poljski, Češki, Italiji, Finski, Portugalski, Grčiji, Franciji) na Sodišče EU vložila postopek presoje uporabe posebne ureditve. Te države so maržno ureditev uporabljale ne glede na to, ali je kupec tudi dejanski potnik ali ne (t.i. »kupčev pristop«). Sodišče EU je v letu 2013 odločilo v prid tem državam, tako, da se lahko maržna ureditev uporabi za vse vrste strank, tako v odnosu, ko potovalna agencija proda potovanje drugi potovalni agenciji, t.j. naročniku storitev, kot v odnosu do končnega potrošnika, t.j. kupcu storitev. Ta sodba je povzročila precej nesoglasja s strani potovalnih agencij. Prav tako se postavlja vprašanje določitve marže, ki jo potovalna agencija doseže za posamezno potovanje. Skladno z Direktivo Sveta 2006/112/ES marža potovalne agencije pomeni razliko med celotnim zneskom, ki ga plača potnik (brez DDV) in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobavo blaga in storitev, ki jih potovalni agenciji opravijo drugi davčni zavezanci. Države članice določila Direktive Sveta 2006/112/ES še vedno različno implementirajo v nacionalni zakonodaji, zato je te anomalije potrebno odpraviti, na ravni spremembe Direktive Sveta 2006/112/ES oz. na ravni Sodišča EU.
Ključne besede: DDV – davek na dodano vrednost, DURS – Davčna uprava Republike Slovenije, FURS – Finančna uprava Republike Slovenije, TOMS, RVC – razlika v ceni, B2B - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetji, B2C - vrsta poslovnega sodelovanja med podjetjem in končnim uporabnikom, EU – Evropska Unija, IBFD - The International Bureau of Fiscal Documentation - Mednarodni urad za fiskalno dokumentacijo, Direktiva Sveta 77/388/EGS − Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, Direktiva Sveta 2006/112/ES - Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, ZDDV-1 - Zakon o davku na dodano vrednost, Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 -Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost, ECTA - Evropsko združenje turističnih agencij in organizatorjev potovanj, GEBTA – Evropsko cehovsko združenje potovalnih agencij za poslovna potovanja
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 2803; Prenosov: 328
Celotno besedilo (824,44 KB)

Opis: Med pomembnimi mejniki v razvoju evropskega sistema DDV moramo vsekakor omeniti 1. januar 1992, ko so bile odpravljene davčne meje med državami članicami Evropske unije. Če se je do tega datuma dobava blaga v drugo državo članico Evropske unije štela kot izvoz blaga, ki so ga nadzorovali carinski organi, je s tem dnem odpravljen oziroma prepovedan nadaljnji sistematičen nadzor blaga, ki se dobavlja iz ene države v drugo. Carinski organi so izgubili svoje pristojnosti za nadzor tega dela trgovine na notranjem trgu; obstoječe nadzorne mehanizme so nadomestili novi, pristojnost pa se je prenesla na davčne organe. Del nalog, ki jih je do vstopa Slovenije v Evropsko unijo opravljala carina, je odpadel na davčne zavezance. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je povečala tudi zunanjetrgovinska menjava. Zaradi povečanega poslovanja Slovenije z državami članicami Evropske unije so se začeli pojavljati tristranski posli in posledično tudi verižni posli med večimi udeleženci. Pravi tristranski posli potekajo med tremi udeleženci (pridobitelj, dobavitelj in prejemnik), ki so identificirani za davek na dodano vrednost v svoji državi Evropske unije. Blago poteka med udeleženci v verigi, in sicer od dobavitelja do prejemnika blaga. Pridobitelj nastopa med njima le kot neke vrste posrednik. Ti posli so z davčnega vidika v Zakonu o davku na dodano vrednost posebej urejeni. Problem nastopi pri nepravih tristranskih poslih in verižnih poslih, npr. ko je eden od udeležencev fizična oseba, ko nastopa udeleženec iz tretje države, ko so udeleženi več kot trije davčni zavezanci, itd… V okviru magistrske naloge bom analizirala osnovne značilnosti pravih tristranskih poslov, nepravih tristranskih poslov in verižne posle. Glede na to, da je pri pravih tristranskih poslih določen kraj obdavčitve in pogoji, na osnovi katerih kupec ne obračuna DDV od pridobitve blaga, je potrebno pri nepravih tristranskih poslih in verižnih poslih pred določitvijo kraja in časa nastanka davčne obveznosti ugotoviti, kje je dobavitelj prenesel lastništvo na blagu na pridobitelja in kje mu je izročil blago. Z davčnega vidika so ti posli zelo zahtevni, zato je v Šesti smernici določena posebna ureditev, ki želi te posle poenostaviti in jih obdavčit le enkrat.
Ključne besede: tristranski posli oziroma verižne transakcije, davčna obveznost, davek na dodano vrednost (DDV), obrnjeno davčno breme, identifikacijska številka za DDV, neplačujoči gospodarski subjekt, davčni vrtiljak, pridobitev blaga, dobava blaga, uvoz, izvoz, evropsko tržišče.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 2932; Prenosov: 371
Celotno besedilo (2,08 MB)