Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pandemija COVID-19 je povzročila široko uporabo zaščitnih medicinskih mask za enkratno uporabo. Prekomerna uporaba plastičnih zaščitnih mask povzroča resno škodo naravnemu ekosistemu. Zaradi tega je nastala velika potreba po metodah za hitro izdelavo biorazgradljivih zaščitnih mask po nizki ceni bodisi iz bioplastike bodisi iz naravnih vlaken. Številne raziskave opisujejo biorazgradnjo polimerov v zemlji in kompostu, manj raziskav pa je narejenih za vodne medije. Vendar pa velika količina zavrženih zaščitnih mask konča ne samo na tleh, ampak tudi v vodnih sistemih. Biorazgradljivost je lastnost sistema in jo je treba obravnavati v kontekstu prevladujočih okoljskih razmer. Z okoljskega vidika so zato laboratorijski testi v nadzorovanih pogojih obvezni, vendar sami po sebi le prvi pokazatelj stopenj biorazgradnje plastičnega materiala v naravnem okolju. V magistrskem delu smo se osredotočili na določevanje aerobne biorazgradnje zaščitnih mask v vodnih medijih. Stopnjo biorazgradnje materiala v odvisnosti od časa smo določili preko sproščenega CO2, ki smo ga merili z ECHO respirometrom. Teste smo izvajali po standardu ISO 14855 in ISO 14852, a smo ugotovili, da je primeren le standard ISO 14852, ki je specifično namenjen določevanju biorazgradnje polimerov v vodnih medijih. Za inokulum vodnega medija je bil izbran kompost Humovit. Določili smo stopnjo biorazgradljivosti za referenčni material mikrokristalne celuloze (58,4 % v 75 dneh), masko iz lana/bombaža (67,1 % v 75 dneh), masko iz konoplje (59,6 % v 75 dneh), masko iz pihane celuloze (37,2 % v 21 dneh) in medicinsko kirurško masko (0,5 % v 21 dneh oz. se ni razgrajevala). Za določitev učinkovitosti biorazgradnje smo naredili še FTIR analizo zaščitnih mask pred in po eksperimentu biorazgradnje. Iz dobljenih FTIR spektrov smo potrdili prisotnost novih funkcionalnih skupin na površini zaščitnih mask, ki so posledica procesa oksidacije.
Ključne besede: biorazgradnja, zaščitne maske, COVID-19, respirometrija, biopolimeri, vodno okolje
Objavljeno v DKUM: 04.04.2023; Ogledov: 650; Prenosov: 64
Celotno besedilo (7,44 MB)

Opis: Bakterijska kontaminacija površin, ki vodi v nastanek biofilma, je velik problem na področju zdravstva, v prehrambni industriji, kozmetiki idr. Pojavile so se številne preventivne strategije odstranjevanja oz. zmanjševanja nastajanja bakterijskih adhezij, ki pripomorejo k zmanjšanju razvoja biofilma na površinah materialov. Polimerni materiali, iz katerih so v veliki meri izdelani medicinski pripomočki, so med uporabo navadno ugodni za adhezijo bakterij. V to skupino materialov sodijo tudi silikonski materiali, ki so nosilni material katetrov, timpanalnih cevk, dializnih in gastroenteroloških tub itd. Pri njih zaradi bakterijske adhezije posledično zelo pogosto prihaja do infekcij in pri kardiovaskularnih materialih tudi do strjevanja krvi. Polisaharidi so naravni biopolimeri, ki kažejo številne zdravilne učinke. Površinska obdelava z naravnimi ali modificiranimi polisaharidi, ki sodijo med biopolimere, različnih polimernih materialov za medicino, je obetavno inhibitorno sredstvo proti bakterijskim infekcijam. Z okoljevarstvenega vidika so to okolju prijazni agensi, saj so biološko razgradljivi in kompatibilni, njihova uporaba pa vpliva na zmanjšanje ogljičnega odtisa. V magistrski nalogi je bil poudarek na dveh naravnih biopolimerih, polisaharidih, to sta hialuronska kislina in fukoidan. Makromolekularne raztopine obeh biopolimerov so bile preučene z vidika biofilmskih inhibitornih premazov za silikonske filme. V teoretičnem poglavju so opisane njune glavne značilnosti. Eksperimentalni del zajema funkcionalizacijo silikonskega materiala z obema naravnima biopolimeroma. Sledila je podrobna študija interakcij med makromolekularnimi raztopinami z modelnimi silikonskimi površinami, kjer je bil preučen vpliv pH in koncentracije soli na adsorpcijo/desorpcijo. Slednje smo analizirali s pomočjo uporabe natančne kremenove mikrotehtnice. Kot modelni sistem so bili uporabljeni tanki silikonski filmi, narejeni z raztapljanjem silikona v toluenu in tvorbo filmov z metodo »spin-coating«. Fokus raziskave je bil na preučitvi biofilmskih inhibitornih lastnosti naravnih biopolimerov kot funkcionalnega premaza silikona proti razvoju biofilma. V ta namen se je v drugem delu naloge s kremenovo mikrotehtnico preučila afiniteta vezave proteinov na funkcionalizirane modelne silikonske filme.
Ključne besede: naravni biopolimeri, biofilm, medicinski pripomočki
Objavljeno v DKUM: 14.05.2019; Ogledov: 1539; Prenosov: 158
Celotno besedilo (2,00 MB)

Ključne besede: biopolimeri, izcedne vode, predčiščenje
Objavljeno v DKUM: 09.12.2015; Ogledov: 1541; Prenosov: 87
Celotno besedilo (951,47 KB)

Opis: Diplomsko delo vključuje vse pomembnejše publikacije, LCA študije in druge analize, ter poskuša predstaviti dejansko stanje biopolimerov na trgu. V njem so opisani pomembnejši tipi biopolimerov, njihova raba in standardi, kateri določajo kriterije, ki jih kot take opredeljujejo. Pomembnejši del naloge opisuje vpliv biopolimerov na okolje, z ekonomsko analizo pa želimo prikazati skupne lastnosti slednjih s posameznimi polimeri iz nafte, oboje pa cenovno ovrednotiti. V delo je vključena tudi prva na tem področju narejena raziskava o ozaveščenosti ljudi o obstoju biopolimerov in ravnanju z njimi, za podjetje BSH Hišni aparati d.o.o., Nazarje, pa je bila opravljena študija o možnostih zamenjave pomembnejših tipov uporabljanih plastik s tipi iz bioplastike.
Ključne besede: Bioplastika, biopolimeri, biorazgradljivi polimeri, kompostno razgradljivi polimeri, ASTM D6400, En13432, Oxo razgradljivi polimeri, PLA, PHA, PHB, biopolimeri iz škroba, polimeri iz obnovljivih virov, kompostni sistem Siloda
Objavljeno v DKUM: 18.11.2010; Ogledov: 2391; Prenosov: 278
Celotno besedilo (2,42 MB)