Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Solastnina, kot ena izmed osnovnih oblik lastninskega razmerja več oseb na isti nerazdeljeni stvari, v sebi pogosto skriva nasprotujoče si interese solastnikov ter predstavlja izvor nesoglasij in sporov (communio est mater rixarum), ne glede na to, ali je nastala na podlagi zakona ali po volji solastnikov. V primerih kadar v solastninski skupnosti ni več mogoče doseči učinkovitega upravljanja stvari, solastniki pa zaradi medsebojnih nesporazumov ne morejo uresničevati svojih interesov ali ustvariti koristi, ki bi jo sicer lahko ali jo pričakujejo od svoje lastnine, ima vsak solastnik zakonsko neodtujljivo in nezastarljivo pravico zahtevati delitev solastnine in s tem prenehanje solastniške skupnosti. Kljub dejstvu, da gre za institut, ki je v našem pravnem prostoru že vrsto let, se sodišča v sodnem delitvenem postopku pogosto soočajo z vprašanji brez enoznačnih in jasnih odgovorov, ki pa privedejo do različnih rešitev. Kompleksnost postopka razdružitve solastninske skupnosti pa se kaže tudi v realizaciji delitve oziroma sklepa o delitvi, kjer se največ težav pojavi prav pri izvršitvi sklepa o civilni delitvi nepremičnine v solastnini, saj sta postopka prostovoljne in prisilne sodne prodaje pomanjkljivo in nekonsistentno pravno urejena ter kot taka neučinkovita za vse udeležence postopka.
Ključne besede: solastnina, prenehanje solastnine, sodna delitev, fizična delitev, civilna delitev, delitev na etažno lastnino, deljivost stavbe, nepravdni postopek za delitev stvari, izvršitev sklepa o delitvi, postopek za cenitev in prodajo stvari, avstrijski in hrvaški pravni red
Objavljeno v DKUM: 14.12.2018; Ogledov: 1854; Prenosov: 259
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Skozi analiziranje pravnih virov, ki urejajo konstituiranje in delovanje nepremičninskih agencij v slovenskem pravnem prostoru sem ugotovil, da pravni viri, ki urejajo področje konstituiranja in delovanja nepremičninske družbe urejajo to področje na zelo ustrezen način in, da je možno relativno hitro, to je v nekaj tednih, ustanoviti nepremičninsko družbo in jo seveda tudi vpisati v sodni register ter jo narediti sposobno za delovanje na trgu. Hitrost je v veliki meri odvisna predvsem od pripravljenosti samega ustanovitelja in od njegovega sprejemanja odločitev za izpolnitev zakonskih predpostavk, ki so nujne za samo ustanovitev firme in njeno delovanje na trgu. Ugotovil sem tudi, da lahko nepremičninska agencija hitro po vpisu v sodni register postane v celoti sposobna opravljati svojo dejavnost na trgu, ker lahko vse dokumente, ki jih predpisujejo posamezni pravni viri pripravi relativno zelo hitro in jih ni veliko. Seveda je to v veliki meri odvisno od znanja subjektov, ki vodijo to podjetje, največkrat od ustanoviteljev samih. Prav tako sem ugotovil, da se je stanje na področju nepremičninskega posredovanja po sprejemu Zakona o nepremičninskem posredovanju(v nadaljevanju ZNPosr. Ur.l.RS št.42/2003) vsekakor zelo izboljšalo, ker je zakon določil nepremičninskim družbam in nepremičninskim posrednikom pogoje za opravljanje posredovanja, pravila za varno in skrbno poslovanje pri nepremičninskem posredovanju, pristojnosti ministrstva za okolje in prostor, javne evidence o posredovanju z nepremičninami, strokovne podlage za ocenjevanje tržne vrednosti nepremičnine in inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakona(1.člen ZNPosr.). V času, ko je bil sprejet Zakon o nepremičninskem posredovanju sem bil direktor nepremičninske agencije in sem se na trgu srečeval z nepremičninskimi agenti, katerih znanje je bilo zelo pomanjkljivo, tako, da sem na svoje oči videl kako neurejeno je bilo stanje na tem področju pred sprejetjem ZNPosr. Večji del poslov nepremičninskega posredovanja je bil v domeni sive ekonomije. To neurejeno stanje je za uporabnike in nepremičninske družbe pomenilo bistveno večjo nevarnost poslovanja in implementacija (ZNPosr.) pomeni za vse sodelujoče na trgu nepremičnin zelo veliko. Natančna določitev pogojev za delo nepremičninskim agencijam je prinesla na to področje predvsem več reda in dala možnost inšpekcijskim službam, da veliko učinkoviteje izvajajo kontrolo poslovanja. To posledično pomeni, da so potencialni uporabniki storitev nepremičninskih podjetij dobili na drugi strani veliko bolj verodostojne pravne subjekte, na katere se lahko pri opravljanju predmetnih storitev veliko bolj zanesejo. Iz prakse lahko trdim, da ta zakon pomeni za integriteto nepremičninskih posrednikov in agencij zelo veliko. Nepremičninske družbe morajo imeti po (ZNPosr) sklenjena zavarovanja, ki krijejo odgovornost nepremičninske družbe za ravnanja vseh nepremičninskih posrednikov in drugih oseb, ki za nepremičninsko družbo bodisi na podlagi pogodbe o zaposlitvi bodisi na drugi pravni podlagi opravljajo posle v prometu z nepremičninami(3. Točka 6. člena ZNPosr.) , kar daje njihovim strankam zagotovilo, da bodo v primeru storjenih napak pri posredovanju izvedenega pravnega posla s strani nepremičninske agencije dobile za to primerno odškodnino. Osebe, ki opravljajo dejavnost posredovanja morajo pridobiti licenco za opravljanje posredovanja v prometu z nepremičninami, kar pomeni, da gredo posredniki, ki delajo za nepremičninske agencije, skozi nek relativno kvaliteten sistem izobraževanja, sploh pa morajo že na začetku imeti zadostno stopnjo izobrazbe, ker drugače sploh ne morejo pristopiti k opravljanju izpita. Dejansko stanje nepremičnine morajo ugotoviti nepremičninske agencije s posebno skrbnostjo, kar pomeni, da morajo na podlagi skrbnega ogleda preveriti ali ima nepremičnina očitne napake oziroma pomanjkljivosti, ki vplivajo na uporabnost oziroma ceno nepremičnine(2. točka 23. člena ZNPosr).
Ključne besede: nepremičninska družba, nepremičninska agencija, Zakon o nepremičninskem posredovanju, posredovanje v prometu z nepremičninami, dejansko stanje nepremičnine, položaj instituta nepremičninske agencije, notar, odvetnik, fizična oseba, preverjanje dejanskega stanja nepremičnine, cenitev nepremičnine, preverjanje pravnega stanja nepremičnine
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1795; Prenosov: 126
Celotno besedilo (1,23 MB)

Opis: S sprostitvijo trga motornih vozila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je skokovito narasla prodaja motornih vozil in s tem tudi promet na naših cestah. S tem, ko je rasla prodaja novih vozil se je posledično povečala ponudba rabljenih vozil. Z rastjo prodaje se je povečal tudi promet na slovenskih cestah in posledično število prometnih nesreč. Vsa registrirana vozila morajo imeti sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ki ga predpisuje država. S tem zavarovanjem se v primeru prometne nesreče krije škoda, ki jo je povzročil lastnik vozila. Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti ni mogoče sanirati škode, ki je nastala v nesreči, ki jo je povzročil lastnik. V teh primerih je potrebno dodatno skleniti še zavarovanje avtomobilskega kaska, ki med drugim krije škodo na lastnih vozilih, ki jo povzroči lastnik. Zaradi intenzitete nezgod in zaradi konstrukcijskih izboljšav na vozilih v prid varnosti potnikov v vozilu in ostalih udeležencev v prometu, se v škodnih primerih vedno pogosteje srečujemo s škodami, ki presegajo vrednost vozila. V takšnih primerih se oškodovancu za nastalo škodo na vozilu obračuna t.i totalka. Vzrok za oceno totalne škode je lahko v obsegu poškodb na vozilu ali v vrednosti samega vozila. V primerih, ko je vrednost vozila zaradi starosti ali ostalih faktorjev tako nizka, da minimalna materialna škoda na vozilu presega njegovo vrednost se škoda obračuna po sistemu ekonomske totalke. Zato je uvedba klasifikacija vozil s totalno škodo nujna za njihovo vključevanje v promet in za varnost udeležencev v prometu.
Ključne besede: motorno vozilo, nesreča, zavarovanje, totalka, kasko zavarovanje, škoda, zavarovalna polica, cenitev, cenilni zapisnik, vrednotenje, Eurotax, Audatex
Objavljeno v DKUM: 04.10.2016; Ogledov: 1940; Prenosov: 207
Celotno besedilo (13,30 MB)

Opis: Diplomsko delo o izvršbi na nepremičnine, ki se nanaša na cenitev in prodajo nepremičnin, je nastalo zaradi povečanja števila izvršb te vrste v praksi. Glede na to, da se vedno več ljudi v praksi sooča s tem problemom, saj samega postopka ne poznajo, sem se odločila, da omenjeno tematiko podrobneje predstavim v tem diplomskem delu. V uvodu sem predstavila splošne pojme, ki jih srečamo v samem izvršilnem postopku, v osrednjem delu pa sem se osredotočila na izvršbo na nepremičnine, torej na cenitev nepremičnine, zaznambo v zemljiški knjigi, prodajo in posledice prodaje, ter analizirala glavno problematiko na tem področju. Analiza problematike se nanaša predvsem na čas trajanja samega postopka, ki je zaradi vmesnih procesnih dejanj zelo zamuden, na povečane izvršilne stroške, ki jih vsako vmesno dejanje dodatno povzroči, in na vprašanje »bagatelnih terjatev« pri tej vrsti izvršbe. Namreč, zakonodaja ne določa minimalne višine terjatve, kdaj se upnik lahko odloči za to sredstvo izvršbe, in posledično se dolžniki zaradi tega sklicujejo na kršitev oz. neupoštevanje načela sorazmernosti v izvršilnem postopku, čeprav je »krivda« za nastanek dolga oziroma terjatve še vedno na njihovi strani. Teoretični del diplomske naloge sem podkrepila s primeri iz sodne prakse, pri praktičnem delu, konkretneje pri sami cenitvi nepremičnine, pa mi je bil v veliko pomoč cenilec za gradbeništvo, g. Milan Križaj.
Ključne besede: izvršba, nepremičnine, zaznamba, zemljiška knjiga, cenitev, prodaja, sodna praksa, sodni cenilec
Objavljeno v DKUM: 17.05.2016; Ogledov: 2529; Prenosov: 504
Celotno besedilo (933,12 KB)

Opis: Delovna zastarelost strojev in opreme se velikokrat pojavlja v senci fizične obrabe oziroma gospodarske (ekonomske) zastarelosti. Na teh oblikah poslabšanja, torej v odvisnosti od fizičnega stanja strojev in opreme oziroma v odvisnosti od zunanjih vplivov (npr. spremembe predpisov), temeljijo tudi odločitve o obnovi ali zamenjavi strojev in opreme. Taksne odločitve praviloma niso podprte s studijami ekonomske upravičenosti. Ekonomsko utemeljene obnove ali zamenjave strojev in opreme pa se opirajo predvsem na preučitev njihove delovne zastarelosti. V tem prsipevku podrobno obravnavamo vlogo delovne zastarelosti v postopku odločanja o obnovi ali zamenjavi strojev in opreme. Posebno pozornost smo namenili merjenju njene ozdravljivosti. V ta namen smo vpeljali tako imenovani količnik ozdravljivosti delovne zastarelosti, ki temelji na razmerju med sedanjo vrednostjo ovrednotenih učinkov delovne zastarelosti ter med vložkom, ki je potreben za njeno odpravo.
Ključne besede: delovna zastarelost, količnik ozdravljivosti, stroji, oprema, obnova, zamenjava, cenitev
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1671; Prenosov: 50
Povezava na celotno besedilo