1. Samoprijava v davčnem postopkuMaša Žehelj, 2017, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi se ukvarjam z institutom s področja davčnega prava, in sicer z davčno samoprijavo.
Ta institut je bil v našo zakonodajo sprejet z novelo Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2B, leta 2005. Urejen je v 55. in 63. členu ZDavP-2, zakon pa sicer samega pojma ne definira.
V nalogi skušam ugotoviti, ali bi se oprostitev na prekrškovni ravni morala raztegniti tudi na kazensko pravo, s čimer bi se onemogočilo, da se zavezanec z uporabo instituta davčne samoprijave inkriminira za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Ugotovljeno je bilo, da število davčnih samoprijav z leti, odkar je bil institut sploh sprejet v našo zakonodajo, narašča, s čimer se tudi polni proračun, ki se drugače ne bi.
Ključne besede: Davčno pravo, davčni postopek, davčna samoprijava, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje
Objavljeno v DKUM: 18.01.2018; Ogledov: 2178; Prenosov: 456
 Celotno besedilo (1,01 MB) |
2. Davčna amnestija in davčna samoprijavaRobert Vižintin, 2016, magistrsko delo Opis: Davčne amnestije so tako zgodovinsko kot ozemeljsko razširjene. Zasledimo jih že v antiki. Danes se svet nahaja v finančni, dolžniški in gospodarski krizi in davčne amnestije so ponovno priljubljena tema med politiki. Z davčno amnestijo se lahko namreč v kratkem času povečajo davčni prihodki, ne da bi država uvedla nove davke oziroma povečala obstoječo davčno obremenitev, ter davčna baza, kar predstavlja za politike zelo mamljivo ponudbo. Vendar ima davčna amnestija poleg pozitivnih tudi negativne učinke, predvsem ima negativni vpliv na davčno moralo, kar dolgoročno vodi do nižjih davčnih prihodkov.
V prvem delu magistrske naloge sem analiziral davčno amnestijo iz različnih vidikov, in sicer političnega, zakonodajnega in makroekonomskega, nadalje sem analiziral razloge za in proti davčni amnestiji, prvi del pa sklenil z analizo davčne amnestije v praksi.
V drugem delu magistrske naloge sem analiziral širši vidik davčne samoprijave. Razlika med davčno amnestijo in davčno samoprijavo je v tem, da mora biti pri davčni amnestiji zakonsko določeno natančno obdobje, v katerem se izvaja, medtem ko se pri davčni samoprijavi to obdobje določi poljubno. Davčna amnestija je tudi ugodnejša od davčne samoprijave. Pri davčni amnestiji davčni zavezanec običajno plača le del utajenih davkov in to po nižji davčni stopnji od običajne, medtem ko mora pri davčni samoprijavi zavezanec v celoti plačati premalo plačane davke ter obresti.
Institut davčne samoprijave je v Sloveniji pravni institut, opredeljen v ZDavP-2, ki ob izpolnitvi pogojev, določenih z zakonom, daje davčnim zavezancem upravičenja na področju prekrškovnega prava, na področju davčnega (upravnega) prava pa jih nekoliko sankcionira – s pribitkom na obresti. S tem se želi doseči, da bi davčni zavezanec nepravilnosti davčnemu organu sporočil čim prej. Uspešno izvedena samoprijava pa ne izključuje samodejno odgovornosti za katerega od kaznivih dejanj po KZ-1.
Institut davčne samoprijave ne odpravi obstoja davčnega prekrška, temveč ga naredi nekaznivega, kar pa ne velja za kaznivo dejanje. Povedano drugače, »prostovoljnost« pri davčni samoprijavi je močno podprta z obljubo davčnemu zavezancu, da ne bo kaznovan, vendar pa se takšna zakonodajalčeva obljuba nanaša le na davčni prekršek, ne pa tudi na kaznivo dejanje. Zakonodajalec lahko torej s »povabilom« k davčni samoprijavi (četudi lahko povsem nehote) davčnega zavezanca zapelje, da sam sebe prijavi, da je storil (veliko hujše) kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo.
V magistrski nalogi sem argumentiral tezo, da bi bilo potrebno učinke davčne samoprijave razpotegniti tudi na kazniva dejanja. Tako pravna ureditev instituta davčne samoprijave v Sloveniji ne bi več povzročala neenakopravne obravnave zavezancev za davek. S tem bi zakonodajalec tudi preprečil, da bi vabilo k priznanju davčnega prekrška pravzaprav lahko pomenilo samoovadbo za kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa bi pomenila kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V zvezi s tem sem v magistrski nalogi analiziral privilegij zoper samoobtožbo, primerjal davčne prekrške in davčna kazniva dejanja, analiziral kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1, primerjal davčni in kazenski postopek, analiziral dopustnost dokazov iz nekazenskih postopkov ter analiziral institut davčne samoprijave v Republiki Sloveniji.
Ključne besede: davčna amnestija, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje, davčna zatajitev, davčni postopek, kazenski postopek, vzporedni postopek, davčna samoprijava.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 3179; Prenosov: 327
Celotno besedilo (1,43 MB) |
3. DAVČNOPRAVNI VIDIKI DAVČNIH VRTILJAKOVJožica Planinšec Deržek, 2013, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi sem predstavila davčnopravni vidik davčnih vrtiljakov. Le-ti v Evropski uniji in tudi izven nje predstavljajo veliko nevarnost za gospodarski sistem in za izkoriščanje obstoječih davčnih sistemov.
Pravne podlage na področju so neustrezne in nezadostne. Predlagan je bil mehanizem obrnjene davčne obveznosti, ki je v tem času tudi implementiran v slovensko davčno zakonodajo. Potrebna bi bila tudi sprememba Šeste direktive Sveta, to je predvsem drugega člena, kjer bi bilo nujno dodati določilo, da davčni zavezanec opravlja dejavnost in njegov namen ni davčna utaja. Najučinkovitejša metoda za povračilo neplačanega davka je solidarna odgovornost; z njo se davčna obveznost iz primarnega davčnega zavezanca prenaša na druge subjekte, ki so na podlagi prejetih računov missing trader družb uveljavljali odbitek vstopnega DDV.
V državah Evropske Unije bi lahko posamezne države definirale rizične dejavnosti, ki največkrat zapadejo v davčni vrtiljak. Že nekaj časa se Evropska unija ukvarja z možnostjo vpeljave sistema DDV, ki temelji na načelu države porekla. Z uvedbo načela porekla bi dobavitelj blaga, ki bi opravil dobavo blaga znotraj Unije, obračunal in plačal DDV, pridobitelj pa bi v svoji državi članici imel pravico do odbitka DDV. V tem primeru bi bila še toliko bolj pomembna poročanja o znotrajskupnostnih dobavah oziroma pridobitvah. Ugotavljamo, da je sistem odkrivanja in preprečevanja davčnih vrtiljakov še nedodelan. Zaradi problematike utaj na celotnem evropskem trgu Evropska komisija razpravlja v smeri temeljite spremembe sistema DDV, kar bi posledično omogočilo spremembe tudi pri nas. Namreč, nemogoče je pričakovati, da bi davčni nadzori odkrili vse davčne utaje. Davčne uprave se poslužujejo ciljno usmerjenih inšpekcijskih nadzorov na področju rizičnih dejavnosti, predvsem v gradbeništvu in v prometu z motornimi vozili.
Davek na dodano vrednost omogoča nevtralnost med davčnimi zavezanci, zaradi davčnih utaj pa niso vsi davčni zavezanci v enakem položaju. Začetek davčne utaje se prične pri dodelitvi davčne številke, saj brez veljavne DDV številke davčna utaja ni mogoča. Davčne uprave so pri dodelitvi davčnih številk pričele zelo strogo pregledovati dokaze, ki jih zavezanci predlagajo v postopku pridobivanja davčne številke, problem je večplasten pri družbah, ki davčno številko že imajo in pride do spremembe lastništva ali drugih statusnih sprememb.
Evropska komisija je že leta 2008 sprejela akcijski načrt za učinkovitejši boj proti utajam na področju DDV. S spremembo Uredbe o upravnem sodelovanju na področju DDV, s katero se je skrajšalo obdobje poročanja rekapitulacijskih poročil, pa je bil pomemben napredek dosežen tudi na področju avtomatskega dostopa do podatkov identifikacije in dejavnosti zavezanca. V magistrski nalogi so analizirani problem in priporočila, ki bi vodila k zmanjšanju davčnih utaj na področju DDV in bi posledično pomenila boljšo gospodarsko klimo in konkurenčnost slovenskega gospodarstva.
Ključne besede: Davčni vrtiljak, davčna utaja, missing trader družbe, neplačilo DDV, izmikanje plačilu DDV, Sodbe sodišč Evropskih Skupnosti, slovenska sodna praksa, administrativno sodelovanje, rekapitulacijsko poročilo - VIES, samoprijava, mehanizem obrnjene davčne obveznosti, subjektivna in objektivna davčna odgovornost
Objavljeno v DKUM: 30.01.2014; Ogledov: 2740; Prenosov: 351
Celotno besedilo (895,90 KB) |
4. DAVČNE UTAJE IN SAMOPRIJAVAKatja Krivonog, 2010, diplomsko delo Opis: Davčne utaje predstavljajo vedno aktualno in perečo problematiko, saj odkar obstajajo davki, obstajajo tudi davčni zavezanci, ki se na različne načine pokušajo izogniti plačilu davka. Na utajevanje davkov vplivajo različni dejavniki in motivi, prav tako pa se tudi načini izvršitve davčnih utaj med seboj razlikujejo, vendar je vsem davčnim utajam skupno to, da davčni zavezanci z utajo davka zasledujejo premoženjsko korist. Davčnim zavezancem pomeni izpolnitev davčne obveznosti namreč zgolj breme, za izpolnitev katere ne prejmejo nobene protistoritve od države. Po drugi strani pa država zbira javne prihodke skoraj izključno iz naslova davkov in tako poskuša z davčnim nadzorom čim bolj omejiti davčne utaje. Eden izmed institutov, ki bi naj davčne zavezance spodbudil k prostovoljnemu plačevanju davkov, je samoprijava. S samoprijavo davčni zavezanci kasneje ugotovljene nepravilnosti v davčnih napovedih in davčnih obračunih sporočijo davčnemu organu. Navedeno ima za posledico, da se davčni zavezanec izogne sankciji za davčni prekršek, država pa pobere dodaten davek, kar vsekakor pozitivno vpliva na državni proračun.
Ključne besede: DAVEK, DAVČNA UTAJA, DAVČNI NADZOR, SAMOPRIJAVA
Objavljeno v DKUM: 30.06.2010; Ogledov: 6466; Prenosov: 704
Celotno besedilo (498,19 KB) |
