Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Keratin je fibrilarna strukturna beljakovina, ki jo najdemo v različnih telesnih tkivih živali in ljudi. Ta tkiva vključujejo volno, perje, lase, nohte, kljun, luske itd. V zadnjih nekaj letih je keratin zaradi svojih ugodnih kemijsko-fizikalnih lastnosti vzbudil veliko zanimanja na področju biomedicine, farmacije (npr. tkivno inženirstvo) in kozmetike. Nekatere vire keratina je mogoče pridobiti praktično brezplačno, saj mnogi predstavljajo odpadno biomaso ali ostanke v različnih vrstah industrije. Dober primer sta mesna in perutninska industrija, kjer se po vsem svetu proizvedejo velike količine volne in odpadnega perja. Po statističnih podatkih ameriške organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) je svetovna proizvodnja mesa leta 2018 dosegla kar 342 milijonov ton. To pomeni, da je bila proizvedena tudi zelo velika količina odpadne biomase, bogate s keratinom. Ob prikladnosti nizke cene teh s keratinom bogatih virov z njihovo ponovno uporabo koristimo tudi okolju, saj bi sicer te odpadne proizvode sežgali (kar bi povečalo vsebnost ekvivalentov CO2 v ozračju), zakopali ali odložili na odlagališčih. V okviru magistrske naloge smo izvedli izolacijo keratina z alkalno hidrolizo iz odpadne ovčje volne in perutninskega perja. Kot alkalni medij smo uporabili vodno raztopino NaOH različnih koncentracij (30 mg/ml, 40 mg/ml in 50 mg/ml). Poskusi so bili izvedeni pri različnih reakcijskih časih (1 h, 2 h in 3 h) in obratovalnih temperaturah (50 °C, 65 °C in 80 °C). Nadalje smo raziskali vpliv teh treh vhodnih spremenljivk na molekulsko maso keratina in izkoristek izolacije z metodo odzivnih površin (Box-Behnken). Po alkalni hidrolizi je bil reakcijski produkt bistra in oranžna kapljevina. V mešanici po reakciji je bila še zmeraj prisotna majhna količina nerazgrajenega začetnega materiala, zlasti pri nizkih temperaturah (50 °C) in nizkih koncentracijah NaOH (aq) (30 mg/ml). Izkoristek izolacije je bil relativno nizek in se je gibal med 41,68 % in 66,69 % v primeru volne ter med 38,94 % in 55,20 % v primeru perja. Najvišji izkoristek izolacije iz volne (66,69 %) je bil dosežen pri 50 °C, 3 h in 40 mg/ml, najvišji izkoristek izolacije iz perja (55,20 %) pa pri 50 °C, 2 h in 50 mg/ml. Molekulske mase produktov (keratina) smo določili s pomočjo SDS-PAGE elektroforeze. V večini primerov so bile molekulske mase enakomerno porazdeljene po celotnem pasu od 4,6 kDa do 315 kDa, vendar je bila prevladujoča od 8 kDa do 40 kDa. Ugotovili smo, da višja temperatura (80 °C) in višja koncentracija NaOH (aq) (50 mg/ml) zmanjšata molekulsko maso keratina v vzorcih. Vsi vzorci iz volne in perja so pokazali relativno nizko antioksidativno aktivnost (največ 22,19 %) in negativen zeta-potencial. Opravili smo tudi meritve velikosti delcev in konduktance vzorcev kot tudi analizo s FTIR spektrofotometrom. Rezultati tega dela kažejo, da sta volna in perje odličen vir keratinskih izolatov ter da alkalna hidroliza preučevane odpadne biomase predstavlja dober način prispevanja k čistemu okolju in krožnemu gospodarstvu.
Ključne besede: keratin, odpadna biomasa, alkalna hidroliza, volna, perje, beljakovine.
Objavljeno v DKUM: 23.10.2023; Ogledov: 561; Prenosov: 60
Celotno besedilo (8,62 MB)

Opis: Kisla sirotka, kot stranski produkt mlekarske industrije, ne predstavlja samo vse večjega okoljskega problema, ampak je tudi potencialno pomemben vir različnih nutrientov. Namen tega diplomskega dela je bil proučiti uporabnost procesa osmoze za koncentriranje kisle sirotke, proizvedene na območju Slovenije. Kot polprepustno membrano pri delu smo uporabili votlo-vlaknasto biomimetično akvaporinsko membrano, z vgrajenimi molekulami proteina akvaporina v njeno notranjo strukturo. Prav tako je bila testirana uporabnost 1 M natrijevega klorida, 1 M kuhinjske soli, morske vode ter 1,36 M amonijevega hidrogenkarbonata kot gonilne raztopine. Uspešnost procesa koncentriranja je bila spremljana z meritvami fluksa vode, osmotskega tlaka, povratnega fluksa topljenca ter vsebnosti beljakovine laktoferina v vhodni raztopini. Med testiranimi gonilnimi raztopinami je najslabše lastnosti izkazala raztopina 1,36 M amonijevega hidrogenkarbonata. Po drugi strani pa, pri uporabi 1 M natrijevega klorida in 1 molarne kuhinjske soli kot gonilnih raztopin, ni bilo opaziti razlik v izrabi procesa niti v delovanju same membrane. Pri poskusih z morsko vodo smo dobili nekoliko slabše rezultate v primerjavi z natrijevim kloridom in kuhinjsko soljo kot gonilno raztopino in je lahko z ekonomskega vidika dobra alternativa za uporabo v procesu osmoze, glede na njeno razširjenost po svetu. Da bi izkoristili potencial akvaporinske membrane v procesu osmoze, je bilo potrebno po vsaki filtraciji očistiti njeno površino. V naši raziskavi je bilo ustrezno čiščenje doseženo le z uporabo deionizirane vode. Rezultati te študije so pokazali, da se proces osmoze lahko uporabi za obdelavo oziroma koncentriranje stranskih produktov mlekarske industrije (predvsem kisle sirotke), z namenom pridobitve novih izdelkov z dodano tržno vrednostjo.
Ključne besede: osmoza, votlo-vlaknaste membrane, gonilna raztopina, sirotkine beljakovine, laktoferin, tekočinska kromatografija visoke ločljivosti
Objavljeno v DKUM: 29.03.2022; Ogledov: 919; Prenosov: 63
Celotno besedilo (9,15 MB)

Opis: V okviru magistrskega dela smo vrednotili vpliv sezone glede na sestavo mleka z območij, ki jih analizira laboratorij za mleko na KGZS Zavodu Ptuj (Ptuj, Celje, Novo mesto). V raziskavo smo vključili analize, ki so bile opravljene v sklopu AT4-kontrole (kontrola prireje mleka) za obdobje desetih let (2004–2014). Obravnavali smo naslednje parametre: vsebnost maščob, beljakovin, laktoze, sečnine in število somatskih celic v mleku. Za analizo obravnavanih meritev smo uporabili opisno statistiko, linearno regresijo ter preverili korelacije med parametri. Vpliv sezone smo ugotavljali s stališča treh dejavnikov: prehranjevalnega režima (zimski, letni obrok), vpliva obdobja (pomlad, poletje, jesen, zima) in območja prireje. Rezultati so pokazali, da se posamezni parametri mleka spreminjajo glede na prehranjevalni režim, glede na letni čas in da med območji obstajajo razlike. Med obravnavanimi spremenljivkami se je na območju Novega Mesta pokazala pozitivna korelacija med maščobo in sečnino ter številom somatskih celic in leti v obravnavanem obdobju, medtem ko so bile na območju Celja in Ptuja izbrane spremenljivke monotono povezane.
Ključne besede: mleko / maščobe / beljakovine / laktoza / sečnina/ somatske celice / analiza
Objavljeno v DKUM: 23.10.2018; Ogledov: 2177; Prenosov: 219
Celotno besedilo (4,28 MB)

Opis: V okviru diplomskega dela smo za podjetje Mlinopek naredili raziskavo, kako različni lokaciji tal rasti vplivata na kvaliteto pšenice, in določili najboljšo sorto pšenice. Glavno merilo za določitev najboljšega razreda in sorte so čim višje vsebnosti beljakovin, sedimentacije ter števila padanja. Raziskave so potekale v laboratoriju Mlinopek v času žetve. V prvem delu smo petim različnim sortam pšenice na dveh različnih pridelovalnih tleh določili osnovne parametre in razred pšenice. Za primerjavo smo preučevali pšenico boljšega in slabšega razreda. V drugem delu smo vsem istim sortam pšenice na obeh pridelovalnih tleh določili s pomočjo farinograma specifične parametre. Na podlagi obojih rezultatov smo izdelali matematični model regresije med osnovnimi in specifičnimi parametri v odvisnosti od stabilnosti.
Ključne besede: pšenica, kvalitetni razred, farinogram, rodovitnost tal, moka, beljakovine.
Objavljeno v DKUM: 14.10.2016; Ogledov: 1502; Prenosov: 133
Celotno besedilo (2,64 MB)

Opis: Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti kako različni načini pridelave (ekološka, integrirana, konvencionalna in kontrola) vplivajo na hranilno in energijsko vrednost sojinega semena. V raziskavo je bila vključena soja sorte `ES Mentor`, pridelana na polju Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerze v Mariboru. Analiziranih je bilo 8 vzorcev soje. Fizikalno-kemijske analize so obsegale določanje vsebnosti vode s termogravimetrično in gravimetrično metodo, vsebnosti pepela z gravimetrično metodo, vsebnosti maščob z ekstrakcijsko gravimetrično metodo po Soxhletu in vsebnosti celokupnih ogljikovih hidratov s fenol-žveplovo metodo. Različni vzorci soje so vsebovali raznoliko vsebnost hranilnih snovi. Analize so pokazale, da so imeli vsi vzorci najnižjo vsebnost pepela. Najnižjo vsebnost je imel vzorec 221 – 5,18 g/100 g, najvišjo pa vzorec 322 – 5,99 %. Sledila je vsebnost vode, ki je med posameznimi analiziranimi vzorci zelo nihala od 5,59 g/100 g v 221 do 6,89 g/100 g v vzorcu 422. Vzorci soje so vsebovali od 13,06 g/100 g v 122 do 15,20 g/100 g v 322 maščob. Vsebnost totalnih ogljikovih hidratov se je gibala med 35,66 g/100 g v vzorcu 322 do 46,85 g/100 g v vzorcu 422. Na podlagi določene vsebnosti maščob, vode, pepela in totalnih ogljikovih hidratov smo izračunali vsebnost beljakovin. Najmanj beljakovin je vseboval vzorec 422 – 26,50 g/100 g, največ pa 121 - 37,23 g/100 g. Vrednost in delež energije je bil sorazmeren s količino vsebovanega makrohranila. V analiziranih vzorcih soje so največjo energijsko vrednost in energijski delež imeli totalni ogljikovi hidrati (606,23 kJ–796,47 kJ; 33,85 %–44,67 %), nato beljakovine (536,08 kJ–796,47 kJ; 25,27 %–35,79 %) in najmanj maščobe (483,36 kJ–562,40 kJ; 27,35 %–31,40 % ). Povprečne energijske vrednosti 100 g vzorca se niso bistveno razlikovale (1755,69 kJ–1809,82 kJ).
Ključne besede: soja, pridelovalni sistem, beljakovine, maščobe, ogljikovi hidrati, pepel, voda, energijska vrednost
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 2592; Prenosov: 292
Celotno besedilo (1,21 MB)