| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 40
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Pomen vnetnih in atrofičnih sprememb v vzorcih igelne biopsije prostate pri oceni indolentnosti karcinoma prostate z gleason score 6
Marko Zupančič, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen: Namen raziskave je bil preveriti vpliv prisotnosti vnetja in/ali atrofije v vzorcih igelne biopsije prostate na oceno indolentnosti karcinoma prostate in tveganja za napredovanje karcinoma pri bolnikih z GS 3+3=6 ter morebitno povezanost obeh z aktivacijo NF-κB v citoplazmi in jedru karcinomskih celic. Raziskavo smo razširili še na analizo povezanosti pozitivne IHK reakcije na NF-κB p65 v citoplazmi in v jedru karcinomskih celic z biokemično ponovitvijo karcinoma pri obravnavanih bolnikih. Bolniki in metode: Raziskava je temeljila na retrospektivni analizi kliničnih podatkov bolnikov, ki so bili diagnosticirani, operativno operirani in vsaj 5 let po operaciji spremljani na Oddelku za urologijo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Vključitveni kriteriji za uvrstitev bolnikov v raziskavo so bili izhodiščni PSA ≤ 10,0 ng/ml, GS 3+3=6, število vzorcev igelne biopsije prostate ≥ 8, klinični stadij T1-2 ter dostopni podatki o kontrolnih vrednostih PSA 1, 6, 18, 30, 42, 54 in 66 mesecev po radikalni prostatektomiji. Vključenih je bilo 177 bolnikov. Pri 16 je bil ugotovljen GS 3+4=7, zato so bili izključeni iz nadaljnje raziskave. Glavni del študije je bil izveden na 161, od teh je bilo v del, ki se je nanašal na NF-κB, vključenih 123 bolnikov. V sklopu raziskave so bile na tkivnih vzorcih igelne biopsije prostate vključenih bolnikov, arhiviranih na Oddelku za patologijo iste bolnišnice, opravljene še dodatna patohistološka analiza prisotnosti vnetja in/ali atrofije, ocena odstotka zajetja vzorca s tumorjem pri bolnikih z ≤ 2 pozitivnima stebričkoma na igelni biopsiji ter imunohistokemična detekcija NF-κB v pozitivnih vzorcih biopsije. Izsledke teh analiz smo primerjali s klinično patološkimi dejavniki tveganja za ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji. Rezultati: Biokemično ponovitev karcinoma prostate z mejno vrednostjo PSA 0,05 ng/ml smo ugotovili pri 16,9 % bolnikov, z mejno vrednostjo 0,2 ng/ml pa pri 5,8 %. Manj kot 50 % s karcinomom zajetega tkiva v enem ali v obeh pozitivnih vzorcih igelne biopsije prostate je bilo pri 101 bolniku. Med 161 bolniki je bilo na preparatih igelne biopsije samo vnetje ugotovljeno pri 45 (27,9 %), samo atrofija pri 46 (28,6 %), vnetje in atrofija skupaj pa pri 23 (14,3 %). V analizo IHK reakcije na NF-κB p65 so bili vključeni 123 bolniki. Citoplazemska IHK reakcija je bila pozitivna pri 63 (51,2 %), jedrna pa pri 20 (16,3 %) bolnikih. V delu študije, ki se je nanašal na povezanost pozitivne IHK reakcije na NF-κB p65 z biokemično ponovitvijo bolezni je bilo vključenih 118 bolnikov. Po 66 mesecih spremljanja je do biokemične ponovitve bolezni (PSA ≥ 0,2 ng/ml) prišlo pri 6 (5,1%) bolnikih, od tega je pri 3 (50 %) šlo za GS 3+3=7, pri 3 (50%) pa za GS 3+4=7. V analizi povezanosti prisotnosti vnetja in/ali atrofije v vzorcih igelne biopsije prostate s klinično patološkimi dejavniki tveganja za napredovanje KP statistično značilne povezanosti nismo ugotovili. Prav tako prisotnost vnetja ni bila statistično povezana z biokemično ponovitvijo bolezni. Povezanosti IHK reakcije na NF-κB p65 s klinično patološkimi dejavniki tveganja za biokemično ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji v citoplazmi in v jedru smo statistično potrdili samo pri pozitivni IHK reakciji v citoplazmi v povezavi z NCCN tveganjem (P = 0,044). Citoplazemska IHK reakcija NF-κB je bila ob mejni vrednosti PSA ≥ 0,2 ng/ml statistično značilno povezana tudi s slabšim preživetjem bolnikov brez biokemične ponovitve bolezni (P = 0,013), med tem ko je bila pri bolnikih z mejno vrednostjo PSA ≥ 0,05 ng/ml ta povezava na meji statistične značilnosti (P = 0,057). Zaključek: Citoplazemsko izražanje NF-κB v vzorcih igelne biopsije prostate je povezano z večjo verjetnostjo biokemične ponovitve karcinoma prostate in bi lahko predstavljalo samostojen dejavnik tveganja za ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji. Za potrditev teh začetnih rezultatov bi bile potrebne dodatne študije na večjem številu bolnikov.
Ključne besede: vnetne spremembe prostate, atrofične spremembe prostate, igelna biopsija prostate, ocena indolentnosti karcinoma prostate, Gleason score 6, Nuklearni faktor-Kappa beta
Objavljeno: 20.04.2021; Ogledov: 106; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (7,59 MB)

2.
Razvoj genetskega testa za določanje genotipov beta kazeina A1A1, A2A2 in A1A2
Martin Kozmos, 2020, magistrsko delo

Opis: Kravje mleko predstavlja pomemben vir potrebnih hranil za človeka, vendar pa mnogim ljudem povzroča zdravstvene težave. Alergija na mlečne proteine in preobčutljivost sta med najbolj razširjenimi prehranskimi težavami, za katere je med drugim odgovoren tudi mlečni protein beta kazein oziroma njegova alelna različica A1. Ena od rešitev je selekcija goveda (Bos taurus) na različico beta kazeina A2, pri katerem naj ne bi bilo tovrstnih težav oziroma naj bi se pojavljale v močno zmanjšanem obsegu. V okviru magistrskega dela je bil razvit zanesljiv ter cenovno in časovno ugoden genetski test za ločevanje alelnih različic beta kazeina pri govedu. Pri razvoju testa so bili načrtovani začetni oligonukleotidi, ki so sposobni zanesljivo ločevati ob alelni različici. Skozi optimizacijo je bil razvit protokol za izolacijo dezoksiribonukleinske kisline iz dlake goveda. Z optimizacijo števila ciklov, temperaturnih območij in trajanja posameznih korakov je bil ustvarjen protokol polimerazne verižne reakcije, ki uspešno in zanesljivo pomnoži le tisto obliko beta kazeina, ki je prisotna v izoliranem vzorcu dezoksiribonukleinske kisline. Pregled dobljenih rezultatov in končno določanje oblike beta kazeina (A1A1, A1A2 ali A2A2) v vzorcu dezoksiribonukleinske kisline sta bila izvedena s pomočjo talilnih krivulj. Zanesljivost testa je bila odvisna predvsem od uspešnosti načrtovanja in sprememb začetnih oligonukleotidov, njihove temperature prileganja in števila ciklov polimerazne verižne reakcije. Ta test manjšim kmetom ponuja cenovno ugodno genetsko testiranje govedi na prisotnost A2-beta kazeina in nadaljnjo selekcijo, zbiranje ter trženje mleka in mlečnih izdelkov višje kakovosti.
Ključne besede: beta kazein, qPCR, A2-mleko, genetski test
Objavljeno: 25.09.2020; Ogledov: 247; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

3.
Primerjava strukture celic beta Langerhansovih otočkov pri kontrolnih miših in miših hranjenih z zahodno dieto
Tanja Vajs, 2020, magistrsko delo

Opis: V študiji smo želeli raziskati vpliv zahodne diete (WD) na strukturo tkiv trebušne slinavke, s poudarkom na (ultra)strukturi celic beta, s pomočjo svetlobne mikroskopije in presevne elektronske mikroskopije (TEM). V ta namen smo analizirali in primerjali strukturo in ultrastrukturo celic beta Langerhansovih otočkov pri kontrolnih miših in miših, hranjenih z zahodno dieto. Pri eksperimentalnem delu smo uporabili mišje samce C57BL/6J (Mus musculus domesticus), ki so jih hranili z zahodno dieto in kontrolno prehrano (CoD). Zahodna dieta je vsebovala 40 % kcal iz maščob, 43 % iz ogljikovih hidratov in 17 % iz beljakovin, kar je primerljivo z zahodno prehrano ljudi, ki vsebuje podobne deleže makrohranil. Ugotovili smo, da miši, hranjene z zahodno dieto, razvijejo patološke spremembe v strukturi in ultrastrukturi Langerhansovih otočkov, v primerjavi s kontrolno skupino miši, hranjenih s standardno kontrolno dietno prehrano, kjer strukturnih sprememb nismo opazili. Struktura Langerhansovih otočkov miši (uporaba svetlobne mikroskopije), hranjenih z zahodno dieto, je bila nehomogena in nekompaktna ter je vsebovala več zunajceličnega prostora kot pri miših, hranjenih s kontrolno prehrano. Opazili smo številne nekrotične celice v eksokrinem in endokrinem tkivu. Ugotovili smo, da je ultrastruktura celic beta otočkov miši (uporaba TEM mikroskopije), hranjenih z zahodno dieto, patološko spremenjena. V citoplazmi beta celic smo opazili lipidne kaplje in avtofagne strukture (avtofagosom, avtolizosome). Najpomembneje, miši, hranjene z zahodno dieto, imajo izrazito povečan premer cistern zrnatega endoplazmatskega retikuluma (zER) in večjo površino enega jedra v primerjavi z mišmi, hranjenimi s CoD. Okroglost ene cisterne v enem kompleksu Golgijevega aparata je večja v celicah beta pri miših, hranjenih s kontrolno dieto. S tem smo pokazali, da se ultrastruktura celic miši, hranjenih z zahodno dieto, spremeni in nakazuje patološke spremembe.
Ključne besede: sladkorna bolezen, zahodna dieta, struktura celic beta, modeli sladkorne bolezni, trebušna slinavka, celice beta, prehrana HFD, Langerhansov otoček
Objavljeno: 02.03.2020; Ogledov: 399; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (4,80 MB)

4.
Določanje molskih mas ▫$\alpha$▫-amilaze, ▫$\beta$▫-glukozidaze, proteaze in lipaze z metodo gelske kromatografije
Jasmina Heric, 2019, magistrsko delo

Opis: Gelska kromatografija je vrsta tekočinske kromatografije in je metoda za ločevanje molekul glede na molekulsko maso. Za gelsko filtracijo uporabljamo steklene kolone, napolnjene s stacionarno (trdno) fazo z enakomerno velikostjo por. Volumen oz. prostor med kroglicami gela (prazen volumen kolone) zapolnjuje mobilna (tekoča) faza. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo gelske kromatografije določiti molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Najprej smo določili skupno koncentracijo proteinov v vzorcih ter določili elucijsi profil encimov. S pomočjo označevalcev znanih molekulskih mas (metilenskega modrila in dekstran modrega) smo izrisali umeritveno krivuljo za določanje molskih mas in nato določili molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Ugotovili smo, da je eksperimentalno določena molska masa α-amilaze je 54,6 kDa, β-glukozidaze 112,2 kDa, proteaze 78,3 kDa in lipaze 26,6 kDa. Rezultate eksperimentalno določenih molskih mas smo primerjali s podatki o molskih masah najdenih v literaturi. Nato smo vse štiri encime združili v mešanico 4 encimov, katerim smo prav tako določili skupno koncentracijo proteinov s pomočjo Bradfordove metode in nato določili aktivnost posameznih encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze v mešanici 4 encimov.
Ključne besede: magistrska dela, gelska kromatografija, molska masa, ▫$\alpha$▫-amilaza, ▫$\beta$▫-glukozidaza, lipaza, proteaza
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 556; Prenosov: 0

5.
Visualization of alpha-beta game tree search
Emilija Taseva, 2019, diplomsko delo

Opis: Algorithms make up a crucial part of computer science studies. Learning and understanding new algorithms can be quite interesting, but also hard and complex, especially for students. Visualization can significantly help with the understanding of the dynamic behaviour of algorithms by visually displaying each step of the algorithm, its purpose and how it changes the data. Besides faster and more efficient learning, the better understanding can also lead to potential algorithm improvements in the future. The goal of this thesis is visualization of the alpha-beta tree search algorithm for determining the next optimal move in a two-player, zero-sum, complete information game. The algorithm is visualized using two games, Tic-Tac-Toe and Othello. The algorithm operation can also be demonstrated using a custom tree with parameters chosen by the user.
Ključne besede: algorithm visualization, minimax algorithm, alpha-beta pruning, adversarial search
Objavljeno: 08.11.2019; Ogledov: 413; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (1,52 MB)

6.
Analiza širjenja kalcijevih valov v tridimenzionalnih tkivih: od teorije do eksperimenta
Darko Zakelšek, 2019, magistrsko delo

Opis: V nalogi smo preučevali razširjanje kalcijevih valov med celicami beta v Langerhansovih otočkih. Ti valovi so pomemben sinhronizacijski mehanizem in izvirajo iz oscilatorne dinamike koncentracije kalcijevih ionov znotraj pankreasnih celic beta, do katere pride, ko so celice stimulirane z glukozo. V nalogi smo najprej pojasnili fiziološke mehanizme, ki vodijo do oscilirajoče kalcijeve signalizacije in izpostavili pomembnost sinhronega delovanja celic beta. Znano namreč je, da ob razvoju sladkorne bolezni tipa 2, celice postanejo manj usklajene, vzorci izločanja inzulina pa so zaradi tega nepravilni. Organizacijski principi proženja kalcijevih valov niso povsem znani, eksperimentalni podatki pa so omejeni, saj lahko opazujemo le eno dvodimenzionalno presečno ravnino tkiva. V magistrskem delu smo se problematike lotili postopno. Najprej smo teoretično obravnavali prenos krožnih valov po tkivu in izpeljali, kako lahko določimo izvore valov le na podlagi poznavanja profila aktivacij v eni presečni ravnini. V nadaljevanju smo izdelali numerični model, s katerim smo po eni strani preverili naše teoretične napovedi, po drugi strani pa tudi preučili, kako na širjenje valov vplivajo realni fiziološki dejavniki, kot sta heterogenost celic in stohastična narava celične signalizacije. Izkazalo se je, da lahko z našim modelom precej natančno določimo izvore valov. V zadnjem delu smo naš teoretični konstrukt uporabili še za analizo eksperimentalnih meritev širjenja valov po tkivni rezini in določili izvore kalcijevih valov ter ocenili njihovo hitrost. Rezultati naloge pomenijo korak naprej pri razumevanju narave kalcijeve signalizacije in funkcionalne organiziranosti celic beta v Langerhansovih otočkih.
Ključne besede: Langerhansovi otočki, celice beta, kalcijevi valovi, medcelična sklopitev, numerično modeliranje.
Objavljeno: 05.11.2019; Ogledov: 480; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (3,14 MB)

7.
Rekonstrukcija funkcionalnih mrež iz dinamike pankreasnih celic beta
Jakob Murko, 2019, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu obravnavamo funkcionalno povezanost celic beta. Te celice se nahajajo v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki in so ključne pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi, saj ob povečani ravni glukoze v organizmu izločajo hormon inzulin. V prvi fazi dela dinamiko električno vzdraženih celic beta simuliramo z modelom, v drugi fazi pa se osredotočimo na analizo eksperimentalno izmerjene dinamike znotrajceličnega kalcija. Za opis dinamike posameznih celic uporabimo fenomenološki model, t.i. iterativno mapo Rulkova. Posamezne Rulkove oscilatorje med seboj povežemo v mrežo, s čimer simuliramo funkcijo presledkovnih stikov, s katerimi so povezane celice beta v realnem tkivu. Da bi naš večcelični model čimbolj približali realnemu obnašanju, vpeljemo tudi naključno in prostorsko definirano heterogenost celic. Na podlagi podatkov aktivnosti celic iz simulacij določimo funkcionalno povezanost le-teh. Predstavimo dve metodi določitve funkcionalne mreže, to je korelacijsko in metodo pseudo-inverza kovariance. Analiza simuliranih podatkov pokaže, da sta obe metodi zanesljivi, zato jih preizkusimo tudi na eksperimentalno pridobljenih podatkih, in sicer na in situ meritvah kalcijeve aktivnosti v svežih tkivnih rezinah mišje trebušne slinavke. Ugotovimo, da sta si funkcionalna mreža na podlagi simulacijskih in eksperimentalnih podatkov podobni, kar nam kaže na natančno obnašanje modela. Z analizo obeh funkcionalnih mrež ustvarjenih na podlagi eksperimentalnih podatkov lahko vsaj delno sklepamo na strukturo povezav presledkovnih stikov v opazovani plasti Langerhansovega otočka. Pomembna je tudi ugotovitev, da v funkcionalni mreži celic beta opazimo celice z nadpovprečnim številom povezav, tudi daljnosežnih, kar je v skladu z ugotovitvami preteklih raziskav.
Ključne besede: celice beta, Langerhansov otoček, funkcionalna mreža, Rulkov model, celična heterogenost, korelacijski koeficient, pseudo-inverz kovariance.
Objavljeno: 05.11.2019; Ogledov: 447; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (3,34 MB)

8.
Analiza bioloških poti povezanih z odgovorom na biološko terapijo pri bolnikih z multiplo sklerozo z uporabo orodij genske ontologije
Suzana Stokić, 2019, magistrsko delo

Opis: Multipla skleroza (MS) je najbolj pogosta kronična avtoimuna bolezen centralnega živčnega sistema. Epidemiološki podatki kažejo, da tako genetski kot tudi okoljski dejavniki prispevajo k tveganju za razvoj MS. Zdravljenje se navadno začne z biološkimi zdravili interferoni beta (INF-beta) in glatiramer acetat (GA). Iz literature je razvidno, da 30-50 % bolnikov ne odgovarja na terapijo prvega reda, na kar vplivajo tudi razlike v genetski variabilnosti med posamezniki. Zato je zelo pomembno identificirati biooznačevalce, s katerimi bi lahko napovedali odziv na terapijo še pred zdravljenjem ter s tem zmanjšali stranske učinke in dosegli maksimalno učinkovitost in varnost v zgodnji fazi bolezni. V tem magistrskem delu smo želeli s pomočjo spletnih podatkovnih zbirk ter z ustreznimi bioinformatskimi orodji in orodji genske ontologije raziskati farmakogenomiko MS, na podlagi pridobljenih podatkov predpostaviti molekularno biološko pot odziva na farmakološko zdravljenje ter poiskati skupne biološke mehanizme, ki napovedujejo najboljši odziv na zdravljenje MS. Pri zdravljenju z INF-beta so se pokazale kot pomembne biološke poti signalna pot interferona tipa 1, celični odgovor na interferon tipa 1 ter odgovor na interferon tipa 1, kar je smiselno glede na samo zdravilo, vendar smo opazili, da te poti vključujejo le malo genov, ki bi lahko sodelovali pri odzivu. Pri zdravljenju z GA pa so ključne biološke poti imunski odziv, proces imunskega sistema ter citokine signalne poti. Gene povezane z odzivom na zdravljenje smo povezali v mrežo, s katero smo dobili vpogled v proteinsko povezavo med posameznimi geni. Iz mrež je razvidno veliko več povezav kot smo pričakovali, kar pomeni, da imajo proteini več interakcij sami med seboj kot bi to pričakovali od naključnega seta. Poleg tega so geni, povezani z odzivom na zdravljene z določenim biološkim zdravilom, prav tako vključeni še v druge biološke poti povezane s sami imunskim sistemom in njegovo kompleksnostjo.
Ključne besede: multipla skleroza, zdravljenje MS, biološka zdravila, INF-beta, GA, humana monoklona protitelesa, genska ontologija, GWA študije
Objavljeno: 04.09.2019; Ogledov: 633; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

9.
Molekularna karakterizacija proti karpabenemom odpornih sevov bakterije Pseudomonas aeeruginosa iz kužnin in okolja
Andrej Golle, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Pseudomonas aeruginosa je vseprisotna okoljska oportunistična bakterija. Občasno jo osamimo kot del človeške mikrobiote. Lahko povzroča okužbe povezane z zdravljenjem in je intrinzično odporna proti številnim antibiotikom. Med maloštevilnimi zdravili, ki so na voljo za zdravljenje psevdomonasnih okužb so karbapenemi, tudi odpornost proti njim narašča. P. aeruginosa iz bolnišnic lahko prehaja v komunalni sistem odpadnih vod in v vode čistilnih naprav. Primerjali smo klinično pomembne proti karbapenemom odporne P. aeruginosa (CRPA) in CRPA iz vod dveh čistilnih naprav, ter ugotavljali prekrivanje genotipov in razlike v genih za odpornost in virulenco. V laboratoriju, kamor pošiljajo na preiskave vzorce iz več zdravstvenih ustanov, smo zbrali seve CRPA iz urina in dihal v obdobju enega leta. V istem obdobju smo mesečno vzorčili vodo iz iztoka dveh čistilnih naprav in na selektivnem gojišču osamili seve CRPA. Občutljivost za protimikrobna zdravila smo določali z disk difuzijsko metodo po EUCASTu. Seve smo tipizirali s PFGE. Za vsak pulzotip smo izbrali enega do devet predstavnikov, pri katerih smo nato določali sekvenco celotnega genoma (WGS). Na osnovi WGS smo izvedli tipizacijo MLST in analizo rezistenčnih ter virulenčnih determinant. Skupaj smo osamili 213 CRPA sevov (65 pulzotipov), 130 iz kliničnih vzorcev (38 poulzotipov) in 83 iz okoljskih vzorcev (31 pulzotipov). Večino kliničnih CRPA sevov (125 od 130 sevov in 37 od 38 pulzotipov) smo izolirali iz kužnin iz večje učne bolnišnice. Ostale klinične seve (5 od 130) smo razvrstili v 3 pulzotipe. Najpogostejšemu kliničnemu pulzotip (Pt1) je pripadalo 57 sevov (45,6 %), našli pa smo ga samo v večji učni bolnišnici. Samo dva pulzotipa (Pt17 in Pt63) sta bila tako v večji učni bolnišnici kot tudi v manjših zdravstvenih organizacijah. Okoljske CRPA seve smo porazdelili v 31 pulzotipov (26 pulzotipov iz večje čistilne naprave, 11 pulzotipov iz manjše čistilne naprave). Podobno kot med kliničnimi sevi je tudi med sevi iz čistilnih naprav prevladoval posamični pulzotip (Pt10 – 21,7 %). Prekrivanje med kliničnimi in okoljskimi pulzotipi in MLST tipi CRPA, je bilo nizko. Le 9 pulzotipov se je pojavljalo v več kot eni inštituciji (zdravstveni inštituciji/čistilni napravi). Z MLST smo med 112 analiziranimi sevi določili 49 ST. Le 10 ST je bilo tako iz kliničnih kot iz okoljskih vzorcev, med njimi po vsem svetu razširjena ST111 in ST235. Klinični in okoljski sevi CRPA so se razlikovali glede odpornosti proti antibiotikom. Večina izolatov je bila odporna samo proti imipenemu in/ali meropenemu. Pri sevih, ki so bili dodatno odporni, smo opisali devet različnih različnih vzorcev odpornosti. Klinične seve smo našli pri vseh vzorcih odpornosti, medtem ko smo okoljske seve našli le pri 4 dodatnih vzorcih odpornosti. Analiza rezistoma je potrdila gene za intrinzične mehanizme odpornosti. Našli smo tudi ene povezane s horizontalnim genskim prenosom, kot so geni za karbapenemaze (16 % sevov) in različne encime, ki modificirajo aminoglikozide. Pri 33 % sevov smo potrdili mutacije v girazi. Vsi sevi z geni za karbapenemaze so bili večkratno odporni. Z WGS smo določili tudi prisotnost virulenčnih genov med analiziranimi sevi. Glede teh se sevi iz okolja in klinični sevi večinoma niso razlikovali. Izjema so bili geni za eksotoksine Y, U, T in S. Pri večini sevov smo našli gene za Y in T, gene za U in S smo našli le pri pri 14 oz. 36 sekvenčnih tipih. Geni za S in U so bili bolj pogosti pri kliničnih sevih, medtem ko so bili geni za T bolj pogosti med okoljskimi sevi. Nizka stopnja prekrivanja med kliničnimi in okoljskimi CRPA sevi kaže, da gre za dva neodvisna rezervoarja. Klinični CRPA sevi imajo nekoliko drugačen set virulenčnih determinant in bolj raznolike vzorce odpornosti.
Ključne besede: Pseudomonas aeruginosa, okužbe, čistilne naprave, protimikrobna odpornost, virulenca, karbapenemi, beta-laktamaze, čistilne naprave
Objavljeno: 12.08.2019; Ogledov: 743; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Vpliv mleka, mlečnih bioaktivnih peptidov in l-arginina na celično signalizacijo v kožnih fibroblastih
Hristina Kocić, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Danes imamo na trgu različne kozmetične izdelke, ki vsebujejo večinoma kravje mleko ali sirotko, šele v zadnjih letih pa so na trgu prisotni tudi izdelki, ki vsebujejo mleko. Njihov učinek se odraža v izboljšani vlažnosti in mehkobi kože z nežnim regenerativnim učinkom. Glede na to, da so polarni lipidi mleka v obliki stabilnih emulzij, lažje prodrejo v kožo in eksperimentalno se je pokazalo, da spodbujajo rast dlak. V študijah in vitro na kulturah fibroblastov kože, se je pokazal učinek kravjega mleka pri spodbujanju proliferacije celic v primerjavi s kontrolnimi celicami. Fibroblasti kože predstavljajo fenotipsko zelo dinamično raznovrstno populacijo, ki se nahaja v plasti dermisa. Signaliziranje poteka preko sprememb v izraženosti različnih membranskih receptorjev in proteinov v signalnih poteh, ki spreminjajo kinazno aktivnost, delovanje transkripcijskih faktorjev in modulatorjev apoptoze. Omenjeni mehanizmi so dobro preučeni v procesu celjenja ran in patoloških fibroz. Narejena študija je imela namen raziskati učinke različnih vrst mleka, bioaktivnih proteinov, peptidov in amino kisline L-arginin na metabolizem oz. signalizacijo fibroblastov kože. To predstavlja osnovo za razlago potencialno koristnih učinkov mleka v dermatologiji ter možnost njegove uporabe. Raziskovali smo tri področja: i) Raziskave na področju celične signalizacije fibroblastov pri izpostavitvi človeškemu, osličjemu ali kravjemu mleku in njihovim vrstno-specifičnim kolostrumom, komercialnim formulam mleka v prahu, -kazeinom, -kazomorfinom in L-argininu. Ta poskus naj bi dal odgovor na vprašanje, katera od omenjenih snovi kaže največji proliferativni, (proti)apoptotični in (proti)vnetni učinek v primerjavi s kontrolnimi celicami. Po izpostavitvi smo zasledovali jedrni transkripcijski faktor NF-κB p65, signalne molekule celične proliferacije (kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNKa, fosfo-JNK in fosfo-STAT-1), faktor migracije (CD26) in proteine v notranji poti apoptoze (Bcl2 in Bax). Pridobljeni podatki so lahko začetna osnova za razumevanje njihove morebitne dermatološke uporabe; ii) Raziskave na področju praktične biotehnologije na podlagi opazovanja učinkov različnih vrst mleka, ki jih imajo na sproščanje ftalatov iz plastičnih mas in proučevanje možnosti enkapsuliranja osličjega mleka v nanoliposome; iii) praktična priprava kozmetičnih formulacij (krem) na osnovi nanoliposomov, v katere je enkapsulirano mleko in L-arginin. Glede na znižanje ravni NF-κB p65 v kožnih fibroblastih lahko zaključimo, da imata človeško in osličje mleko protivnetno delovanje. Glede na podatek, da sta intenzivno zvišanje NF-κB p65 pokazala β-kazein in β-kazomorfin-7, je možno, da ne-kazeinski proteini humanega in osličjega mleka pripomorejo k protivnetnim značilnostim. Aktivacija kinaz je bila opažena pri vzorcih mleka s kazeinom in L-argininom. To kaže na to, da so kazeinski proteini in L-arginin odgovorni za stimulacijo rasti celic in posledično za morebitno regeneracijo kože pri tretmaju z mlekom. Med vsemi obravnavanimi kinazami se je aktivna oblika Erk-kinaze večkratno povišala, kar nakazuje na možnost uporabe te kinaze kot specifičnega markerja za regenerativno-proliferativni potencial fibroblastov. Osličje mleko je primerjalno bolj občutljivo na onesnaženje s ftalati iz plastičnih mas, zato se je pri pakiranju potrebno izogibati plastični embalaži. Nanoliposomi predstavljajo ustrezen sistem za enkapsulacijo mleka. Njihova uporaba predvidoma omogoča boljši dostavni sistem proteinov za kožo.
Ključne besede: Fibroblasti kože, osličje mleko, beta-kazeinom, beta-kazomorfinom, L-arginin, transkripcijski faktor NF-κB p65, kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNK, fosfo-JNK, fosfo-STAT-1, CD26, Bc2, Bax, ftalati, fosfolipidna nanosfera
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 636; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (3,71 MB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici