Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Parodontoza je pogosta vnetna bolezen, ki lahko vpliva na slabšo odzivanje bolnikov s sistemskimi boleznimi, kot je revmatoidni artritis, na biološko zdravilo adalimumab. Ugotovljeno je bilo, da stopnja revmatoidnega artritisa korelira z ravnijo izražanja MMD gena v makrofagih izoliranih iz sinovialne tekočine vnetih sklepov. Poleg tega stopnja izražanja MMD vpliva na klinični odziv bolnikov s kronično vnetno črevesno boleznijo na adalimumab. V magistrskem delu smo se odločili preveriti, kako se monociti in iz njih in vitro diferencirani makrofagi bolnikov s parodontozo odzivajo na biološko zdravilo adalimumab ter kakšno vlogo ima pri tem ekspresija MMD. Pri monocitih in iz njih diferenciranih makrofagih smo simulirali vnetje z dodatkom LPS in zdravljenje vnetja s komercialnim biološkim zdravilom adalimumab, ter preverili izražanje vnetnih genov IL1B, IL6 in TNFα. Adalimumab je učinkovito zavrl izražanje genov IL1B in IL6, ki v signalni kaskadi ležita nižje od TNFα, čeprav v primeru IL6 samo za monocite. Na izražanje TNFα dodatek adalimumaba ni imel vpliva. V magistrskem delu nismo dokazali vpliva MMD na učinkovitost adalimumaba pri zaviranju TNFα. Vendar zaradi teh ugotovitev ne moremo ovreči njegove potencialne vloge pri vplivu na učinkovitost adalimumaba, saj je potrebno izvesti še veliko raziskav s spremenjenimi eksperimentalnimi pogoji in tako potrditi ali ovreči vlogo MMD pri neučinkovitosti adalimumaba in s tem pripomoči k izboljšanju zdravljenja vnetnih bolezni.
Ključne besede: MMD, parodontoza, vnetni citokini, adalimumab, monociti, makrofagi, in vitro diferenciacija, in vitro vnetje, TNFα
Objavljeno v DKUM: 20.04.2023; Ogledov: 588; Prenosov: 74
Celotno besedilo (2,80 MB)

Opis: Osteoartroza je najpogostejša bolezen sklepov pri starejših ljudeh, za katero so značilni napredovalo uničenje sklepnega hrustanca, spremembe v subhondralni kostnini s formacijo ektopične kostnine in cist, hipertrofija sklepne kapsule in obsklepnih tkiv ter vnetje sinovijske ovojnice. Kljub številnim raziskavam ostaja etiopatogeneza bolezni neznana, saj gre za kompleksen konglomerat genetskih, mehanskih in vnetnih dejavnikov. Na molekularni ravni gre za neravnovesje med anabolnimi in katabolnimi procesi, ki ustvarjajo začarani krog vnetja nizke stopnje, v katerega so vpleteni interlevkini 1β in 6, tumor nekrotizirajoči faktor alfa, encimi razgradnje hrustančnega matriksa ter kompleksni učinki staranja, celične senescence, apoptoze in avtofagije, medsebojno povezani z več signalnimi potmi. Posledica katabolnih procesov je napredujoča izguba strukture in funkcije sklepnega hrustanca s prestrukturiranjem subhondralne kostnine in obsklepnih tkiv, kar vodi v degeneracijo in uničenje sklepa. Vse več znanstvenih raziskav je usmerjenih v iskanje novih (naravnih) učinkovin, ki bi podobno kot biološka zdravila vplivale na različne patofiziološke mehanizme in zmanjšale aktivnost vnetnih procesov. Med drugim se je za izjemno učinkovito izkazalo protivnetno delovanje številnih polifenolnih spojin. V disertaciji podajamo potek in rezultate raziskave, v kateri smo ugotavljali vpliv štirih izbranih polifenolnih spojin na hondrogeno diferenciacijo mezenhimskih matičnih/stromalnih celic, izoliranih iz trabekularne kosti človeka v pogojih in vitro. Pri tem smo preiskovali dve polifenolni spojini (resveratrol in kvercetin) in dva polifenolna izvlečka (Pycnogenol® in Belinal®), s katerimi smo tretirali mezenhimske matične/stromalne celice, izolirane iz človeške trabekularne kosti kolka in golenice v vnetnih in nevnetnih pogojih. Pri mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah zdravih darovalcev ob tretiranju s preiskovanimi spojinami ni bilo pomembnih razlik v hondrogenezi. Pri mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah bolnikov z osteoartrozo pa je Belinal® v nevnetnih pogojih pomembno izboljšal hondrogenezo v primerjavi z resveratrolom in kontrolo. V vnetnih pogojih je od vseh spojin samo Belinal® izboljšal sposobnost hondrogeneze mezenhimskih matičnih/stromalnih celic pridobljenih iz bolnikov z osteoartrozo. Rezultati te doktorske naloge tako dokazujejo potencialno vlogo polifenolnih spojin, kot je Belinal®, pri izboljšanju lastnosti humanih mezenhimskih matičnih/stromalnih celic v pogojih in vitro in predstavljajo osnovo za nadaljnje študije za razvoj učinkovitih celičnih terapij za zdravljenje osteoartroze.
Ključne besede: osteoartroza, mezenhimske matične/stromalne celice, hondrogena diferenciacija, provnetni citokini, rastlinski polifenoli, regeneracija hrustanca
Objavljeno v DKUM: 24.02.2023; Ogledov: 911; Prenosov: 77
Celotno besedilo (1,22 MB)

Opis: UVOD Sistemski lupus eritematozus (SLE) je sistemska avtoimunska bolezen, pri kateri kombinacija različnih genetskih dejavnikov in vplivov iz okolja pripelje do porušenja imunoregulatornih mehanizmov, ki omogočajo toleranco do lastnih antigenov. FOXP3+ regulatorni T limfociti (Treg) zavirajo proliferacijo efektorskih T limfocitov in vitro in predstavljajo bistven mehanizem periferne T limfocitne tolerance in vivo. Interferoni (IFN) tipa I, kot je IFN-alfa in homeostatski citokini, kot je IL-7, vplivajo na proliferacijo in funkcijo tako Treg, kot patogenih FOXP3- konvencionalnih T limfocitov (Tcon). Na T limfocite delujejo preko znotrajceličnih signalnih poti, ki vodijo od površinskih receptorjev do STAT proteinov, ki se po aktivaciji-fosforilaciji na specifičnih tirozinskih ostankih, prenesejo v jedro in nadzirajo številne genetske programe, vključene v nadzor proliferacije in diferenciacije CD4+ T limfocitov. Namen naše raziskave je bil preučiti STAT signalizacijo v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE in ugotoviti, če so STAT signalna neravnotežja povezana s spremembami cirkulirajočih subpopulacij CD4+ T limfocitov, njihove proliferacije in aktivnosti bolezni. BOLNIKI IN METODE Analizirali smo Tcon/Treg subpopulacije, ekspresijo STAT1 proteina (STAT1 MFI) in STAT fosforilacijo (pSTAT) v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE s pomočjo konvencionalne in slikovne pretočne citometrije. Vključenih je bilo 39 bolnikov s SLE, 33 zdravih kontrol in 29 bolnikov z revmatoidnim artritisom (RA). Aktivnost bolezni SLE smo sledili z določanjem kliničnega indeksa SLEDAI-2000. Z uporabo fosfo-specifične pretočne citometrije je bila naša analiza usmerjena v spremljanje signalinih dogodkov tudi v CD4+FOXP3+ T limfocitih in neposredno primerjavo STAT signalizacije v Tcon in subpopulacijah CD4+FOXP3+ T limfocitov pri bolnikih s SLE. Da smo lahko ocenili odnos med STAT signalnimi spremembami in proliferacijo subpopulacij CD4+ T limfocitov, smo hkrati določali tudi ekspresijo indikatorja proliferacije Ki-67 v Tcon and Treg subpopulacijah. REZULTATI Nivoji STAT1 MFI, ki so bili v primerjavi z bolniki z RA in zdravimi kontrolami statistično značilno višji v CD4+ T limfocitih bolnikov s SLE, so bili v statistično značilni pozitivni korelaciji z indeksom aktivnosti bolezni. STAT1 MFI je bil najvišji v CD45RA-FOXP3hi aktivirani Treg (aTreg) subpopulaciji, ki je kazala tudi najvišji fosforilacijski odgovor STAT1 med CD4+ T limfociti in značilno znižanje ekspresije Ki-67 po stimulaciji z rekombinantnim humanim IFN-alfa in vitro. V primerjavi z zdravimi kontrolami so bile pri bolnikih s SLE statistično značilno nižje tako koncentracije aTreg, kot tudi odstotek Ki-67+ celic med aTreg, ki je bil v statistično značilni negativni korelaciji s STAT1 MFI v CD4+ T limfocitih. CD4+ T limfocite bolnikov s SLE je označevala tudi od IL-7 odvisna STAT5 aktivacija, ki se je kazala z značilno zvišanimi bazalnimi nivoji pSTAT5 v primerjavi s kontrolnima skupinama. Nivoji pSTAT5 so bili statistično značilno višji v Tcon kot v FOXP3+ subpopulaciji CD4+ T limfocitov bolnikov s SLE. V nasprotju z aTreg, so Tcon bolnikov s SLE kazali značilno višjo ekspresijo Ki-67, ki je bila v statistično značilni pozitivni korelaciji z nivoji pSTAT5 v CD4+ T limfocitih. ZAKLJUČEK Naši rezultati kažejo, da je ojačana STAT1 signalizacija vpletena v porušeno homeostazo aTreg pri bolnikih s SLE in bi lahko predstavljala tudi potencialni označevalec aktivnosti bolezni. Od IL-7-odvisna bazalna fosforilacija STAT5, ki je bila značilno višja v Tcon kot v Treg bolnikov s SLE in je bila povezana z ekspresijo Ki-67 v Tcon, pa lahko daje proliferativno prednost Tcon v primerjavi z aTreg. Inhibicija takšne neuravnotežene aktivacije STAT5 bi lahko s selektivnim učinkom na proliferacijo patogenih-konvencionalnih CD4+ T limfocitov ponovno vzpostavila homeostatsko ravnotežje med Tcon in supresivnimi-aktiviranimi Treg in bi lahko predstavljala obetajoč therapevtski pristop pri SLE.
Ključne besede: avtoimunske bolezni, citokini, interferoni, STAT signalne poti, sistemski lupus eritematozus, CD4+ T limfociti, regulatorni T limfociti
Objavljeno v DKUM: 20.04.2018; Ogledov: 2447; Prenosov: 343
Celotno besedilo (25,93 MB)

Opis: Celiakija je imunsko posredovana sistemska bolezen, ki je posledica uživanja glutena. Edini do sedaj učinkovit način zdravljenja je brezglutenska dieta (BGD), dosledno izvajanje le-te pa predstavlja težavo za mnoge osebe s celiakijo. Pri nekaterih osebah kljub strogi BGD simptomi bolezni vztrajajo in pri 40¬¬–50 % je vnetje še vedno prisotno. V več študijah je bilo ugotovljeno, da imajo osebe s celiakijo neravnovesno črevesno mikrobioto (povečan delež gramnegativnih bakterij in zmanjšan delež bifidobakterij), ki ima pomembno vlogo v patogenezi bolezni. Tudi po uvedbi BGD imajo te osebe še vedno zmanjšan delež bifidobakterij. Določene vrste Bifidobacterium breve so v in vitro študijah delovale protivnetno. Cilj doktorske disertacije je bil ugotoviti vpliv 3-mesečnega jemanja Bifidobacterium breve BR03 in B632 (v nadaljevanju probiotik) na provnetni citokin dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-α), protivnetni citokin interlevkin 10 (IL-10) v serumu in na raven kratkoverižnih maščobnih kislin (KVMK) v blatu pri otrocih s celiakijo na BGD. V raziskavo smo vključili 10 otrok z na novo odkrito aktivno celiakijo, 49 otrok s celiakijo na BGD in 18 zdravih otrok. Otroke s celiakijo na BGD smo randomizirali v dve skupini. Prva skupina je 3 mesece prejemala probiotik, druga skupina pa placebo. Meritve citokinov TNF-α in IL-10 so potekale po navodilih proizvajalca z metodo kemiluminiscence na aparatu Immulite One. Iz vzorcev blata smo s pomočjo visokozmogljivostne tekočinske kromatografije analizirali ocetno, propionsko, masleno in mlečno kislino. Fermentacijski indeks ([ocetna kislina] – ([propionska kislina] + [n-maslena kislina]) / [skupne KVMK]) smo uporabili za prikaz vnetnega količnika KVMK. Pri otrocih s celiakijo na BGD je prišlo po jemanju probiotika do značilnega znižanja TNF-α. Ob kontroli, 3 mesece po koncu jemanja probiotika, se je raven TNF-α ponovno značilno dvignila. Vrednosti IL-10 so bile pri večini otrok pod ravnjo kvantifiacije. Otroci z aktivno celiakijo so imeli značilno višje začetne vrednosti ocetne in propionske kisline v blatu v primerjavi z zdravimi otroki. Otroci s celiakijo na BGD so imeli značilno več propionske kisline v primerjavi z zdravimi otroki. Vrednosti mlečne kisline so bile pri večini otrok pod ravnjo kvantifikacije. Po jemanju probiotika ni prišlo do značilnih sprememb vrednosti KVMK v blatu. Fermentacijski indeks (FI) se je 3 mesece po koncu uživanju probiotika še značilno znižal, kar nakazuje zmanjšanje vnetja na ravni črevesja. Z raziskavo smo dokazali, da sta izbrana probiotična seva Bifidobacterium breve BR03 in B632 delovala protivnetno, saj so se po jemanju le-teh vrednosti TNF-α v serumu značilno znižale in nakazano se je znižal FI, ki ponazarja aktivnost kroničnega, s črevesno floro povezanega vnetja.
Ključne besede: celiakija, TNF-α, citokini, kratkoverižne maščobne kisline, črevesna mikrobiota, bifidobakterije
Objavljeno v DKUM: 09.11.2016; Ogledov: 2882; Prenosov: 200
Celotno besedilo (3,51 MB)

Opis: Astma je kronična vnetna bolezen dihal, pri kateri se pod vplivom različnih dražljajev zožijo dihalne poti, pojavi se njihovo kronično vnetje in nabiranje sluzi v bronhijih. Vse to vodi v oteženo dihanje, občutek stiskanja prsnega koša in kašljanja, predvsem sredi noči ali zgodaj zjutraj. V diplomski nalogi smo se osredotočili na ex vivo proučevanje endokanabinoidnega sistema pri imunskem odzivu bolnikov z astmo in predlagali alternative trenutnim načinom zdravljenja s protivnetnimi (ti. preprečevalci) in bronhodilatornimi (ti. olajševalci) zdravili. Zanimal nas je učinek agonistov in antagonistov kanabinoidnih receptorjev CB1 in CB2 na izražanje citokinov in obeh receptorjev. V ta namen smo v limfoidnih celičnih kulturah bolnikov z astmo in zdravih posameznikov izmerili izražanje genov CNR1, CNR2, IL4, IL5, IL6, IL8, IL10 in CSF2 v odvisnosti od tretiranja z različnimi sintetičnimi kanabinoidi. Da bi ex vivo simulirali vnetno okolje smo celične kulture gojili v prisotnosti dejavnika tumorske nekroze-α (TNF), ki se je v različnih raziskavah izkazal kot pomemben posrednik vnetnega odgovora. Za najbolj optimalne rezultate gojenja celičnih kultur iz vzorcev astmatičnih bolnikov in zdravih posameznikov, smo najprej izvedli optimizacijo koncentracije uporabljenega TNF in časa njegove inkubacije ter optimalne koncentracije uporabljenih sintetičnih kanabinoidov, pri čemer nam je kot merilo služila stopnja izražanja genov. Med samo optimizacijo parametrov nismo potrdili predpostavljene odvisnosti izražanja CNR2 od učinkov TNF, zato načrtovanega tretiranja z njegovimi agonisti in antagonisti nismo izvedli. V celičnih kulturah tretiranih z ACEA (sintetični agonist receptorja CB1) smo pri vzorcih astmatičnih bolnikov izmerili povišano ekspresijo IL5 v primerjavi z netretiranimi celicami in celicami zdravih posameznikov. V astmatičnih vzorcih je bila povišina tudi ekspresija genov CNR1 in IL4 v primerjavi z zdravimi posamezniki, vendar ni bilo učinka ACEA. S tretiranjem celic z AM251 (sintetični antagonist receptorja CB1) smo potrdili, da učinki ACEA dejansko potekajo preko CB1 receptorja. Iz dobljenih rezultatov je mogoče sklepati, da kanabinoidi z učinkom na izražanje citokinov lahko vplivajo na delovanje vnetnega procesa pri bolnikih obolelih za astmo, zato bi lahko v prihodnosti služili kot pomembne farmakološke učinkovine za zdravljenje astme.
Ključne besede: astma, kanabinoidi, kanabinoidni receptorji, citokini, dejavnik tumorske nekroze alfa, periferne mononuklearne celice, genska ekspresija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1777; Prenosov: 145
Celotno besedilo (30,70 MB)