| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Civilnopravna odgovornost za imisije v zraku
Aleksandra Messner, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja se kot mlajša pravna panoga razvija šele od začetka 70. let, ko je začela naraščati zavest o škodljivih okoljskih posledicah vse večjega tehnološkega in industrijskega razvoja. Ker imisije zaradi svoje razpršenosti ne poznajo državnih meja, so predmet pravne ureditve številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov, podrobneje pa pravno varstvo določajo na njih temelječi nacionalni pravni redi. Na pravno ureditev varstva okolja v Republiki Sloveniji bistveno vplivajo določbe prava EU, ki daje varstvu okolja vse večji pomen in ga skuša s sprejemanjem direktiv približati v vseh državah članicah. Okolje je kot kompleksi pravni pojav varovano tako na področju javnega kot tudi civilnega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta in tvorita celovito pravno varstvo. S civilnim pravom se varujejo pravice in interesi posameznikov, prizadetih zaradi nedopustnega onesnaževanja. Slovensko pravo v ta namen ne določa specialne pravne ureditve, ampak se uporabijo splošna pravila stvarnega in obligacijskega prava. V primeru nedopustnih imisij je možno vložiti prepovedne zahtevke po štirih različnih pravnih podlagah, ki se izberejo glede na lažjo dokazljivost v konkretnem primeru. Če hkrati ali neodvisno od prepovednega zahtevka oškodovancu nastane katera izmed pravno priznanih oblik premoženjske ali nepremoženjske škode, je mogoče zahtevati tudi njeno povračilo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Posebnosti glede odškodnine pa so določene za primere škode, ki izvira iz opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni upravni organ. Kljub vse večjim težavam in posledicam, ki jih povzroča onesnažen zrak, pa je sodna praksa s tega področja skromna. Zavest o pomenu čistega okolja in nevarnih posledic onesnaževanja očitno še ni tako visoka, da bi se pogosteje preventivno odločali za prepovedne zahtevke, katerih predpostavke je lažje dokazati. Na onesnaženje se pogosto odzovemo šele po nastanku škode, pri čemer pa je zaradi razpršenosti imisij in zapoznelih posledic predpostavke odškodninske odgovornosti, še zlasti vzročno zvezo, izredno težko dokazati. Poleg tega je odškodnina za škodo, ki nastane posamezniku, pogosto celo nižja od stroškov dolgotrajnega dokazovanja z izvedenci v pravdnem postopku, kar posameznike dodatno odvrača od uveljavljanja svojih pravic. Seštevek več manjših škod pri različnih posameznikih, ki ostanejo nepovrnjene, pa pomeni veliko in nedopustno korist onesnaževalca, ki s svojo dejavnostjo nadalje škoduje tako posameznikom kot tudi okolju samemu. Pogostejše uveljavljanje tudi sicer manjših zahtevkov bi imelo bistveno preventivno vlogo. V ta namen se v slovenski in primerljivih pravnih teorijah, zakonodajah in sodni praksi skuša najti primerne rešitve in postopke, ki bi olajšali težavno dokazovanje prizadetih posameznikov, zlasti z možnostjo kolektivnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.
Ključne besede: Varstvo okolja, civilnopravno varstvo, pravica do zdravega življenjskega okolja, imisije, onesnaženost zraka, prepovedni zahtevek, odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1110; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

2.
PRAVNO VARSTVO PRAVICE DO ZDRAVEGA ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA Z VIDIKA DOKAZOVANJA VZROČNE ZVEZE MED ŠKODO NA ZDRAVJU LJUDI IN ONESNAŽENIM ZRAKOM KOT POSLEDICO NEDOVOLJENIH INDUSTRIJSKIH IMISIJ
Suzana Bekić, 2016, diplomsko delo

Opis: Omenjena pravica pripada človeku iz gospodarskih in socialnih razmerij, določenih z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS). Država skrb za zdravo življenjsko okolje uresničuje s sprejemanjem zakonskih in podzakonskih aktov, ki zagotavljajo spoštovanje osnovnih človekovih vrednot, poleg tega pa dopuščajo delovanje vseh družbenih področij. S takšno zakonodajo naj bi se zagotovilo preprečevanje bodočega obremenjevanja okolja, omejilo obstoječe obremenjevanje in odstranjevalo že nastalo škodo. Na tej osnovi ima posameznik, v okviru civilnopravnega varstva, pravico do povračila materialne in nematerialne škode ter hkrati tudi možnost izbire med štirimi zakonskimi podlagami prepovednega zahtevka. Vendar pa dejstvo, da sodne prakse, ki bi obravnavala tovrstno problematiko skorajda ni, nakazuje na neučinkovitost pravnega varstva. Eden izmed ključnih dejavnikov neučinkovitosti je zagotovo težja dokazljivost vzročne zveze med vzrokom in nastalo škodo v primerih okoljskih civilnopravnih deliktov, pri čemer pa je rešitev problema vzročne zveze ključnega pomena za uspešno procesiranje tovrstnih dejanj.
Ključne besede: Pravica do zdravega življenjskega okolja, obremenjevanje okolja, onesnaženost zraka, onesnaževala, imisije, civilnopravno varstvo, odškodninska odgovornost, vzročna zveza, škoda, odškodnina, čezmerno obremenjevanje, dokazovanje, okoljski civilnopravni delikt.
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1338; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (821,29 KB)

Iskanje izvedeno v 0.03 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici