1. |
2. Razvoj aktivne (bio)plastične embalaže : diplomsko deloKlavdija Petelin, 2020, diplomsko delo Opis: Vedno večji interes se kaže v razvijanju bio-osnovanih polimerov, ki so biorazgradljivi in zmanjšujejo uporabo fosilnih goriv. V diplomski nalogi sem se osredotočila na razvoj laminata, ki je vsaj delno biorazgradljiv – pomeni, da je na notranji strani materiala namesto dragih umetnih materialov kot sta poliviniliden klorid ali polietilen tereftalat, sirotka na katero je nanešen premaz hitozanskih nanodelcev z ujetimi naravnimi ekstrakti rožmarina oziroma cimeta. Tako se lahko vsaj del laminata razgradi pod normalnimi pogoji, s tem pa omogočimo tudi lažjo reciklažo. Dodatno pa sem z nanosi nanodelcev naredila aktivno embalažo, ki deluje protimikrobno ter antioksidativno, s tem pa lahko občutno vplivamo na trajanje roka živil in ga podaljšamo. Ustreznost sirotkine folije kot del laminata so pokazali testi narejeni z metodami, kot so goniometrija, gravimetrija, ATR-FTIR ter ABTS test.
Ključne besede: aktivna embalaža, hitozan, ekstrakti rožmarina ter cimeta, biorazgradljivost
Objavljeno v DKUM: 18.01.2021; Ogledov: 1393; Prenosov: 168
 Celotno besedilo (818,38 KB) |
3. Kompostiranje tekstilnih materialovPolona Korošec, 2012, diplomsko delo Opis: V okviru diplomskega dela smo kompostirali določene naravne in sintetične tekstilne materiale. Postopek kompostiranja bi lahko uporabljali za recikliranje tekstilnih odpadkov. Kompostiranje viskoze, volne, bombaža ( naravni tekstilni materiali) in PES ter PA 6,6 (sintetični tekstilni materiali) je potekalo tri mesece. Mesečno smo spremljali spremembe na vzorcih s pomočjo gravimetrične metode in metode vizualnega ocenjevanja in evidentiranja vzorcev med kompostiranjem. Vzorci iz viskoze, volne in bombaža so se po treh mesecih kompostiranja v celoti oziroma delno razgradili, pri vzorcih iz PES in PA 6,6 pa ni prišlo do razgradnje.
Ključne besede: tekstilni odpadki, recikliranje odpadkov, biorazgradljivost, kompostiranje tekstilnih materialov, kompost, viskoza, volna, bombaž, poliester, poliamid, gravimetrična metoda, vizualno ocenjevanje
Objavljeno v DKUM: 27.10.2015; Ogledov: 1825; Prenosov: 183
Celotno besedilo (2,02 MB) |
4. PRIPRAVA BIORAZGRADLJIVIH AEROGELOV ZA POTENCIALNE FARMACEVTSKE APLIKACIJEMitja Štumpf, 2014, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo sintentizirali biorazgradljive aerogele, pripravljene iz pektina, alginata in mešanice pektin-alginat (1:1). Aerogeli so visoko porozni materiali, ki se zaradi svojih lastnosti lahko uporabljajo tudi kot potencialni nosilci aktivnih substanc. Aerogele sintentiziramo po sol-gel postopku z različnimi načini zamreženja. V našem delu smo uporabili fizikalno zamreženje z divalentnimi ioni. Preverjali smo vpliv različnih ionov (Zn2+, Ca2+ in Sr2+) na končno morfologijo aerogela in tudi na sproščanje aktivne substance. Kot modelno substanco smo uporabili diklofenak natrij. Sintentizirali smo devet tipov aerogelov. Karakterizirali smo jih s FTIRom, plinsko adsorpcijo ter preverjali njihovo nabrekanje v simulirani želodčni in prebavni tekočini. Z in-vitro testi sproščanja smo preverjali sproščanje substance. Glede na morfologijo in sproščanje substance smo ugotovili, da so najbolj primerni pektinski aerogeli, zamreženi s cinkom. Z njimi smo dobili najbolj kontrolirano sproščanje substance, v eni uri se je sprostilo okrog 40 %, v 7 h pa več kot 80 %. Potencialni nosilci bi lahko bili tudi alginatni aerogeli, zamreženi s cinkom, ki imajo podobne karakteristike kot pektinski. Kot najslabši so se izkazali aerogeli zamreženi s kalcijem.
Ključne besede: Pektin, alginat, aerogel, diklofenak natrij, biorazgradljivost
Objavljeno v DKUM: 26.09.2014; Ogledov: 2108; Prenosov: 296
Celotno besedilo (29,02 MB) |
5. |
6. BIORAZGRADLJIVOST POSAMEZNIH KOMPONENT PRALNIH ODPADNIH VOD V BIOREAKTORJUBrigita Altenbaher, 2012, doktorska disertacija Opis: Industrijske pralnice so veliki porabniki sveže vode in pralnih sredstev, zaradi česar se čiščenju odpadnih vod namenja veliko pozornosti z ekološkega in ekonomskega vidika. Veljavna zakonodaja in visoki stroški okoljskih dajatev za onesnaženje voda, prisilijo industrijske pralnice k zmanjševanju količine odpadnih voda. V dosedanjih raziskavah je bilo ugotovljeno, da so odpadne vode iz pralnic zelo onesnažene, zaradi česar so potrebne različne metode čiščenja odpadnih vod, ki pa so precej drage. Zato je nujno potrebno zmanjšati onesnaženje odpadne vode z uporabo okolju prijaznejših pralnih in razkuževalnih sredstev, optimizirati postopke pranja in nato uvesti primerno metodo čiščenja s katero zmanjšamo količino odpadne vode.
V okviru doktorske disertacije smo uvedli nov, okolju prijazen kemijsko-termični postopek pranja bolnišničnih tekstilij, ki poteka pri nižji temperaturi pranja. Pri pranju smo uporabili novo, ekološko primernejšo pralno sredstvo ter kombinirano belilno, razkuževalno in nevtralizacijsko sredstvo na osnovi perocetne kisline, vodikovega peroksida in ocetne kisline. Z uporabo takšnega razkuževalnega sredstva smo lahko znižali temperaturo pranja iz 90 °C na 40 °C in tako znižali porabo električne energije. Istočasno smo preskušali tudi dezinfekcijski učinek postopka pranja, ki ga pralnice bolnišničnega perila morajo zagotavljati, kakor tudi negativne učinke postopkov pranja na življenjsko dobo perila.
V nadaljevanju raziskve smo optimirali sistem za čiščenje in recikliranje odpadnih voda z uporabo membranskega bioreaktorja (MBR), ki se bo lahko prilagodil različnim vrstam odpadnih vod v pralnicah. Pri različnih obratovalnih pogojih reaktorja smo preučevali biorezgradljivost posameznih komponent v sintetični pralni odpadni vodi. Na podlagi rezultatov smo določili optimalne pogoje delovanja MBR, ki so bili osnova za čiščenje različno obremenjene pralne odpadne vode. Podali smo možnost ponovne uporabe prečiščene vode v postopku pranja (recikliranje), na podlagi katere bi pralnice zmanjšale količino odpadnih voda in porabo sveže vode.
Rezultat izvedene študije prikazuje možnost uporabe nizko temperaturnega pranja, pri čemer je higiena samega postopka pranja še vedno zagotavlja, njegova uvedba pa ima tudi pomemben vpliv na okolje, saj se močno zmanjša poraba električne energije. V študiji predlagana uvedba čiščenja in recikliranja prečiščene vode, zniža poraba sveže vode, zaradi česar so materialni stroški pralnice znižani.
Ključne besede: nizko temperaturno pranje, energija, odpadna voda, biorazgradljivost, membranski bioreaktor
Objavljeno v DKUM: 20.03.2012; Ogledov: 3176; Prenosov: 322
Celotno besedilo (2,21 MB) |
7. VPLIV PROTIMIKROBNE OBDELAVE NA BIORAZGRADLJIVOST CELULOZNIH TEKSTILNIH SUBSTRATOVDarja Jaušovec, 2010, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji je bil proučen vpliv protimikrobnega sredstva 3-(trimetoksisilil)-propildimetiloktadecil amonijevega klorida (TMPAC) na biorazgradljivost dveh celuloznih substratov. V prvem delu naloge je bila preiskana biorazgradljivost TMPAC obdelane bombažne tkanine v primerjavi z neobdelano ob uporabi vrstične elektronske mikroskopije, FT-IR ATR spektroskopije, diferenčne dinamične kalorimetrije in z določanjem izgube mase. Iz rezultatov je bilo razvidno, da protimikrobno sredstvo TMPAC zmanjšuje stopnjo razgradnje bombažne tkanine, kar je bilo dokazano predvsem z morfološkimi in kemijskimi spremembami med procesom razgradnje. Kemijske spremembe so bile raziskane s pomočjo FT-IR ATR spektroskopije in dokazane zlasti s prisotnostjo amidnih in karboksilnih funkcionalnih skupin. Amidne funkcionalne skupine so nastale kot posledica prisotnosti proteinov nastalih z mikrobno rastjo, medtem, ko so karboksilne funkcionalne skupine nastale kot posledica oksidativne razgradnje celuloze. Dejstvo, da protimikrobno sredstvo TMPAC znižuje stopnjo razgradnje bombažne tkanine je bilo pojasnjeno z močno hidrofobnim značajem TMPAC obdelane površine, kar smo dokazali z večjim stičnim kotom TMPAC obdelanega bombaža v primerjavi z neobdelanim.
V drugem delu naloge je bila proučena encimska razgradnja modelnega celuloznega filma obdelanega s protimikrobnim sredstvom TMPAC, v primerjavi z neobdelanim filmom ob uporabi mikroskopije na atomsko silo in elipsometrije. Uporabljene celulaze so bile pridobljene iz gliv Trichoderma viride in Aspergillus niger. Po dodatku encimov k modelnemu celuloznemu filmu, je po začetni adsorpciji encimov na substrat sledila nadaljnja razgradnja celuloze. Encimska razgradnja celuloze je bila dokazana s konstantno izgubo v masi filma ter z ne-monotonim obnašanjem v debelini filma, ki dokazuje, da encimi ne razgrajujejo samo površine filma ampak tudi penetrirajo v film. Učinkovitost uporabljenih celulaz je bila različna in veliko višja stopnja razgradnje je bila opažena pri uporabi celulaze Trichoderma viride. Stopnja razgradnje se je ob uporabi te celulaze očitno znižala, ko je bil celulozni film predhodno obdelan s protimikrobnim sredstvom TMPAC, medtem, ko pa protimikrobno sredstvo ni imelo pomembnega učinka na razgradnjo ob prisotnosti celulaze Aspergillus niger. Dokazano je bilo, da v odvisnosti od tipa celulaze, protimikrobno sredstvo TMPAC zavira encimsko učinkovitost na fazni meji trdno-tekoče. TMPAC povzroča hidrofobnost modelnega celuloznega filma in s tem zavira adsorpcijo encimov na površino substrata.
Ključne besede: Ključne besede: celuloza, biorazgradljivost, protimikrobno sredstvo, modelni celulozni film, encimska razgradnja, elipsometrija
Objavljeno v DKUM: 02.11.2010; Ogledov: 3477; Prenosov: 249
Celotno besedilo (11,62 MB) |
