1. Poznavanje davčne kulture v proizvodnem podjetjuEva Vračko, 2018, magistrsko delo Opis: Namen magistrske naloge je bil proučiti poznavanje davčne kulture v proizvodnem podjetju. Da bi to dosegli, smo si zastavili različne cilje, ki smo jih razporedili v dve skupini, in sicer na teoretične in empirične cilje.
Najprej smo proučili in predstavili pojem davčne kulture, nato še opredelili davčno kulturo v Sloveniji in po svetu. Opredelili smo tudi pojem davčno znanje in davčna pravičnost.
Proučili in predstavili smo dve izbrani študiji, po katerih smo kasneje povzeli anketni vprašalnik. Izvedli smo lastno raziskavo, v katero smo zajeli vseh 330 delavcev podjetja Reflex Gornja Radgona, d. o. o. Anketni vprašalnik je bil razdeljen v tri sklope. Postavili smo 2 hipotezi, ki sta se nanašali na znanje o davkih in dojemanje pravičnosti davkov.
Ugotovili smo, da je znanje o davkih tistih z nižjo izobrazbo v povprečju slabše v primerjavi s tistimi, ki imajo končano višjo stopnjo izobrazbe. Prav tako smo ugotovili, da imajo o pravičnosti davkov podobno mnenje vsi anketiranci, ne glede na mesečni dohodek.
Ključne besede: davčna kultura, davčno znanje, davčna pravičnost
Objavljeno v DKUM: 19.11.2018; Ogledov: 1289; Prenosov: 160
 Celotno besedilo (1,37 MB) |
2. Davčna pravičnostAnja Korošec, 2017, magistrsko delo Opis: Pojem pravičnosti se pojavlja v mnogih najpomembnejših pravnih aktih, vključno z Ustavo Republike Slovenije ter Pogodbo o delovanju Evropske Unije. Kljub temu, je njena natančna definicija razprava mnogih filozofov, teologov in pravnikov. Vsi pravni sistemi si morajo prizadevati ohraniti ideal pravičnosti s poštenim in pravilnim upravljanjem zakonodaje, pa vendar to predstavlja največji izziv vsake zakonodajne oblasti, tako danes kot v zgodovini. Zagotavljanje pravičnosti je predpogoj za dobro delovanje vsake države in njeno stabilnost. Nič ni bolj pomembno, kot zaupanje državljanov v sodne in zakonodajne procese, ki ščitijo temeljne človekove pravice in zagotavljajo enakopravnost ter pravično obravnavo.
Pri obdavčitvi gre za plačilo v obliki uvedbe obveznih dajatev. Cena s katero se sofinancira infrastrukturo in storitve zagotovljene s strani države. Skoraj povsod po svetu je plačevanje davkov primarna obveza vseh davčnih subjektov. Gre za neizogibno davčno obremenitev, zato je nujno stremeti k temu da je le ta pravično porazdeljena. To pomeni da morajo vsi davčni subjekti (pravne in fizične osebe) plačati ustrezen znesek davka in s tem enako prispevati k delovanju družbe.
Davčne pravičnosti ni mogoče doseči v absolutnem obsegu, vendar pa se je država dolžna nagibati k čim bolj optimalni obdavčitvi z vidika najbolj preprostega davkoplačevalca ter k preprečevanju davčnih zlorab, ki ustvarjajo vedno večje javnofinančne primankljaje. Davčna pravičnost danes predstavlja globalni problem predvsem zaradi odprtega trga in prostega pretoka kapitala, ki zaradi neusklajenih mednarodnih davčnih sistemov lahko hitro uide izpod nadzora. Nepravični davčni sistem, ki take zlorabe dopušča lahko ošibi socialno, ekonomsko in gospodarsko funkcijo države.
Vprašanje s katerim se sooča tako Evropska Unija, Republika Slovenija in ostale države po svetu je kako zaščititi poštene davkoplačevalce z doseganjem večje davčne pravičnosti in izboljšati davčno politiko, ki bi se odražala v učinkovitem in pravičnem davčnem sistemu, višji stopnji davčne morale in boljšem gospodarstvu in socialni funkciji države. Najboljši odgovor po mnenju teoretikov je v pregledni in razumljivi davčni zakonodaji brez očitnih davčnih vrzeli v korist izbranim, vertikalni in horizontalni izenačenosti davčnih subjektov, postopkovni pravičnosti, odgovornem delovanju javne uprave, pravični izmenjavi med odvedenimi davki in pridobljenimi koristmi, učinkovitem davčnem nadzoru, zmanjšani davčni tajnosti ter primernem sankcioniranju velikih davčnih zlorab.
Ključne besede: Davek, obdavčitev, enakost, davčna pravičnost, davčna morala, etika obdavčitve, davčni sistem, davčna politika, davčni zavezanec, davčna zloraba
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 2088; Prenosov: 285
Celotno besedilo (974,64 KB) |
3. VLOGA PRAVA PRI OHRANJANJU NARAVNIH DOBRINTea Kolar, 2015, diplomsko delo Opis: Z vidika ekonomskih vprašanj gospodarske rasti in ravnanj gospodarskih subjektov diplomsko delo prikaže, da ekonomska stroka in gospodarska dogajanja v mednarodnem prostoru niso usklajena s fizičnimi omejitvami okolja, četudi številni mednarodni in regionalni pravni dokumenti poudarjajo enakovrednost ciljev gospodarskega, družbenega in trajnostnega razvoja. Ravnanja, ki jih snovalci nacionalnih in mednarodnih ekonomskih politik utemeljujejo s ciljem družbe blaginje, vodijo v neustrezno rabo naravnih dobrin in prekomerno degradacijo okolja, in to kljub zavezam mednarodne skupnosti k uresničevanju trajnostnega načela. Razhajanje med dejanskim in deklariranim ohranjanjem narave diplomsko delo ugotavlja z analizo ravni predpisanega in uresničenega varstva naravnih dobrin, ki izhaja iz mednarodnih okoljskih pravil in pravil Evropske unije. Te standarde sooča z ureditvijo rabe naravnih dobrin kot suverene pravice držav. Toda v procesu ohranjanja narave imajo pomembno vlogo tudi prizadevanja in dejavnosti institucij civilne družbe. Pri tem so ključnega pomena upravičenja, ki jih nacionalni pravni redi zagotavljajo posameznikom in nevladnim organizacijam. V diplomskem delu so zato preverjene pravne možnosti njihovega sodelovanja z oblastnimi organi in nosilci javnih pooblastil ter možnosti in omejitve civilne družbe, da nadzira njihova ravnanja. Obravnavana je odgovornost za okolje, ki zavezuje države in gospodarske subjekte, in ugotovljen pomen, ki ga ima v procesu ohranjanja narave davčna pravičnost.
Ključne besede: mednarodno pravo, pravo Evropske unije, varstvo okolja, ohranjanje narave, naravne dobrine, načelo trajnostnega razvoja, človekova pravica do zdravega življenjskega okolja, koncesije na naravnih dobrinah, davčna pravičnost
Objavljeno v DKUM: 07.07.2015; Ogledov: 1263; Prenosov: 167
Celotno besedilo (967,70 KB) |
