Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu bomo predstavili pripravo biokompozitnih aerogelov iz pektina, naravnega polisaharida, ter polimera polikaprolaktona (PCL). S pomočjo postopka sol gel smo pripravili hidrogelne materiale z različnimi masnimi in volumskimi razmerji pektina raztopljenega v vodi ter PCL raztopljenega v etil-laktatu (EL). Tako pripravljene hidrogele in kasneje alkogele smo z uporabo superkritičnega sušenja pretvorili v aerogele. Karakterizacija aerogelov je vključevala določitev specifične površine z Brunauer, Emmett in Teller (BET) metodo, pri čemer je bila največja izmerjena specifična površina 309 m2/g. Z metodo Barrett, Joyner in Helenda (BJH) smo določili velikost in porazdelitev por biokompozitnih aerogelov. Ugotovili smo, da pripravljeni aerogeli sodijo v mezoporozne materiale. Aerogeli, ki so se po izvedeni plinski adsorpciji izkazali za najobetavnejše so bili izbrani za nadaljnja testiranja. Morfologijo aerogelov smo preučili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), medtem ko smo termično analizo izvedli z uporabo termogravimetrične analize (TGA) in diferencialno skenirne kalorimetrije (DSC). Testirali smo nabrekanje aerogelov ter ugotovili, da vsi vzorci nabreknejo v manj kot eni uri, kar kaže na njihovo potencialno uporabo pri dostavi zdravil. S testom sproščanja natrijevega diklofenaka (DCF) v raztopini fosfatnega pufra (PBS) smo ugotavljali hitrost sproščanja te aktivne učinkovine. Ugotovili smo, da vzorec z najmanjšim deležem PCL doseže 100 % sproščanje DCF v eni uri, kar je bolj primerno za aplikacije kjer je zaželeno hitro sproščanje zdravila. Vzorec z največjim deležem PCL kaže počasnejše in bolj nadzorovano sproščanje aktivne učinkovine, ki doseže 100 % sproščanje po šestih dneh. Vsi izbrani vzorci so pokazali uspešno impregnacijo z DCF in potencial kot sistemi za dostavo zdravil.
Ključne besede: biokompozitni aerogeli, pektin, polikaprolakton, biomedicinske aplikacije, dostava zdravil, natrijev diklofenak
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 60; Prenosov: 17
Celotno besedilo (4,26 MB)

Opis: Diplomsko delo predstavlja sintezo magnetnih nanodelcev z mletjem prahu niklja in bakra v visokoenergetskem planetarnem mlinu. Med eksperimentalnim delom smo spreminjali različne parametre, in sicer čas mletja, sestavo in čas prepihovanja mlevne posodice. Naš namen je bil raziskati, kako ti parametri vplivajo na Curiejevo temperaturo (TC) in doseči takšno, ki bi bila znotraj terapevtskega območja uporabe v magnetni hipertermiji. Sintetizirali smo NiCu nanodelce različnih sestav v inertni atmosferi argona. Začeli smo z mletjem enake sestave različno dolgo in najboljši rezultat dobili s časom mletja 5,5 h. Vsem vzorcem smo z modificirano termično analizo (TGA) izmerili TC, najbolj optimalnega pa okarakterizirali še z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG), ki je potrdila, da je nastala zlitina z velikostjo nanodelcev okrog 10 nm. Na začetku smo določili čas prepihovanja z argonom 10 min, vendar smo z mletjem dokazali, da bi bilo za zagotovitev inertne atmosfere dovolj že 5 min prepihovanja. Zanimalo nas je, kako se spreminja TC, če spremenimo sestavo, čas mletja pa ostane konstanten. Rezultati kažejo, da se z večanjem vsebnosti niklja TC viša, dokazali pa smo tudi, da vse sestave z vsebnostjo niklja med 72,5 % in 75 % doprinesejo k TC, ki se nahaja v območju primernem za magnetno hipertermijo.
Ključne besede: magnetni nanodelci, NiCu, mehansko mletje, Curiejeva temperatura, biomedicinske aplikacije, magnetna hipertermija
Objavljeno v DKUM: 12.09.2022; Ogledov: 650; Prenosov: 92
Celotno besedilo (2,53 MB)